Mlinar Janez
| Mlinar Janez Janko Mlakar |
| |||||||||||
Kmet Primož je prinesel v mlin. Odložil je težak meh na polico, izpregel izpod njega usnjene oprtnice in se globoko oddahnil. Pogledal je po mlina. Mlinarja ni bilo. Kamni so se vrteli in palčki šklepetali, rumena moka se je usipala na širok ploh, kup se je večal.
»Oho, Janez, kje si?«
Mlinar Janez se ni odzval.
»Nemaš ti stanice in moli,« si je mislil Primož in pokukal skozi mala vrata v prostorno sobo, kjer je ležalo vse križem: stara sita, metla, par brentavš, škaf, dve dolgi skrinji, prtljaga za miši in podgane in tenko kosmato omelo. V kotu je stala postelja, nizka in trda. Stara je morala že biti, ker so bile obiranje črke že skoraj črni in slepi znaki, desne noge kamen zlomijo. Po steni so bile razobešene svete podobe. Tako tesno so visele druga pri drugi, da si jih komaj seštel. Poleg postelje je bilo okno, majhno in zamreženo in na oknu je stal kip Matere božje, ves okrašen s cvetlicami. In mizica je ponižno čepela ob steni in na njej so bile najrazličnejše nabožne knjige: Sveto pismo, Hoja za Kristusom, Zgodbe svetnikov in neštetilno molitvenikov. V sredi je stalo razpelo, staro je bilo in izdelal ga je domači umetnik. In na vsaki stranici križa je visel debel molek in smer se je vil ob Kristusovem. V zadnjih bolečinah trepetajočem telesu največji, ves on je ze oglodan od prstov in morda oblit od solz pokore in kesanja. In pod razpelom je že pela mrvaška glava, velika in nedolžno zračna med lipovine, »A oče so bile votle in so gledale presunljivo ravno proti durim.«
»Ni ga; vrag vedi, kam si je šel lajšat dušo, ta svetnik! A govoriti moram z njim. Dobra duša je in morda staremu prestala kosmato vest.«
Stopil je na prag, prižgal pipo in čakal. Mlin je stal v zatišju med orehi in hruškami. Velik travnik se je razprostil tja do poti, ki je peljala v vas. Trikrat so kosili na njem vsako leto in trem ga je bilo dovolj od zore do polne. In orehi in hruške so navadno dobro obrodile, da so prišli mlinarjevi mlajši pobratci metat sliveške v košate vrhove.
Iz grmovja onkraj potoka se je prikazal mlinar Janez, suh kot trska. Dolga, črna brada je pokrivala pol obraza in dajala celi postavi veličastnega Očeta so bile malo motne in so gledale precej topo v svet. Na čelu so bile zarezane tri gube. Take gube nosijo ljudje, ki jim muči dušo bolečina po prečuti dolgi noči. Ko si stopal čez dolgo brado, se je zavihtel nad starim molitvenikom. Nekaj nadstveškega je bilo v tej postavi, nekaj od že zdelo človeku.
»Dober dan, Janez! Dež bo, kaj praviš? Tako nekam kislo se drži, figavo vreme imamo to pomlad.«
»Hvaljen bodi Bog, stric Primož! Kar on naredi, vse prav stori.«
»Kod si pa hodil? Čakal sem te, da bi mi skoro podplati prirasli k nogam.«
»Zvončkov sem nabral in vijolic. Okrasil bom Mater božjo.«
»Kje pa imaš rože?« »V žepu, da jih ne izgubim.«
»Kako je kaj z čebelami? Ali so vsi panji preživeli zimo?«
»Stric Primož, vi ste preveč posvetni. Čemu me vprašujete take malenkosti? No, ne zamerite, nisem mislil hudo. Poglejte so mi, stric. Medu jim nisem dajal, pa so umrle revice.«
»Janez, to ni prav. Lepo je, da skrbiš za dušo, a za telo moraš tudi.«
»Kar človek seje, to bo tudi žel.«
»In jaz sem tudi nekaj bral danes. Neki človek sem bil, mlad, dolgočasen, hudo bolan. Solze so mu šle na frančiškanski klop ...«
»Saj jaz tudi delam, stric.«
»Kdor ne dela, naj tudi ne je.«
»Ne bodite hudi, stric! Ali ste prinesli v mlin? Bom že zmlel do jutri popoldne. Vode je zadosti, da ni treba ubirati v bajarki.«
»Prav tako, Janez.« Toda Primožu se je videlo, da bi bil začel drug razgovor.
