Miloš Obilic

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kraljevič Marko Hubad pripovedke III. zvezek
Miloš Obilic
Hubad Fran
Spisano: Vesna Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Miloš Obilic

Po srbskih narodnih pesmih.

Miloša najde car Stepan

Neko jutro na vse zgodaj se vzbude" Vile, umi-jejo se in pomolijo Bogu. Potem se obrnejo k žar¬kemu solncu, katero je ravno vzhajalo, primejo se za roke in začno plesati kolo na oblakih. Milo za-done" ljubki glasovi pod nebom: Žarko solnce! oj, ogrej nam lice, Naj cvet6 nam miljene cvetice, Naj nam pade rosa na gorice, Da zagolče ptice golobice, Da vzbude se ptiči golobici, In zletijo po zeleni travi, Kakor ovce, ko imajo jagnje, Kot bučele, kadar greje solnce. Tako pojo in se vrte" v krogu. Ko skončajo pesem, spuste" se na Šardansko planino, sedejo pod jele na travo in pijo hladno vince. V tem hipu reče Vila Jerusavlja: ,,Tiho, sestre moje mile! Nekaj čujem tam od pota na zeleni travi. Ali joče mlado dete, ali pa bleje mlado jagnje. Mati je izgubila otroka, ali pa ovca zapustila svoje jagnje." Vse potihnejo in poslušajo. Jerusavlja pa izpre- govori: „Gledat pojdem, kaj je. Če je titrok, pri- nesem ga sem. Ako je deček, napojimo ga z belim mlekom, in Bog mu bode dal, da bode slaven junak. Potlej ga pustimo tu, da ga najde mati, ali kdo drug, kdor pride tod mimo. Ako pa najdem mlado deklico, vzamemo jo s seboj; dale ji bodemo peroti, da bode Vila, kakor smo me. Ako pa najdem jagnje, napo¬jimo ga z mlekom, da bode imelo svileno volno." Nato skoči Vila na noge in gre po rosni travi iskat. Na zeleni travi najde dečka, glava mu sloni na rami, lasje mu pokrivajo lice, solze mu teko iz očij. Kakor skrbna mati vzdigne Vila dete, ki še ne zna govoriti, napoji ga s sladkim mlekom, vzame na roke, in deček ji zaspi v naročji. Kakor bučelica po rosni travi prileti Vila nazaj k tovarišicam. Ko te ugledajo dete in belo lice nje¬govo, omili se jim, poljubujejo ga, in jedna izmed njih reče: ,,Vzemimo dete s seboj in vzgojimo ga, da vzredimo slavnega junaka." A Jerusavlja odgo¬vori: ,,Kaj mislite, sestrice? Kaj bode, če pride de¬teta iskat mati njegova, in ga ne najde? Plakala bode, da bi se je usmilil mrzel kamen, in kaj šele Vila z gore? Pojila ga bodem z mlekom in pustila na zeleni travi. Tu naj leži dva dni; če pa do tretjega dne ne pride mati p6nje, vzamemo ga s seboj." Še se razgovarjajo Vile, kar se pripase po rosni travi mlada žrebica. Izgubila je mater svojo. Vila jo ugleda, pa pomisli v sebi: „0 Bog moj mili! tudi žrebe je izgubilo mater." Skoči na noge, ujame žrebe, osddla ga z bisernim sedlom, dene mu na glavo krasno uzdo, pa posadi dete na konja ter mu da vajeti v ročice. Žrebica se hoče pasti, ali glave ne more pripogniti, tako močno jo drži dete. Žre¬bica zarezgeta in zdirja po planini naravnost proti cesti, a dete jo vodi za vajeti. O tem času pa je lovil car Stepan zverino po planini s svojimi vojvodi. Začudi se vsa gospoda, ko ugledajo mlado žrebico in na nji mladega jahača. Obstopijo jo in ujamejo. Ko priženo čudno žrebico pred carja, reče car Stepan: ,,Bog moj mili, kako čudo je to! Izvestno je izgubila mati sina svojega." Veselo se mu dete nasmehne in se mu tako prikupi, da mu da car ime Miloš, ker mu je deček tako mil. Stepan sam vzame Miloša k sebi na konja in se vrne ž njim v svoj grad Prizren, žrebica pa teka za njima. V Prizrenu krste dete, in car mu da ime Mi¬loš Obilic. Ah marsikomu to ni po godu. Razgovarjajo se vojvode: „Ta ni Miloš Obilic, nego Miloš Kobilic, kajti kobila ga je redila in nosila po planini. Dete nima očeta ne matere." Car sliši vse to, a dela se, kakor bi ne slišal ničesar. Miloša izroči pestunji ter ji naroči, naj skrbi zanj. Lepo je raslo dete. Komaj je štelo dve leti, bilo je že toliko, kakor drugi otroci v četrtem letu. Ko pa dorase do dvanajstega leta, že je Miloš kakor mladenič o dvajsetih letih. A rasel ni sam6 po te¬lesi, tudi njegov duh se je razvijal čudovito. Naučil se je vsega, česar je treba znati junaku na car¬jevem dvoru. Tudi žrebica, katera ga je bila nosila po pla¬nini, rasla je ž njim. Od nje se porodi plemenit konj, in ear ga podari Milošu. Deček se rad igra s svojim konjem, imenuje ge ,,2dralina" in ga vodi povsod s seboj. Kmalu zna jezditi kakor mož. Nekega dne stoj' car Stepan pri oknu in se po¬govarja s carico, ko Miloš vodi svojega konja po dvorišči. Obema se je mladenič jako prikupil; oba hvalita njegovo spretnost in junaštvo. V pogovoru reče Stepan carici: „Glej najinega Miloša! Meni se vse tako dozdeva, da je junaške krvi. Ali žalilo bi ga, ko bi vedel, da nima ne matere ne očeta. Si¬romak se ne spominja matere. Ako bi znal, da je nima, izvestno bi je šel iskat, ali kje bi jo našel? Zakaj nihče drug kakor le Vila bi mu znala povedati, kdo je mati njegova." Mislil je car, da ga Miloš ne čuje. Ali deček je čul vsako besedo. Hudo ga zaboli v srce, da nima matere, solze se mu udero po lici, osedla si konja in se odpravi iskat matere. Zaman ga ustavlja Stepan; Miloš sede na Zdralina in odjaše iz gradu.


