Mož s ciganskim obrazom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mož s ciganskim obrazom.
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/169 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naletel sem nanj v krčmi velikega pristanišča. Prisedel je k meni, majhen, star, zagrenjen. Nagovoril me je in kmalu postal zaupen.

"Da, gospod, priznam, da sem tat; toda kradel sem samo enkrat v svojem življenju in potem nikoli več. Toda tudi tedaj ukradeni denar ni niti za vinar pomnožil moje gotovine in tudi okradeni ni bil niti za vinar na škodi. Ali se vam zdi to mogoče?

"Hm, malo čudna reč ..."

"Da, pa vendar resnična. Čakajte, povem vam svojo zgodbo, ako obljubite, da me potem ne boste zaničevali ..."

"Bodite brez skrbi, ne bom."

Mož je potegnil svoj stol čisto do mojega, ker ga drugače v bezniškem hrupu ne bi bil lahko razumel. Useknil se je v svoj modri robec, ga zopet zložil, vtaknil v žep in začel:

"Do tistega dne še nisem bil nikoli kradel in tudi poslej ne več, kakor sem vam že rekel. Tisto prvo in edino tatvino sem izvršil na zanemarjeni mali železnici, ki vodi iz Smirne v Sciabin Kara Hissar po divje razjedenem gorovju. Sedel sem v oddelku tretjega razreda. Poleg mene je bil v oddelku samo še en potnik: raztrgan capin, ki se je naslanjal na roko in spal in me navidezno še niti opazil ni. Toda komaj se je začel vlak pomikati, je dvignil glavo in se ozrl name. V rdečkastem svitu petrolejske svetilke sem razločil surove poteze sumljivega, brezizraznega, kakor stena bledega obraza, ki sta ga delala več dni stara rumena brada in sestradani pogled še grozljivejšega. Pozorno sem ga motril in opazil dolgo brazgotino, ki mu je kazila levo lice. Dlje ko sem ga gledal, odvratnejši se mi je zdel.

Rad bi se bil premestil v kak drug oddelek, toda na to pred prihodnjo postajo ni bilo misliti. To se pravi, da sem moral sedeti skupaj s tem skrajno sumljivim in neprijetnim človekom približno tri ure — časa dovolj za krvav zločin in prilike tudi, saj smo se vozili po divji gorski pokrajini, kjer bi mojega krika nihče ne slišal in bi mogel morilec truplo brez drugega vreči skozi okno v katero izmed globokih skalnih globeli, mimo katerih je tekla železnica. Vozili smo se navzgor, predor je sledil predoru, tema je požirala vsak pogled — z eno besedo, moj sopotnik bi me mogel brez lastne nevarnosti umoriti, če bi le hotel. Sedel sem kakor pribit na svojem mestu in čutil, kako narašča v meni groza od minute do minute. Od sopotnika, ki se ni ganil, si nisem upal odvrniti pogleda; neprestano sem ga motril in po strani škilil na zasilno zavoro, vsak hip pripravljen, da skočim na noge in jo potegnem, kakor hitro bi opazil, da me hoče neznanec napasti. To je nedvomno nameraval, kar so pričali njegovi pogledi, s katerimi me je opazoval. Svoj potni kovček sem krčevito držal na kolenih, pokrit z volneno odejo. Tod in tam sem posegel v žep, kakor da bi se hotel prepričati, če je revolver na svojem mestu. V resnici pa nisem imel pri sebi ne revolverja ne drugega orožja, kar je bilo na taki progi neodpustna vnemarnost.

Tu je tujec nenadoma vstal in se zastrmel vame. Zakričal sem in skočil kvišku, da bi potegnil zasilno zavoro. Toda neznanec me je zadržal, me proseče pogledal in me začel miriti, ko je opazil moj strah. "Dobri prijatelj," je rekel, "gotovo me imate za lopova. Toda bodite brez skrbi; čeprav me imajo psi za cigana, vendar to nisem." "Tako?" sem zaklical, vesel in olajšan po tej odkritosrčni izjavi, ki me je rešila težke more. "Nikarte, no! Vsaj jaz vas nikakor nimam za lopova ..."

