Mož v sivi suknji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mož v sivi suknji. Roman iz Napoleonove dobe.
B. Orczy
Prevajalec: Paulus
Izdano: Amerikanski Slovenec 41/78, 41/79, 41/80, 41/81, 41/93 (1932)
Viri: dLib 78, 79, 80, 81, 93
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Prefekt si je moral oddahniti. Nepretrgano, gostobesedno je govoril. In ni se mu bilo treba pritoževati, da ga nihče ne posluša. Tajni detektiv gospoda ministra je sedel nepremično in njegove globoke oči so bile vprte v prefekta. Le gospod cesarski prokurator je kazal še vedno svojo hladno brezbrižnost in se očividno zanimal samo za svoje nohte.

“Izpočetka,” je nadaljeval prefekt po kratkem osvežujočem molku, “izpočetka se je zdelo, da zločina nista v nobeni medsebojni zvezi in jaz za svojo osebo niti danes nisem prepričan, “da bi bila. Eno pa je obema zločinoma skupno in prav v tem tiči neka nerazumljiva tajinstvenost, — namreč da ne vemo, zakaj so pravzaprav vlomili v knjižnico in zakaj so umorili tistega človeka. Sicer je tatove služinčad splačala, bežati so morali. Pa je bilo v knjižnici vrednosti, tudi denarja, dovolj, ki bi ga bili lahko odnesli, čeprav se jim je mudilo — če bi jim bilo mar za denar. Umorjeni nesrečnež pa je bil revež, uro so mu sicer vzeli in žepe obrnili, pa ubiti ga res ni bilo vredno.”

“Ali je policija dognala osebnost umorjenčevo?” je vprašal mož v sivi obleki s svojim brezbarvnim glasom.

“Seveda! Mož je bil znan po vsem mestu. — Sluga je bil pri gospe markizi Plelan.”

Gospod prokurator je iznenaden dvignil oči od svojih nežnih prstov.

“Res —” se je začudil. “Tega nisem vedel. Lefevre mi ni povedal, da pozna umorjenca.”

Vzdihnil je in se spet poglobil v lepoto svojih nohtov.

“Hm —!” je pravil. “Ubogi Maxence! Videl sem ga pri gospe Plelan. Miren, nedolžen človek je bil, da je malo takih. Nikomur ni nič žalega storil. Kak namen so neki utegnili imeti zlikovci, da so ga umorili?”

Prefekt je skomignil z ramen ...

“Prepir morebiti, mislim,” je dejal.

“Fantovska ljubosumnost?” je vprašal mož v sivi suknji.

“Oh ne, gospod! Maxence je imel že precej črez petdeset. Prestar je bil za take neumnosti.”

“Je bil čeden človek?”

“Kaj še! Vse drugo ko čeden! Mahedrav, razkuštran človek je bil in lase je imel rdeče ko lisica kožuh.”

Samo za drobec ene same sekunde so se možu v sivi suknji zableščale oči v čudnem sijaju, zdelo se je kot da mu je hotel uiti črez blede, tenke ustnice vzklik, ki ga je le težko zadržal, vsa njegova suhljata postava je za trenutek vztrepetala pod hipnim navalom nepremagljive podjetnosti. Pa ta sprememba njegove sicer mirne in brezpomembne zunanjosti je minila prav tako hipno kakor je prišla, policijski prefekt je niti opazil ni, gospod prokurator pa se itak ni zanimal za drugo ko za svoje lepe, skrbno negovane nohte.

“Ubogi Maxence!” je vzdihnil gospod Vimars čez nekaj časa. “Miren človek je bil! Nobenega sovražnika ni imel, kolikor vem. Zelo vdan je bil gospe markizi, zvesto ji je služil, popolnoma mu je zaupala. Prepirljiv ni bil, tudi prihrankov ni imel. Več ko par frankov niso našli v njegovih žepih, davi, ko so ga umorili. In prav zato, ker za umor ni najti nobenega pravega povoda, prav zato, pravim, je policija že koj izpočetka zavrgla misel, da bi bili utegnili imeti vmes svoje prste roparji, ki so napadli poštno kočijo.”

“Ali je pot, ki so ob njej našli truplo, ponoči zelo samotna:” je vprašal mož v sivi suknji.

“Zelo samotna” je pritrdil prefekt. “In ljudje pravijo, da po noči ni varna. Roparjem je posebno priljubljena. Pa najkrajša pot je iz Alencona v Mayenne. In obenem pelje skozi Lonrai in Plelan.”

“Ali je znano, kaj je iskal sluga gospe markize Plelan na tej samotni poti o polnoči.”

