Moj god

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Moj god
Rudolf Maister
Izdano: Slovenski narod 21. april 1903 (36/89), 1–2
Viri: dLib 89
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Danes je moj god.

Moj god je vsako leto tisti dan aprila, na kateri stoji v naši pratiki svetniček v sami srajčici z oljkovo vejico v desnici.

To je zelo pomembno zame. Moj patron je bil revček, niti za obleko ni imel, no srajca ne stane ravno toliko! Jaz se sicer oblačim letnim časom primerno, a obleke moje bi bile lahko brez žepov.

Kdor nima žita, ne potrebuje shramb.

Oljko pa najdeš dandanes v vsaki hiši ...

Danes je torej sv. Rudolf. In niti zatajiti mi ni mogoče svojega godu, ker je samo jeden patron tega imena. Koliko bolje bi bilo, da so mi dali ime Ivan ali France. Kako bi se lahko izgovoril, da je moj god jeseni ali pozimi.

Pa naj bi bil potem že Ivan obglavljen ali pa celo puščavnik, ki je živel ob koreninicah in kobilicah.

Tako si pa moram potrkati vedno, kadar mi čestitajo, na prsi in pripoznati svoje ime.

V mesecu aprilu sta zame vsled mojega godu dva »prva«. Pričakovanih in nepričakovanih izdaj obilo! Po 17. aprilu me ljudje malo vidijo v mestu, v gostilnah in kavarnah pa nič. Pa pravijo: »poglejte ga, kako je soliden«, a dobro vedo, da mora to tako biti, ker je to izključno finančna zadeva.

Hinavci ... ha, pa kakšni!

Na dan mojega godu pa nimajo te brumne duše dovolj rok in besedij, da mi čestitajo. Ob voglih hiš me čakajo, če le mogoče v bližini kake gostilne. Večinoma ljudie, katerih ne vidim vse leto, a imajo moj god rdeče podčrtano v koledarčkih, ki so jih dobili v kavarnah (gratis).

Planejo name, stiskajo mi roke s tako silo, da mi oteko in moram potem par dni laziti okrog zdrav­nika, da mi odžene zanohtnico. In kako je vsaki žejen. Kar grlo se jim suši ...

Seveda jih moram rešiti, vsaj momentalno, gotove žejne smrti.

Potem pa ti od srca idoči govori ...

»Ti naša zvezda na literarnem polju« ... »naš ponos« ... »naše bodočnosti večja polovica« ... ti, ti ... ti ... ti naš ... skopuh« — če sem plačal kakemu gratulantu samo pol litra vina ali pa vrč piva.

Letos pa sem se jim izognil, ne samovoljno, temuč fatum mi je bil milostiv, pa mi je naklonil ravno na moj god službo v vojašnici, kjer moram ostati vse popoldne in eno noč, da pazim na naše fante.

Tu sedim torej v zapuščeni sobi, sam, dolgčas mi je ... Zunaj pa gre sneg, beli sneg, od kamnitega mostovža vdarjajo jednakomerno vdarci podkovanih črevljev stražnikovih ...

In v meni vstajajo spomini.

Ko sem praznoval svoj prvi god bil sem star 19 dni. Tega dne se ne spominjam prav dobro, zato raje molčim o njem, saj tako mladi paglavci itak ne dobijo druzega, kakor svojo navadno »Leibspeise«, pa naj bo praznik še tako velik ...

Tudi prihodnji sedmi godovi niso imeli zame važnosti. Pač pa osmi. Bil sem tedaj v drugem letniku mengšanske univerze. Takrat nam je naučno ministrstvo zaupalo še toliko, da smo sedeli s študentkami v istem razredu. To je minulo, krasni časi prve ljubezni ...

Na moj osmi god me je oblekla mati praznično. Celo one prav svetlo modre hlače sem smel nositi, v katerih sem hodil ob nedelja med zavisti rdečimi sovrstniki k maši — samozavestno in koketno.

V teh hlačah sem posebno ugajal sošolki Miciki, ki je bila, med nami rečeno, moja skrivna ljubezen, moj ponos, niti učitelj verouka mi ni toliko veljal, kakor ona. No in oni dan sem bil jako nepazljiv med poukom. Levo oko na hlačah, desno na moji »ljubezni«, učiteljica pa obe očesi na meni. Moje desno uho se ji je menda prekratko zdelo, zato je je prišla potegnit in obljubila mi je, da smem pol ure dalje ostati v šoli, kakor vsi drugi. Razume se, da je zbog te dobrodušnosti profesorice v moje nedeljske hlače pal ponos moj, moja ljubezen in od matere obljubljena mi potica. Seveda solze, debele solze in tulenje ...

