Mošnikov stric

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mošnikov stric
Ljubavna povest iz starih časov

Anton Stražar
Izdano: Domovina, 1923
Viri: 45, 46, 47, 48, 49, 50
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. dno

Pričujoča povest se vrši v osemnajstem stoletju. Večjidel snovi so mi pripovedovali rajni moj oče, nakar sem pričel pisati in do sušca leta 1915. napisal povest do četrtega poglavja. Nato pa sem moral k vojakom in sem z delom seveda prenehal. Dokaj se je izpremenilo v teh letih. Umrli so mi oče, ki so osebno poznali »Mošnikovega strica«. Z druge strani pa je morda zopet dobro, da se s povestjo nisem prenaglil, ker bi ji takratna stroga avstrijska cenzura zaradi poedinih zgodovinskih navedb morda niti ne bila prizanesla. (Pisateljeva pripomnja.)

I.[uredi]

Po gozdni brdski graščinski poti je stopal počasi Balantov Jurca; koracal je polagoma, opirajoč se na palico, kajti brez te ni mogel hoditi, ker je imel leseno nogo. Preko ramen je nosil malo usnjato torbico in v njej vsakojaka zdravilna zelišča in mazila.

Jurca je bil brdski domačin, rojen v Lukovici leta 1735. v graščinski koči. Oče njegov je bil grajski logar. Jurco je že z mladega veselilo, da bi popotoval daleč po svetu in doživel kaj znamenitega. Brez vednosti svojih staršev je devetnajst let star zginil z doma. Odšel je z nekim Bavarcem, ki je vozil razno romarsko blago po božjih potih. Dospela sta v znano Marijino Celje. Po končanem shodu sta s trgovcem pila v neki ondotni gostilni, kjer se je nahajal tudi tamošnji grajski oskrbnik.

Mladi Jurca ni bil vajen vina in se ga je hitro prijelo; začel se je prepirati z oskrbnikom. Oholi oskrbnik je mislil, da ima pred seboj kakega tlačana, in ga je hotel udariti; toda slabo je naletel. Jurca skoči vanj, ga spodbije ter ga dobro zlasa in stepe. Nemški bahač je takrat morda prvič občutil trde kranjske pesti. Toda ta pretep je imel za Jurco slabe posledice. Pograbili so ga graščinski hlapci – pa je dobil »suknjo belo«, kakor se poje v narodni pesmi, in nastopiti je moral vojaško službo pri takratnem polku grofa Kolowrata (pozneje imenovanem 17. pehotni polk) v mestu Olomucu na Moravskem. Ker je bil bister dečko, je že tekom prvega leta postal desetnik. V istem času je Pruska napovedala Avstriji vojno. Pri trdnjavi Švajdenec, na dan 1. oktobra leta 1761, je krogla Jurci zdrobila nogo. V najboljših letih je postal invalid; odpustili so ga domov z letno pokojnino 24 goldinarjev.

Vse to je premišljeval Jurca, ko je po graščinski poti stopal proti Čepovski vasi, kamor se je danes namenil. Ker je bilo meseca majnika in tako prijetno v zelenem gozdu, je nekako ob sredini pota sédel v mejo, da si nekoliko odpočije. Poslušal je petje drobnih ptičev, ki so veselo skakljali od drevesa do drevesa. Nehote mu pride pri tem pogledu na misel: Vse se veseli, ali zame ni veselja. Vi, drobni ptički, imate svoja gnezda, svoje družice in mladiče – jaz pa nimam toliko svojega, kamor bi položil svojo trudno glavo ... Pa kaj to premišljujem, ali si nisem sam tega največ kriv? Svojim staršem sem kar ušel z doma. Moja nepremišljenost me je hudo tepla.

Ko se je Jurca tako odpočival in premišljeval svoje življenje, zasliši znano pesem:


Davi je pa slan'ca padla
na zelene travnike,
je zagvišno pomorila
vse te žlahtne rožice.

Men' pa ni za rož'ce drobne,
če jih slan'ca pomori,
men' je le za dekle moje,
če me ona zapusti ...

Veseli pevec se kmalu prikaže izza ovinka; bil je krepak dvajsetleten mladenič, Mošnikov Tone iz Čepelj. Na rami je nosil meh moke iz podbrdskega mlina; hodil pa je nalahno, kakor bi stopal prazen. Ej, mladost!

»O, Bog s teboj, Jurca! Malo počivaš?«

»Bodi mi pozdravljen, Tone! Daj, prisedi še ti malo, potem pa greva skupaj.«

Fant odloži meh in sede poleg Jurce.

»Kam pa si namenjen, Jurca?«

»Po širnem svetu hodim, Tone. Ostajam pa tam, kjer so dobri ljudje; danes sem se namenil prenočevati pri vas.«

»O, Jurca, to sem vesel! Kako dolgo te že ni bilo pri nas. Kajne, nam boš znova kaj zanimivega povedal?«

»Tisto pa že, samo če me boste hoteli poslušati.«

»Jurca, pojdiva, zdaj bom stopal počasneje, da me boš lahko dohajal.«

Znanca vstaneta in nadaljujeta pot. Solnce se je med tem pomaknilo za zaton, ko sta dospela iz gozda v vas in do Mošnikove hiše, ki je bila prva v vasi in gostilna obenem.

* * *

Iz hiše se je slišalo veselo govorjenje, kar je pomenilo, da so notri pivci.

»Kdo je neki v hiši?« spregovori Tone, »saj ob sobotah ni navada, da bi tako zgodaj prišli fantje v vas. Stopiva, Jurca, da jih vidiva!«

Pri belo pogrnjeni mizi sta sedela Markovčeva dva: Matija in Jože, oba z zelenjem in šopki okrašena. Prišla sta namreč vabit Mošnikove na veselo svatbo. Matija je bil ženin, drugi pa »drug« (tovariš). Z Mošnikovimi so si bili v sorodu po tretjem kolenu. Bila sta doma iz bližnje Male Lašne.

»Bog daj dober večer, Tone! Ravno tebe sva še čakala.«

»O, Bog daj, Matija! Želim ti vse najboljše, ko vidim, da si ženin. Da bi dolgo živel v novem stanu in bil zadovoljen z Vrhovčevo Liziko!«

Sedaj vstane »drug« in nagovori Tončka po starem običaju:

»Ženinov oče, nevestina mati so naju poslali od nas do vas – povabit in dovest, da nas bo velika kompanija – z nami pa Jezus in Marija!«

Tone se v primernih besedah zahvali drugu za povabilo. Ženin nato nagovori tudi Jurco:

Tudi vas, Jurca, povabim na svojo svatbo; bo kakor nalašč za vas, ker bo peta nedelja po Veliki noči. Veste, bomo svatovali zato to nedeljo, ker imajo tam žegnanje, kjer je moja nevesta.«

»Hvala ti, ženin! Pridem gotovo, želim ti tudi jaz iz poštenega srca vso srečo in blagoslov božji! Da bi bil srečen ti, tvoja žena in vajin nasledek.«

Prvi petelini so se že oglašali po vasi, ko sta odšla Markovčeva dva. Jurca se je zleknil po klopi pri peči in kmalu sladko zaspal – vsaj za par ur je tako ublažil svojo nesrečo.

II.[uredi]

Ni je skoro nedelje v letu, ki bi se je na kmetih fantje in dekleta bolj veselili kakor žegnanjske nedelje. Pri vsaki fari ali podružnici imajo to veselje na tisto prvo nedeljo, kateri nato v tednu sledi god cerkvenega patrona v glavnem oltarju.

V Palovčah, uro hoda jugovzhodno od Kamnika, precej v hribovju, imajo žegnanje peto nedeljo po Veliki noči. In tisto nedeljo leta 1797. se je tam vršila poroka Vrhovčeve Lizike in Markovčevega Matije.

Ker sta bila oba bogate in trdne kmetije, je po sebi razumljivo, da so priprave za svatbo bile imenitne.

Vseh povabljenih svatov je bilo nad petdeset in kar trije godci; svatovati pa so se namenili na nevestinem domu dva in na ženinovem domu en dan. Ženin je bil vabil v Malih Lašnah, Zlatem polju, Trnovčah in Čepljah, nevesta pa po Palovčah in Tuhinjskem, koder sta pač imela poglavitne sorodnike in znance.

Kakor smo povedali, sta bila vabljena tudi Mošnikov Tone in Jurca. Ko se je Tone v jutru žegnanjske nedelje praznično opravljal za svatbo, mu je bilo nekam tesno pri srcu. Otožnost so mu povzročile ponočne sanje. Sanjalo se mu je namreč, da ga je nekdo z mosta sunil v globoko, deročo vodo; le z veliko težavo je preplaval in se rešil ... Ko se je prebudil, je bil ves premočen, kar znojne kaplje so mu stale na čelu. Še brat Gašper, ki je spal z njim, ga ni mogel spraviti v dobro voljo. Ko mu je Tone povedal sanje, se mu je Gašper smejal in dejal:

»Ne bodi no šalobarda, čemu se delaš žalostnega? Hej, vesel bodi, da greva na svatbo!«

Odpravila sta se z doma. Krenila sta skozi Obrše proti Mali Lašni na ženinov dom.

Tam so bili zbrani že vsi ženinovi svatje in družice. Posedli so okrog okrašenih miz k svatovskemu zajtrku. In tedaj je spregovoril ženin:

»Vsi smo zdaj skupaj, le Štefkovega Boltižarja ni; včeraj je obolel in resnično ne more priti. Ker sedaj Slaparjeva Rezika nima nobenega tovariša, ji moram jaz izbrati pravega. Aha, ga že imam! Ti, Tone, kar stopi bliže, vidva bosta par. Saj ne boš na slabšem, Rezika, kaj?«

V Tonetu burno zapluje kri in pri srcu mu postane še tesneje ... Pa sedaj ni časa premišljevati. Svatje so se že zbirali paroma pred hišo, ko Tone kakor v sanjah stopi k Reziki z ogovorom:

»No, dobro jutro ti, Rezika! Na ženinov ukaz sem sedaj tvoj tovariš – jezna menda ne boš ka-li?«

»Bog daj dobro jutro, Tone! Pa pojdiva skupaj; kaj bi z jezo, saj mi nisi še nikdar nič žalega storil!«

Več se sedaj nista utegnila razgovoriti. Godci so zaigrali in svatje so se pomaknili od hiše na pohod.