In ob teh besedah sem se pomaknil dalje, da je sedel poleg mene. "Tudi nisem lopov," je ponavljal čudni neznanec, in dodal: "Ne, žal, da nisem." Začudil sem se. A neznanec je že nadaljeval: "Postati bi bil moral velik lopov in bi bil tudi iz srca rad postal. Zakaj bi tajil? Moje bistvo, moja vzgoja, okolica, v kateri sem se rodil in zrasel, vse me je nagibalo, da bi postal to, kar e bil moj pravi, prirojeni poklic in moja strast: mojstrski tat! Toda ena stvar me je vedno ovirala, da se nisem mogel lotiti kraje, in me še vedno ovira." — "Morda ne znate krati?" sem vprašal. "Nič drugega ne znam, nego to," je odvrnil zagonetni potnik. "Ne, ovira ni v tem. marveč v tem, da ne morem krasti. "Govorite jasneje," sem dejal. — "Kaj me ovira?" Tu je moj sopotnik dvignil obraz proti luči. "Poglejte me," je dejal. "Kaj opazite nenavadnega na meni?" — Najraje bi bil govoril: Izrazit ciganski obraz, toda premagal sem se in rekel samo: "Ne vem, jaz ne opažam nič posebnega na vas." "Kaj?" se je zavzel, "ničesar ne vidite? No, potem vam sam povem." Zastrmel mi je v oči in dodal pridušeno: "Ciganski, lopovski obraz imam, dobri prijatelj." Bilo mi je, kakor bi me bil kdo s kolom po glavi. Ugovarjati mil ni bilo mogoče. "Kako naj s takim obrazom kradem?" je dejal spet mračno in porogljivo. "Če se pomešam v gnječo ali grem mimo ljudi, tedaj vsak nehote seže po svoji listnici in žepni verižici. Kakor hitro me opazijo ženske, skrbno pazijo na svoje vratne verižice in dragocene zaponke. Moji sopotniki ne odmaknejo oči od svoje prtljage, orožniki me nezaupo motre, če me srečajo, in če se v gnječi pripeti žepna tatvina, potem gotovo mene prvega primejo."

Stari se je zopet useknil in potem nadaljeval:

"In sedaj pride moja izpoved. Med pripovedovanjem čudnega možaka mi je šinila v glavo vražja misel. Kaj če bi moža z lopovskim obrazom okradel? Tega cigana, ki ni mogel krasti? Hudičeva misel, pa zelo zapeljiva. Z eno besedo — bil sem dovolj spreten in zvijačen in kmalu nato se je nahajala neznančeva dobro nabasana listnica v mojem desnem žepu. In ko se je vlak nato vstavil, mi niti ni bilo treba menjati oddelka, kajti oni je vstal in rekel: "To je moja postaja, dobri prijatelj. Srečno pot!" Nato je izstopil. Čakal sem, da je njegova postava izginila. Čakal, dokler se vlak ni začel pomikati dalje. Videl sem ga, kako je šel preko proge, s culo in palico v roki. Videl sem, kako so njegove upognjene rame izginile v polju in slednjič mi je popolnoma izginil izpred oči — ta ubogi, ponesrečeni mojstrski tat, ta klavrni slepar, ki sem ga jaz okradel. — Čim je vlak zopel drdral, sem izvlekel svoj plen, da bi si ga ogledal. Bil sem grdo presenečen: V rokah sem imel svojo lastno listnico. Da! Med svojim pripovedovanjem me je bil lopov okradel. Moja sreča, da sem svoj denar pravočasno zopet izmaknil. To, ljubi gospod, je moja povest, kako sem ukradel svojo lastno listnico. Kakor vidite, vam preje nisem lagal."

Komaj je stari končal svoje pripovedovanje, sem plačal, se poslovil od njega in hitro zapustil krčmo, ki je bila sedaj že skoraj prazna.

Po pravici se mi je mudilo! Med starčevim pripovedovanjem sem mu bil namreč izmaknil listnico in sem sedaj hotel pogledati, kaj je v njej. Da bi bila listnica moja, se ni bilo bati, ker je sploh premogel nisem. Zavil sem okolu bližnjega vogala in stopil pod cestno svetilko. Ko sem pa segel v žep, je bil prazen! Plen se je kakor razblinil! Eh, da! Sedaj mi je bilo jasno, da je stari slepar zopet enkrat ukradel svojo lastno listnico. Kdo ve, kolikerič že?