Tisti dan je izginila moja simpatija do lepe Micike. Menda iz sramu pred njo.

Potem sem za vsaki god dobil kaj pomembnega v dar. Enkrat nožič, ki sem ga pa izgubil že tretji dan pri znameniti indijanski vojski uporabljajoč ga kot tomahavk. Drugo pot par petic. Kupil sem si med drugimi potrebščinami tudi cigaret. Posledice velikanske ... Zopet drugokrat me je papa prav pošteno nabrisal za god. To je bilo v Kranju. Vzrok profesor, ki mi je zapisal dvojko v matematiki, dasiravno sem doma na častno besedo trdil, da sem zaslužil najmanj »befriedigend«. Vse nič — šiba.

Enkrat sem praznoval sv. Rudolfa z vrednimi somišljeniki v neki predmestni gostilni. Jaz in moji sodrugi smo potem pozabili ime mojega patrona pa zvali druzega svetca na pomoč. In tako dalje.

Ko sem bil na Dunaju v vojaški šoli, sem pisal pred svojim godom mnogo pisem materi in različnim tetkam in stričkom. Ime sem zapisal na pol strani, da bi ga adresat ne prezrl. Vspeh vedno povoljen.

Zahvalna pisma sem sestavil po vrednosti pošiljatve. Za petak so bile črke v besedi »hvaležni« centimete visoke, tuintam (črez petak) sem postavil pred to besedo celo kak ganljiv epiteton, kakor »do smrti«, »večno« »iz vse duše in vsega srca« et cetera.

Potem sem stopil s svetlo sablje v življenje, v svet ...

To je bilo v letu potresa v Ljubljani. Faktum je, da je v tem razburjenem času moj god pretresel mojega strica tako, da mi je kupil daljnogled. Morda je bil to nežen migljaj, da naj gledam v sivo bodočnost.

Mati mi je pisala ganljivo pismo in mi zatrdila v njem, da je prosila Boga zame pameti. Ta fraza je sploh nekak »Steckenpferd« moje matere. Če le mogoče, jo uporabi. Pismo je bilo seveda — prazno.

Razun tega pisma dobil sem jih za oni god še šestnajst, med temi 12 ženskih. Dvanajst ženskih parfumiranih, raznobarvnih pisem, pomislite! Nemška in slovenska.

S polnim podpisom in brezimna. S pravopisnimi napakami in deloma grdo pisana, a vsa jako laskava. Jedna teh pisalk — v tretjem letniku pripravnice — mi je odkrila svoj srček in zatrdila, da mora radi mene v smrt če ne dam odmeva njeni ljubezni. Lani sem čul, da še živi ...

Druga mi je pisala, da se vsled mene ne more učiti. Da vedno name misli, da naj ji pišem za božjo voljo vsaj kratko, vsaj štiri strani dolgo tolažilno pismo. Če se mi že njeno drobno srce ne smili, tedaj naj imam vsaj usmiljenje do raznih delov njenega nežnega telesca, ki je bilo že tolikrat doma tepeno radi dvojk. Vzrok, da sem le jaz, le jaz.

Drugo leto je že cvetela moda razglednic. Dobil sem jih mnogo s pomenljivimi napisi in slikami. Honni soit, qui mal y pense!

Leto za letom so potem odpadale te pisalke s svojimi čestitkami. Najdalje je vzdržala neka brezimka, ki se je zaznamovala z M. Poznam jo, a se delam, ko da bi ne vedel o njenih čestitkah. Lani mi je še pisala. Letos je tudi ona izostala.

Tako gre list za listom ... Življenski vihar jih trga z brezobzirno silo. Saj je prav. Pa dobivajo drugi čestitke ...

Habeant!

In letos?

Letos mi je dala za god mati dva desna in dva leva poljuba, priporočala mi pamet, skuhala boljše kosilo, kupila bokal vina pa nekaj sladkarij pri Zalazniku.

In trčila sva. Mati je bila ginjena, mene pa ne pretresajo taki rodbinski prazniki. To je bilo ... je bilo.

In sedaj sedim v stražnici, kadim dobre darovane cigarete, pijem dobro darovano vino, se radujem praktike različnih prijateljev in gledam godovni dar pred sabo, katerega mi je dala gospodična Marija:

»Sohnurrbartbinde«!

Spravim jo in če bodo sčasoma njej zrasle brčice, ji jo vrnem. Do tedaj pa naj ostane zdrava darovalka ...

In zunaj še vedno sneg gre in med sneg naletava dež. V mojo sobo pa vdarjajo jednakomerni vdarci podkovanih črevljev stražnikovih ...