V sosednji vasi, Veliki Lašni, so došli Balantovega Jurco. Obstal je, da si ogleda košate svate in brhka dekleta in postavne fante; ko opazi Toneta z Reziko, postopi ob njem par korakov in mu šepne:

»Tone, dobro se obnašaj, ti pravim; imaš dekleta, da ti ni boljšega para. Pa srečno, se še vidimo!« ...

Tone je lahno zardel, ko je Jurca odstopil, počasi sledil svatom in sam seboj zadovoljno modroval: »Šment, slama in ogenj ne gresta vkupe. Tone se bo vnel, da mu še Šent Florijan ne bo mogel pomagati, pa mu menda ne bo na kvar, dal Bog, da ne ...«

*

Svatbe, kakor je bila ta, Palovče že dolgo niso videle. Možnarji so pokali kakor v turški bitki. Pred cerkvijo so stali visoki smrekovi mlaji, gosto okrašeni s papirjem in venci. Ljudstva se je zgrnilo toliko, da za polovico ni bilo v cerkvi prostora. Vse je radovedno pričakovalo svatov, posebno seveda ženina in neveste. Malo pred deseto uro se približa sprevod navkreber in vsa zbrana množica je svate veselo pozdravljala.

Kamniški pater Felicijan je imel svečano opravilo. V pridigi se je spomnil tudi poročencev, po maši pa sklenil njuno večno zvezo. Cerkvena svečanost je bila opravljena in svatje so se med godbo, streljanjem in vriskanjem odpravljali na nevestin dom.

Pri bogatem Vrhovcu so svatje zasedli ves prostor pod lepo okrašenim kozolcem in še posebno pridodano uto, spleteno z vejevjem.

Tone je sedel poleg brhke Rezike, ali vendar nekako top in brez pravega zadovoljstva. Polaščalo se ga je občutje, kakor da bi se podajal na daljno pot ... S tresočimi rokami se je prvi pot oprijel svoje plesalke, toda ko je plesal nadalje, je začelo njegovo razburjenje pojemati.

Čeprav je v majniku dolg dan, ali končno le pade mrak. Tako je bilo tudi tokrat: napočila je krasna spomladanska noč. Po plesu okoli devete ure nenadno poprosi Tone svojo plesalko Reziko, naj stopi z njim par trenutkov za gosto bezgovo grmovje na nekoliko važnih besed.

Plesalci so razgreti odhajali s plesišča nazaj k mizam, Tone in Rezika pa sta se sešla pri bezgovem grmu.

»Rezika, predvsem mi nikar ne zameri, kar te vprašam.«

»Kaj pa takega, Tone?«

»Ah, Rezika! Današnja svatba mi je, sam Bog vedi, lahko v veliko srečo ali pa še večjo nesrečo ...«

»Kako to?«

Tone nekoliko pomolči – zatem položi Reziki roko na ramico in skrbeče, nežno začne:

»Rezika, vprašam te, ali v resnici ljubiš Štefkovega Boltižarja?«

Dekle globoko vzdihne – kajti to je slutila! Črez malo časa odgovori z mehko odločnostjo:

»Lagati ni moja navada, Tone, sam veš. A tudi to veš, da imajo moji starši že kar sklenjeno, da me dajo Boltižarju za ženo in gospodinjo. Ubogati moram, toda Bog nebeški, večni sodnik, sam vidi, v moje srce in ve, da ... da ...«

Ni mogla končati od genotja.

»Ah, Rezika, ali ni škoda cvetja tvoje mladosti, da bi ga brez ljubezni osula za vse življenje?!«

Dekle pomolči, z robcem si otare solze iz oči ... Tone pa ves razburjen lovi vročo besedo:

»Rezika! Ljubi mene! Bi me količkaj marala?«

»Bi!«

Tone objame in strastno poljubi deklico, ki se vsa prisloni ob njegove prsi ...

Srečna mlada dva zaljubljenca se nista v tem trenutku zavedala, kaj jima bo vse povzročila ta ljubezen.

»O kapa kosmata, buzarona, veverica na veji – sta vidva tukaj? Ali ti nisem pravil, Tone, kaj bo!«

Mlada dva človeka se zelo ustrašita – pa strah se jima takoj poleže, ko spoznata znanega Bolantovega Jurco.

»Alo, Tonče in Rezika, pojdita nazaj med svate, vaju že pogrešajo – ravno zdaj bodo nevestici krancelj doli jemali. Ha, ha, kdaj ga bomo pa tebi, Rezika, kaj?«

Rezika odhiti nazaj med svate, Tone in Jurca pa sedeta na tla in sta imela naslednji pomenek:

»Jurca, to Vas prosim, nikar nobenemu ne povejte, da sva z Reziko dobra!«

»Ej, fant imej pamet; Ti si še mlad, da mi tako govoriš! Mar misliš, da imam jezik ko stare babe, ki jim vedno skozi čeljust sili, ha!« 

Tone zadovoljno potreplje Jurco po rami, nato se dvigne in odide k svatom, Jurca pa med fante prežavce, in jih izborno zabava s svojimi pripovedkami.

Približa se tisti pomembni čas, da odvzamejo nevesti krancelj z glave. Vstane oče starešina in po starem običaju izpregovori pomembne besede o težavah in radostih tega sveta, o ljubezni in bridkostih zakonskega stanu. Govori tako pomenljivo, da vsem svatom stopijo solze v oči, nevesta pa polglasno zaihti ... Ko starešina dokonča, zaigrajo godci stari napev, namenjen za ta običaj.

Tone kot »tovariš« in Rezika kot »družica« morata opraviti svojo dolžnost. Stopita na sredo in Tone zapoje:

»V gorenjski štacuni
je pisan popir,
jaz svojo družico
zahvalim za cir.«

Nato se prikloni in pleše okrog Rezike. Ta mu enako odgovarja:

»Si fantič od fare,
tovariš si moj,
se nizko prikloni,
pa krancelj bo tvoj!«

Zatem Rezika, z rokami v bokih, zapleše okrog Toneta, ki poklekne in počaka, da se ona skloni do njega, ga poljubi in mu nato okrog klobuka izroči svoj krancelj z glave.

Ko tako tovariš in družica izpolnita svojo dolžnost, prideta na vrsto ženin in nevesta. Svatje zapojejo:

Zdaj pa izpijta obadva,
zdaj sta izpila obadva,
zdaj se obriš'ta obadva,
sta se obrisala obadva,
zdaj se pa kušnita obadva,
zdaj sta se kušnila obadva,
zdaj se objemita obadva,
sta se objemčkala obadva,
obadva ... obadva ... obadva ...

Ko je pesem končana, si ženin in nevesta poklekneta nasproti, ženin sname nevesti venec, ga položi okrog svojega klobuka ter v zameno priveže nevesti kot svoji novi ženi in gospodinji ruto okrog glave.

Ceremonija je končana, svatje zapojejo zdravičke in izpijejo, godci pa zaokrožijo poskočno polko.

Ker je bila sedaj nevesta nekam žalostna, so začeli svatje znova plesati, da se mlada žena malo razvedri in da jo saj v prvih trenutkih ne bodo nadlegovale moreče skrbi ... Ko so bili siti plesa, so se plesalci hladili. Seveda sta se medtem skrila Tone in Rezika za znano grmičevje na kratek razgovor. V tem skrivališču ju zaloti Štefkova Barba, Boltižarjeva teta. Ker je mesec jasno sijal, ju je lahko opazovala – čula je vse, kaj sta se razgovarjala. Ko sta odšla nazaj med svate, Barba v jezi zagodrnja: »Ej, Ti Tone Mošnikov, Tebi bom pa že še štreno zmešala, bolj kakor jo Ti misliš našemu Boltižarju. Ti mene še ne poznaš, ptiček!«

*

Stari ljudje pravijo: Vse pride, vse mine. Tako je naglo minula tudi ta svatba, čeprav je trajala cele tri dni in tri cele noči. Ob koncu je dejal starešina: »Bolj sem utrujen, kakor da bi bil ves ta čas pšenico mlatil.«

Prijatelja Mošnikov Tone in Bolantov Jurca sta hodita skupaj proti Čepljam. Pod Preserjami sta počivala na znanih Razpokah. Sedla sta tam na kratek oddih poleg lesenega križa, in prvi spregovori Jurca:

»Tone, to Ti povem, Ti boš pomnil to svatbo! Mlad si še, izkušenj še nimaš dosti. Zato me poslušaj: Ne smeš si misliti vse tako lepo in gladko. Veš, svet je prekanjen in zvit. Imej pogum, to Ti rečem! Tvoje srce naj bo kakor skala! Če boš pogumen, boš zmagal, ako ne, boš podlegel. Da Te imam izmed vseh ljudi najrajši, Ti je znano. Zato Te tudi ne bom nikoli kaj neumnega učil ali svetoval. Znano Ti je tudi, da misli Reziko vzeti Štefkov Boltižar. Oče Slapar nima nič proti temu, če Boltižar zasnubi njegovo hčer. Kajti grunt je le grunt; pa največji razlog je to, da je Boltižar že sam svoj gospodar in se obeta skorajšnji čas ženitev. Veš, dragi Tone, očetje radi oddajajo svoje hčere od hiš; čim prej, tem bolje! Toda na grunt ...«

»Pa, Jurca, vendar se motite! Rezika ne bo nikdar vzela Boltižarja!«

»Veš, mladi prijatelj, zdaj Ti jaz povem še nekaj: na svetu so ženske dveh vrst. Enim kar zagori srce od ljubezni, a jih kmalu mine. So pa tudi druge, ki osramote moška srca. Kakšna bo Rezika, se bo videlo v prihodnosti ... Če boš Ti zmagal, vedi, da imam tudi jaz še nekaj tolarjev in Ti bom vse dal! Spletkaril in vohunil bom tudi za Tebe, ne boj se za starega vojaka! Sedaj pa pojdiva dalje, kajti solnce je že zašlo, po temi pa težko hodim ...