2. Miloš išče matere

Dolgo je potoval mladi junak po širem svetu, povpraševal po materi, ali nihče mu ne v6 pove¬dati imena njenega. Nekega dne pride v mesto Je-dreno. Tu se ustavi v krčmi. Naroči si vina, ali ne pije ga kakor drugi ljudje, nego iz čaše, ki drži dvanajst litrov. Pol ga popije sam, a pol ga da konju ter se pogovarja ž njim: „Napij se, konjiček moj! Od svojega rodu nimam nikogar nego Boga samega in tebe. Zal mi je, da ne poznam ne ma¬tere ne očeta. Ti si mi oče, ti si mi mati, a moja kabanica1) mi je dom, bridka sablja mi je bratec in sestrica. Poočim Stepan me je vzgojil na dvoru, da ga služim gospodarja. Ali ne morem ga služiti, ker je rekel, da nimam matere. Zatorej sem je šel iskat po svetu." Krčmarica posluša ta govor od daleč, in smili se ji junak. Hipoma pa prijezdi Musa, turški junak, s tri¬deset junaki. Ze od daleč vpije, naj mu pripravi krčmarica vina. Ko prijaha pred krčmo, pozdravi ga krčmarica. Ali on jo vpraša, zakaj mu ni pri¬pravila vina? Krčmarica mu odgovori: ,,Vino bi ti ne dišalo, ako bi znal, kdo je v krčmi. Mlad srbski junak sedi notri, ne pije vina, kakor drugi, nego pije ga iz čaše, ki drži dvanajst litrov; pol ga po¬pije sam, pol ga daje konju svojemu ter se razgo-varja ž njim, da nima ne matere ne očeta, in da ga je vzgojil car Stepan." Kadar Musa čuje te besede, reče krčmarici: „To je Miloš Obilic sam. Ali povej mi, kaj dela kristjan v krčmi? Ako ne pozna očeta ne matere, bodi mu oče moj topuz2), a mati sablja moja!" Po teh besedah se zažene vsa turška tolpa v krčmo. Musa pozdravi Miloša, in Miloš mu odzdrav-lja. Srdito pogleda Musa mladega junaka in reče: „Kaj iščeš po svetu očeta in matere! Jaz ti ju po¬kažem, da se ti ne bode treba dalje klatiti okrog!" Pri tej priči zgrabi Turek svoj buzdovan3) ter hoče udariti po Miloši. Ali Miloš se ne da udariti, skoči ») plašč. 2) kij (Keule). 3) kij (turško orožje). na noge, zgrabi buzdovan, iztrga ga Musi iz roke, pa udari Turčina tako po glavi, da se takoj zgrudi na tla. Zdaj potegne vseh trideset junakov svoje sablje; vsi planejo na Miloša. Ali ta zgrabi za bridko sabljo ter poseka glave vsem. Potem odseka glavo tudi Musi, sede zopet za mizo ter pije dalje. Ko si malo oddahne ter se dobro napije, po¬kliče krčmarico, da bi plačal vino. Ali krčmarica toži in joče: „Nesrečnik, kaj mi pomaga, ako mi plačaš vino; pogubil si trideset junakov, zato pobi¬jejo Turki tebe in mene." Miloš skoči na noge, plača vino, sede na konja ter odjaše. Jaha po gorah in planinah, po ravninah in planjavah ter pride srečno k carju v Prizren. Ste¬pan se ga jako razveseli in ga prav lepo pogosti, ker je že slišal o junaštvu njegovem. Za nekaj dnij pa vpraša Miloš carja, kje ga je bil našel na pla¬nini. Ko vse pozve, kar je vedel car sam, spravi se na pot in jaše naravnost na Šargan planino. Prišedši na planino, razjaše konja, sname mu uzdo in ga izpusti, naj se pase po travi. Sam pa sede na tla in začne piti vino iz meha, ki ga je prinesel s seboj. Pije vino, da se ga napije. Potem nasloni glavo na roko in zaspi, ker je jako utrujen. V tem prileti Vila Jerusavlja izpod oblakov. Videč spečega junaka, začudi se mu, spusti se na tla, odviha mu desni rokav in ogleduje roko. Na mišici najde madež in po njem spozna Miloša, katerega je bila napojila z mlekom. Veselo ga po¬ljubi. Miloš se vzbudi, ugleda Vilo in reče ves za¬čuden: ,,0j, za Boga, ali je to mati moja?" Ali Jerusavlja mu odgovori: ..Nisem mati tvoja, nego nagorkinja Vila. Napojila sem te otroka z mlekom." Solze se udero Milošu po licih, ko čuje te be¬sede, pa reče: ,.0j, Vila, pomati moja! Ako mi nisi mati, ali veš, kdo je prava mati moja? Povsod se potikam po svetu in povprašujem po materi, ali nihče mi je ne v6 povedati. Junaki se mi rogajo, da ne vem, kdo je mati moja." Vila mu odgovarja: „Posinek moj, Miloš Obilic! Rodom si iz Hercegovine, iz rodu Popoviča Nikole. Mati tvoja je žena Nikolina. Nimaš brata ne sestrice. Ostal si sirota po očetu. Ko ti je bilo pol leta, senjalo se je materi, naj te prinese na Šargan pla¬nino in te pusti na zeleni travi, da bi te napojile Vile z mlekom, in bi bil' junak. Ko se je senjalo materi tako, vstala je zjutraj zgodaj, prinesla te na planino, položila na zeleno travo in pustila samega. A ona se je skrila za jelo, da bi videla, kdaj pride Vila k tebi. Ali dokler je gledala, nisem mogla do tebe. Priklati se pa lev na planino in raztrga mater tvojo. Ko vidimo Vile iz oblakov, da si ostal sirota, spustimo se na zemljo, in jaz te vzamem v naročje ter napojim z mlekom. Zdajci pa priteče mlada žre¬bica, ki tudi ni imela matere. Pase se okolo tebe. Jaz ujamem žrebico, osedlam jo z bisernim sedlom ter posadim tebe na njo. Žrebica zdirja s teboj, in tako te najde car Stepan. Ponese te v Prizren; omilil si se mu in nazval te je Miloša." Verno posluša Miloš Vilo; veselje ga obide, ko zve, kdo je mati njegova, ali žalost ga tare, da je sirota. Globoko se prikloni Jerusavlji in jo za¬hvali, da mu je povedala o materi. Vila ga pa to¬laži in mu obeča, da mu bode pomagala povsod, kjerkoli bode treba. Dolgo se razgovarjata. Jerusavlja je poznala vse srbske junake; pripoveduje mu, da so vse te junake Vile napojile z mlekom ter da imajo znamenje od istega časa, madež na desni roki, porasten z dlako, a na stegnu znamenje sablje. Čudi se Miloš tej no¬vici, radoveden pogleda svojo roko in najde zna¬menje junakovo; prav tak6 tudi na nogi. „Ali ne pripoveduj nikomur," svari ga Vila, „da imaš to znamenje, in ne boj se nobenega junaka! Da pa bodeš poznal junake, katere smo Vile vzgojile, na¬štejem ti jih. Ti sam si jeden izmed njih; a drugi so: Zmaj-Ognjeni Vuk, Relja Bošjanin, Banovič Sekula, Banovič Strahinja, Ljutica Bogdan, Kraljevič Marko in carevič Stepan. Dokler bodo živeli ti ju¬naki, vladali bodo Srbi. A kadar pride čas, da ne bodo veljala več vera in zvestoba, pogubi se car¬stvo srbsko." Še mnogo drugih rečij zv6 Miloš od svoje Vile, katerih pa drugi ljudje zvedeti ne smejo. Potem ga vede Vila h gorskemu jezeru, kjer bivajo Vile, hčere Jerusavljine. Devet jih je, druga lepša od druge. Veselo pozdravljajo pobrata svojega, poljubujejo ga na lice in pogoste slavno. Kadar se najedo in napijo, podari Miloš vsaki sestri po dvanajst, materi svoji pa sto cekinov, zasede konja in odjaše domov v Prizren.