“Ni gotovo,” je posegel tedaj v pogovor gospod prokurator, “da bi se bil umor zgodil ravno o polnoči!”

“Mislil sem —.”

“Truplo so naši v ranih urah,” je nadaljeval prokurator s hladno prizanesljivostjo.

“Mož je bil mrtev že par ur. Koliko ur, o tem se zdravnik ni izjavil. Maxence je imel brez dvoma prijatelje in sorodnike v Alenconu. Misli se, da jih je včeraj popoldne obiskal in se po noči vračal v Plelan.”

“Ta podmena je napačna!” je mirno povedal mož v sivi suknji.

“Napačna —. Kako mislite to?” je vprašal gospod prokurator z ledeno mrzlim, oholim glasom.

“Davi sem se vračal iz Plelana v Alencon, pa nisem nobenega trupla videl ob poti.”

“Truplo je ležalo v cestnem jarku!” je dejal prokurator suho. “Zgrešili ste ga!”

“Mogoče,” je odgovoril mož v sivi suknji enako suho, “pa ni verjetno.”

“Torej ste ga iskali — ?”

Pa komaj da so gospodu prokurator ju ušle te besede, že je obžaloval svojo prenagljenost. Veliko neumnost in neprevidnost je zagrešil. — Ugriznil se je v ustnice, jezen je bil nad samim seboj, da se je tako nerodno zaletel in spozabil.

Mož v sivi suknji ni odgovoril ničesar. Nepremično je sedel, čisto v se je zlezel, zdelo se je kot da se je obdal z nevidnim plaščem, skozi katerega ni moglo prodreti niti najbistrejše oko in nobeno še tako zvito vprašanje.

Gospod prefekt, ki mu je bilo vsakikrat skrajno neprijetno, če sta gospoda umolknila, je bil koj pripravljen, da junaško prekine grozeči molk z daljšim govorom.

“Prepričan sem,” je začel zgovorno, “da čisto po nepotrebnem trativa dragoceni čas gospodu prokuratorju! Zagotavljam vas, gospod — eh — Fernand, da lahko dobite pri policijskem komisarijatu podatke o vseh podrobnostih zločina, če — če vas res zanimajo. Zato mislim, da bi se sedalje poslovila, — hočem reči,” je negotovo in obotavljaje se pridjal, ko se je srečal z mirnim, vprašujočim pogledom tajnega detektiva — “hočem reči, razen če — če morebiti mislite še kaj posebnega govoriti z gospodom prokuratorjem.”

“Rad bi vedel,” je dejal mož v sivi suknji mirno, “kaj je povzročilo nesrečneževo smrt.”

“Strel iz pištole,” je odgovoril gospod St. Tropeze hladno. “Naravnost med lopatice, pomerjen čisto od blizu. To dokazuje od strela osmojena suknja umorjenčeva. Zdravnik pravi, da je bil koj mrtev.”

“Torej strel med lopatice —. In našli so ga na hrbtu ležečega?” je pravi mož v sivi suknji bolj sam zase ko za svoja poslušalca, “In ničesar niso našli pri njem, kar, bi utegnilo pojasniti vzrok umora?”

“Ničesar, gospod!” je posegel vmes prefekt. “Cisto nič! V hlačnem žepu je tičal zmečkan, zamazan list papirja, popisan vse vprek z različnimi številkami. Prav tak je kot da ga je iztrgal iz računskega zvezka kakega šolarja.”

“Bi mi dali tisti listek?”

“Na policijskem komisarijatu je,” je kratko povedal prokurator.

“Kjer ga bom lahko dobil, vem,” je pridjal mož v sivi suknji hladno, pa odločno. “Medtem pa mi naj gospod prefekt blagovoli povedati nekaj več podrobnosti o tatvini v nadškofijski palači.”

“Ni mnogokaj povedati, moj dobri gospod Fernand!” je odgovoril gospod Vimars. Poznal je svojega šefa, čutil je, da postaja vse bolj nemiren in nepotrpežljiv in svojo mesečno plačo bi bil dal, da se je mogel prejkoslej izmuzniti iz sobe.

“Kak plen so odnesli tatovi?”

“Nič takega, da bi bilo vredno truda. In še to, kar so odnesli, so večinoma na begu proč pometali. Policija je našla na ulici, trdo ob monsignorovi palači, srebrn svečnik, meden pisemski utež in par knjig, ki so jih tatovi v naglici vzeli s seboj, misleč menda, da so redke izdaje.”

“Drugega niso nič ukradli?”

“Nič. Kolikor se spominjam, je monsignor še javil policiji, da mu manjkata ena ali dve knjigi, ki pa da nimata nobene posebne vrednosti.