»Glej, tako trpimo, Janez,« je dejal. »Jaz trpim vse življenje, pa ne zase, za druge, za tvojega očeta trpim, Janez.«
»Znano mi je, stric.«
Janez je žalostno povesil glavo in vzdihnil.
»Truden sem, stopiva morda malo v tvojo sobo. Govoriti moram s teboj o važni stvari.«
Mlinar Janez je napolnil meli moke in nasul iznova. Potem sta šla v sobo in sedla na skrivaj.
»Ali te ni strah ponoči, Janez? Tu v samoti v tej sobi?«
Kmetu Primožu je bilo čudno pri srcu, ko je gledal mrvasto glavo pod razpelom in tisti črni molek, ki ga je dobil Janez od deda.
»Nič me ni strah. Strah mora biti onega, ki se ne boji Boga. Jaz pa vem, da je Bog najboljša luč in ne prižgem nikoli svetilke. Molim in mislim v temi, berem čez dan. In če pride skušnjava, jo v temi tudi lahko odpodim.«
Kmet Primož se je zasmejal.
»Ne smejte se, stric Primož!« — Janez je vstal in mu zažugal z dolgo, lopatasto roko. Oko se mu je zaiskrilo in bil je ves razgnet. »Povejte, kar imate in potem vn!«
»Ne jezi se, Janez! Prijatelj, ali veš, kako sem te nekoč rešil smrti?«
Mlinar Janez je ponižno sedel in poslušal kakor skesan grešnik.
»Žegnanje je bilo pri nas osem let bo od takrat — in ti si se napil in si plesal in razgrajal in spremljal duplejške fante. Nič prida nisi bil takrat. No, saj pravim, tako je bilo. Proti jutru grem iz Vipave domov, pijan sem bil in sem pel. In na ženo sem mislil in na sinove, ki sem se z njimi kregal. Pomisli, gospodar sem bil, pa so me vrgli iz hiše in mi izbili dva zoba. Vse boš zapravil stari, zločej naj te vzame! so dejali. In jaz sem se pobral in sem stegnil svojo okrvavljeno roko in sem jih preklel, Janez.«
»Pravili ste mi to, stric. Ne bi bili smeli storiti tega. Kajte prepustimo Bogu! Ne sodite, da ne boste sojeni!«
»Vem Janez, a nisem mogel drugače. Kesal sem se pozneje. In sem šel in sem začel piti. In sem videl, da je prema že drčala po strmaldini. – A kje sem ostal? Že vem. Grem, grem proti Koritom in zagledam ob poti človeka — Bratec, vstani, vstani! Ali je tebe kje kaj? Slab si, slab, da te ni sram, in mlad si nemara, pa ne zmoreš take vreče. Ko sem bil jaz mlad, sem ga nesel deset bokalov. — Tako mrmram sam s seboj in se ti — bili si ti približam. Moj Bog, takoj sem se streznil. Kri… kri… in glava sta prebita. Stečem po vodo in jo prinesem ti v klobuk. Močim ti glavo, prsa, zastoji! Prisluhujem na srce, se toče. – Janez, Janez, ali slišiš. Janez? – Zastonj sem klical. Zadel sem te na ramo in nesel na dom. Rečem ti, da sem potil krvavi pot tisto jutro. In doma — tak strah! No, tvoji starši si ni delali sivih las.
Prav ga bo saj pamet srečala! — Ali teta Franca in stari oče sta mrmrala in te klicala. Po bergljah je prilezel iz svojega kota stari oče, ves bled kot smrt, in te tipal. In teta Franca je molila in molila.
Poslali so po dohtarja. Dober človek je bil in izvrsten padar. Potiplje te, opere glavo in jo zaveže.
V Ljubljano bi ga dal. Zakaj, gospod dohtar?
»Tako zaradi možganov. Pretresli so — in s pametjo da je težka.«
»Nikar, nikar, gospod dohtar! Umrl bi tam!« je jokala Franca.
In njena je obveljala.
Če je bilo prav, ne vem.
»Spomni se te z Bogom, Janez. Šla sva dalje samo v molku. K sreči se je slučaj smilil, ker bi drugače ne mogel. In govoril je naprej v jokajočem, samo togo so bile besede, ko jih ni poznal nihče nikogar več.
Pozneje so rekli: »Nisi, Janez.« Jaz ne bi govoril s takim glasom velikih reči. Pomagal bi mu! Glej, rešil sem ti Franca, tvoj oče, ako mi ne boš pomagal po svoji pameti.
