Moj prijatelj Otmar in njegov Bucefalus

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moj prijatelj Otmar in njegov Bucefalus
Ši
Izdano: Slovenski narod 13.02.1907 (40/36), 1,2
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekje na Krasu se je nastanil moj prijatelj Otmar, v mestu, ki si ga je mogel izbrati v svoje delovanje samo on, ki je znan po svojem brez primerno slabem okusu. Služboval je proti vsem pravilom Sv. pisma, ki pravi, da dvema gospodoma ne moremo služiti, v več občinah kot občinski, kaj bi rekel? recimo neke vrste uradnik, ki lazi po vaseh okoli in pobira že itak trpinčenim kmetom in kmeticam denar iz žepa. In čudno, mesto da bi ta izprešani denar „kazenski zakonik, kje si?” oddajal občinam, ga je spravil lepo v žep in se za občine brigal le takrat, kadar ni dobil denarja, kolikor ga je ravno želel. Ugibajte torej sami, kake vrste občinski uradnik je moj prijatelj Otmar; izdam Vam samo toliko, da ga vžlic njegovi grdi navadi spravljati vse v svojo malho spoštujejo malodane vsi občani.


S svojim drugim prijateljem Nervičem sem se namenil nekega jasnega jutra obiskati našega Otmarja. Ves dan sva se zibala v neznansko nerodni poštni kareti, da bi bila kmalu oba dobila morsko bolezen, predno sva dospela v njegovo bivališče. Na ­ potila sva se naravnost v njegovo stanovanje, a tam sva izvedela od njegove sicer jako mladeniške služ­kinje Pepite, dasiravno že skoro pol stoletja nosi baroko, da je najin prijateljček pričel jako ceniti pristno vinsko kapljico, in da ga vsled tega brez dvoma najdeva v edinem hotelu „Pri ribiču". Malo nevoljna sicer, da ga nisva dobila doma, sva se vendar naglo razradostila, ko sva čula, da ga dobiva v gostilni, kajti tudi midva sva že iskreno želela potolažiti svojega krulečega notranjega človeka.


„ O hudimar, to je pa lepo od Vaju, da sta me prišla obiskat, se razveseli najin prijateljček, sedita, sedita! Marica, prinesi ga hitro buteljko najboljega, znaš! Saj vidim Suša, ti že zevaš ko vrana same žeje, in tvoj želodec, Nervič, sem čul kruliti, še predno si vstopil.”


Ko sva se do dobra okrepčala, nama prične Otmar praviti o svojem življenju in nama obenem razodene, da je postal velik jezdec pred Gospodom, ker je njegova služba tako naporna, da bi je peš ne mogel opravljati, a vozovi, da so preveč nerodni v tem gnezdu, da bi jih rabil. Ko sva cula besedo jezdec, nama je v prvem hipu sape zmanjkalo, a ko sva prišla k sebi, sva bušila v tak smeh, da je bil najin prijateljček skoro razžaljen. Vendar, dobrega srca, kakor je, se je kmalu potolažil in nama začel hvaliti svojega Bucefala, ki je moral biti po njegovih besedah pravi konjski biser. A nama le ni hotelo v glavo, kak jezdec da je Otmar, ki razun strašno razprtih nog nima ničesar na sebi, kar bi ga dalo prištevati med dobre jahače. Povedal nama je, da mora takoj drugi dan pohiteti na deželo v službo, in obljubil, da tudi nama preskrbi konja, da ga spremiva, a danes, da naj gremo spat, da bomo jutri krepkejši. To nama je seveda povedal ob treh zjutraj.


Drugo jutro je vzbudilo Nerviča in mene neko čudno riganje, ki se je čulo izpod okna sosedne sobe, v kateri je vzlic vsemu prizadevanju nebeško potrpežljive device Pepite še prav krepko žagal najin Otmar. Par mojih prijateljskih sunkov pod rebra je vendar imelo ta uspeh, da je odprl svoje krvavo rdeče oči, in prve besede, ki jih je izpregovoril z blaženim nasmehom na oteklih ustnicah, so bile:


„Ali čuješ, dragi Suša, rezgetati mojega Bucefala? Komaj me že čaka. Nervič, na noge!”


To naj bo rezgetanje!? To riganje, ki mi ni dalo spati? Za boga! Čul sem že rigati povodnega konja v neki menažeriji, ali to riganje njegovemu ni bilo podobno, oslovemu tudi ne. Kaka pošast mora biti ta njegov Bucefalus!


Že samo ta radovednost je napravila, da sva se z Nervičem precej hitreje napravila, nego je sicer najina navada.