3. Miloš Obilic in zmaj

Na Kaldak planini je bilo jezero, kamor so gonili pastirji svoje čede na vodo, kjer so si gasile žejo ptice in zverine. Hipoma pa prileti zmaj izpod neba, izbere si jezero za dom in kolje živino, ki je tu sem hodila pit ter lovi ptice in zverino, ki si je hotela gasiti žejo s hladno vodo. Zatorej nastana velika nejevolja med ljudmi, ker niso mogli puščati svoje živine na pašo. Kmalu je bila planina pusta, ker se nihče ni upal na njo. Nekega dne prileti sokol na planino. Žejen se želi napiti, ali zmaj prileti in ga hoče požreti. Pre¬strašen vzleti sokol na jelino vejo in toži: „Bog moj mili! imeli smo vode dosti, da smo se napa¬jali in kopali v jezeru. A sedaj biva zmaj v vodi, žre konje in junake. Še Vile se ne brigajo za nas, a junaka ni med nami, da bi se mogel meriti z zmajem. Kraljevič Marko je sicer dober junak, ali po krčmah poseda in pije vino; pomagati nam ne more, ker seka glave arabske in brani kraljevino." Vila izpod oblakov pa čuje sokolovo tožbo in. m'u reče: „Ne toži, sokole sivi! Pobratima imam; nad Miloša ga ni junaka. Hitro ti ga pokličem, da vas reši hudega zmaja." Hitro napiše pismo ter ga da sokolu, naj ga nese Milošu. Sokol razpne peroti, zleti s pismom v kljunu v Prizren in ga vrže Milošu v naročaj. Junak se začudi, ko mu pade list na koleni, hitro ga odpečati in bere : ,,0 Miloš, pobratim dragi, pridi na Kaldak planino! Zmaj je priletel v jezero, ne pušča piti ne zverini ne živini. Pridi in ubij ga, vraga!" Komaj prebere junak pismo, jskoči na noge, reče svojemu slugi Milovanu, naj pripravi Zdralina, opaše svetlo sabljo, obesi topuz na sedlo, zgrabi kopje v roko, pa skoči na konja. Z ostrogami vzpod-bode Zdralina in jaha naravnost na planino. Na planini skoči s sedla, napije se vina in počije. Potem goni konja tri dni po planini in išče jezera. Četrto jutro začuje strašno rjovenje. Zatorej požene Zdra¬lina proti oni strani in pride do jezera. Zmaj je ujel ravno jelena, ki je bil prišel pit. Jelen hoče uteči, ali zmaj ga zgrabi za zadnji nogi in požre živega. Ali rogovi so preveliki, zasade" se zmaju v čeljusti, da ne more požreti jelena. Ne more ga spraviti niti v sebe niti iz sebe. Zmaj in jelen tulita strašno; ostudna pošast se valja po travi ter si ne more pomagati. Junaku zatrepeče srce v prsih, ko ugleda zve¬rino ; celo Ždralin se ustraši in neče naprej. Ali Miloš mu zasadi ostroge" v stran, da zdirja proti jezeru. V desni roki zavihti junak kopje in ga vrže zmaju v bok. Ali kakor bi bilo naletelo na kamenje, pade kopje na tla; zmajevih luskin ne more pre-bosti. Potegne torej topuz s sedla in začne mlatiti po pošasti. Ali kakor jeklo bobni telč zmajevo, nič mu ne more; komaj ubrani Zdralina, da ga ne zadene rep strašne zverine. Ves osupel se ustavi Miloš. Za nekaj časa ga obide misel, kaj bi šele bilo, ako bi pošast ne imela jelena v gobci. Nič mu ne bi pomagalo junaštvo, ' poginiti bi moral s konjem vred. V tej stiski se oglasi Vila izpod oblakov: ,,Miloš, pobratime mili! Potegni sabljo, katero sem ti dala. Ona seka trdo jeklo; ž njo pogubiš zmaja!" Miloš se ojunači. Bliskoma potegne sabljo iz nožnic, nažene Zdralina proti zmaju ter na jeden mah preseka pošast na dvoje. Ali jelen tuli še vedno v zmajevem gobci, zato udari drugič po glavi in oprosti jelena, da zbeži v gozd. Miloš pa zapoje veselo pesem: „Ne bojte se, ptice sokolice Niti druge ptice iz gorice, Niti druge zveri na planini! Le hodite na vodo studeno Ter na vodi umivajte lice, Se napijte studene vodice. Ljutega pogubil sem vam zmaja, Zmaja lačnega v jezeru; Ako Bog da, in je sreča mila, Zmaja se vam ni več bati!" Nato mu odpevajo ptice z gore: „Bog ti dal, naš vojvoda Miloše, Naj junaški ti spomin ostane, Sredi bratov in med vsemi Srbi. Tebe naj se spominjajo Srbi, Dokler sije žarko solnce, mesec." V tem prilete tudi Vile nagorkinje, obdarujejo junaka z lepimi darovi, a on nasadi zmajevo glavo na kopje in veselo odhaja domov.