Torej vidite, gospod — eh — Fernand,” je prijazno in prepričevalno nadaljeval gospod Vimars, “da zadeva ni vredna vašega truda!”

“Čisto navaden umor iz osebnih razlogov, najbrž radi razžaljenja ali prepira, in spet čisto navaden vlom, ki se je povrh še popolnoma ponesrečil. Naša policija — vse premalo je je žal v teh dneh, ko nam vojska pobere cvet naših mladih ljudi — naša policija torej je zmožna dovolj, da bo sama opravila s temi malenkostmi. Saj se take reči od časa do časa dogajajo v vsakem okraju. Verjemite meni — jaz imam izkušnje v takih zadevah! — verjemite meni, pravim, da ti dve zadevici nista v nobeni zveži z zloglasno roparsko tolpo in da se torej prav nič ne tičeta vašega odličnega poslanstva! Zato lahko s tem večjo vnemo posvetite ves svoj čas in vse svoje moči roparskemu napadu na poštno kočijo in tistim šesttisočdvesto frankom, ki so jih odnesli, prav posebno pa da izsledite drznega roparskega vodjo, ki ima leseno nogo.”

Zadovoljen s svojimi govorniškimi zmožnostmi je gospod Vimars umolknil. Upravičeno je zasodil, da se sme po takem izvrstnem govoru pomakniti bliže k izhodu.

“Mislim,” je še pridjal s ponižno uslužnostjo, “da nam ni treba več nadalje nadlegovati gospoda prokuratorja. In ako milostno dovoli —.”

Na njegovo neizrekljivo zadoščenje se je tudi mož v sivi suknji pripravljal za odhod.

Gospod St. Tropeze je bil že na kraju svoje potrpežljivosti. Ko je torej končno kazalo, da bo rešen nadležnih obiskovalcev, je bil na mah ves vljuden in prijazen. Gospodu zaupniku notranjega ministra je prav milostno pokimal, gospodu prefektu pa je šepnil na uho:

“Ni treba, da bi se tale nepridiprav preveč vmešaval v vaše policijske zadeve! Na dajte mu preblizu priti, gospod Vimars! Zagovarjal vas bom in zastavil ves svoj vpliv v Parizu za vas, pa naj reče ta nepoklicani vohun kar hoče!”

Zaupljivo mu je pokimal in gospod Vimars se je čutil v devetih nebesih, tako je bil srečen nad zaupljivostjo svojega šefa. Hvaležno ga je pogledal, se mu globoko poklonil in odšla sta z gospodom Fernandom.

Molče je stopal drobni mož v sivi suknji s svojim spremljevalcem po ozkih ulicah alenconskih v mestno hišo, kjer je bil gost gospoda prefekta.

V svojem stanovanju in rešen vse obvladujočega vpliva prokuratorjeve osebnosti se je častivredni gospod Vimars kmalu razvil v vsej svoji prirojeni ljubeznivosti in se nevzdržno vdal svojim željam, da si pridobi naklonjenost in če mogočo tudi prijateljstvo svojega odličnega gosta, osebnega zaupnika gospoda notranjega ministra.

Sedla sta drug drugemu nasproti in gospod prefekt je gostobesedno pripovedoval o zaslugah in vrlinah svojega šefa. Nikdar, tako je pravil, še ni bil kak uradnik bolj na svojem mestu ko gospod St. Tropeze. In kako izobražen da je in kako vpliven! Alencon še ni videl takega moža. Zato pa ga tudi vse spoštuje, uradništvo, meščanstvo, sosedni podeželski grofi in baroni, in pravi strah je vseh dolgoprstnežev in groza roparske tolpe, ki vznemirja alenconski okraj.

Mož v sivi suknji je z molčečo pozornostjo poslušal dolgovezne slavospeve prefektove. Tu pa tam ga je ustavil in ga poprašal po domačih razmerah gospoda St. Tropeze. Ali je oženjen —? Bogat —? Ali živi razsipno?

Na vsa taka vprašanja je gospod Vimars le prerad odgovarjal. Ne, je pravil, gospod prokurator da ni oženjen. Govori se pa, da je bogat, vsaj njegovo stanovanje da je naravnost razkošno, čisto sam živi, le par zvestih služabnikov ima. Odkod dobiva denar, tega da nihče prav ne ve, kajti gospod St. Tropeze je zelo ponosen, visok, rezerviran človek, ki z nikomur ne bi hotel govoriti o svojih domačih razmerah.

