Miklos

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Miklos
Ivan Molek
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 13.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tako mu je bilo ime. Tisti, ki so ga poznali, ga niso drugače klicali, kakor Miklos. Srečal sem ga večkrat med množico vrvečega ljudstva na ulici velikega ameriškega mesta. Kdor ga je videl, moral je imeti srce iz kamna, da se ni s sočutjem ponovno ozrl po njem. Bil je še mlad, skoro deček, a oblečen v borno capasto obleko, ki ni bila nikoli merjena po njem. Iz bledega lica in udrtih motnih oči sta mu odsevala tuga in glad; prazen rokav na levi strani je pričal vsakomur, da je revež brez roke.

Na prvi pogled je sodil vsakdo, da je deček berač; toda motil se je, kdo je sočutno čakal, da ga ta berač poprosi z besedo za kak dar. Miklos ni prosil. Postal je pri mimogredočemu, če je videl, da se zanima zanj, in vprl vanj svoj nepopisno otožni pogled. Človek je moral biti iz železa, da ni razumel neme prošnje, katera je izražala glad in vso revščino v tem pogledu. Miklos je dobil nikel in tedaj šele je dal od sebe poluglasni: »Hvala!« –

Ali vi morate slišati povest.

Bil je mrzel zimski dan. Po ulicah je brila ostra burja in nosila sneg od enega vogla do druzega. Tupatam je pasantu odneslo klobuk z glave, da je preklinjaje stekel za njim, a na zastareli strehi je zrušilo opeko in celo šipo je zdrobilo na slabo pritrjenih vratih ali oknu.

Na širokem križišču glavnih ulic so ropotale le poulične kare in razni vozovi; ljudi je bilo malo. Poskrili so se raje v tople prodajalnice, salune in sobe, kjer se jim ni bilo treba bati, da jim mrzel veter posname klobuke ali zarobi ušesa z ledeno skorjo.

Ni bil pa eden, ki bi bil užival gorkoto tople peči. Pri kamnitem zidu velike prodajalnice, na vogu ulice, je slonel Miklos in tiščal v usta odrevnele prste. Njegovo telesce v dolgem »jacketu« z luknjo na komolcu desne roke in ozkih razcapanih hlačicah se je treslo, kakor žolica. Skozi čevlje, nikakor vredne svojega imena, so moleli goli prsti in ker je Miklosa nepopisno zeblo, je stopical vedno z eno nogo na drugo. Tam stoje je Miklos ta dan zastonj vpiral proseče oči; ni ga bilo človeka, da bi se ozrl po njem. Prišel je gentleman, prišla je dama – Miklos je stopil korak naprej, toda zatulil je veter in ona dva sta tiščala roko pred očmi in njega ni opazil nihče. Vtaknil je prste v usta in stopil nazaj k zidu.

Deset korakov od njega se je ustavil zaprt pekarski voz. Mož na sedežu je skočil na tla, odprl vratca na vozu in – odhitel s polno košaro gorkega, lepodišečega kruha v bližnjo hišo. Miklosa je prevzel prijeten vonj po gorkem kruhu in stopil je počasi do voza. Mož s košaro se je kmalu vrnil in – zadel ob bolesten pogled, malega berača.

– Kaj delaš tu, fant? –

– Čakam, – odvrne Miklos.

– Potem pa le čakaj, če hočeš, – dejal je pek in voz je zginil. Miklos se je vrnil na svoje mesto, spuščal sapo v prste in mencal z nogo ob nogo. Veter je pa tulil in nosil cel oblak suhih snežink iz ene ulice v drugo . .

Okoli vogla je zavil deček s kupom časopisov pod pažduho. Vlekel je kapo na oči in pro tem zadel v Miklosa. Obstal je in ga zvedavo gledal.

– Kaj pa delaš tukaj?

– Nič! odgovori Miklos.

– Jaz bi na tvojem mestu raje šel kam na toplo, ne pa stal tukaj na mrazu.

– Kam čem iti? vprašal je otožno prezebli siromak. Deček se je nasmehnil in šel.

Kar se odpro vrata prodajalnice na voglu, kjer je stal Miklos in na trotoar stopi bogato oblečen gentleman. naš berač stopi korak naprej in gentleman se obrne.

– Čigav deček si ti? ga vpraša.

– Ničegav. Srb sem, brez doma, brez svojcev, brez ene roke in brez vsega. – In s tresočim telesom ter neizrečeno bolečim pogledom je zrl Miklos v vprašalca.

– Kako ti je ime?

– Miklos.

– Na, kupi si kruha. – Gentleman mu je stisnil dva nikla in se je odstranil.

– Hvala! zašuštel je Miklos in premišljuje, kam bi jo mahnil. Toda ni še naredil dva koraka, ko ga ustavi neznan mož. Bil je medlega, izpitega obraza in priprosto oblečen. Sodil bi vsakdo, da je fabriški delavec.

– Ali veš fant, kdo je tisti človek, kateri ti je ravno zdaj stisnil nekaj v roko?

– Ne vem.

– To je Blitz, lastnik velike fabrike na zapadnem koncu mesta. V njegovi fabriki dela na stotine dečkov in deklic, katerih vsako leto nebroj pomori vročina in svinec. Jaz ga predobro poznam.

Miklos se zdrne. Nemarno pogleda denar, ki ga je tiščal v pesti in vpraša neznanca: »Ali je to resnica?«

– Resnica, resnica; njegova tovarna je morišče za otroške delavce.

Samo trenotek je pomišlal Miklos, anato se je spustil v dir, kolikor so mu dopustili strgani čevlji. Tekel je naravnost v ono smer, koder je po njegovi misli odšel mož, ki mu je bil dal dva nikla. Ovirala ga ni burja, ki je neznansko cvilila in mu streljala snežinke naravnost v obraz, nič ga ni oviralo, dokler ni dohitel onega, katerega je iskal.

– Gospod! zakliče Miklos in potegne sapo.

Gentleman se začuden obrne.

– Kaj želiš, fant?

– Tukaj imate svoj . . . krvavi denar!

– Tako!? Ali nočeš denarja?

– Ne maram ga, pa je!

in Miklos vrže drobiž onemu pod noge ter se obrne proč. Šel je počasi nazaj na svoje prejšnje mesto, kjer se je spet naslonil na kamniti podzidek velike prodajalnice. Vtaknil je zledenele prste v usta, stopical z eno nogo na drugo in čakal . . .