Mladost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mladost.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 26. oktober (1911), 44/247
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedel sem na Rožniku, tam pod verando, in sem gledal na vrhniško stran. Lepo jutro je bilo, tako čisto in jasno, da sem razločil v daljavi belo grlico, Sveto Trojico. Tam je bila moja mladost.

Grenko mi je bilo pri srcu — kakor da bi gledal v obraz človeku, ki mi je bil nekdaj ljub in drag in ki mi je zdaj čisto tuj. Vsa dolina, prav do vrhniških hribov, se mi je zdela kakor rakev. Tam spi človek, ki se nikoli več ne bo vzdramil. Zatisnjene so oči, ali trepalnice so tako tenke, da gleda skoz nje. Očitajoč je njegov pogled.

»Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo žareč in koprneč gledale te oči? Kam so se izlile, kje so utonile vse lepe sanje, kod so se razbegle visoke misli?« ...

Iz žalosti me je vzdramil korak na pesku. Prišel je postaven mož, spodobno oblečen, nekoliko rejen; obleka in zlata verižica na belem telovniku, rdeča lica, vesele oči — vse na njem je razodevalo, da je popolnoma zadovoljen sam seboj in s svetom. Slamnik je držal v roki in si je otiral z robcem potno čelo. Pozdravil me je z odkritosrčnim, skoraj otroškim veseljem in takrat sem ga spoznal.

Mojih let je bil, tovariš moje mladosti, ali po hoji, po glasu in obrazu mlajši od mene. Ko sva se pozdravila, je prisedel, ogledoval me je dolgo in natanko, nazadnje pa se je zasmejal s svojim zvonkim in prijetnim glasom.

»Ni ti prav, da sem prisedel — oko te razodeva! Še z jezikom ne znaš lagati, pa bi z očesom? In tudi vem, zakaj ti ni prav! Toliko vem jaz; ti pa vedi, da mi delaš krivico! — Ko sem prišel, si gledal zamaknjen tja doli na vrhniško stran in tako bled si bil, da sem se prestrašil. V tistem samem trenotku sem bral vse tvoje misli, kakor da si jih bil na papir zapisal ... Rekel si v svojem srcu: tam se je začel križev pot — čemu, kakšen je sad in konec? ... Stopil sem predte, spoznal si me in v tistem hipu si me sovražil kakor še nikogar v življenju. Rekel si nadalje v svojem srcu: to je človek, ki je vodoma, s smelo roko ubil svojo mladost; storil je greh zoper svetega Duha — in glej ga, mladega, zdravega, zadovoljnega s seboj in s svetom! Dem Einen die Perle, dem Andern die Truhe — a biser dobi ubijalec! ... Take in podobne so bile tvoje misli. — Tudi jaz sem pred nekaj leti stal na hribu in sem gledal na gorenjsko stran, tja, kjer je bila moja mladost. Smelo sem ji pogledal v lice in sem jo ubil. — Ko sem stal na hribu, so bile tudi moje misli prav take, kakor tvoje; samo da si ti glavo sklonil, jaz pa sem jo povzdignil. Vprašalo me je z belili gorá, od gorenjskih strani: Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo žareč in koprneč gledale tvoje mlade oči? — Jaz pa sem gledal naravnost in sem naravnost odgovarjal: Po tistih klancih se plazi jetičen asket s trepetajočimi koleni, usahlimi lici in udrtimi očmi. Jaz sem ubil svojo mladost, on pa je ubil svoje življenje! ... Že paglavci se posmehujejo tistim idealom mladosti, ki so tako svetli in visoki na papirju. Besede, besede, besede — je rekel Hamlet. Po mojih žilah pa se ne pretakajo pisane besede, temveč živa kri ... Glej, nevesto imam, jutri ti jo pokažem. Tebe bi poslušala verno, kakor bere človek gladke verze; mene pa ljubi z očmi in z ustnicami in s telesom. Ali veš, kaj se to pravi? Jaz živim v življenju, ti živiš na papirju ... Ne poslušaj mladosti, ubij jo! Drugače bo stala za teboj kakor sitna guvernanta, ki jo je bilo življenje opeharilo za ljubezen, pa se tolažil nemško liriko in z ideali ... Zadovoljen človek je pravičen pred bogom in pred ljudmi. Kateri so tvoji sodniki? Zdrava kri, rdeča lica in jasne oči! Ali poznaš tisti dovtip o kravi, ki ni dajala mleka, zato ker je živela od same štiriperesne deteljice? Neslan dovtip je, ali modrost je v njem ... Siromak je shujšal, ker se je bil preobjedel idealov, zdi se mu, da je velik mučenec, apostol morda, pa ne pomisli, da je ukradel življenju celega človeka. In namesto da bi tako pomislil, gleda z zaničevanjem in sovraštvom na ljudi, ki z ravnim korakom, ponosni in zdravi, prepevajo in vriskaje hodijo po široki cesarski cesti življenja ... Kadar sem se spomnil na svetopisemsko zgodbo o zlatem teletu, so mi bili vselej ljubši tisti prešerni plesalci, nego pa Mojzes, ki je stal na gori. Plesalci so peli in živeli, Mojzes pa je pisal ... Ne glej, ne glej tja na vrhniško stran, zasmej se in trči z mano!« —

S prijetnim glasom je govoril, gladko in lahkotno, kakor priučeno pesem. Ves obraz se mu je smejal in svetil, oči so gledale odkritosrčno, nobene grenke misli ni bilo v njih.

Ko je šel, sem stopil k plotu pod verando. Tenke meglice so se vile nad barjem, na vrhniški strani pa je bilo jasno; iz daljave me je pozdravljala bela grlica, sveta Trojica.

Takrat se je zgenilo v rakvi, vzdramil se je človek, ki je dolgo, dolgo spal. Počasi so se vzdignile trepalnice, pogledale so mi v lice jasne oči, polne trdnega zaupanja; in ustnice so so nasmehnile.

Kje bridkost? Tako sladko mi je bilo pri srcu, kakor nikoli poprej. —