In nato se je vrnil gospod prefekt z le njemu lastno zgovornostjo nazaj k svojemu priljubljenemu predmetu, k zločinoma pretečene noči, in je široko razpravljal o vsaki podrobnosti. In čudno — tajni detektiv, ki ga je poslal notranji minister sem iz daljnega Pariza nalašč zato, da izsledi zloglasno tolpo roparjev in protidržavnih rovarjev alenconskih, ta mož torej se je vse bolj zanimal za umorjenega služabnika gospe Plelan in za tistih par knjig, ukradenih v nadškofovi knjižnici, nego za drzni napad na poštno kočijo.

“Poznali ste nesrečnega Maxenca, kajne, gospod prelekt?” je vprašal.

“Seveda sem ga! Saj sem bil pogosto v gosteh pri gospe Plelan.”

“Kak človek pa je bil, tisti Maxence?”

“Če stopite na policijski komisarijat,” je odgovoril prefekt s krutim nasmehom, “vam bodo pokazali njegove uboge zemeljske ostanke! Najznačilnejši na njem so bili vsekakor njegovi rdeči lasje, — nenavaden pojav tukaj pri nas v Normandiji.”

Tako sta se pogovarjala in h koncu je dosegel toplomer prefektove ljubeznivosti svoj višek, — gospod Vimars je dal tajnemu zaupniku notranjega ministra sebe in vse svoje moči brezpogojno na razpolago.

“Ali vam morem s čim ustreči, gospod Fernand? Ali vam smem pomagati?” je popraševal mehko in uslužno.

“Hvala lepa! Za trenutek nimam nobenepa posla,” je odvovoril Fernand. “Poslal pa bom po vas, če bom potreboval pomoč policije. Medtem pa —. Pač —! Vidim, da se poleg svojega policijskega poklica bavite tudi z leposlovjem. Zelo bi vam bil hvaležen, če bi mi hoteli posoditi kako knjigo. Si bom vsaj dolgčas preganjal.”

“Knjige —? Prav rad!” je dejal gospod Vimars zelo začuden. “Toda kako pa veste, da imam knjižnico —?”

“Da imate knjižnico —?” se je suho nasmehnil gospod Fernand. “Vem ne, pa mislil sem si, da jo morebiti imate in da ste ljubitelj knjig, ker vam tamle iz suknjinega žepa gleda neka knjiga, ki ji je videti, da jo mnogo berete. Vsa oguljena je.”

“Ah —! Opažam, da ste mnogo bistroumnejši, nego vam je videti, gospod Fernand! Veselilo me bo, če vam bom mogel ustreči. Veste,” je pravil zgovorno, “lepo knjižnico imam in dobro sem založen s knjigami. Ali imate morebiti kako posebno knjigo v mislih? Upam, da jo bom imel.”

“Hvaležen vam bom. Spomnil sem se pravkar, da še nisem bral de Staeline knjige Corinne. Če jo morebiti imate v svoji knjižnici —”

“Seveda jo imam, gospod! Prav rad vam jo posodim. Trenutek prosim počakajte!”

Stopil je v sosedno sobo in se po kratkem iskanju vrnil z zaželjeno knjigo.

“Redka knjiga je,” se je uslužno smehljal. “Škoda! Pa zdi se, da madame de Stael ni v milosti pri Njegovemu veličanstvu. Kar bo najbrž vzrok, da nobeden knjižničar noče več založiti njenih del.”

Še sta izmenjala par vljudnih besed in nato se je gospod Vimars z globokim poklonom poslovil od tajnega detektiva.

Črez par minut pa se je tudi ta izmuznil iz sobe. Tiho kakor strah se je plazil po hodniku, niti koraka ni bilo čuti na kamenitem tlaku.

5.

Zakopan v svoj obilni, mehki naslonjač je sedel gospod cesarski prokurator poleg tople peči. Časopis mu je zdrknil na tla in oči je imel zaprte. Dremal je svoje običajne pol urice, gospod policijski komisar Lofevre pa je moral zunaj v predsobi čakati in si hladiti prevroče pete.

Gospod prokurator se ni v nobeni reči prenaglil in je načeloma pustil čakati svoje podložne uradnike, uvažujoč dobro preizkušeno dejstvo, da takim ljudem dolgo čakanje in utrujene noge kmalu ohladijo prenapeto vnetost in preveliko drznost.

In tako je bilo, da je šele po polurnem osvežujočem dremanju pozvonil slugi in mu naročil, naj pripelje gospoda Lefevre. In gospod Lefevre, vročekrven, glasen in kričav človek rdečega, polnega lica in debelega vratu, je vstopil res izdatno pomirjen in spokorjen.