4. Miloš Obilic reši Vilo

Nekdaj se spomni Obilic Vile Jerusavlje in se odpravi na Šargan planino, da bi jo obiskal. Vesel skače Ždralin po tri kopja na visoko in po štiri kopja daleč, ker mu je obljubil gospodar, da ga napoji na planini iz jezera, v katerem si umivajo Vile svoje lice. Kmalu sta na gori. Prideta do jezera. Ali okolo jezera je trava poteptana, in dolgi lasje leže raztreseni po nji. Miloš pobere lase in vidi, da so od čistega zlata. Po tem spozna, da so Vilini. Začudi se junak in napoji konja. Kar zasliši tožen glas, kakor bi tožila kukavica ali lasto¬vica. Skoči torej na konja in zdirja za glasom. Ko pridirja vrhu planine do visoke jele, ugleda krasno Vilo pod drevesom. Roki sta ji zvezani, za zlate lase je privezana za jelo, solze kakor biseri ji tekč po lici v zeleno travo. Žalostna toži: „Joj meni, mila majka moja! Prišla sem v sužnost raz¬bojniku Ibru, pa ni junaka, kateri bi me rešil!" Okolo jele je ležalo in sedelo trideset junakov, raz¬bojnikov, in njih glavar Ibro med jnjimi. Ta pije hladno vino in napija Vili: „Zdrava, Vila iz planine! Odzdaj mi bodeš žena!" Obilic nažene konja proti razbojnikom in jih pozdravlja. Vsi odzdravljajo, samo Ibro molči. Vila ga pa zapazi in zakliče: „Kje si, Miloš, po Bogu mi brat? Nisva se videla prej, nisva se po¬bratila, ali poznam te po junaštvu. Prosim te, brata svojega, ne puščaj me v turških rokah!" Miloš se obrne proti Ibru in reče: „Po Bogu mi brat; daj mi Vilo nagorkinjo!" Ibro ga jezno pogleda in pravi: „Oj ti bedak, vojvoda Miloš, ne brigaj se za tuje žene! To ni Vila nagorMnja, to je žena moja!" Miloš: „lbro, daj mi Vilo; dam ti sto cekinov zanjo!" — Ibro: ,,Novcev in cekinov imam dosti, ne dam je za tri hiše polne zlata." — Miloš: ,,Daj mi Vilo, dam ti tristo cekinov!" — Ibro: „Ne govori dalje! Ako skočim na noge, odsekam ti glavo. Udavim te kakor jastreb goloba." Nato vzpodbode Miloš konja in zavpije: „Zdrav mi bodi, delibaša1) Ibro! Brez prevare! Če si junak, pripravi se na boj! Poskusil bodem sabljo na tebi!" Vsi junaki skočijo kvišku; začne se boj. Miloš potegne sabljo in kmalu poseka vseh trideset. Nato skoči proti Ibru, zgrabi ga z jedno roko za prsi, ali z drugo ga udari v obraz, da mu izbije štiri zobe, in se mu polije črna kri po obrazu. Nato mu zveze roke na hrbet od laktov do prstov takč trdo, da mu lije kri izpod nohtov. Potem odveze Vili Ikoniji zlate lase od jele in ji razveže roke. Ona ga začne prositi: „Ne puščaj Ibra živega, pogubi ga!" Miloš pa odgovori: „Ne boj se, posestrima! pogubim ga, kadar se odpoči¬jem in napijem vina." Nato sede pod jelo, nasloni se nanjo, in Ikonija mu natoči vina. On ji napije: ,,Zdrava mi bodi, sestra mila! Na zdravje tebi in meni in najinemu pobratimstvu. Danes sva se pobra¬tila ; bilo nama srečno in čestito v sreči in nesreči!" Potem izpije vino, pa skoči na noge, potegne sabljo in odseka Ibru glavo ter jo natakne na jelino vejo. Zasede konja, posadi Ikonijo predse na sedlo in zdirja k jezeru. Tam sedeta na travo, in Ikonija zapoje: ,,Kje si, majka mila? Da bi videla, kako je rešil Miloš hčerko tvojo!" Kmalu sliši mati te besede, hitro prileti in začne zahvaljati junaka za rešitev hčerke svoje ter ga vpraša: Kaj bi imel najrajši? S čim bi te darovala?" Junak ji odgovori: ,,Pomajka moja, najrajši imam, da me slave ljudje in se me spominjajo ter miti prideš na pomoč, kadar bodem v opasnosti (nevarnosti)." Vesela mu obljubi to Vila, pa mu podari zlato škatljieo, v kateri je drag kamen, rekoč: ,,Posinek moj, vzemi še tO; dalo ti bode sreče na junaštvu, ali nikomur ne pripoveduj!" Poslove se, in vsak odide na svoj dom.