III.[uredi]

Vsi okoličani so bili veseli svatbe – le Štefkov Boltižar je bil jezen in se je z nejevoljo premetaval po postelji v kamri. Pri sekanju drv se mu je dan pred svatbo na nogo zvalilo težko bruno in mu jo občutno poškodovalo. Boltižarju na vse zadnje že ni bilo toliko za svatbo – največ mu je bilo za sosedovo Reziko. Bil je namreč zelo ljubosumen: kajti Rezika je bila brhko in postavno dekle – on pa brez vse lepote in mičnosti; še kozav je bil po licih. Da pa dobi Reziko vendarle, se je zanašal na svoj grunt in na besedo očeta Slaparja. Tisto nedeljsko jutro, ko so se zbirali svatje skupaj, se je splazil do okna in jih opazoval. Videl je med njimi tudi Reziko, dalje, kako ji je ženin določil »tovariša« – Mošnikovega Toneta. Takrat pa je Boltižar zaklel in zaškrtal z zobmi: »Prokleto, da se mi je ravno sedaj to natvezilo! Ves ta čas se bo Mošnikov smukal okoli Rezike – vrag ga vzemi, če mi jo premoti, berač. Hvala Bogu, da se mu ne obeta kmetija, brata še ima in tudi stari je še čvrst. Pa to me še ne tolaži dobro! Poznam dekleta! Vsaki je všeč lep obraz in sladka beseda. Teh dveh darov pa jaz nimam. Prokleto, da se mi je ravno sedaj to napravilo ...«

*

Boltižar je komaj pričakoval konec svatbe, da vse poizve; glavno mu je bilo za Reziko. Vse je pričakoval! S teto Barbo sta si bila zelo na roko. Takoj, ko se ona vrne domov s svatbe, jo pokliče k sebi.

»No, no, teta, kako je bilo?«

»Veš, ljubi moj Boltižar, dobro so se imeli; le jaz sem jezna in žalostna – pa tudi Ti boš, ubogi siromak Ti!«

Boltižarju se nabere lice v gube:

»Govorite kratko, kaj Vas tako jezi?«

»Prešmentana reč ti, kaj bi me ne jezilo! Veš, Tone Mošnikov je storil Reziko vso neumno nase. Treba mu bo posvetiti – pa ne z leščerbo!«

Teta Barba sedaj v prav živih besedah naslika Boltižarju vse nevarnosti – še v hujših potezah kakor so na Markovčevi hiši naslikani vrageci, ki hočejo vzeti grešno dušo ... Boltižar je ves iz uma ... Čeprav so v maju kratke noči, ali njemu so se zdelo dolge, dolge ... Kaj vse naredi in povzroči žensko srce; koliko veselja in radosti, koliko gorja in jeze! ...

Noga Boltižarjeva se je počasi zdravila; šele proti kresu je začel za silo hoditi. Ko so kurili fantje kres, so bila pri njih tudi dekleta in so se skupaj zabavali po staroslovenskem običaju. Le Rezike ni bilo.

Zatorej je bil Boltižar malo časa pri grmadi in veselih tovariših; z izgovorom, da ga je začelo znova trgati po nogi, se poslovi od njih ter se vrne proti domu. A k počitku ne gre. Dekleta so imela včasi navado, da so ta večer okrasila svoje fante s cvetkami. Boltižarju pade v glavo: Rezika ima morda cvetje pripravljeno – za Toneta! ...

Kakor tat se Boltižar priplazi v bližino Rezikinega okna; skrije se v grmovje in opazuje, videti mora vsakogar, ker je lepa mesečna noč, topla in bujna.

Dobri dve uri je že tako v zasedi, oborožen z močnim polenom, že se misli odplaziti, ko zagleda – Toneta!

Srce mu začne burno biti, v glavi se mu gnetejo hudobne misli: da Toneta pobije zahrbtno, kakor psa! Zaveda se, da je Tone močnejši in urnejši od njega – zatorej mora storiti hitro in udariti z vso močjo. Oglasi se mu tudi vest: »Kaj, če ga smrtno pobiješ?!« Pa izkušnjavec mu vsili znova misel: »Sedaj imaš priložnost!« 

Kakor tat se priplazi Boltižar proti oknu – že zavzdigne poleno in misli udariti, pa se z bolno nogo spodtakne ob korenino – pade in z vso močjo namesto po Tonetu udari – po travi ...

Tone se okrene in takoj spozna položaj – pa kaj stori! Skloni se k Boltižarju, ga vzdigne s tal in mu s hladnim nasmeškom reče:

»Prijatelj, hej, Boltižar, zmotil si se! Si mislil, da hoče tat zlesti krast k Slaparju, kaj? No, pa nič hudega! Lahko noč ...«

Za oknom se je za zagrinjalo umaknil nežen obraz – Rezika je opazila mučni prizor in čula Tonetove besede.

Kdaj in kako je Boltižar ves zmučen od notranjih jadov prikrevljal domov, ni vedel sam. Le Toneta je še slišal, ki je pel gredoč nizdol proti Obršam:

»Kaj se ti, fantič,
v nevarnost podajaš,
črez Sav'co v vas hodiš,
pa plavat' ne znaš ...«

*

Slaparju se je čudno zdelo, zakaj ni več k njemu v vas Štefkovega Boltižarja. Videl ga je hoditi okrog hiše; že je tudi po malem delal ali ob nedeljah ga ni bilo nič več pod Slaparjevo košato lipo. Saj je prihajal še v dolgih zimskih večerih posedavat in kramljat, sedaj ga pa ni kar nič blizu.

Zato gre neke nedelje sam Slapar k Boltižarju. Dobi ga v kamri, ležal je na postelji in gledal v strop, kjer so se držale muhe in jih je pajek lovil v mrežo.

»No, dober dan, Boltižar. Kaj pa, kaj, ali muhe šteješ, ha, he!«

»Bog daj dober dan, oče! Pa mi res ne kaže drugega ko muhe šteti,« odgovori malomarno Boltižar.

»No, no, Boltižar, Tebi pa kaže že še kaj drugega; mlad si, gospodar tudi, ej, ko bi bil jaz še enkrat v tvojih letih!« vzdihne Slapar malo prisiljeno.

»Manj ste jezni Vi in žalostni ko jaz, oče Slapar!«

Slapar postane radoveden, kaj neki teži fanta; zato vpraša:

»Kaj se Ti je hudirja naredilo, Boltižar, da vse gledaš črno? Povej no, povej!«

»Pa bom!«

Boltižar se vzravna na postelji in izpove vse, kar mu je na duši: Da Rezika mara Mošnikovega Toneta, da fant že vasuje pri njej ... sam ga je zalotil ...

Pri tem pripovedovanju Slaparja kar izpreminjajo barve. Ves v jezi reče:

»Ej, Boltižar, to se bo pa hitro obrnilo! Kaj mi, vraga, prej ne poveš!« –

Med njunim razgovorom pride v kamro še teta Barba. Razumela je, za kaj gre, in se je takoj vtaknila v besedo. Po svoji opravljivi in jezični naturi začne gostobesedno razlagati, kako je na svatbi opazovala Toneta in Reziko, in ne pozabi še marsikaj dodati po svoje.

V Slaparju je kuhala jeza, kri mu je zalila obraz. Zmaje z glavo in reče še precej umirjeno:

»Glej no, glej no! Kdo bi to mislil in verjel!«

Spomni se, da sta Tone in Rezika na svatbi v Pavlovčah res bila imeniten par in sta mu bila všeč, ko je tudi on sedel med svati. Toda sam ni opazil ničesar sumljivega: zato mu stvar ne gre iz glave, kako sta mogla Tone in Rezika sklepati ljubavno znanje tako spretno, da tega ni zaslutil niti on, niti kdo drugi med svati.

Slapar se poslovi na kratko od Boltižarja in pohiti domov. Samo žena je doma in v nedeljskem odpočitku sedi pod košato hruško.

»Micka, kje je Rezika?«

»K večernicam je šla. Kaj ji hočeš, Tomaž?«

»Ah, kaj! Pokorščine je naučim in poštenosti, Ti pravim!«

»O, Marija!« se začudi Slaparica in vstane. »Kaj se je zgodilo?«

Slapar ji z nejevoljo razloži vse, kar je izvedel, in zaključi: »Vsakemu pritepencu se gre obešat na vrat. Pa moja hči! ... No, je že naučim pameti.«

Ko to pove, mu ni več obstanka, tako je razjarjen. Odpravi se na polje pogledat žito in kod pastir pase ovce.

Slaparica je dobro poznala odločnost in voljo svojega moža. »Nesreča, oh, nesreča!« tarna sama s seboj in komaj čaka, da se Rezika vrne iz cerkve.

Rezika pride, nič hudega sluteča, pa jo mati sprejme jokaje z besedami:

»Otrok nesrečni, kaj Ti pade v glavo, da se greš družit s takim kakor je ...«

»Toneta mislite, mati? Vi veste?«

»Vem; tudi oče ve vse. In se jezi nad Teboj, da se bojim ...«

Rezika pristopi k materi in izpove odkrito:

»Tone, ali pa nobeden! Boltižarja ne maram, naj se zgodi, kar hoče.«

Še preden more mati dostaviti besedo, pohiti Rezika v svojo kamrico, zbere nekaj potrebne obleke in se odpravi od hiše.

»K teti grem v Gradišče, mati! Vse se bo poleglo in kmalu se vrnem.«

Solznih oči objame mater, nato pa odhiti po poti za hišo.

Tisti večer je bil gospodar Slapar strašno slabe volje. Ko mu je žena povedala, kam je odšla Rezika, je zaškrtal z zobmi in dejal:

»Naj bo, kjer hoče! Po njo ne pojdem! Drago bo plačala to sramoto, presneto drago!«

Nato ni ves večer nič izpregovoril, mlečne kaše se ni dotaknil. Bil je podoben vremenu istega dne: vse popoldne so se po nebu podili oblaki, v dalji se je čulo votlo grmenje, nevihta je prihajala bliže – in preden so ljudje polegli spat, je začelo močno deževati in je deževalo vso noč ...