Dali so mu pred par dnevi brati pismo notranjega ministra in sinoči je za hip videl suhljatega, v sivo oblečenega tajnega zaupnika, kako je z neslišnimi koraki. smuknil mimo njega po ozki ulici. In tistikrat je dobri gospod policijski komisar zagrešil protidržavno, nepokorno dejanje. Zaklel je namreč nad nerodnostjo notranjega ministra, ki pošilja nesposobne ljudi iz Pariza, da se vtikajo v posle, katere lahko drugi ljudje sami rešijo.

Gospod prokurator se je najbrž strinjal z nazori svojega komisarja, kajti bil je z njim zelo prijazen.

“No —?” je začel, brž ko je komisar sedel. “S čim prihajate, moj dobri g. Lefevre?”

“Takoj, gospod prokurator!” je zagodrnjal Lefevre. “Najprvo pa — ali mi hočete povedati, kaj naj počnem s tistim tajnim zaupnikom, ki je prišel k nam mislim samo zato, da vtakne svoj nos ravno v moje zadeve?”

“Kaj naj počnete z njim?” se je prijazno nasmehnil prokurator. “Pokazal sem vam pismo notranjega ministra. V njem je pisano, da moramo vse policijske zadeve izročiti temu gospodu, mu v vseh zadevah pomagati in ga podpirati —”

“Ne zamerite,” je povedal Lefevre jezno, “ampak tisti tajni zaupnik bi naj rajši doma ostal in pariška tla brusil s svojimi petami, pa bi prav toliko dobrega storil kakor tu v Alenconu!”

“Mislite?” je dejal prokurator in se raztreseno zatopil v ogledovanje svojih lepih nohtov.

“In če dovolite,” je trmasto godrnjal komisar dalje, “bom sam nadaljeval preiskavo o zadnjih dogodkih. Tisto človeče ne bo nikdar prišlo stvari do dna —”

“Ampak — minister piše, da se ne smemo vmešavati! Le pomagati mu smemo in ga podpirati —!”

“Kaj še! Podpirali ga bomo, če bo pomoči potreboval. Medtem pa ne bom pustil, da bi mi šepavi zlikovec s svojo leseno nogo ušel skozi prste samo zato, da ustreženi sivkastemu vtikljivcu, ki si domišlja, da mi bo zapovedoval v mojem lastnem okraju.”

Gospod prokurator je dvignil glavo, zanimanje mu je bilo brati na obrazu.

“Ste našli kako sled?” je vprašal.

“Še več!” Vem, kdo je umoril Maxenca.”

“Ah—! Dobili ste morilca —? Izvrstno, moj dobri Lefevre!” je vzkliknil prokurator, pa vsekakor ne preveč navdušen.

“Nisem ga še dobil. Pa kak je bil, to vem. Malo še potrpimo, pa ga bom imel v pesti. Seve, če se tisti nebodigatreba ne bo vtaknil vmes!”

“Kdo pa je morilec?”

“Kdo drugi, ko eden iz tiste roparske tolpe!”

“Mislite —?”

“Prav gotovo! Včeraj sem ves dan skrbno izpraševal priče, same ljudi, ki so morali tisto jutro po cesti med Lonraiem in Alenconom, — delavce in druge, ki hodijo po svojih opravkih v mesto ali ven na deželo. Dobro! Po dolgem popraševanju sem končno dognal, da se je umor zgodil med peto in polšesto uro zjutraj. Strela sicer nihče ni čul. Pa ljudje, ki so bili na poti pred peto uro, niso videli nič sumljivega, tista dva delavca, ki sta prva našla truplo ob cesti, tista pa pravita, da je prav tedaj udarilo v notredamskem zvoniku polšest.”

“Dobro! In —?”

“In nič manj ko tri priče pripovedujejo, da so videle nekega človeka, raztrgano obleko je nosil, gole noge so mu tičale v coklah in čudno oblikovano gornjo ustnico je imel, prav kakor zajčji gobec. Malo pred peto uro zjutraj se je potikal po cesti, prav blizu kraja, kjer se je zgodil umor. Izognili so se mu, bali so se ga, da ni morebiti eden izmed tiste tolpe.”

“In čemu bi naj bil umoril reveža, ki je o njem moral vedeti, da nima denarja?”

“To je prav tisto, kar hočemo dognati!” je vneto pravil komisar. “In bomo tudi dognali, brž ko dobimo v pest morilca in njegovo sodrgo. Poznam jaz tistega človeka, tistega, veste, z zajčjim gobcem! O, on je prav gotovo eden tistih roparjev! Mlad človek je, pri vojakih bi moral biti, pa je uskočil. Nepridiprav je, nobenega poštenega dela nima in po noči izgine, da nihče ne ve kam. Kako mu je ime in odkod se je priklatil, tega ne vem. Pa dobili ga bomo in z njim vred tudi druge, celo tolpo, in tudi tistega — tistega z leseno nogo!”

