Moj prijatelj Otmar in njegov Bucefalus
| Moj prijatelj Otmar in njegov Bucefalus Ši |
| |||||||||||
Nekje na Krasu se je nastanil
moj prijatelj Otmar, v mestu, ki si
ga je mogel izbrati v svoje delovanje
samo on, ki je znan po svojem brez primerno
slabem okusu. Služboval je
proti vsem pravilom Sv. pisma, ki
pravi, da dvema gospodoma ne moremo
služiti, v več občinah kot občinski,
kaj bi rekel? recimo neke vrste
uradnik, ki lazi po vaseh okoli in
pobira že itak trpinčenim kmetom in
kmeticam denar iz žepa. In čudno,
mesto da bi ta izprešani denar „kazenski zakonik, kje si?”
oddajal občinam, ga je spravil lepo v žep in
se za občine brigal le takrat, kadar
ni dobil denarja, kolikor ga je ravno
želel. Ugibajte torej sami, kake vrste
občinski uradnik je moj prijatelj
Otmar; izdam Vam samo toliko, da
ga vžlic njegovi grdi navadi spravljati
vse v svojo malho spoštujejo
malodane vsi občani.
S svojim drugim prijateljem Nervičem
sem se namenil nekega jasnega
jutra obiskati našega Otmarja. Ves
dan sva se zibala v neznansko nerodni
poštni kareti, da bi bila kmalu
oba dobila morsko bolezen, predno
sva dospela v njegovo bivališče. Na
potila sva se naravnost v njegovo
stanovanje, a tam sva izvedela od
njegove sicer jako mladeniške služkinje
Pepite, dasiravno že skoro pol
stoletja nosi baroko, da je najin prijateljček
pričel jako ceniti pristno
vinsko kapljico, in da ga vsled tega
brez dvoma najdeva v edinem hotelu
„Pri ribiču". Malo nevoljna sicer, da
ga nisva dobila doma, sva se vendar
naglo razradostila, ko sva čula, da
ga dobiva v gostilni, kajti tudi midva
sva že iskreno želela potolažiti svojega
krulečega notranjega človeka.
„ O hudimar, to je pa lepo od
Vaju, da sta me prišla obiskat, se
razveseli najin prijateljček, sedita,
sedita! Marica, prinesi ga hitro buteljko
najboljega, znaš! Saj vidim
Suša, ti že zevaš ko vrana same žeje,
in tvoj želodec, Nervič, sem čul kruliti,
še predno si vstopil.”
Ko sva se do dobra okrepčala,
nama prične Otmar praviti o svojem
življenju in nama obenem razodene,
da je postal velik jezdec pred Gospodom,
ker je njegova služba tako
naporna, da bi je peš ne mogel opravljati,
a vozovi, da so preveč nerodni
v tem gnezdu, da bi jih rabil. Ko
sva cula besedo jezdec, nama je v
prvem hipu sape zmanjkalo, a ko sva
prišla k sebi, sva bušila v tak smeh,
da je bil najin prijateljček skoro
razžaljen. Vendar, dobrega srca, kakor
je, se je kmalu potolažil in nama
začel hvaliti svojega Bucefala, ki je
moral biti po njegovih besedah pravi
konjski biser. A nama le ni hotelo v
glavo, kak jezdec da je Otmar, ki
razun strašno razprtih nog nima ničesar
na sebi, kar bi ga dalo prištevati
med dobre jahače. Povedal nama
je, da mora takoj drugi dan pohiteti
na deželo v službo, in obljubil, da
tudi nama preskrbi konja, da ga spremiva,
a danes, da naj gremo spat,
da bomo jutri krepkejši. To nama je
seveda povedal ob treh zjutraj.
Drugo jutro je vzbudilo Nerviča
in mene neko čudno riganje, ki se je
čulo izpod okna sosedne sobe, v kateri
je vzlic vsemu prizadevanju nebeško
potrpežljive device Pepite še
prav krepko žagal najin Otmar. Par
mojih prijateljskih sunkov pod rebra
je vendar imelo ta uspeh, da je odprl
svoje krvavo rdeče oči, in prve
besede, ki jih je izpregovoril z blaženim
nasmehom na oteklih ustnicah,
so bile:
„Ali čuješ, dragi Suša, rezgetati
mojega Bucefala? Komaj me že
čaka. Nervič, na noge!”
To naj bo rezgetanje!? To riganje,
ki mi ni dalo spati? Za boga!
Čul sem že rigati povodnega konja
v neki menažeriji, ali to riganje njegovemu
ni bilo podobno, oslovemu
tudi ne. Kaka pošast mora biti ta
njegov Bucefalus!
Že samo ta radovednost je napravila,
da sva se z Nervičem precej
hitreje napravila, nego je sicer najina
navada.
Ko smo prišli na mesto, kjer so
nas čakali obljubljeni konji, kaj vidimo?
Troje umazanih kmetavzov, ki
so držali kot koze na konopcih naše
tri konje. A kake konje? Kljuseta v
pravem pomenu besede, slabše kot
kljuseta. Majhne in suhe, da si na
njihova rebra lahko nataknil klobuk,
ne da bi padel. A ena pokveka je
bila posebna grda. Takoj sva uganila
z Nervičem, da je najinega prijateljčka
okus karikiral s to zverino
slavnega Aleksandrovega Bucefala.