Glej, Janez, zato sem prišel. Zase ne bi prosil, a za sina mi je, ki me kone in ranjava – in ki sem ga preklel, pa vendar ljubim. Ti veš, moj Bog, ti veš, da sem hotel dom od dolga, a sem vedno bolj vanj. Moj Bog, ti veš, da nisem kriv.«
In stari mož se je razjokal kot petleten otrok in ni ga bilo mogoče utožiti.
»Ne jokajte, stric. Pojdem — pojdem še poskusit. Ne obupajte! Bog je dober, poplačala se vse za res. Če komu priznaš, se verjemi, bo očiščen! Udari močno in jih razkropi njih slabosti. Ne žalujte — zvesto vse bo dobro.«
»Grozno je to, Janez, ti ne veš. Kot bi udaril s cepinom na hlodu, mi je prišlo in me je v prsih. Moj Bog, blizu groba sem, že in smrt mi kleči poleg srca — pa pojdi z mano, Janez, ti si, ki si vselej preživel vse življenje! Ubil sem se po njivah in lazih, sadil trte in sadje in čez mile dni – ne smem misliti. Tisti pil sem in hudoben človek sem bil včasih in sinove preklel in jim zapretil vso svojo srčno zvestobo v prah. In z ženo sem se stepel, ker sem bil zmešan. Zato sem, le spravi in dozri! Zato sem šel, Janez, da si ti — da ti pojdeš.«
»Pojdem stric.«
Prepis besedila s slike:
---
»Toda ne smeš praviti, da sem te prosil. Ne maram tega. Pri njem ne maram beračiti. Rajši se stregnem kot prosim.«
»Ne govorite tako, stric! Vse storim, kar bo mogoče. Znano vam pa je, da ne morem rada in ne gleda po strani.«
»Bog mi odpusti, da tako govorim!«
»Z Bogom, Janez!«
Obrisal se je solze z rokav umazane, potne srajce, vzel oprtnice čez ramo in odkorakal iz mlina.
Zunaj je lahko prišel dež do večera ali bilo dalje.
Janezov pobratimec Matijec je prinesel večerjo. Imel je morda deset let in je bil živ kot voda. Povsod ga je bilo dovolj. V prodajalni pri stricu je v hlevu pri hlapcih, mrl je, kopal in sadil trte in jabljane, vrskal in pel. Oče je pokregal zdajnajzdaj, mati ga je pobožala in mu spekla posebej belih hlebčkov in dala bonbončkov.
»Dober večer, Janez! Oče rekel da bodi priden, če ne jutri ne prinesem kosila.«
»Matijec, Matijec, zapomni kaj ti pravim: Ne govori preveč! Bog takih ljudi ni maral.«
Ali Matijec ga ni poslušal, popihal jo je proti domu.
»Matijec, slišiš?!« je vpíl Janez na prag. »Jutri pridem kosit domov. Povej materi!«
»Materi in očetu, puščavnik!«
Ni se brigal Janez za njegove besede, ker je bil navajen raznih pritikovin' od svojih domačih. Z nikomur se ni razumel, samo teta Franca in dekla Meta sta mu privoščili prijazen pogled in govorili z njim človeško.
Janez je ustavil kolesa, vsa je pljusknila zraven vretena v globino in se zapenila ob obrušene kamnine in še dalje svojo pot. Napolil je meh in ga postavil na polico.
»Skvarčimo je, ponesem ji domov. Reva je sama, mož ji je umrl, za jetiko, otrok ni. Bog pomagaj jej! Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi.«
Pogladil si je dolgo, črno brado, se pokrižal in večerjal. Izpraznil je komaj pol skledice polente, izpil malo mleka in odložil košček na polico.
Zaprl je mlin in stopil v svoje svetišče. Ko je vstopil, je snel klobuk in na glavi se je pokazala velika brazgotina. Od čela do temena je segala v nepravilni črti: ostanek hudega udarca v oni usodopolni noči.
Janez je sedel na skrinjo, splelet velik šopek in ga del v roke Brezmadežni. In odprl je star molitvenik, pokleknil pred oltarček in molil dolgo. Ko se je stemnilo, je odložil knjigo in pokleknil pred razpelom in snel molek z desne križeve stranice in molil veseli del rožnega venca in potem še snel drugi molek z leve stranice in molil častitljivi del. In naposled so zarožljale težke, črne jagode srednjega molka med Janezovimi prsti; molil je žalostni del. Počasi je molil in gledal v Krista, ki je visel razpet na križu, in mrtvaška glava ga je gledala z votlimi očmi. Vse kosti so bile Kristusu razbrane in oči so bile zalite s krvjo in leva stran je bila prebodena in noge in roke so bile z žeblji prebite. In je molil Janez in se zamislil v trpljenje: ki je za nas krvavi pot potil — ki je za nas bičan bil — ki je za nas s trnjem kronan bil — ki je za nas težki križ nosil — ki je za nas križan bil. In oči so se mu orosile in težke solze so mu jale kapati na lica in polzeti po bradi. Naslonil je glavo na mizo in jokal, jokal. Ustnice so šepetale zelo staro molitev. Mati, dobra mati, ki je tako zgoda legla pod zeleno rušo, ga je naučila, — bil je še majhen, še skraj...