IV.[uredi]

Nad Razpokami, kjer sta sedela Jurca in Tone ob svojem povratku s palovške svatbe, se nahaja vas Preserje. Tisto nedeljo, ko je stari Slapar od Boltižarja zvedel o Rezikinem znanju, se je Tone popoldne mudil v vasi pri prijatelju Bohačevem Jernejčku. Prijatelj ga je dolgo zadržaval v pomenkih, toda Tonetu se je iz neznane slutnje mudilo stran; in ko mu končno ni več bilo obstanka v razgovoru, se je poslovil ter se napotil proti domu.

Ko pride do znamenja na Razpokah, postoji in se zamisli. Spomni se besed, ki mu jih je tu govoril Jurca; v svoji zamišljenosti motri oblake, ki se podijo po nebu sem in tja ter napovedujejo nevihto. Že misli nadaljevati pot, ko začuje za hrbtom stopinje. Ozre se in je ves iznenaden: pred njim stoji Rezika, s svežnjem v roki.

»Rezika! O Bog s teboj. Odkod in kam te pelje pot na večer?« 

»Oh, Tone, kako srečno naključje, da te srečam ravno na tej svoji poti. Spremi me, vse ti povem spotoma.«

Gresta drug ob drugem skozi gozd in Rezika razodene ljubljenemu spremljevalcu vse, kakor se je zgodilo. Tonetu burno bije srce. Rezikin sklep, da se radi ljubezni do njega podaja z doma, mu polni dušo z najtoplejšimi občutki sreče in tuge obenem. Naglo in nezavedno jima mineva pot – že sta dospela v Podpeč ob Dunajski cesti. Treba se je posloviti. Tone z obema rokama objame Rezikino desnico, pritisne jo na svoje srce in se z globokim pogledom zatopi v Rezikin lepi obraz.

»Rezika, ljubim te kakor nisem ljubil nikoli in kakor ne bom nikoli več.«

»Zvesta sem ti, Tone, in taka ostanem. Radi zvestobe do tebe odhajam z doma. Če pa mi ti postaneš nezvest, tedaj ...«

»Rezika! Prej bo solnce vzhajalo na zapadu, preden usahne moja ljubezen. Le smrt in nihče drug ne more zrušiti zvestobe, ki se mi je vklesala v srce!«

Objame jo v slovo. Rezika gre proti Gradišam, Tone pa se počasi s sklonjeno glavo vrača nazaj proti domu.

*

Rezika hitrih korakov premeri pot od Podpeči do Gornjih Prapreč. Nebo se je čedalje bolj oblačilo, izza Šmarne gore se je čulo votlo grmenje. Od Gornjih Prapreč do Gradiš je le še kratka pot.

Gredoč po tej samotni poti premišljuje Rezika Tonetove besede, ki so se ji v neizmerno tolažbo vtisnile v spomin:

»Prej bo solnce vzhajalo na zapadu, preden usahne moja ljubezen!«

Dospe v Gradiško vas. Na mestu, kjer je sedaj zidano Kovačevo znamenje, je tiste čase stal velik lesen križ. Rezika se ustavi in zmoli kratko molitev.

»Zveličar moj, tudi Tebe so preganjali, a vse si prestal in si bil poveličan. Ti poznaš trpljenje in gorjé. Vate upam in verujem, Ti me ne boš zapustil v urah bridkosti!«

Le še dober streljaj in Rezika je pri Capudru, kjer gospodinji teta, sestra očeta Slaparja.

Teta je sama doma in se strašno začudi, kakšna sila pripelje Reziko proti mraku k njej v vas. Ko ji Rezika vse natanko razodene in jo poprosi, če sme pri njej ostati, dokler se očetu Slaparju jeza ne ohladi, reče teta skrbno:

»Seveda, Rezika, moj dom ti je vedno odprt. Toda to je: če so resnične tvoje besede, če je vajina ljubezen s Tonetom resna in poštena, bom storila vse, da pomirim Slaparja in izgladim trnje, ki se ti spravlja na pot. Če pa je drugače, in kaj nepremišljenega vmes, tedaj je boljše, da ubogaš očeta in se pokoriš njegovi volji!«

»Oh, teta, nikar tako!« se razloži Rezika. »Toneta ljubim z vsem čistim srcem, in nikogar drugega na svetu. Boltižarja ne bi mogla ljubiti nikoli; siliti me z njim v zakon, bi bil greh, dá, očiten greh! ...«

Iz teh odločnih besed spozna teta takoj, da je Rezika iskrena. Zato jo hitro potolaži:

»No, Rezika, le ostani zvesta in vse se bo prav izteklo. Na strani ti bom v tvojo pomoč.«

Nato teta globoko vzdihne in po kratkem premolku nadaljuje:

»Naj ti povem še jaz, Rezika, kaj me teži, ti me boš razumela. Morda misliš, da sem jaz srečna, ker gospodinjim na takem gruntu kakor je naš. Res, v hlevu je polno živine, šestnajst goved redimo in dva para konj. Toda jaz nisem tu doma, s silo so me priženili semkaj. In še bi šlo, leta prihajajo in vse bi se zacelilo. Toda moj mož me pozablja in se ozira po drugih. Dober je z menoj, toda ne iz ljubezni, temveč iz slabe vesti, ker meni nima nikoli kaj očitati ... Moje srce pa je kakor gozdna ptička v zlati kletki. Toda kaj hočem! Potrpim ... ah, Rezika, ti si edina, ki ti zaupam svojo bol ... pa molči o tem!«

Pripravili sta večerjo in se odpravili v čumnato k počitku. Ker gospodarja še ni bilo, sta se pogovarjali še pozno v noč.

Capuder se je kakor mnogo takratnih gospodarjev pečal z vozarenjem in je prevažal trgovcem blago po Dunajski cesti iz Trsta do Gradca. Parkrat je bil že tudi na »cesarskem Dunaju«. Z vozarenjem se je tiste čase imenitno zaslužilo. Pa kakor ima vsaka dobra stvar tudi slabo stran, tako se je ravnal tudi Capuder. Navadil se je dobro jesti in piti, in včasi so se raznesle besede, da rad poškili tudi preko zakonskih ojnic. Ženo je to zelo skelelo in je po sebi umevno, da pri Capudrovih navzlic bogastvu in blagostanju ni bilo prav sreče in zadovoljnosti, ki je in ostane poglavitno bogastvo na sveti!

V.[uredi]

Dnevi so minevali in prišel je Sveti Jernej. V Kamniku je bil običajni sejem. Zgodaj v jutru se je tja podal tudi stari Slapar. Sam je odšel naprej, pastir pa je zadaj gonil drobnico.

Slaparja še ni minila slaba volja. Vso pot je premišljeval le o svoji hčeri in njeni nepokornosti. Sreča je le, da ljudje ničesar ne vedo o Rezikinem odhodu, ker opravljanje zlobnih jezikov bi utegnilo Slaparja spraviti v neusmiljeno jezo. Tako pa se bo že nekam okrenilo.

Na sejmu je kupčija bila dobra. Slapar je kmalu prodal drobnico, pastirja odpravil domov, sam pa odšel na polič vina k znanemu Joštu Ulagarju, čigar gostilna je bila takrat po vsej kamniški okolici na najboljšem glasu in jo tudi pisatelj Jurčič popisuje v svojem romanu »Rokovnjači«.

V Joštovih gostilniških prostorih je bilo seveda polno pivcev sejmarjev. Slapar se ogleda, kje bi našel prostor, ko začuje znan glas:

»Hejó, Slapar, sem pojdi. Vendar te je enkrat videti v gostilni!«

Slapar se ozre in čisto v kotu zagleda starega prijatelja Bohača iz Preserij.

»Kako si prodajal drobnico, Tomaž?«

»Čisto dobro je šla od rok, Grega. No, zato sem dejal, da stopim k Joštu na poliček, da si noge namažem za pot preko hribov. Si ti tudi kaj prodajal, Grega?«

»Sem, Tomaž. Voliča sem prodal za 25 šmarnih (tolarjev). Veš, ravno prav, da se vidiva. Dolžan sem ti še 10 tolarjev, ná, kar vzemi in Bog ti lonaj!«

Moža sta kot stari korenini še dalje posedela pri pomenku in poličku. Kakor je že pivska navada naših očancev, sta tudi onadva govorila glasno, še tudi o tem, koliko denarja nosita s seboj.

Pri mali mizici v sosednjem kotu je ob bokalu slonel tuj človek. Z roko si je podpiral glavo in se je zdelo, kakor bi se za ničesar ne brigal. Pri tem pa je pazno vlekel na ušesa pogovor obeh možakov, ki se jima je v prvi vinjenosti razvezaval jezik. Zloben smehljaj mu obkroži ustni, ko razločno čuje:

»Praviš, Grega, da greš na Rove po laneno olje? Tedaj greva do tam skupaj. Mesto da grem čez Palovče, pa pojdem čez Brdo, ravno lahko gredoč povprašam na sodniji za svet v neki stvari ...«

Poldan je že odzvonilo, ko se Slapar in Bohač odpravita iz gostilne. Kmalu jima sledi bradati tujec, opirajoč se na trdo okovano palico ...

*

Na Rovih se možakarja poslovita in razideta. Slaparju pa se danes nekako ni mudilo domov, bil je baš v pravem razpoloženju, zato stopi še k Hudmanovi Jeri na merico žganega, ki ga je le redkokdaj srknil.

Tudi tu je bilo za mizo dokaj pivcev. Zabaval pa jih je znameniti veseljak Mozolov Blaž, koreniti junak Jurčičevih »Rokovnjačev« ... Blaž je tistikrat ravno poganjal svojo doto.

»Fantje,« grmi zadovoljen Blaž, »novo pesem vas naučim, le poslušajte:


Moja žena ni za dev',
po njivah rase sam plevév,
v pšenici rase pahov'ka,
po hiš' pa skače lakota ...«

Vsi se mu krohotajo, Blaž pa še bolj grmeče nadaljuje:


»Po Gorenjskem solnce sije,
po Dolenjskem toča bije;
ljub' svet' Mohor in Fortunát,
le vdar'ta še na našo plat!