5. Miloš in triglavi Arabec

Kmalu se je pokazala prilika, da je Vila izpol¬nila obljubo svojo. Banoviča Strahilo, šele dvanajstletnega junaka, dala je mati Relji krilatemu, glasovitemu junaku, naj nauči mladeniča sukati sabljo, brzdati konja in vsega junaštva. Relja uči najprej učenca svo¬jega na domu, potem ga vzame s seboj in po¬tuje ž njim po srbski zemlji, da ga seznani z ju¬naki. Nekega dne ju napade na potu triglav Arabec. Začne se boj, in sovražnik ujame Reljo in varovanca njegovega. Zveze ja in žene na Šaro planino, na širo polje Orahovo. Tam se ustavi poleg hladne vode. Vila ugleda nesrečna junaka, pa zavpije s pla¬nine proti Prizrenu: ,.0j Miloš, mili mi pobratim, kje si? Triglav Arabec s petsto tovariši je ujel Reljo krilatega in Banoviča Strahilo. Ali hočeš v boj za-nja?" Miloš je sedel ravno pri zajutrku, ko sliši Vilin glas. Skoči na noge ter pokliče svojega slugo Milutina, naj mu osedla Zdralina. Sam pa opaše bridko sabljo, vzame težko topuzino, pomoli se Bogu, poslovi od svojcev, skoči na konja in zdirja proti Šari planini. Tu ga sreča Vila, pozdravi ga in reče: „Z. Arabcem je petsto junakov. Teh se ni bati. Črni Arabec je pa strašen. Tri glave ima in tri sabje nosi ob pasu. Črn mu je obraz, beli zobje mu reže iz ust, oči ima krvave, da se ga plašijo ptice. Še gledati ga ni mogoče, kaj šele bojevati se ž njim. Jaše pa kobilo, ki je hitra kakor lastovica, in ni ga konja, da bi jo dotekel." Junak se pa ne prestraši, poslovi se od po-sestrime ter zdirja proti Orahovu. Ko ga ugledajo sovražniki od daleč, zasedejo konje in mu jašejo naproti. Kadar se mu približajo, zavpije Arabec nanj: „Dobro, da si prišel, evo ti družbe, vas vse tri poženem v temnico na jed-nem konopci!" V svoji oholosti pa ne pristavi: Ako Bog da! „Ko sva se srečala prvič v Primorji," nadaljuje Arabec, „bežal sem pred teboj; a danes ne bežim, četudi poginem. Glej, tri sablje imam ob pasu, jedna je bila madjarskega bana, druga Maltskega kralja, a tretja je Arabova; s to ti odsekam glavo!" — Tovariše pošlje na stran, a sam napade Miloša. Najprej se poskusita z buz-dovanoma. Ali oba sta tako sprelna, da pre¬strezata vsak udarec drug drugemu. Ko v tem boji ne zmaga nobeden, vržeta buzdovana v travo in zgrabita sablje. Mahata nekaj časa, in Arabec zadene Miloša na levo roko in ga rani; kri se udere; ali to ga malo briga. Miloš zaškriplje z zobmi in mahne nasprotnika čez pas tako hudo, da ga pre¬seka na dvoje. Mrtev pade Arabec na tla, in Miloš mu odseka glave. Sedaj pa pridirjajo Arabovi tova¬riši od štirih stranij na njega. Ta je huda za junaka! Ali hitro skoči proti Relji in Strahili, ki ležita zvezana na tleh, preseka konopec, s katerim sta zvezana, in zdajci popadeta tudi onadva vsak za jedno sabljo Arabovo. Vsi trije napadejo sovraž¬nike ter jih razpode kakor volkovi ovce na pla¬nini. Potem se odpravijo domov, nesoč tri glave Arabove v Prizren.