Ko se je zjokal, je bil truden in je legel na svoje trdo ležišče. A zaspati ni mogel. Spomnil se je Primoža in njegovega pripovedovanja in spomnil se svoje mladosti. Moj Bog, da bi mogel pozabiti tisto neplodno mladost, da bi mogel potegniti zagrinjalo čez njo! A krivica preganja človeka do groba in gloje njegovo srce, naj bo tudi umito z vsemi studenci vode. In življenje se grozno maščuje.
Tako je mislil Janez na svojo mladost. Vsak misli rad na mladost, ko je bil še majhno dete in tako nedolžen kot angelčki in ga je vodila mati v cerkev in ga učila moliti. Da, Janezova mati! Zakaj je umrla tako zgodaj dobra ženica s preprosto, a globoko dušo. Varovati je znala in gojiti mlado srce. In karati je znala in kaznovati! Prišla je k hiši mačeha in je gledala grdo Janeza. Majhna je bila takrat očetova trgovina in posestvo, in veliko je spravil na kup oče v letih. Ded je gospodaril v mlinu in ni hodil mnogo domov. Z nevesto se nista razumela. In ded je bil zadovoljen v mlinu, je mizaril in gonil celo čredo kur in petelinov na svojem je bil. Zato je bil ponosen do zadnjega. Janez mu je donašal jedi iz doma in starce ga je imel rad. Ko ga je natepel oče ali okregala mačeha, je pribežal k njemu in mu potožil. In ded ga je učil, kako naj dela, da bo všeč Bogu in ljudem.
Tedaj se je zgodilo, da je zašel Janez med slabo tovarišijo in si je zastrupil dušo. Razposajen je postal in govoril kot fantje med seboj, če so pijani. Dorastel je in bil lep in krepak, kot hrast v gori. Postavljal se je po vasi in gostilnah, in dekleta so norela za njim.
Oče je doma pil in klel, če teptsi ga je hotel, a pomagalo ni nič.
»Še enkrat naj slišim, da laziš za tisto Špelino Marijano, ubijem te kot gada! Ali razumeš?«
»Oče, posestvo mi dajte, pa se oženim z Marijano in ljudem zavežem jezik!«
»Fant, ali si znorel? Šestdeset jih imam na hrbtu, pa hodim kot fant in nobenega svojega lastu ne najdeš na moji glavi. Dokler bo migal malinec, bom gospodar jaz in makar če živim sto let; za grunt mi je še zadosti. Majhni so še, pa bodo zrasli: Markec in Lojze in Matice.«
In je šel Janez in je pil tisto popoldne in je šel še dalje in delal razuzdano, da so ljudje kazali za njim…
In tisto jesen se je zgodilo, da ga je dobil kmet Primož zjutraj zgodaj pri Koritih. In nesel ga je domov, kjer je ležal dva meseca. Dolgo ni mogel govoriti in pamet mu je vračala le polagoma.
Stregla mu je v bolezni teta Franca. Sedela je vedno ob njegovem vzglavju in molila in mu brala svete knjige in pripovedovala o svetnikih. Teta Franca je bila dobra žena — oh!… a oče, njegov lastni oče… oh!…
Tako je premišljal Janez svoje preteklo življenje. Kolikokrat bi že lahko umrl. V gozdu bi se skoraj podrla smreka nanj in voli bi ga povozili! In zdaj bi ga kmalu ubili in nič ne ve, kdo bi ga bil. Do Ključa je šel z Duplečini in potem se je vmali, in nekdo ga je napadel in udaril. Bogve kdo. Morda je bila božja volja? In če bi umrl!
In jokal je in se kesal. Kar v trenutku so mu prišle solze v oči, in zdravnik je trdil, da bo tako celo življenje. Pomagati bi mu mogle lahko čebele, če bi ga dali morda leto dni v bolnico! Tega pa ni pustila teta Franca. »Ti misli in je mislil tudi na Marijanico. Naenkrat mu je bilo tako hudo. Šla je in se je izgubila — in tega je kriv on.