Ko smo prišli na mesto, kjer so nas čakali obljubljeni konji, kaj vidimo? Troje umazanih kmetavzov, ki so držali kot koze na konopcih naše tri konje. A kake konje? Kljuseta v pravem pomenu besede, slabše kot kljuseta. Majhne in suhe, da si na njihova rebra lahko nataknil klobuk, ne da bi padel. A ena pokveka je bila posebna grda. Takoj sva uganila z Nervičem, da je najinega prijateljčka okus karikiral s to zverino slavnega Aleksandrovega Bucefala. Glavo je imel mrha tako, da sva takoj, ne da bi bila izvedenca, konstatirala pristnega hydrocefala. Na eno oko je bil popolnoma slep, slišal pa menda sploh nikdar ni. Zadnje noge njegove so bile tako lepo postavljene, da bi delale čast vsakemu peku. To, kar naj bi se imenovalo rep, ni bilo drugega, nego par daljših svinjskih ščetin, ki so štrlele od njega. In trebuh njegov napet, da sva mislila v kratkem pozdraviti nežno žrebe, in pri tem ta nestvor niti kobila ni bil, ampak se je samo menda slame tako nažrl, da je komaj dihal.


Komaj smo se skobalili na te takozvane konje, ki so imeli — čujte in strmite — prava angleška sedla na svojih suhih hrbtiščih, že so ti zdivjali v galopu po klancu navzdol, da sem se nehote udal upanju, da imajo vendar nekaj življenja v sebi.


Toda bridko sem se varal. Samo do prihodnjega klančka je šlo, potem pa so te mrhe pričele laziti kot polži, in nič ni pomagalo, če smo jih še tako pretepali s palčicami, ki smo jih v ta namen vzeli s seboj. Ko smo se tako mučili, pripeljal je do nas neki kmet poln voz drv, in videč naš trud, je smehljaje pomolil Otmarju poleno, čet, sedaj bo menda šlo. Rudečica sramu in jeze nas je oblila, ko smo videli ta očiten zasmeh, in ogorčeno smo zakričali, naj ide svojim potom in ne prodaja neslanosti. Potem sva pa vendarle konstatirala z Nervičem, da bi bilo dobro imeti polena seboj, samo ko bi imeli take roke, kot naš nenavzoči prijatelj Priba, ki nosi rokavice številke dvanajst.


Tako je šlo dalje do vrha. Tam se pa zaleti Otmarjev Bucefalus zopet v galop in dirja in dirja do konec klanca. Tedaj sva pa uvidela z Nervičem, da vsa Otmarjeva jahalna umetnost obstoji v tem, da jaha le v koraku in galopu, a še to samo takrat, kadar hoče njegov Bucefalus.


Krenili smo iz velike ceste na levo in tam je postala pot kmalu tako ozka, da smo morali jahati drug za drugim. Jaz jašem naprej na svoji Lindi — kako je prišla moja kobilica do tega lepega imena, sem zaman ugibal — Nervič hoče za menoj, a Bucefalus ga ugrizne v bedro in se vrine med njega in mojo Lindo. Že na veliki cesti se mi je malo sumljivo zdelo, da se je Bucefalus vedno držal Linde, sedaj pa mi je bilo jasno, da se je stari skopljenec vanjo zaljubil. Vedno je rinil za njo, tako da sem se bal, da ji ne stopi na kopito, in dejal Otmarju, naj ga malo zadržuje, da v svoji pohoti ne napravi kake škode. A Otmarjevi poskusi zadržavati ga so ostali brezuspešni. Napodil sem kobilo v breg, in glejte čudo! Bucefalus se je zganil in udaril za njo v dir, katerega je Otmar, kakor nama je pozneje sam priznal, prvič danes opazil pri njem, in ki bi bil kmalu imel za posledico, da bi poljubil naš prijateljček mater zemljo, ker diru ni bil vajen. Toda Bucefalova vsiljivost ni Lindi prav nič ugajala, in ko jo je dohitel, mu je tako strupeno pihnila pod nos, da je odskočil in položil našega ubogega Otmarja na trda kraška tla.

Hujše pa se nam je godilo, ko smo po dolgem trudu in še daljšem čakanju — Otmar je namreč med potom opravljal svojo oderuško službo — dospeli zopet na veliko cesto. Postali smo žrtve modernih novotarij. V podobi pike se nam je od daleč pribli­žavala usoda z neznansko hitrostjo. V par trenotkih se je razvila ta pika v satanski motocikel, čegar vražji tef-tef nam je naznanjal z velikanskimi koraki hitečo katastrofo. Še predno smo se zavedli, kam naj se ozremo, je šinil motor mimo nas, in Nervič in jaz sva se valjala v prahu. Otmar pa je dirjal kakor za stavo z Nervičevim konjem in Lindo dalje po cesti, objemajoč svojega Bucefala okoli vratu, in da se ni njegova zver spodtaknila kratko pred domačim hlevom, bi bil jedel seno iz istih jaslij kot njegov mučitelj.


Nečem Vam pripovedovati, kako sva pala z Nervičem pri ribiču, kjer smo se zopet sestali, čez ubogega Otmaija. Samo toliko povem, da je Bucefalus pal v popolno nemilost. Otmar pa si je še isti večer naročil z Dunaja — motor.