To pesem sem oni dan popeval po Moravčah; malo je manjkalo, da me niso tepli. Tristo zelenih in žolt po vrhu, sem dejal: le vdari, kdor ima korajžo! Blaževa roka drži, kamor pade! Pa so se me zbali fantje moravški, ha – še pili smo skupaj!«

Slapar je med tem blizu peči praznil merico. Kmalu za njim pride v krčmo bradati neznanec, sede na drugo stran in naroči maselc vina. Veseljaki ga niti ne opazijo, le Blaž, ki je imel dobro oko, dober nos in dober jezik, stopi čez čas proti tujcu in ga s svojim posmehom nagovori:

»Odkod pa, odkod, stric neznani? Iz polentarske dežele?«

Tujec nejevoljno in v slabi slovenščini odgovori: »Šem ga iz daljne kraje, konje kupujem, oštija!«

»Ha-ha, oštija! Saj sem vedel, da je polentar,« se krohota Blaž. »In konje kupuje, pa samo maselček vina pije! Saj sem vedel, da je polentarski korenjak, ha-ha-ha ...«

Bradati tujec jezno skoči pokonci in zagrabi svojo palico. To je za vinjenega Blaža bilo dovolj. Že nameri svojo trdo pest, a ga prestrežejo. Tujec pa porabi to priliko in se izmuzne iz hiše – brez plačila.

Večerni mrak je legal na naravo, ko je Slapar šel z Brda proti domu. Stopal pa je nekako težavno po samotni gozdni poti proti Čepljam; utrujenost in vinski duh sta mu zadrževala korake, med gostim vejevjem pa se je tudi čedalje manj videlo. Zamišljen sam vase stopa Slapar. Nekako na polovici samotne poti je že, ko se nenadno razgrne grmovje in tuji bradati mož zastavi Slaparju pot, kakor da ga je zemlja vrgla iz sebe. Slapar se močno prestraši, mrzla polt ga oblije.

»Denar sem!«

Istočasno dvigne tujec svojo okovano palico, toda Slapar se hitro zopet znajde. Z vso silo telebne v napadalca, ampak ta je koščen in ne omahne prvi hip. Ruvata se sem in tja, obenem pokajo kosti ... Kdo bo zmagal? Slapar se spotakne, pade, tujec nanj, mu poklekne na prsi in ga začne daviti.

»Oštija, daš denar ali ne?«

V smrtni grozi, res brez moči, zarjuje Slapar:

»Pomoč! Pomoooč!«

»Čak, kje imam nož, oštija!« sika laški tolovaj, z eno roko tišči Slaparja za grlo, z drugo sega v svoje žepe. Že se v zraku zasveti dolga ostrina, ko se v hipu razgrne grmovje, čvrsta roka zgrabi tolovaja za šinjek ter ga s strahovito silo telebi vznak. Nato še s pestjo sledi močan udarec v lice, da se tolovaju vlije kri in mu iz rok izpade odprti nož.

Slapar se dvigne, pogleda tujca na tleh in rešitelja, ki stoji z nogo na njem. Luna je ravnokar posvetila izmed vejevja – in koga spozna Slapar kot svojega rešitelja?

»Tone, o Tone! Sam Bog te je poslal!«

»Vi, oče Slapar?« se presenečen začudi Tone. »Na, čakajte, že mu posvetim, falotu roparskemu!«

Rekši prisoli premagancu na tleh še par zaušnic, nato ga dvigne in ga držeč za vrat s Slaparjem, ki molče stopa poleg, tira po poti.

»Ušmilite še, ušmilite!« moleduje spotoma bradati tujec.

»Aha, strahopeten je tudi, zahrbtnež laški!« se roga Tone. »Jutri te sodnija nauči kozjih molitvic!«

Brez nadaljnjih besed dospejo vsi trije pred Slaparjevo hišo.

»Oče Slapar, saj imate kak prazen svinjak, da mu damo prenočišče?«

»Kar za mano, Tone!«

Slapar vrže nekaj slame v prazen svinjak, Tone pa z lastnim pasom tolovaju zveže roke in ga posadi notri.

»Tako, potepuh, lahko noč, jutri pojdeva skupaj na Brdo!« se smeje Tone in zapre svinjak.

Slapar prime Toneta pod pazduho in ga odvede v hišo. Zelo se začudi mati Slaparica, ko ju zapazi.

»Micka, hitro vina in kaj prigrizka!«

Pri mizi se nato razgovorijo o vsem dogodku. Tone pove, kako je vračajoč se iz podbrdskega mlina po spodnji poti zaslišal klic na pomoč. Seveda se ni niti trenutek obotavljal, skočil je navzgor po grmovju. Dospel je v poslednjem hipu, zakaj v tujčevi roki se je zasvetila ostrina noža ...

Pogovor se razvija nadalje. Tone in Slapar sta najboljša prijatelja.

»Odpusti mi, Tone,« pravi končno Slapar, »da sem te doslej podcenjeval.«

»Ah, saj ste imeli prav, ker nimam ničesar razen pridnih rok in poštenega srcá ... Kriv sem zastran Rezike, toda Bog mi je priča, da jo ljubim pošteno ...« 

»Bodi pozabljeno, kar je bilo, Tone! Jutri se odpeljem po Reziko v Gradiše. Nadalje bomo še govorili. Pridi, Tone, zopet, naša hiša ti je odprta!«

Še je moral Tone piti in še založiti, dokler se končno ni poslovil. Krepko mu je Slapar stisnil močno roko, v očeh matere Slaparice pa je zalesketala solza dobrosrčnosti ...

VI.[uredi]

Ob času, ko se je vse to godilo, so naši predniki tudi že občutili začetek znanih avstrijsko-francoskih vojn. O slavnem Napoleonu Bonapartu je šla govorica po vsej deželi. Nekdaj slavno in mogočno plemstvo, ki je tlačilo in odiralo naše uboge kmete, je v strahu in trepetu pred Napoleonom začelo popuščati v svoji nasilnosti. Oholi plemiči so dobro slutili, da jim odzori pšenica, ako Napoleon stre trhlo Avstrijo.

Spomladi leta 1797. je končno prišlo do spopada med Avstrijo in Francijo. Avstrija je torej ugriznila v presneto trd in grenak oreh. Novi demokratični in domovinsko zavedni duh, ki je preveval francosko armado pod vodstvom velikega vojvode Napoleona, je tiral avstrijske čete v neizprosen beg. Avstrijska vlada je morala skleniti premirje v Ljubnem na Gornjem Štajerskem, zatem pa 17. oktobra mir v Campoformio. Avstrija je takrat morala Franciji odstopiti Belgijo, Italiji pa Milan.

*

Kmalu potem, ko je bil Slapar napaden in ga je rešil Tone, se je Balantov Jurca mudil v znanem beneškem gradu pri Moravčah. Jurco so tam dobro poznali vsi grajski, pa tudi graščak sam. Donašal je tjakaj vsakojaka mazila in zelišča za ljudi in živino.

Bil je solnčen nedeljski dan v avgustu. Grajski hlapci, dekle in oskrbnik so odšli v Moravče k večernicam. Ker Jurca tako ni z nikomur imel pomenka, se je zleknil po klopi pod starodavno košato lipo na grajskem vrtu in kmalu zadremal. Prebudi ga govorjenje, ki se je čulo iz košate ute, oddaljene le sto korakov. Jurca se napravi kakor bi spal, pri tem pa z dobro napetimi ušesi prisluškuje razgovoru. Po močnem glasu spozna graščaka, dva pa sta tujca. Govorijo nemški, toda Jurca še razume »tajč« in je le še bolj radoveden, o čem se pogovarjajo gospodje.

»Alfred, kako pa ti sodiš o Napoleonu in francoski revoluciji? Zlodje so ti Francozi, kralja so prikrajšali za glavo in še mnogo starih plemenitašev. Preklete so te ideje, s katerimi motijo nižje ljudstvo: Svoboda! Enakost! Bratstvo! Kakor muhe na med se zdaj francosko ljudstvo vjema na te besede. Zdaj nam že rinejo preko meje! Ta bi bila lepa, da še našemu ljudstvu zmešajo glave! Mislim, da bo kaj kmalu tekla kri. Držati se bomo morali! Vragovi nam lahko potegnejo vajeti iz rok!«

»Ej, Herbert, nikar si ne kali veselja s francoskimi novotarijami. Naše ljudstvo in pa francosko sta še daleč narazen, ha-ha! Dokler se naši tlačani še grozijo pred peklom, vragom in coprnicami, dokler so zaverovani v duhovščino in dokler se tresejo pred valptovim bičem, se ni bati toče. Odkar so jim naši slavni predniki na žarečem tronu v Zagrebu kronali njihovega sanjavega kmečkega kralja Matijo Gubca, jim je pošla predrznost menda za vekomaj. Če bo treba, jim pa še posvetimo ... buticam slovenskim!«

Na te ne baš krščanske besede trčijo vsi trije na zdravje nemškega plemstva in na pogin Francozov. Jurca pa se tiho sam s seboj posmelja: »Malo se vam pa le tresejo hlačke, volkodlaki gosposki!«

Nato posluša dalje. Graščaki se pogovarjajo, da bodo v kratkem zopet lovili fante za vojaščino. Z Dunaja je prišlo povelje, ker utegne v kratkem priti do vojne s Francijo. Loviti bo treba hitro in tajno, da fantje ne pobegnejo.

Ko Jurca to čuje, se dvigne s klopi in neopaženo naglo odkoraca po poti z gradu. Gredoč premišljuje: »Kar poznam fantov, jim že povem pravo besedo. Čemu bi pretakali kri za avstrijsko žlahtno sodrgo. No, že prekrižam račune, kar se bo dalo. Toda prvo stopim k Tonetu. Tega nikoli ne dobite v past! Toneta pa že ne! Bomo raje svatovali, kadar pride čas. Pa je stvar v dobrem tiru ...«

Jurca je namreč vse vedel, kako se je stvar razvijala. Rezika se je vrnila domov vsa srečna, oče Slapar je Tonetu obljubil njeno roko in Tone je postal tam prav domač.