Mollil je in jokal in ko je ozdravel, je začel novo življenje.
Dva meseca potem je umrl stari oče Jernej in mu zapustil mlin in travnik in par njiv. Preselil se je vanj in samotaril, premišljeval svete stvari, bral sveto pismo in veliko molil. Neke noči se mu je zdelo, da je dobil od Boga poziv v samostan. In je šel na božjo pot in trkal na razne porte, pa ga niso marali: prestar je bil in nikakega rokodelstva ni znal.
»Bom pa doma delal pokoro.«
In zdelo se mu je, da je dobil drug poziv, naj začne ljudem pokoro in jih poučevati. In je začel pri svojem očetu. Očital mu je odrešitev in skopost. In povsod je bičal grehe. Po hišah je hodil in vso celó novo leto in pridigal. Smejali so se mu in zbili dotične z njim. Pa ni zameril nikomur. Če ni mogel drugim, je pridigal otrokom. Nekaj časa so ga poslušali, potem so ga cukali za brado in suknjo in se mu smejali. — —
Tako je premišljal mlinar Janez in zaspal.
Ko se je prebudil, je bila v sobi tema kot v grobišču. Spomnil se je pogovora s kmetom Primožem.
»Moj Bog, kaj bo, če se oče ne omeči? In skoro gotovo se ne omeči! Moliti moram.«
In začel je moliti tako goreče: kot molijo trpeče duše po božjih potih. In se je zamislil in dejal: »Če treba, grem pa jaz po svetu, da se stric Primož ne obesi!«
To je bil mlinar Janez.
Mlinar Janez je šel čez polje. Na levi in desni je bilo veselje, na mlado koruzo in zeleno deteljo in na valovjoče žito so padali zlati sončni žarki. Po drobnih trtnih peresih so lešketale rosne kaplje in nad potokom so se majale veje ponosnih bukev in nizkih gabrov. Lahne sape so zavele in po dolinici je plavala velika pomladanska radost.
A mlinar Janez je bil zamišljen in žalosten, kot bi ga trpljenje in usoda tako hudo zadela, da se sključi njegovo hrbet in zarežejo v lica globoke gube. Tako je šel Janez počasi in nesel na rami meh. Škvarčevki ga je nesel. Tisti, ki ji je umrl jeseni mož za jetiko in je ostala sama kot drevo staro sred srenjegaoti, ko zavejejo mrzli vetrovi.
»Nisem prišel zato, da bi se vami prepiral, oče. Že davno sem vam prigovarjal, ne bodite človek! In zdaj prosim, oče, ne poženite Primoža po svetu! Ponižili ste ženo in otroke, kam naj gre? Moj Bog, nad stara leta beračit!«
»Moli, ker ne veš, kaj ti pada z jezika. Pijanec ni vreden usmiljenja.«
Vstal je oče in udaril po mizi s pestjo. In je stegnil svojo roko in kar privelo je iz nje:
»Udaril bi te, da bi dol hiša in se ne prikazal več pred moje oči!…«
Janez se je umeknil in je prosil še enkrat.
»Nič, tudi ne počakam ne, da bi denar kje dobil. Od rojstva človek dela in se peha in tolče lepe me njive in vozi in orazi in vročini in zdaj naj bi užival sadov svojega truda? Vun, fant, vun! — Grem, oče, in bom vas poslušal! Morda ne boh dolgo v mlinu: Mlad sem in lahko delam po svetu, starec ne more. Bogom in vedite, oče, da je težak račun in krmar natančen.«
Šel je in se je zjokal zunaj. Oče je gledal vrata, ki so se zaprla za sinom in v duši so mu odmevale besede: Račun je težak in krmar je natančen.
Toda ni mislil dolgo nato: spil je vino, ki je še ostalo v steklenici in je šel v klet. Srečno je ostal in se domislil nečesa in je zamrmral in šel točit vina.
»Ne bo kaše pihal! Mlinar je in lahko dela, starec ne more. Pokrbljeno je, da bo Primož delal in mlin ne pride v druge roke. Fant ne boš kaše pihal!«
Tisto popoldne se ga je Marko napil. Vsa družina se temu čudila, ter ni pomnila, da bi se opil oče Marko kdaj. In še čemeren in ni govoril z nikomer! V svojem mlinu ni sedel pri ognjišču in topih, nepovezanih besed se mu zvenele v ušesih in bil je zamišljen.
Proti proti večeru je še nevihta.