Glavo je imel mrha tako, da sva takoj,
ne da bi bila izvedenca, konstatirala
pristnega hydrocefala. Na eno
oko je bil popolnoma slep, slišal pa
menda sploh nikdar ni. Zadnje noge
njegove so bile tako lepo postavljene,
da bi delale čast vsakemu peku. To,
kar naj bi se imenovalo rep, ni bilo
drugega, nego par daljših svinjskih
ščetin, ki so štrlele od njega. In trebuh
njegov napet, da sva mislila v
kratkem pozdraviti nežno žrebe, in
pri tem ta nestvor niti kobila ni bil,
ampak se je samo menda slame tako
nažrl, da je komaj dihal.
Komaj smo se skobalili na te takozvane
konje, ki so imeli — čujte in
strmite — prava angleška sedla na
svojih suhih hrbtiščih, že so ti zdivjali
v galopu po klancu navzdol, da
sem se nehote udal upanju, da imajo vendar nekaj življenja v sebi.
Toda
bridko sem se varal. Samo do prihodnjega
klančka je šlo, potem pa so
te mrhe pričele laziti kot polži, in
nič ni pomagalo, če smo jih še tako
pretepali s palčicami, ki smo jih v
ta namen vzeli s seboj. Ko smo se tako
mučili, pripeljal je do nas neki kmet
poln voz drv, in videč naš trud, je
smehljaje pomolil Otmarju poleno,
čet, sedaj bo menda šlo. Rudečica
sramu in jeze nas je oblila, ko smo
videli ta očiten zasmeh, in ogorčeno
smo zakričali, naj ide svojim potom
in ne prodaja neslanosti. Potem sva
pa vendarle konstatirala z Nervičem,
da bi bilo dobro imeti polena seboj,
samo ko bi imeli take roke, kot naš
nenavzoči prijatelj Priba, ki nosi rokavice
številke dvanajst.
Tako je šlo dalje do vrha. Tam
se pa zaleti Otmarjev Bucefalus zopet
v galop in dirja in dirja do konec
klanca. Tedaj sva pa uvidela z Nervičem,
da vsa Otmarjeva jahalna
umetnost obstoji v tem, da jaha le v
koraku in galopu, a še to samo takrat,
kadar hoče njegov Bucefalus.
Krenili smo iz velike ceste na
levo in tam je postala pot kmalu
tako ozka, da smo morali jahati drug
za drugim. Jaz jašem naprej na svoji
Lindi — kako je prišla moja kobilica
do tega lepega imena, sem zaman
ugibal — Nervič hoče za menoj, a
Bucefalus ga ugrizne v bedro in se
vrine med njega in mojo Lindo. Že
na veliki cesti se mi je malo sumljivo
zdelo, da se je Bucefalus vedno držal
Linde, sedaj pa mi je bilo jasno, da
se je stari skopljenec vanjo zaljubil.
Vedno je rinil za njo, tako da sem
se bal, da ji ne stopi na kopito, in
dejal Otmarju, naj ga malo zadržuje,
da v svoji pohoti ne napravi kake
škode. A Otmarjevi poskusi zadržavati
ga so ostali brezuspešni. Napodil sem
kobilo v breg, in glejte čudo! Bucefalus
se je zganil in udaril za njo v
dir, katerega je Otmar, kakor nama
je pozneje sam priznal, prvič danes
opazil pri njem, in ki bi bil kmalu
imel za posledico, da bi poljubil naš
prijateljček mater zemljo, ker diru ni
bil vajen. Toda Bucefalova vsiljivost
ni Lindi prav nič ugajala, in ko jo
je dohitel, mu je tako strupeno pihnila
pod nos, da je odskočil in položil
našega ubogega Otmarja na trda
kraška tla.
Hujše pa se nam je godilo, ko smo po dolgem trudu in še daljšem čakanju — Otmar je namreč med potom opravljal svojo oderuško službo — dospeli zopet na veliko cesto. Postali smo žrtve modernih novotarij. V podobi pike se nam je od daleč približavala usoda z neznansko hitrostjo. V par trenotkih se je razvila ta pika v satanski motocikel, čegar vražji tef-tef nam je naznanjal z velikanskimi koraki hitečo katastrofo. Še predno smo se zavedli, kam naj se ozremo, je šinil motor mimo nas, in Nervič in jaz sva se valjala v prahu. Otmar pa je dirjal kakor za stavo z Nervičevim konjem in Lindo dalje po cesti, objemajoč svojega Bucefala okoli vratu, in da se ni njegova zver spodtaknila kratko pred domačim hlevom, bi bil jedel seno iz istih jaslij kot njegov mučitelj.
Nečem Vam pripovedovati, kako
sva pala z Nervičem pri ribiču, kjer
smo se zopet sestali, čez ubogega Otmaija.
Samo toliko povem, da je Bucefalus
pal v popolno nemilost. Otmar
pa si je še isti večer naročil z Dunaja
— motor.