6. Miloš in car Lazar

V tem je prišel na srbski prestol car Lazar. Na dvoru njegovem so se zbrali najslavnejši junaki, kakor stari Jug Bogdan s svojimi sinovi devetimi Jugoviči, Vuk Brankovič, Toplica Milan, Kosančič Ivan in mnogo drugih. Tudi Miloš je stopil v njih kolo, ker je slovel po junaštvu. Z junaškim svojim vedenjem se je prikupil carju tako, da mu je do¬volil marsikaj, kar si ni smel upati nihče drug. S tem si je pa nakopal sovraštvo Vuka Brankoviča, zeta Lazarjevega. Ta ga ni mogel trpeti, ker je bil sam ohol in častilakom, a junaštvo njegovo ni bilo nič kaj posebno. Nekdaj je bil car Lazar s junaki svojimi na Kruševci. Po službi božji sedejo k mizi in se ve¬sele. Zdajci reče Lazar: „Zaželel sem divjačine, hajdimo do Jastreb planine, videli bodemo, kdo je boljši junak^ kdo nalovi več divjačine!" Odpravijo se na pot. Pod planino postavijo šotor, in car reče Milošu: „ Ostani pri meni v šotoru, a drugi naj gredo na lov!" Jug Bogdan s sinovi in Vuk Brankovič gredo lovit, pa ne ujamejo ničesar. Ko se vračajo brez plena z gore, reče Vuk Jug-Bogdanu: „Miloš je kriv, da nismo ujeli ničesar. Zahtevaj od carja, naj spodi Miloša od sebe!" Bogdan stori res tako; ali Lazar odgovori: „Ljubi tast, lahko bi spodil Mi¬loša, ali on mi je desna roka s pobratimoma svo¬jima. Ako bi spodil njega, kdo bi branil car-stvo moje?" Pri teh besedah vstanejo gospodje od mize in pravijo: „Res je, nad Miloša ga ni junaka, M bi te branil Turkov. Ne tiraj ga od sebe; pošlji ga rajši na planino lovit, pokazalo se bode, da je junak!" Car pokliče Miloša in mu veleva, naj gre po divjačine. S pobratimom svojim Milanom Toplico odjašeta na lov. Prijezdita do jezera na gori in sedeta pod jelo. Zdajci zašumi po zraku, in zmaj z Jastreba prileti do jezera. Kraj vode sleče peroti in skoči v jezero, da se okoplje. Toplica Milan ga zapazi, hitro položi strelo na lok, da bi ustrelil zmaja. Ali Miloš ga prime za roko in pravi: „Ne ubijaj takega junaka!" Nato se splazi sam do jezera, vzame zmaju peroti in obleko, pa jo prinese pod jelo. Ko pride zmaj iz vode, ne najde perot in ob-,leke, zato zavpije: ,,0j, Miloš! kje sta mi peroti in obleka moja? Nikdo drug jih, ni vzel kakor ti. Ne pogubi me! Znam, da si junak, kakeršnega še ni rodila druga mati!" Miloš ga povabi k sebi. Ker pa zmaj ni imel obleke, poda mu Miloš plašč, da se ogrne. Pod jelo se pozdravljajo in pijo hladno vince, in zmaj jima pripoveduje, da so ga hoteli ujeti junaki, ki so bili pred njima na lovu, a on jih je razgnal na vse strani. Da bi pa dokazal Miloš, kak6 je premogel zmaja, pošlje Toplico Milana z zmajevimi perotimi k Lazarju, naj mu jih pokaže in zopet nazaj prinese. Čudil se je car in junaki toli¬kemu junaštvu. Ko prinese .Milan peroti nazaj, vrne jih Miloš zmaju z Jastreba in ta se poslovi od njiju, obljubi jima svojo pomoč v stiski ter odleti. Junaka pa za¬čneta lov. Dolgo nista našla divjačine, kar ugledata na zeleni grivi (trati) jelena in košuto. Hitro polo¬žita strele na lok in ustrelita. Miloš ustreli košuto, Milan pa jelena. Razveseli se car, ko mu prineseta bogati plen, in še Jug-Bogdan se spravi z Milošem in mu prizna junaštvo. Hudo je peklo to Vuka Brankoviča. Misli in misli, kako bi pogubil junaka. Deželi Kora-Vlaška in Kara-Bogdanska sta bili na dolgu; hoteli nista več plačevati davka carju Lazarju. Poslal je bil sicer že Vuka Brankoviča in brate njegove, naj izterjajo davek, ali