»Kar je, je. Od rojstva delam in uživati hočem sadove truda. Krivice ne delam niti po božje niti po človeško: vbo gajme dajem, vsa vas ve, da dajem, in vsako nedeljo hodim k spovedi po dvakrat in za maše molčim. V Ljubljani me poznajo. V Trstu vedo, da poštenjak pri vsa dolžna mi odkriva — s sodniki sem bratovščino in z zdravniki jezičnimi dohtarji in župan sem bil dvanajst let in sem dal ledel. občini, ker sem imel narod, pod palcem. Gruntarji so me spoštovali, le bajtarji, so me lupili od jeze, ker me niso mogli prekolati in stare babe so brusile jezike.«
Zgodilo se je tedaj, da je pogledal oče Marko na gnojišče. Kasale so tam kure in iz njiv v kljunu do norela glista in. In jo je požrl.
Oče Marko se je zasmejal in še je zasmejal znova. Tedaj je stopal v vas kmet Primož s koso na rami. Upognjen je imel hrbet in je gledal v tla. Žalost je bila v duši in solze v očeh.
Oče Marko ga je videl in v trenutku pozabil na petelina in mislil na kmeta Primoža.
Janez se je vračal v mlin, glavo upognjeno, pogled v tla, misli žalostne, brez upanja. Nad vso naravo je pa plavala pomladna sreča in zelenje je dehtelo iz lesa in s travnikov. Po pašnikih so bingljali zvonci in pastirji so vriskali in peli. Tam nad gričom je krožila postovka in prežala na plen. V hrastu se je oglasila kukavica in za zakukala. Petkrat je zapela in kmet Primož jo je čul. V lohah je kosil proso, v detelji je ravno brusil koso, ko je zakukala.
»Bes te plemeni, je dobrega glasu — še pet let bi živel,« kakor pravi.
»Lepo si to povedal. A ta hiša je jama razbojnikov in tatov. Janez, jaz tudi postanem tat in razbojnik. Prijetno mi bo, čim bolj se majhnega bojiš. Več bel kruh bolj diši, kot turščicen, — dokler ga vsak dan ne vidiš.«
Primož je zagledal po strmini in zagledal veliki hrast, ki je metal senco daleč naokrog.
»Primožidanja da ti bilo lepo viseti z onih vejah tam gori!«
»Stric, ne govorite tako!«
In je šel k starcu in ga je miril.
»Pogosto mi pride, da bi šel. Žalosten sem zadnji čas, le včasih pride veselje prejšnjih dni. In prej si me videl, da sem se smejal kukavici, ker je zapela. Petkrat je zapela. Ko sem jo prvič čul, je pa zapela desetkrat. Pomisli, to let bi še živel. Ali ni to lepo, Janez? Ah, življenje je tako prijetno! Pa pojdi z doma in berači ali si pa zadrgni vrv za vrat! Moj Bog!«
In privrele so Primožu debele solze po licu. Tolažil ga je Janez, ga gladil po glavi in jokal sam.
»Človek sadi in sadi, pa daj drugim in crni!«
»Stric, veste, jaz sem pastir in sedim tam v vašem pastirju in travnik in tište drevje milujem.«
Pogledal ga je Primož in ustavile so se mu za hip solze.
»Revež, ali ne veš, da ne smeš napravit z mlinom, kar bi ti hotel. Oče ukaže, ti storiš.«
»Pa bi šli stanovat k meni, saj je dovolj prostora. Pod streho je še velika soba. Iztisnil bi jo, pa bi —.«
»Nič ne pridi, Janez, ker tvoji me ne marne, odkar sva se zavedala, da živiva. In jaz ne maram, ne maram.«
Jokal je z nova.
»Sestdeset let imeti svoj dom in nenekrat, starec, pojdi od misila: sem vedel, da bom hranim dom do smrti in da branim dom otrokom. Pa me bodo kleli. Res, slab človek sem bil včasih, a vendar tega nisem zaslužil!«
»Stric, morda bi vam dal kdo drugi.«
»Saj nimajo. In ne dado. Gospod v župnišči bi dal, pa nima, ker je razdal, kar je imel.«
»Kaj bo, stric, kaj bo?«
»Smrt, kadar pride! Pusti me, Janez! Pojdi v mlin in moli!«
Janez je stopal počasi, Primož se je dvignil in legel pod hruško. Mislil je in solze so mu igrale v očeh.
»V naravi je bilo tako lepo. Kosi so žgoleli ob potoku in zelenje je dehtelo od vseh strani, s pašnikov se je čulo vriska pastirjev in vriskanje pastirjev. Dekle je šlo čez polje, neslo v jerbasu žrjavico in sir. Sečisto majhno je bilo dekle in nežno in mehka je bila v njeni duši. Pesem je prišla.