*

Lep poleten večer je, luna je prisvetila izza gore, ko Jurca tako koraka proti Čepljam, ne meneč se za spanec. Še nocoj mora do Toneta. Rad ga je imel kakor oče sina. V Lukovici pojejo fantje na vasi:


Dve let' in pol sva midva se ljubila,
dve let' in pol sva midva srečna b'la,
al božja roka naju je ločila,
sam Bog vé, al se kdaj še vidiva ...

Tako pojejo in njihovo ubrano zateglo petje se razlega naokrog v nočnem pokoju. Jurca ustavi korak in posluša. Milo se mu stori pri srcu in nehote mu pride na misel: »Dá, fantje, ki prepevate, Bog vé, kje boste čez leto in dan! ...«

Nato nadaljuje svojo pot.

Vso Čepovsko vas je že objemal spanec, ko gori prileze Jurca. Le par psov, zvestih čuvajev, zalaja, ko ga zavohajo. Stari mož porabi precej časa, preden previdno dokliče Toneta. Za njegovo ležišče je vedel dobro, pa ne samo za njegovo, – o še za marsikaterega fanta in tudi za kamrice vaških deklet ...

»Spiš pa kakor polh v duplu!« so prve Jurčeve besede, ko se Tone predrami. Sedeta na skedenjski prag, zvezdnata noč se razlega naokrog in luna kraljuje v svojem jasnem svitu.

»Nekaj sem zvedel, Tone, in sem še nocoj prilezel, da ti povem.«

Tone je radoveden in sluti, da mora biti kaj pomembnega.

»Vedno bolj vidim, Jurca, da ste mi najboljši prijatelj in poleg Rezike najzvestejša duša na svetu.«

»Če ne zameriš, sedaj-le v tem slučaju sem ti še zvestejši od Rezike, pa me moraš tokrat tudi bolj ubogati kakor njo. Poslušaj! Veš, da se vedno klatim okrog kakor večni šoštar Ahasver. Ti nemara še nisi slišal o njem? No, Ahasver je ravno nekemu Judu podplate pribijal na škrpeta, ko druhal mimo njegove bajte prižene Jezusa s križem na rami. Trpeči Jezus se nekoliko nasloni, da si odpočije. Ahasveru pa se je mudilo z delom in se je razjezil, ker so mu senco delali. Zato ves nejevoljen reče Jezusu: Kaj mi delaš senco? Bolj se mi mudi z delom, bolj mi nagaja! ... In kaj se je zgodilo? Komaj Jezus vstane, – že je vstal tudi godrnjavi šoštar in začel hoditi brez prestanka dalje in dalje. Ahasver je večni popotnik. Pravijo, da vsakih triintrideset let ves svet obleze, hodi pa neprestano in bo tako hodil do sodnega dne. Rešiti se ne more. Skakal je v prepade, v vodo, in še bogve kaj počenjal, toda vse zastonj. Njegovo življenje in njegova pot nimata konca.

No, tako, od Ahasverja zdaj veš. In zdaj nekaj drugega. Bil sem danes na gradu v Moravčah in se kakor martinček grel na klopi. Kaj ti zvem? Lovili bodo fante! Našemu cesarju gre presneto žaltava, tisti Napoljon ga dobro prijema. Poslušal sem, ko so gospodje govorili vse »tajč pohrusta« ... Fant moj, pa so slabo govorili. Čuvaj se, Tone, da te ne dobijo v zanjko. Pojdi nekaj časa drvarit v štajerske planine, tam že itak mrgoli fantov-uhajačev in se dobro skrivajo. Na zimo se vrneš; ni hudir, da se medtem burja ne bi polegla.«

Tone je presenečen. Jurca opazi njegovo skrb in ga bodri: »Veš, nič ne pomaga, nimam mazila, da bi te rešilo; samo moj nasvet ubogaj, pa bo prav, ti rečem! Dekleta si ta čas že za silo izbiješ iz glave, prevzel ti je ne bo nihče, le verjemi.«

»Ah, saj to je tisto!« pravi Tone. »Zame je vseeno, tudi ne bojim se ničesar, toda ravno zdaj, ko se je vse tako lepo obrnilo, zdaj, ko sem tako srečen ...«

»Roža brez trnja ni prava roža, sreča brez težkih ur ni prava sreča. Mlad si, marsikaj boš še prestal, toda pretrpi in ubogaj!«

»Tako je, Jurca. Mlad sem in zdrav, vas bom ubogal!«

Dolgo sta še kramljala v mesečni noči, nato pa legla k počitku v dišeče seno.

VII.[uredi]

Dokler si Štefkov Boltižar ni Rezike vtepel v glavo, je bil le malo odločen človek. Kar pa se je zagledal vanjo, je sklenil: »Moja mora biti, če mi tudi vsi vragovi svet postavijo po robu!« Že je mislil, da je zmagovalec, odkar je očetu Slaparju očrnil Toneta in Rezikino razmerje, in je računal: Rezika je pobegnila k teti v Gradiše; to ne bo dolgo trajalo, si bo kmalu premislila, saj ji ne kaže drugače, ko da se vrne domov. In takrat, ptička, pojdeš v zakonsko kletko.

Ko pa se je razvedel dogodek, kako je Tone otel Slaparja in da se je stvar obrnila preko noči, se je Boltižar strahovito zmedel. Znova mu je stopila teta Barba na pomoč ter mu besedičila:

»Hej, Boltižar, kaj jezno gledaš v hruško in se ugonabljaš s skrbmi. Rečem ti samo: pusti dekle neumno v miru! Dovolj je drugih. Če si si jo pa z vso silo vtepel v bučo, jo boš tudi dobil! Stopi enkrat na Prevalje k staremu Kurdežu, da ti razodene prihodnje reči in ti da kakšne vražje kapljice. Mnogim je že srečo povedal, pa jo bo tudi tebi. Stari Kurdež nima zastonj črnih bukev.

Boltižarju se zjasni obraz. Še muhe ne čuti, ki mu sede na uho.

»Saj res, teta! Še jutri pojdem h Kurdežu. Naj mi zlodej prinese srečo, mi je itak že vso odnesel! Samo tisto me skrbi, da me kdo ne opazi na poti. Oni malhar Jurca me zmeraj zalezuje, da bi se ta vrag kam potegnil. Če izve in raznese po vasi, mi zmeša štreno in bo sramota!«

»Uh, berača se ne boš bal! Ko gre za tvojo srečo, ne bodi obziren z nikomur. Hencaj, moj Boltižar, veš, kaj mi je še prišlo v glavo? Kar dve muhi udariš na en mah! Stopi mimogrede h graščinskim lovcem, ki fante lovijo za vojaščino. Plačaj jim kak bokal in jim povej, da bi se Močnikovega rad znebil in da je v vasi nepotreben. Ga bodo že prijeli, vsaj za nekaj časa.«

Boltižar je ves v veselju, da ima tako zvito teto, ki mesto njega kuje hudobije:

»Nak, teta, to vam pa ne bo zastonj. Novo obleko vam kupim na sejmu. Jutri opravim vse potrebno.«

Med tem važnim pogovorom je Boltižarju in Barbi potekel popoldan. Solnce se je pomikalo na zapad, meglica se je razpredala po dolini, ožarjeni z večernim zlatom. Teta se je odpravila kuhat večerjo. Boltižar je šel krmit živino.

*

V sredo po tisti nedelji, ko ga je Jurca prišel ponoči obvestit, se je Tone odpravljal v štajerske planine. S svežnjem na rami je v torek zvečer prišel do Slaparja in v kratkih besedah razložil, kako se mora ravnati. Očetu Slaparju in materi se je fant zasmilil, najbolj pa seveda Reziki; toda vsi trije so odobravali njegov sklep. Le ko je Slapar videl svojo hčer potrto, je razločno dejal:

»Ne jemlji si tega preveč k srcu, Rezika! Kaj potem, če se Tone malo umakne iz domačega kraja! Še raje ga boš imela potem. Jaz pa bom medtem tudi gledal, da izsledim za vaju kako primerno kmetijo, potem se ti, Tone, ne bo več treba bati preganjanja.«

Oče Slapar je resno mislil tako. Svoje domače kmetije ne more izročiti Reziki in Tonetu, ker je namenjena starejšemu sinu. Odkar pa je privolil v razmerje med Reziko in Tonetom, je itak s trdnim sklepom iskal priložnosti, da jima najde kako primerno novo domačijo.

Tisto noč je Tone prenočil pri Slaparju. V ranem jutru se je odpravil na pot. Rezika ga je spremljala, šla je gredoč v mlin. Za slovo sta si imela silno dosti povedati. Dospela sta črez Kremen, koder vodi strma pot nizdol v Tuhinjsko dolino, ko nenadoma iz grmovja stopi – Jurca. Oba se čudoma zavzameta, toda šaljivi mož takoj zastavi besedo:

»Sem vaju prestrašil, kaj? Pa je že prav tako. Moram ti še nekaj povedati, Tone! Veš, da sem jo v ponedeljek zjutraj z vašega skednja udaril na slepo srečo po božjem svetu. Zaneslo me je na Prevalje, šent vedi zakaj. In ni bilo nápak; kakor da sem si od lisjaka nos izposodil, ha-ha ... Grem proti Kurdeževi bajti, saj ga poznata sleparskega vražarja, pa ugledam z druge strani Štefkovega Boltižarja. Kako je sopihal navkreber! Opazil me ni. Jaz ne bodi len se skrijem v grmovje. Šel je tako blizu mene, da bi ga bil lahko potegnil za njegova štrleča ušesa. Pa sem raje zahrul kakor medved. Hola, da si ga videl, Tone, kako jo je ta zajec ubiral proti Kurdežu. Jaz za njim. Splazim se ob bajti čisto pod okno, ni zlodej, da ne bi vjel besede. Že sta se menila, kako in kaj. Kurdež tedaj razgreje v žerjavici železen križ in ga da Boltižarju v roke. Ta tepec se je kremžil in zdihoval, da sem mu kar privoščil tako veselje. Kurdež mu naposled reče: Vsa znamenja kažejo dobro za tebe. Tu imaš še vražje zelišče, Reziki ga stresi na pot in se ji bo ljubezen vnela kakor bi smolo vžgal ... To pa, to, sem si mislil, če si le Boltižar ne bo lastne smole vžgal, ha-ha-ha ...«