ti so bili prišli s praznimi rokami domov. Vuk Brankovič, zvit lisjak, svetuje torej: Lazarju, naj pošlje Miloša po „harač" (davek, katerega so plačevali od vsake glave) in po dačo. Miloš vstane na vse zgodaj in zasede Zdralina. Hči Lazarjeva, lepa Jelisava, nagovori ga z okna, rekoč; ,,Vojvoda Miloš, verni sluga moj, ne boj se! Kara-Vlaška in Kara-Bogdanska nečeta plačevati davka zato, ker je bil poslal car Brankoviče ponj; ti so tir j ali davek po dvakrat in trikrat, zato sta se uprli deželi. Ko pa prideš ti v zemljo Kara-Vlaško, vzprejme te Kara-beg prav prijazno. Ostani dva dni pri njem; a tretji dan te bode vprašal, kakov posel te je privede! tja. Pokaži mu carjevo pismo, dal ti bode davek rad in dal ti bode celo spremljevalcev v zemljo Kara-Bogdansko. Tam ostani tri dni pri Bogdan-begu. Četrti dan te bode vprašal, česa želiš; pokaži mu pismo, in vse pojde dobro. Ko se pa vrneš, pridi k m6ni in povej, kako je bilo!" Miloš se poslovi. Pride v zemljo Kara-Vlaško in Kara-Bogdansko, in vse se je zgodilo, kakor mu je bila pravila Jelisava. Dali so mu radovoljno davek. Šestdeset mezgov je nosilo denarje, ko je prišel v Krušev-dol. Car Lazar mu pride sam naproti, objame in poljubi ga, pa reče: „Odpusti mi, včrni sluga moj, grešil sem proti tebi!" Za plačilo mu pa da hčerko Jelisavo za ženo in ga postavi za blagajnika vsega cesarstva. Vuka Brankoviča je pa jezilo to tako, da je ležal tri dni in tri noči v postelji. Kmalu potem ga pošlje Lazar k Latinom, naj izterja davek. Latini vzprejmo carjevega poslanca z veliko' slavo, kažejo mu mesto, vedejo ga pred cerkev sv. Dimitrije in se hvalijo, da drugod nikjer nimajo tako lepih hiš božjih. Ta oholost razjezi Miloša; začne jim naštevati, koliko slavnih in lepih samo¬stanov in cerkev so postavili srbski carji in vojvode sebi zadušbine ter konča z besedami: ,,Kaj je vaša cerkev! Svoj buzdovan lahko vržem preko nje!" Tega mu Latini nečejo verjeti in stavijo tisoč ce¬kinov, da buzdovana ne vrže preko cerkve. Miloš si pa zasuče rokave, zgrabi buzdovan ter se moli Bogu istinemu: „Prosti, Bože i bijela crkvo! Da se jednom bacim preko tebe: Ne ču na te, nego preko tebe."1) Krepko zavihti buzdovan, da se skrije malone med oblake. Visoko preko cerkve zleti buzdovan in pade onkraj cerkve na banovo palačo, prebije streho in strop ter ubije dva banova sina in dokaj druge gospode. Latini se čudijo toliki moči; a jezni zgra¬bijo junaka in ga vržejo v temnico. Dolgo leži jetnik v ječi ter gleda pri oknu, da bi koga ugledal. Nekega dne ugleda cigana Kosto, ') Oprosti Bog in bela cerkev! — Da se vržem jeden-krat preko tebe: — Nečem n&te, nego preko tebe. pa mu reče: „Po Bogu mi brat, cigan Kosta! Evo ti treh cekinov, prinesi mi list popirja in pero!" Kosta mu prinese oboje. Ker pa junak nima črnila, rani se s peresom in napišeš svojo krvjo pismo carju Lazarju in mu pove, kako in kaj. Cigan nese pismo carju srbskemu. Ko ta zve, kako se godi poslancu njegovemu, napiše drugo pismo latinski gospodi in jim ga pošlje. Bilo je napisano: „Čujete li, gospoda latinska! pustite mi zeta Miloša." Dajte mu davek od zemlje in obklado tisoč cekinov. Če ga ne izpu¬stite takčj, vera moja tako mi pomogla! s Srbi in Madj ari pridem na vas in opustošim deželo vašo z mečem in ognjem!" Latini se prestrašijo, ko prečitajo pismo; hitro izpuste" Miloša iz temnice, dade mu davek in tisoč cekinov ter ga izspuste" domova