Vrela na dan in tisti naravi, kjer pripeka gorko solnce. Pesem je šla čez polje do gričkov in vasi, ki je ležala kot pričarana v kotu, med samim zelenim drevjem, in v ozadju se je nalahno dvigal Nanos, star že in siv, ves plešast.
Kukavica je zakukala in kmet Primož je šel znova kosit deteljo.
Ko se je zvečer vračal mimo Markove hiše, sklonjen in ves žalosten, se je zgodilo, da je petelin požrl glisto.
Mlinar Janez je molil in se postil in ni govoril z nikomer. Mislil je samo na očeta in na Primoža. Kako bi pregovoril starega grešnika in kako bi pomagal zatiranemu! V duši je slutil, da je Primoževa usoda v zvezi z njegovo. Cel teden je premišljeval in molil, bral Sveto pismo in pel psalme.
V nedeljo se je napravil na pot. Oblekel je črno obleko, obul težke škorjnje in poveznil na glavo širokoražen klobuk. Po litanijah se je napotil po vasi in je pridigal.
»Ljudje boljši, kdor ima ušesa, naj posluša! Nesreča preti ugonobiti življenje in podreti dom in zapoditi po svetu reveže!«
»Za nove zvonove ste zložili in cerkev ste sezidali in župnišče. Gospod se vas spomni ob uri trepeta. A naberete lahko novih zakladov. Slišaste, da je nebeško kraljestvo podobno zakladu, ki je skrit v njivi; najde ga človek in skrije in od veselja nad njim gre proda vse, kar ima in kupi to njivo. A vam ni treba prodajati, imate, in če daste, boste srečni. Trkam na vaša srca in prosim usmiljenja.«
»Za koga prosiš, Janez?«
»Za Primoža.« Uplnik se je vzdignil zoper njega, palico je zavihal, da bi ga udaril.
»Pojdi z Bogom! Sami smo berači, nikar ne šemi! Če si bedast, mi nismo.«
In je šel dalje in je trkal, pa so se mu smejali in otroci ga dražili.
Tedaj je zavil v župnišče. Počasi in boječe je stopil pred župnika. Starejši je bil in nad dvajset let je služil v fari in vsi so ga ljubili.
»Kaj pa, Janez?«
»Prošnjo imam, gospod.«
Prav tik njega je stopil župnik, ker je bil na pol gluh.
»Primoža mislijo spoditi po svetu, prodati mu mislijo vse, tudi bajto.«
»Kdo pa? Tvojemu očetu je veliko dolžan.«
»Da, da, gospod. Pa sem rekel: k vam bi šel in vam povedal, kako in kaj, gotovo vedeli svetovati.«
»Kaj bi pa rad naredil?«
»Očeta ne morem pregovoriti in denarja ne morem dobiti za Primoža. Po vasi vsi vam hodili in so se mi smejali.«
Zjokal se je in si zbrisal solze z rokavom.
»Ne jokaj, Janez! Pomagali bi Primožu, pa sem star in že sem razdal. Pred grobom sem in hrbet imam prigomel krog gaber deblo. K tvojemu očetu pojdem. Le brez skrbi bodi, Janez! Primož bi moral tudi iti. Najbrže že spet pije. Starešinski!«
In je Janez potolažen in je dobil Primoža in ga spravil k župniku. Oblekel je stare suknene hlače in stopal počasi. In Primož je letal za njim, upognjen in ob strani, kakor pes, ki je zvest in čaka.
In čez dobro uro sta se vrnila in stari gospod je bil otožen in kmetu Primožu je bilo, kot bi ga bil udaril z batom po glavi.
»Janez, pojdi in ne jokaj! On, ki lajša rano, ve, zakaj se je zgodilo.«
In so šli vsak na svoj dom. Janez pa se je bal velike nesreče. In je prišla.
Tisto jutro je mlinar Janez zgodaj vstal. Pomolil je in stopil pred mlin. In ko je pogledal po dolini, mu je obstalo oko tam nad Lokami. Hrast je dvigal svoje veje visoko kvišku in veter jih je pregibal.
In na veji je viselo nekaj dolgega in suhega. Misel je šinila Janezu v glavo in je stekel po poti.
Dolgočasno in pusto jutro je bilo. Šive megle so se vlačile po nebu in neprijeten veter je pihal.