S to smešno pripombo je Jurca dobro vplival na mlada zaljubljenca in Tone reče smehljaje Reziki:

»Vidiš, zdaj si izgubljena, Kurdeževo zelišče ti bo ljubezen spremenilo!«

»Čisto gotovo!« se zasmeje Rezika in objame Toneta. Jurca pa nadaljuje:

»Boltižar je Kurdežu vražo plačal s tolarjem. Nato pa, poslušaj Tone, je dejal, da pojde k velikemu rihtarju, ki ima lovce v oblasti, da izsledijo tebe. Kurdež mu je pritrdil, da je prav tako in podlež se je nato res odpravil na Brdo. Tako, Tone, zdaj veš, s kakim zlodejem imaš opravka. Lovci te gotovo že zalezujejo. Zato, Tone, kar srečno pot. Nič se ne obotavljaj in oprezaj, dokler ne boš na varnem!«

»A, tako stoji stvar!« se zavzame Tone, Reziki pa se v očeh zaiskri srd in zaničevanje. »Tudi za Boltižarja pride dan plačila!«

Naglo stopajo dalje do mlina v dolini. Tam se poslovijo. Tone obljubi Reziki, da pride o božiču za vsako ceno domov pogledat, nato jo poljubi, Jurci pa krepko stisne roko ter zgine za mlinom med grmičevjem navkreber proti sosednji Štajerski.

VIII.[uredi]

Minulo je poletje, tudi jesen, bližali so se božični prazniki. Od Toneta ni bilo sporočila. Grajski lovci so tirali in preganjali fante, toda po Jurčevem nasvetu je še marsikateri pravočasno odnesel pete. Posebno pa so prve dni povpraševali za Tonetom, toda Jurca in Rezika sta se smejala v pest, Boltižar pa si je grizel ustnice, ker za Tonetom ni bilo sledu.

Bilo je na Sveti večer. Sneg in mraz je bil zunaj, da je škripalo. Rezika je v kuhinji pripravljala peč. Naenkrat zazveni okno. Rezika stopi odpirat – Tone se pojavi na vratih.

»Milost božja, prišel si? Hvala Bogu!«

»Pst, Rezika!« jo naglo objame. »Še se moram skrivati. Kmalu pridem zopet, toda najprej moram poiskati Jurco, da mi pove, kako se moram ravnati.«

»Pridi, pridi zopet!«

Tone stisne Reziki roko in že izgine po snegu. Pride domov in pošlje mlajšega brata iskat Jurco. Ne mine pol ure in Jurca je že pri Mošnikovih. S Tonetom se zakleneta v čumnato in Jurca pravi:

»Ni še varno za tebe. Povsod vohunim in vem, da bi te lovci popadli s posebnim veseljem. Saj imate sušilnico za sadje, tjakaj hodi spat te dni, kar ostaneš tu. Če te bo zeblo, zakuri. Vsak večer te pridem obiskat. Morda tudi Rezika ...«

Tone je storil kakor mu je svetoval Jurca.

*

Na znani »Stari pošti«, pred vhodom v Črni graben, se je tiste čase nahajala dobra gostilnica, kjer so se ustavljali tuji vozniki, izpregali konje in tam nočevali.

Bilo je na Šentjanževo po božičnih praznikih. Za mizo je sedela vesela pivska družba, nekaj mož in fantov ter par voznikov. V topli sobi in ob izvrstnem vincu se jim je razvezala beseda. Govorili so eno in drugo ter končno prišli tudi na fante, kakšni siromaki da so, ker se morajo v mrazu skrivati pred lovci in vojaščino ... Tedaj pravi Pavličev Janez, ki je bil že precej vinjen:

»Enega pa vendarle poznam, ki se pametno skriva in ne bo padel v past. Saj vam lahko povem kakor mi je zaupal Balantov Jurca: Tone Mošnikov hodi v sušilnico spat in se mu ni več treba klatiti po štajerskih planinah.«

Vinjeni gostje med razgovorom niso opazili, da je ob teh besedah vstopil v sobo in takoj nato tudi tiho izginil – Štefkov Boltižar. Sam zlodej ga je privedel baš o pravi priliki, da je zvedel za Tonetovo skrivališče. Več ni potreboval. Odšel je v mrzlo zimsko noč.

*

Dobro uro zatem že korači krdelo lovcev po škripajočem snegu po znanih Čevcah proti Čepljam. Vodnik oprezne druhali je – izdajalec Boltižar.

Ko pridejo do Mošnikove sušilnice, ki stoji na samem, jo obkolijo in z divjim krikom prebudijo Toneta. Ta plane kakor lev, popade cepec, ki ga je nosil s seboj v sušilnico; kamor udari, se zvali drug za drugim v sneg. Že se Tone misli zmagovalno pognati v beg, ko mu vodnik spretno spodtakne nogo. Tone pade in vsa druhal se zvali nanj kakor volkovi na konja. Zvežejo mu roke in ga tirajo proti Lukovici. Rešitve ni več, pretrde so zanjke na rokah. Še gumbe mu porežejo na hlačah ... V splošni zmešnjavi pred sušilnico pa se je nenadno izgubil Boltižar. Vest ga je zaskelela ...

Naslednje jutro zarana so Toneta odpravili v Ljubljano. Pomilovala ga je vsa vas. Rezika in Jurca sta se dva dni zatem odpravila tjakaj. Jurca, ki se je vedno dobro spoznal na vojaške manire, je izvohal Tonetovo kasarno in pri pristojnem častniku z vso svojo nemščino izmoledoval kratek sestanek s Tonetom.

Svidenje je bilo žalostno. Rezika je ihtela, Tonetu se je trgalo srce. Še Jurci, staremu vojaku, so oči postale vlažne, s težavo se je premagoval in tolažil.

»Tedaj zbogom, Rezika!« reče s tresočim glasom Tone. »Sam Bog v nebesih ve, ali se še kdaj vidiva ali nikoli več. Ti se boš omožila z drugim. Pozabi name, srečna bodi z njim ... Moja nevesta pa bo koščena smrt.«

»Nikoli,« se razvedri Rezika in se nasloni ob Tonetove prsi, »nikoli, Tone, se ne omožim z drugim, ni ga pod solncem razen tebe! Dvoje prič imam, da me veže obljuba do tebe: Boga v nebesih in vas, Jurca!«

Tone zavriska.

»Za tvojo ljubezen, Rezika, za tvojo zvestobo bi dal življenje. Tako pa hočem živeti, živeti! Smrt mi bo prizanesla, premočna je moja vera. Globoko v srcu slutim dan sreče, ki nama bo nekoč zasijala ...«

Slovo je končano, Tone mora v kasarno, Jurca in Rezika se potrta odpravita proti domu. Rezika misli samo na Toneta in njegove upa polne besede, Jurca pa na oba zaljubljenca. In v ušesih mu zazvenijo besede narodne pesmi, ki so jo fantje prepevali v poletni noči:


»... al' božja roka naju je ločila,
sam Bog ve, al' se kdaj še vidiva ...«

IX.[uredi]

Težki časi so prišli v deželo. Začele so se francoske vojne. Po vsej Evropi je divjala besna furija, kakor plamteča burja je divjala iz kraja v kraj, iz države v državo, tuintam prejenjala, da je nato z dvojno silo nadaljevala svoj divji ples. Z vsem tem je bilo vezano ime velikega vojskovodje in francoskega cesarja Napoleona Bonaparte. Vodil je svojo armado proti srednjeevropskim državam, premagoval vladarje in si osvojil pol Evrope. Njegova državniška modrost je v osvojenih deželah ustvarjala podlago za napreden razvoj. Tudi Slovencem, ki jih je Napoleon odtrgal izpod avstrijskega žezla, je zasijala narodna svoboda, kajti Napoleon je oživel Ilirijo, v kateri se je nam zapadnim Jugoslovanom obetala precejšnja samostojnost. Toda potrebe francoske vojske, kontribucije, soldačenje fantov in druga vojna bremena niso ustvarjala pravega navdušenja. In polagoma je začela ugašati tudi zvezda Napoleonove slave. Ko se je temu velikemu zmagovalcu zahotelo vladarstva čez ves svet, je z velikansko armado marširal proti Rusiji. Tam ga je zadela nesreča. Silovita severna zima je uničevala tisoče njegovih vojakov, ki so lačni in razcapani zmrzovali kakor mravlje. In kolikor ni opravil mraz, so pri strašnem prehodu čez reko Berezino opravile ostre sulice kozaških čet. Od polmilijonske armade Napoleonove se je v domovino vrnilo le par desettisoč vojakov, zmedenih, razcapanih in duševno potrtih.

To se je zgodilo v letu 1812. Napoleonu se je sicer posrečilo, da se je pravočasno vrnil v Pariz, toda njegov poraz na Ruskem je postal zanj usoden. Dvignile so se proti njemu še ostale evropske države, ga premagale, vjele in ga kot dosmrtnega vjetnika internirale na otoku Svete Helene, kjer je nekaj let nato umrl. Po premaganju Napoleona je Evropa izgledala kakor pogorišče. Toda polagoma so se začeli zopet vračati prejšnji časi, prejšnje avstrijsko nazadnjaštvo ... Zavladala je zopet nemška gospoda po svojem starem kopitu.

V razdobju teh vojnih viharjev, kakor smo jih zgoraj popisali, se je pri Slaparjevih marsikaj izpremenilo. Osivel je očka Slapar, enako tudi njegova zvesta žena Micka, toda najtežjo bol je v srcu prenašala Rezika. Leta, strašna leta vojnih grozot so minevala, od Toneta pa ni bilo nobenega poročila. Plaha slutnja je Reziki v težkih trenutkih navdajala srce, toda niti zamisliti se ni mogla v to, da se njen zaročenec ne bi vrnil nikoli več. Neprestano je mislila nanj, spominjala se ga v večerni molitvi. Enkrat se ji je prikazal v sanjah ... s krvavo glavo ... upadlim obrazom in umirajočimi očmi ... Rezika je planila iz sanj in do jutra ihtela na svoji beli postelji.

