Minula sreča
| Minula sreča (mali sonetni venec) Vid Lavrin |
| Kogar boli tisto, kar boli mene, ta bode razumel pesem mojo.
Zgradba:
| |||||||||||
ET.I.NO.
Kot lep si raj od Alp do dna Jadrana.
A tu še vedno iščem smeh in srečo.
Zaman poskušam najti strast gorečo.
Le kaj mi tiho pravi reč neznana?
Bo tleča slutnja meni kdaj poznana?
Stopivši k mizi, jaz prižgal sem svečo,
pero v dlaneh mi vzdrami misel spečo!
Črnila sled je tu lahko prebrana.
Bo sedemdelna pesem kdaj dojeta?
Iz njenih jambov vre bolest tiščeča.
Bo sedemdelna pesem kdaj sprejeta?
Ne sme v pozabo iti stvar pereča.
Nenehno žge mi um skrivnost zakleta.
Od kod izvira v mislih vsa nesreča?
DRV.II.GI.
Od kod izvira v mislih vsa nesreča?
Še vedno horde jaz krivim avarske!
Še vedno horde jaz črtim barbarske!
In tu se zgodba zdaj začne moreča.
Bo meni kdaj postala neboleča?
Ujeti spet bili v pasti spletkarske.
Naj v zubljih vrag usluge scvre bavarske!
Je res bila edina možnost ječa?
Nemir se vame kakor trn zažira.
Nebo oblačno jutra čar je skrilo,
sivina lesk prelestnih rek zastira.
Se zdaj je naglo z bliski strel ulilo,
mi mesto žgoče rane dež izpira.
Razlito kri je širno polje vpilo.
TRE.III.TIGI.
Razlito kri je širno polje vpilo.
Se v prid rojakom zvest junak bojuje!
S težavo vojski tujih sil kljubuje.
Ga tu do vseh je novih dni minilo,
preveč se prej je solz bilo prelilo.
Stoji na meč naslonjen, zmag ne snuje,
globoko v srcu mladi mož žaluje.
Uzre še zadnjič zdaj podobo milo.
Osojna stran je tiho v mrak zamrla,
le redko šibek žarek tja posije.
Bo vedno tiste kraje senca žrla?
Sedaj nad poljem slave hladno brije.
Se kdaj bo rana bridkih muk zaprla?
Obupam jaz, da čas jo vkup zašije.
CeS.IIII.TIRI.
Obupam jaz, da čas jo vkup zašije,
ubogo našo prst od bitk razrito,
za staro pravdo, prst, s krvjo polito.
A tu beseda zala vztrajno klije,
iz nje se mali venec ves razvije.
Imam na smrt cvetlico rad slovito,
cvetlico mojih sanj nadvse barvito.
V sonetih sedmih ta še bolj zasije!
Je veter prvi listič z vej odpihnil,
pod nebom pleše z njim pero labodje.
Lahkoten spev je vedrih ptic potihnil.
Zbledelo meni v teh je dneh ugodje,
ko v pljuča rezek zrak sem jaz bil vdihnil.
Teši nocoj mi ogenj nelagodje.
Pa.V.NT.
Teši nocoj mi ogenj nelagodje.
Je dan nedeljski, upov poln, napočil!
Za zmeraj gre! Čigav bo glas odločil?
Sprašujem dame zdaj, in vas, gospodje:
Bo trdna složnost naših duš orodje?
Šokantna vest! Je splet usod določil,
da žal se naših mitov dom je ločil.
In zanj bili so padli hrabri vodje.
Ime Malgaj je v zgodnji grob vklesano,
heroju v čast bo večna luč sijala.
Polagam venec svoj na mesto znano.
Kleče sem v snegu tiho šepnil: Hvala.
Bom vedno pomnil tvojo pot končano.
A sila speča zdaj je znova vstala.
SCI.VI.ZT.
A sila speča zdaj je znova vstala,
se zbuja v svežih barvah spet narava.
Lepo diši cvetočih rož vonjava.
Izbranka brhka moj je srd pregnala.
Čeprav se nisva mnogo dni poznala,
spominov krasnih res precej imava.
Da gre za konec njen, oba zaznava.
V slovo je svojo nežno dlan podala.
Ležijo nepremično njeni kodri.
Glasno je pesem vseh zvonov donela,
molče stojim ob silno močni sodri.
Je v kotu puška, polna špranj, slonela.
Še upa v njem na hud udar ob Odri.
Naglas bi njena krogla spet grmela.
ZED.VII.EM.
Naglas bi njena krogla spet grmela.
Do misli te sem v snu se prej dokopal:
Sekiro bojno jaz bom tu zakopal.
Preveč je rodna gruda vojn trpela.
Ko ona vsaj bi dlje z menoj živela,
nekdo si strašno hud je greh nakopal.
V dlani sem svoj obraz drhteče vkopal,
bo stara rana noč in dan skelela.
Iz mnogih src te krut je čas izbrisal,
na tem grebenu ostrih skal preklana,
dežela draga, to sem zate spisal.
Za končni verz je misel zdaj izbrana.
Že prej sem jaz jo v pesmi tej napisal.
Kot lep si raj od Alp do dna Jadrana.