Mengeš vasem in mestam lep izgled

Mengeš vasém in mestam lep izgled Kajetan Hueber

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 37 (13.9.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mengeš, ena izmed nar lepših Krajnskih vasí, kamor se posebno ob nedeljah in praznikih radi LjubIjančanje vozijo, ima nektere posebnosti, zavoljo kterih zasluži, de ga vasém in marsikterimu mestu v izgled postavimo.

Ena nar hujših nesreč, ktera kméta zadeti more, je nesreča ognja. Tista soseska tedej, ktera se z napravami preskerbi, de se taka nesreča obvarje, je pametniši memo druzih in zasluži očitno hvalo. Taka hvala gré Mengšu.

Mengeš je večidel v družbi sv. Florijana zapisan, je pa tudi z dvema gasivnima brizglama (škropivnicama) previden, kteri si je v Gradcu napraviti dal in ki ste čez 600 gold. veljale, ktere si je iz teržkih denarjev nabral. S tako gasivno napravo previdena vas si v nesreči ognja ne le sebi pomaga, temuč zamore biti v pomoč tudi drugim bližnjim vasem, ktere kar zavarovanje pohištva proti nesreči ognja vtiče, so dovelj zanikerne. Stob, Loka, Terzin so velike vasi, pa le malokdo je v družbi sv. Florjana zapisan ‒ v Loki so hiše tako na tesnim, de se še prav blizo ne more. Ali ni to gerda nemarnost? Ali so taki zanikerni, če pogoré, vredni milošnje? ‒

Lahko bi na dalje hvalil lepo cerkev in lepe zvonove, posebno pa véliki zvon, ki 50 centov vaga in ki je po velikosti pervi za Št. Miklavškim v Ljubljani; lahko bi hvalil čedne in prostorne pohištva farovža, kaplaníje in šole ‒ pa moj namén je le bolj od tukajšne lani zidane merličnice (Leichenkammer) kaj povedati, ktera je taka, de naj se tudi Ljubljanska pred njo skríje, in s ktero so si gosp. fajmošter Janez Kuralt lep spominek v tukajšnji fari postavili; zakaj neizrečena dobrota prostorne in modro napravljene merličnice se posebno v kužnih boleznih pokaže, kterih naj nas pa milostljivi Bog obvarije. Ta merličnica, na pokopališu stoječa, ni le od zunej takó lično napravljena, de bi človek mislil, de je kapelica, ampak je tudi od znotraj tako prostorna in po zdravniških postavah takó pripravno izdelana, de je vsim potrebam vgodna. Skozi dvoje vrata se pride v dve izbi, kterih ena je manjši, druga veči. Manjši je za mnogo orodje in tudi za čuvaja, ko bi utegnil tukaj nad merliči čuti; iz te manjši izbe se pride v veči in prostorniši, v kteri miza stoji, na kteri zdravnik merliče ogleduje i. t. d. Vrata med veči in manjši izbo se na dve strani odpirajo, in de se iz ene izbe v drugo vidi, so kakor oknja s šipami vložene.

Tako je tukej vse v lepim in dobrim stanu ‒ in kar gasivnice in merličnico zadene, v takim, de tacih naprav v marsikterim mestu pogrešujemo.

K. Hueber.