»Ne, ne ... ah, saj ni mogoče! Ti ga čuvaš, usmiljeni Bog, in ga boš privedel nazaj v domačijo! ...«

Tuintam so se oglašali ženini. Rezika je odklonila vsakogar, dokler niso prejenjali. Oče in mati ji nista nikoli prigovarjala, tiho sočutje sta v svojem srcu skrivala za njeno trpljenje. Toda leta so tekla dalje in Reziki je venel zorni dekliški obraz ...

Prišlo je poletje leta 1814. Znova so bile črešnje obložene s sladkim sadjem. Vladal je svečan nedeljski popoldan, oče Slapar in Rezika sta sedela pod košato črešnjo, molčeča in zamišljena. Črez čas izpregovori oče:

»Rezika, poslušaj, na Toneta sem se zamislil. Sedemnajsto leto že poteka, kar so ga vtaknili v vojake – Bog vedi, kje se siromak potika. Ali pa trohni v daljnji zemlji, zapuščen in nepoznan ...«

Rezika si zakrije oči in med solzami izpregovori:

»Nikar, oče, taka beseda mi reže v srce kakor meč. Tone gotovo živi, toda kje? Če pa resnično prebiva nad zvezdami, naju posluša, da se ga spominjam, in vé, da sem mu ostala zvesta.«

Ko sta se še nadalje razgovarjala, nista opazila, kako se jima je v zaledju približal krepak možak in ju poslušal.

»Dober dan!«

Slapar in Rezika se presenečena ozreta. Odkod neki je tuji mož?

»Ne zamerita,« pravi mož, »da sem prisluškoval. Vračam se z vojne in sem namenjen k vam radi prijaznega sporočila. Mošnikov Tone, o katerem sta ravnokar govorila, se vrača domov in vas vse prisrčno pozdravlja ...«

Reziki zažarijo lica, očka Slapar pa s smehljajem veselega presenečenja reče: »No, vendar, vendar! Bog bodi zahvaljen!«

»Pa ga nemara ne boste spoznali,« nadaljuje mož.

»Kaj ne bi, kaj ne bi!« se smehlja očka Slapar in vabi moža v hišo. Rezika, ki je ves čas stala nepremično in z zamaknjenimi očmi motrila tujčev obraz, nenadoma vzklikne:

»Tone!«

Da, bil je Tone. Po dolgih letih zopet objame svojo zvesto izvoljenko. Pa se je v resnici izpremenil. Košata brada mu je obrastla obraz, pa se nalašč ni hotel obriti za povratek; prestane muke so v njegov obraz in čelo zarisale moške črte.

»Rezika, zvesta si mi ostala vsa dolga leta, odslej ti bom jaz vračal zvestobo do konca življenja. Kajne, očka Slaparjev?«

Očka Slapar stisne Tonetu roko in reče: »Sem mislil, da si le duh, pa si vendar še duh in telo v enem! Zdaj je vse prestano. Pojdi, pojdi, Tone, v hišo, da se razgovorimo! ...«

*

Mnogo je Tone pretrpel v vojaški suknji. Prebrodil je brezštevilne vojne nevarnosti, premeril na marših obilo dežel. Marsikod se je odlikoval s svojo razumnostjo in odločnostjo ter kmalu postal četovodja. Posebno vroče se mu je godilo pri Ulmu v Nemčiji, kjer je na dan 18. oktobra 1805. bil skoro ves polk domačih kranjskih fantov ujet in razbit. Huda mu je predla tudi v grozni bitki pri Aspernu dne 21. in 22. maja 1809. Vendar ga je povsod spremljala sreča – in spomin na Reziko. Kolikokrat je ponoči ob vojaškem ognju mislil nanjo in na domači kraj, kolikokrat v duhu pošiljal pozdrave! Sporočiti pa ni mogel ničesar, ker je bil danes tukaj, jutri tam, danes v kratkem odpočitku, jutri zopet v peklenskem boju ... Ravno na dan, ko je prav za prav odslužil svoja leta, dne 18. oktobra 1813. je bil pri hudem naskoku pri Lipskem ranjen v nogo. Odnesli so ga iz boja. Zdravil se je na Češkem, rana se je tekom mesecev zacelila, in zdaj se je po sedemnajstih letih vrnil domov ...

Kako so ga poslušali, znanci in sosedje, posebno pa še Rezika! Stari Tonetov prijatelj, Jurca, se je kajpak naslednji dan znašel pri Slaparju in odtlej sleherni večer prihajal tjakaj. Kadar je Tone zaključil svoje pripovedovanje, je Jurca vsakikrat pomenljivo pristavil:

»Vidiš, Tone, zdaj sva oba doslužena vojaka. No, ti si še več prestal kakor jaz. Ej, drugi pa nič ne veste, če niste čuli, kako žvižgajo soldaške krogle! ...

*

Z umerjeno naglico so se vršile priprave za svatbo. Po vsej fari je šel vesel glas, ko so župnik oklicali Toneta in Reziko. Tone je med tem že prejel obvestilo, da dobi na kamniški sodniji »cesarsko službo«. To pa v znak priznanja in ker se je pri vojakih, posebno še v bolnici izvrstno izučil v pisarniških poslih.

Tone je hodil vabit v svatovščino in nakupovat potrebščine. Rezika, ki ga je spremljala, se je ob pripravah na svatbo očitno pomladila. Pa tudi Jurci, ki je hodil zraven, se je vrnila zopet stara živahnost.

X.[uredi]

Od palovške svatbe dalje, kjer sta Tone in Rezika sklenila prvo ljubezen, ni bilo na Mali Lašni take poroke kakor je zdaj bila njuna, pa tudi težko, da bo še kdaj v našem kraju. V cerkvi se je trlo ljudstva iz cele fare. Veselo sta poročenca s svati stopala pred oltar, kjer je osiveli župnik sklenil njuno večno zvezo. Vsi so dejali: Redko se zgodi tako, da bi se dva ljubila sedemnajst let in po takih hudih časih učakala veseli dan! ... Tudi nebo je bilo dobrotno v poznem, pojemajočem poletju, jasno je bilo kot ribje oko. Fantje so streljali z možnarji in pištolami, da je odmevalo čez dolino in pobočja.

Svatba pri Slaparju je bila imenitna. Slaparjeva mati so napekli toliko potic in kolačev, da se je miza šibila. V zadovoljnih pomenkih sta ob starešini sedela Tonetov oče in stari Slapar, Tone in Rezika pa sta veselo kramljala vsekrižem. Vrstile so se napitnice, godci so zbijali šale in nategovali instrumente, da se je strop potresal.

Končno je še veseli Jurca, ki ga seveda tudi ni manjkalo poleg, povzel besedo in v dolgi napitnici tako genljivo govoril o zvestobi in življenju, da so si vsi utrinjali solze. Nazadnje pa je le zasukal na šaljivo plat in dejal:

»Bog živi ženina in nevesto,
ki sta se dočakala zvesto,
zdaj sta žena in mož,
pa bo za botrijo kokoš ...«

*

Kaj pa Štefkov Boltižar?

Ko je izdal Toneta lovcem in so ga ti odpravili k vojakom, je storil po svoji misli veliko delo, ker si je tako odvalil najtežji kamen s pota.

Ali je bil zato zadovoljen ali ne? ...

Ni bil! Njegovo izdajstvo je tudi zanj rodilo grenke sadove. Rezika mu je parkrat očitno rekla: »Judež!« K Slaparju ga ni bilo več, še blizu ne. Pa tudi Jurca mu je, kadar je le mogel, vpričo ljudi očital njegovo grdo delo.

Vendar Boltižarju ni kazalo drugače, kakor da si je poiskal nevesto. V predpustu leta 1798. je šel na Tuhinjsko povprašat in je našel nevesto. Toda kazen mu je bila za petami. Ženska, ki jo je dobil, ga ni marala, vzela ga je le radi grunta in pa, ker se je bala, da ostane zarjavela devica. Komaj pa je bila pod zakonsko kapo, so že začeli ljudje govoriti to in ono, da druge bolj obrajta kakor svojega Boltižarja – in tako dalje ...

Boltižar ni imel več notranjega miru, še v spanju ni imel pokoja. Pogostoma se mu je sanjalo o Tonetu: enkrat, da ga Tone podi in ga hoče s puško naklestiti, drugič, da Tone leži mrtev in mu z mrtvimi očmi očita izdajstvo ...

Da bi ublažil svoje stanje, je Boltižar začel piti. Večkrat je pijan obležal kje zunaj pod milim nebom. Prehladil se je in po dveh letih jetičnega hiranja umrl v letu 1800.

*

Tone in Rezika sta se kmalu po svatbi preselila v Kamnik, kjer je Tone nastopil službo. Živela sta srečno in zadovoljno. Ob nedeljah sta prihajala na obisk domov, kjer je očka Slapar izročil gospodarske vajeti starejšemu sinu. Ko je prišla težka nesreča, da je Tonetu umrla ljubljena Rezika, je ostal v Kamniku, da je dopolnil svoje trideseto službeno leto. Nato se je, utrujen od izkušenj in dela, preselil v rodno Čepovsko vas, da v mirnem pokoju pričaka konec svojega življenja.

Mladim vaščanom je rad pripovedoval svoje zanimive doživljaje – poleg pa se je tudi vedno spominjal svoje ženice Rezike, Slaparjevega očka in mamke ter Balantovega Jurce, ki so se vse preselili na oni svet. Pogostoma je na njihovih grobovih molil za pokoj blagih duš.

V visoki starosti devetdesetih let je tudi njega pokosila koščena znanka – smrt. Odšel je za svojimi. V naših krajih pa je nanj ostal spomin, kakor je to popisala pričujoča povest. Pripovedovali so nam o njem naši očetje, ki so bili takrat v fantovskih letih, ko se je iz Kamnika v zatišje domače Čepovske vasi preselil izkušeni Tone ali kakor so mu takrat dejali: Mošnikov stric.