“Mnogo uspeha!” je povedal prokurator in pokašljal. “Tale večna nadloga v mojem okraju mi sega na živce, veste!

“Mimogrede —,” je pripomnil in iskal med papirji na mizi,” — ne menim se sicer mnogo za brezimna pisma, pa davi sem dobil eno, ki je le morebiti vredno, da se zanj zanimate.”

Poiskal je iz kupa zmečkan, zamazan list papirja, ga previdno razganil, da bi si ne osnesnažil nežnih prstov, in ga pomolil policijskemu komisarju.

Lefevre je zravnal papir in ga pregledal. Zelo zmečkan je bil, pisanje je bilo skoraj nečitljivo in vse zamazano, pa komisar je bil izkušen v takih listinah, posrečilo se mu je, da je polagoma čečkarijo razbral.

“Ovadba seve!” je zasodil. “Lopovi so si najbrž v laseh, pa se hoče eden ali drugi maščevati. ‘Ako pošlje gospod prokurator,’ takole pravi pismo, ‘nocoj med deseto in dvanajsto uro policijo v gozd Cache-Renard in ako se bo policija držala poti, ki je spodaj opisana, se lahko polasti denarja in drugih vrednosti, ki so bile uropane iz poštnega voza pretečeno sredo, pa lahko dobi tudi v pest roparje in tudi tistega, ki je umoril slugo gospod Plelan.

Ko pridete z glavne ceste v gozd, se obrnite po prvi ježni poti na desno in se je držite vse dokler ne pridete do posekane jelke, ki leži črez drugo pot. Po tej poti dalje kakih tristo metrov, pa pridete do skupine petih mecesnov sredi brezja in hrastovja. Stopite s hrbtom k mecesnu, ki je od steze najjbolj oddaljen, pa si dobro oglejte goščavo. Opaziti bodete drugo pot, ki pelje naravnost v globino gozda. Idi te po njej, pa pridete do male jase. Na koncu jase se zdi grmovje tako gosto, da ni mogoče prodreti skoz njega. Prerinite se skoz grmovje in našli bodete polomljeno vejevje in sledove stopinj. Pred vami bo kup suhih vej, posušenega blata, ruša je položena črez. Pod to streho bodete našli, kar iščete.”

“Mislite, da bi se izplačalo —?” je vprašal gospod St. Tropeze, ko je komisar končal.

“Gotovo da bi se! Vsekakor — škodovati nam ne more!”

“Pa dovolj moštva bi morali vzeti s seboj!”

Prepustite zadevo meni, kajne, gospod prokurator! Skrbel bom, da jih bo dovolj in da bodo tudi dobro oboroženi.”

“Kaj pa bo — hm — s tistim tajnim detektivom?”

Lefevre je zaklel.

“S tistim — revčkom?”

To je bilo vse, kar je povedal, pa to je povedal z nepopisnim preziranjem.

“Ga bodete obvestili o zadevi?”

“Kaj neki mislite —!?”

“Mislim da ga morate!”

“In če mi da naročila —?”

“Ga morate ubogati, seveda! Ste ga danes že videli?”

“Da. Dal me je poklicati k sebi na stanovanje.”

“Kaj je pa hotel?”

“Tisti kos papirja, ki smo ga našli pri umorjencu.”

“Ste mu ga dali?”

“Seveda!” je jezno zagodel komisar. “Saj ga moramo ubogati!”

“In nato ste odšli?”

“Da.”

“Kaj pa je delal, ko ste prišli k njemu?”

“Knjigo je bral.”

“Knjigo —?” se je hripavo nasmejal gospod Tropeze. “Kako knjigo?”

“Slučajno sem videl naslov, čeprav se ne razumem mnogo na knjige in se tudi ne zanimam zanje.”

“In naslov — kak je bil?” —

“Corinne,” je povedal komisar.

Očividno je bilo to prokuratorjevo vprašanje zadnje, kar jih je mislil za topot nasloviti na svojega komisarja, kajti kakor bi odrezal ni besedice več zinil, molče je obsedel v naslonjaču in zrl naravnost ven skozi okno. Njegov fini aristokratični obraz je bil bled kot marmor in se je ostro ocrtaval na rdečem baršunu blazinic. Zamišljen je bil, ali pa do skrajnosti utrujen. Gospod Lefevre vkljub svojemu poklicu ni znal brati obrazov in ni vedel, kaj je pravzaprav gospodu šefu.