7. Miloševa smrt

Dolgo je še junačil Miloš, pridobil si je slavo nad vsemi junaki. Za srbsko carstvo pa je bilo vedno huje. Turki so pritiskali z velikim naporom. Sultan Murat zbere na Kosevem polji brezštevilno vojsko, ^,da bi vzel Lazarju cesarstvo. Lazar zbere junake švoje^ in jih pošlje proti sovražniku. Predno odide sam^zlpsggi. zbere gospodo svojo r Kruševci. Od vseh stranij prihajajo junaki. Vuk Brankovič je pa vedno le črnil Miloša, češ, da hoče izdati v boji carja sjojega. Lazar ne reče ničesar na to. Zvečer pred odhodom v boj napravi Lazar velike gosti. Na desno poleg carja je sedel stari Jug-Bogdan s svo¬jimi sinovi, devetimi Jugoviči, a na levo Vuk Bran¬kovic. Potem se je vrstila vsa druga gospoda, in ob konci mize je sedel vojvoda Miloš s svojima pobra-timoma Kosančičem Ivanom in Toplico Milanom. Med jedjo vzame Lazar zlato čašo polno vina, pa govori: „Komu naj nazdravim to čašo? Ako napi-jem po starejšinstvu, napil bodem staremu Jug-Bog-danu; ako napijem po gospodstvu, napil bodem Vuku Brankoviču; ako, napijem po milosti, napil bi Jugovičem; ako napijem po lepoti, napil bi~Kosan-čiču Ivanu; ako napijem po višini, napil bi Toplici Ivanu: ako pa naj napijem po junaštvu, napijem naj vojvodi Milošu. Ali nikomur drugemu ne bodem napil nego na zdravje Milošu Obiliču: Zdrav, Miloš, verni in nejeverni! Prvi moj vernik in zadnji nejever-nik! Jutri me izdaš na Kosovem polji; k turš¬kemu Muratu pobegneš. Ali zdrav mi bodi! Zdra-vijco popij, popij vino, in na čast ti čaša!" Vse ostrmi pri teh besedah, Miloš pa skoči na noge, prikloni se do črne zemlje in reče : ,,Hvala ti, slavni car Lazar! hvala ti na zdravijci tvoji, na zdravijci in na daru, a hvala ti ne bodi na besedi tvoji! Tako me ne ubila vera. Jaz nisem bil nikdar ne¬zvest in nikdar tudi ne bodem, ampak jutri mislim umreti na Kosovem polji za vero krščansko. Ne-zvestnik sedi tebi na levici. Oj, kleti Vuk Brankovič! jutri je slavni dan sv. Vida:, na Kosovem polji vidimo, kdo je zvest, kdo nezvest! Za Boga mi velikega! jutri zjutraj odidem na Kosovo. Umoril bodem tur¬škega carja Murata. Ako mi Bog da in sreča junaška, da se vrnem zdrav v Kruševec, zgrabim Vuka Bran¬kovica, pri vezem ga na bojno kopje, kakor žena kodeljo na preslico ter ga ponesem na Kosovo polje !" Izpije vino in zapusti gospodo. Še tisti večer se napoti s pobratimom svojim Ivanom Kosančičem proti sovražniku. Toplico Milana je pustil za vodjo četi svoji. Vso noč se plazita junaka okolo turškega tabora, da bi zvedela, kje je šotor Muratov. Komaj se začne daniti, prideta do vode Sitnice. Tam pusti Miloš Kosančiča, naj ga čaka. Sam preplava vodo in pride brez orožja do turških straž. Prosi jih, naj ga vedejo k Muratu. Mislili so Turki, da hoče junak izdati svojce, zato ga vedejo k sultanu. Globoko se prikloni Miloš Muratu, kakor bi se mu hotel udati, ali bliskoma potegne nož izpod obleke in ga zasadi Muratu v prsi, da se zvrne mrtev na tla. Hitro beži junak nazaj proti Sitnici. Skoro bi bil utekel, ali izpotakne se na potu in pade na tla. Turki pridero za njim in ga predro s sulicami, da izdahne junaško dušo svojo. Tako se je žrtvoval za svoj dom in za vero krš¬čansko. Ali turški vojvode zataje smrt Muratovo. Hitro vedejo vojske proti kristjanom. Vname se strašen boj. Srbi sekajo Turke po ves dan; večkrat so jih že zapodili. Ali ko se raznese med njimi žalostna vest, da je poginil car Lazar, in vidijo, da je zbežal Vuk Brankovič s konjiki svojimi k Turkom, spuste še v beg. Tako je padlo srbsko carstvo na Vidov dan 1389. 1. po izdajstvu nezvestegaJVuka Branko¬viča. Milošu pa pojo še danes slavo in čast slepci in jo bodo peli na veke.