Kot burja je divjal Janez in brada je plapolala. In ko je pritekel pod hrast in zagledal kmeta Primoža na veji, obraz črn in zabuhlel, in roke, tiste mišičaste, lopataste roke od bokih, in noge, dolge in suhe, ga je prevzel za hip strah. Zavel je veter in zamajalo se je truplo na vrvi. In izpod neba so se vsule goste kaplje. Odrezal je Janez vrv in naložil težko truplo in bežal, bežal v vas. Srce mu je burno bílo in glavi mu je bilo tako čudno.
»Naravnost njemu ga nesem, ki je kriv; naravnost njemu! Obesil se je, ah, ti moj Bog! Njemu ga nesem, da bo videl, kaj je naredil njemu, njemu!«
Padale so kaplje, težke in debele in curljalo je od Primoža, kot bi lilo iz škafa. A Janez ni čutil ne dežja, ne telesa na svojem hrbtu.
Nad vso božjo naravo je vladala grozna pustoša. Globoko so se klanjale veje sad...
Tukaj je prepis besedila s slike:
---
...njega drevja in od ponosnih trt je teklo v curkih. Žalostne so ležale brajde in plante in pod latniki so se vlačili ostudni močeradi. Zagrmelo je nad gozdom in odmev se je čul čez vso dolino, kot bi se posulokamenje z Nanosa na Gradišče. Križali so se bliski v zraku in nad Krasom je vladala tema. Potok je v trenutku narastel in valil s seboj hlode in kamenje. Drčalo je in hromobelo in treslo se je drevje ob bregovih.
Janez je pridirjal ob kolnico. Oče je bil tam, in komisija, ki je prišla licitirat, in nekaj kmetov. Padlo je breme pred Marka in vsi so se začudili. In sin je stegnil svojo desnico in iz ust so mu prišle hripave besede:
»Vi, vi ste ga! Vrv ste mu dali, trebuh ste mu razparali in ovili s črevesi njegov vrat in ga zadavili, srce ste mu izrezali in ga požrli. Meso ste razsekali in jedli in pili kri… Tu, tu ga imate. Snetje ga, snetje!… Vi, vi, pókora, pokora!… Jaz, jaz sem ga tudi, mlina mu nisem dal, pa se je obesil.«
Sedel je na zemljo in se razjokal. Dva sta ga prijela in ga hotela odpeljati v hišo. Tedaj se je dvignil pokonci in govoril, kot bi bruhal iz sebe:
»Vi razbojniki, lumpi! Kaj stojite tu?… Haha… On je mene nesel in jaz sem ga nesel… Otroci, delajte pokoro, oblecite črne kožuhe in natresite saj na glave… Če ne, boste kot paglavci, boste vsi počrkali… Trnje še ni obrodilo jabolk… vi, vi ste trnje in boste vrženi v ogenj…«
Plamtele so mu oči in mahal je z rokami,
»Oče, vi, vi ste ga, vi ste krivi!«
Zakadil se je v očeta in ga sunil na tla in je hlastil nanj in ga suval v obraz in prsa in ga davil.
Komaj so mu ga iztrgali. Krvave so bile njegove roke in ko jih je videl, se je razjokal.
»Udaril sem ga! očeta sem udaril … kri … kri … Očeta, svojega očeta.«
Peljali so ga v hišo. In prileteli so ljudje iz vse vasi, čeprav je bil dež, in so gledali Primoža. Tudi žena je prišla in sinovi. In joka je bilo in kričanja in molitve. Vzdignili so ga in ga nesli domov.
»Gospodje, licitacije ne bo.«
Lezel je Marko v hišo in od strahu je bil onemogel in je legel.
Teta Franca in otroci in žena so jokali. Teta se je postarala tiste dni za pet let. Zožile so se njene prsi, hrbet se je upognil, lica so se nagubala kot starki, ki doživi devetdeset let, sišasta brala se je znatno zdaljšala, lase so osiveli in v očeh je bila večja strogost kot kdaj v življenju.
»Tejhta, jejhta, ti moj Bog, kaj doživim starka!«
Cele dneve in noči je preštevala jagode na molku in sedela pri Markovi postelji.
»Ti moj Bog, Janeza so odpeljali v Ljubljano in morda se ne vrne več. No, je že zaslužil, ker je naredil velike greha. Bog pomagaj in sveta Frančiška!«
A Janez se ni vrnil – umrl je v norišnici.
Marko je ozdravel in ni pognal Primoževih po svetu. Pretresla ga je Primoževa smrt in Janezova nesreča. Odslej je živel življenje samotarja v mlinu in prepustil grunt in trgovino sinu Markcu. Drugačen je bil zdaj — in njegovo življenje je bila pokora.