Tikanje stenske ure v baročni omari in cvrčanje mokrih polen v peči je edino motilo nemi molk, ki je legel na sobo. Le skozi zaprto okno so zadušeno prihajali glasovi mestne ulice. Nehote je gospod Lefevre sledil z očmi pogledu prokuratorjevemu. Pogledal je skozi okno.

Deževen, mračen oktoberski dan je bil, ljudje so hiteli mimo, zaviti v plašče, kaka kočija je privozila odkod in spet oddrdrala.

Tedaj se je izluščila iz zameglene ulice nizka, suhljata postava človeka, oblečenega v sivo. Z naglimi koraki je mož izginil nekje za oglom.

Komisar je zadušil robato kletvico in se obrnil k šefu.

In ves se je zavzel nad spremembo, ki jo je opazil na njem.

Gospod cesarski prokurator ni več leno slonel v naslonjaču, — daleč naprej na okno je bil nagnjen in roke so mu krčevito oklepale ročajev sedeža. Tudi on je očividno opazil moža v sivi obleki, kajti njegovo široko odprte oči so sledile njegovi suhi postavi. In na njegovem obrazu je stalo toliko sovraštva in divje jeze, da se je komisar naravnost prestrašil.

Pa le za trenutek je trajala ta sprememba in komisarju se je zdelo da je sanjal, ko se je za hip pozneje g. prokurator obrnil k njemu in ni kazal niti sledu več o nenadni razburjenosti. Hladen, vljuden je bil kakor običajno, kadar je govoril s svojimi ljudmi.

“No dobro, gospod Lefevre!” je dejal. “Res ne vem, kaj bi vam naj še nasvetoval. Popolnoma se strinjam z vami, če mislite, da ne smemo preveč zaupati tistemu — vsiljivemu človeku. Bojim se, da vas bo nadlegoval in se vmešaval v vaše zadeve, morebiti prav v trenutku, ko bodete nocoj pripravljali pohod na skrivališče roparske tolpe. Morebiti se vam prav radi njegove vsiljivosti izmuznejo —! Kar bi bila seve velika škoda, ker ste prav sedaj tako previdno in spretno zadrgnili svojo mrežo nad tolpo.”

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Le par sekund so počivale detektivove izkušene in izvežbane oči na ženski, pa videl je dovolj. Njegova domnevanja ga niso varala. Sloviti roparski vodja, Španjolec imenovan, je stal tamle v sobi, pa Španjolec je bil — ženska.

In ko jo je gledal, napol občudovaje napol pomilovaje, se je obrnila. Njene temne, žarke oči so se srečale z njegovimi mirnimi, brezizraznimi, opazujočimi.

In v tistem hipu sta oba vedela, kaj misli drug o drugem.

Ona ni trenila. Vzdržala je njegov hladni, mirni pogled, ni zinila, ni kriknila, pa počasi, premišljeno je segla v nedrije in potegnila iz njih pištolo.

On pa, vajen takih nastopov, nagel in iznajdljiv, je v tistem trenutku skočil nazaj v vežo. Pograbil je za vrata, jih z glasnim treskom zaloputnil in ko blisk tako naglo sunil zapah pred nje.

Strel je počil. Španjolka je ustrelila. Mož v sivi suknji se je z vso silo uprl v vrata, in premišljeval, ali bo pač prišel Lefevre o pravem času, preden bodo počili naboji in deske.

Težki koraki Lefevrovih ljudi so res koj zabobneli zunaj pred hišo. Še par trenutkov napetega čakanja, vrata so ječala in se upogibala pod silnim pritiskom ujetih roparjev.

In Lefevre je pridrl s svojimi ljudmi v vežo. Detektiv je odskočil in vrata so se podrla s strašnim treskom.

Roparji, zajeti v lastnem brlogu, so se besno branili. Pa topot so bili dnevi njihovega delovanja šteti.

Deset minut je trajal boj moža zoper moža črez ozki prag, par policistov je obležalo mrtvih in ranjenih, in obvladali so jih, jih varno povezali in zaklenili v Cheronovo klet. Tam so strogo zastraženi čakali na odgon v Alencon in dalje v Bicetre, kjer jih je pričakovala obsodba.

6.

Na Cheronovi farmi je spet zavladal mir.

Policisti so odšli domov, le dva sta ostala na straži, roparji so bili varno shranjeni v Cheronovi kleti med krompirjem in zelenjadjo, komisar in mož v sivi suknji sta ostala sama.

Skupno sta se vrnila v sobo, v kateri so malo poprej zborovali roparji.

Polomljen stol je ležal pri peči, kjer si je ženska z ostriženimi lasi in črnimi očmi dala opravka, ko je mož v sivi suknji pogledal v sobo. Brez posebne težave je našel tajni detektiv skrivališče. Za dober čevelj visoko v dimniku so bila železna vratica v zidu. Njegovi vajeni prsti so kmalu našli skrito pero, vratica so odskočila.

In pred poželjivimi očmi častivrednega komisarja je ležal dragoceni demantni prstan gospoda de Kerbelay, ki je bila nanj razpisana visoka nagrada ter kakih dvajset tisoč frankov v bankovcih.

“Ampak — kako ste prišli na to?” je vprašal, ko sta pol ure pozneje sama stopala proti domu.

“Stvar je bila jako preprosta, moj dragi gospod Lefevre,” je suho odgovoril mož v sivi suknji. “Ko ste ste pripravljali na naš drugi pohod, sem enostavno šel poizvedovat na policijo, ali ima stari Cheron res snaho, sina in dvoje vnukinj pri hiši. Iz vaših lastnih zapiskov sem zvedel vse potrebne podatke. Našel sem v njih, da stari Cheron ne živi več, da je imel tri sine, da pa so vsi trije že zdavnaj odšli v svet. Drugo se je podalo samo po sebi.”

“Mislim,” je skesano priznal komisar, “da bi bil moral tudi jaz iti gledat v naše zapiske, kako je s Cheronovo družino, preden sem se odpravil na ta neumni pohod —.”

“Mislim, da bi bili morali predvsem mene vprašati za svet,” je hladno povedal mož v sivi suknji.

— — —

O “Španjolcu”, ki je bil pravzaprav Španjolka, pa sem našel v zapiskih notranjega ministrstva tele podatke:

Obsojena je bila na pet let težke ječe, ko pa so po padcu Napoleona zavladali spet Burboni, so njeni prijatelji za njo pri kralju prosili za pomiloščenje. Bila je res tudi pomiloščena in je dobila še majhno pokojnino iz kraljeve zasebne blagajne “za zasluge izkazane Njegovemu veličanstvu in v zadoščenje za preštano trpljenje”. In med političnimi ujetniki leta 1816 sem bral tudi njene ime: Karolina Mercier, imenovana Španjolec.

SKRIVNOST GOSPODIČNE VATLLANT

III.

Zločini, ki so vznemirjali Alencon in okolico in vso Normandijo, niso bili navadni zločini, storjeni zgolj iz pohlepa po denarju, bili so politični zločini in so imeli korenine v političnih razmerah tistih časov Napoleonovega cesarjevanja.

Znano je, da se je Korzikanec Napoleon v zadnjih letih francoske revolucije povspel do diktatorske oblasti in si nazadnje nadel tudi cesarsko krono. Toda royalisti, pristaši bourbonske kraljevske hiše, niso bili s tem “plebejskim” cesarjem zadovoljni, hoteli so obnoviti kraljestvo Bourbonov in dvigniti na prestol potomca Bourbonov, Ludovika XVIII. Razsežno zaroto so razpredli po vsej deželi, največ pristašev so imeli v severozapadni Franciji, v Normandiji. Imenovali so se Chouani. Plemstvo in meščani pa tudi nižji sloji, so bili člani zarote, prvi so vodili ves pokret, drugi pa so bili njihovo izvršilno orodje.

Predvsem so hoteli Chouani vznemirjati deželo, povzročati nered in vzbujati nezadovoljnost s cesarsko vlado. Ropi in poboji so jim bili dobro došlo sredstvo v ta namen. In ker so izvrševalci zarotniških načrtov, razne roparske tolpe, hoteli biti plačani za svoje delo, blagajne zarotnikov pa so bile prazne, zato so si z ropi in vlomi skušali nabaviti tudi denarna sredstva za svoje prevratne namene. Vmes pa so že tudi pripravljali prevrat v velikem obsegu, ki bi naj kronal njihovo rovarsko delo, vrgel Napoleona s prestola in dvignil nanj čistokrvnega Bourbona.

Srebrna noga je bil Chouan, član zarote, in sicer eden najnevarnejših, ker je bil državni uradnik, prokurator, obenem pa vodja chouanske tolpe. Tudi Španjolec je bil vodja Chouanov. V nadaljnih poglavjih bomo videli, da so bili vpleteni v zaroto tudi ljudje iz plemenitaških krogov, celo slabotne ženske so imele vodilne vloge.

Da vlada Napoleonova ni držala rok križem, to je razumljivo. Da je imela na razpolago sposobne ljudi, ki so res vsaj za nekaj časa zadržali zarotniški pokret in polovili nekatere glavne zarotnike, o tem nam pripoveduje zgodba o “Možu v sivi suknji”.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]