Melanholična premišljevanja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Melanholične misli
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 7. december 1900
Viri: 282
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nebo je leglo nizko na zemljo, visi na visokih strehah, kot neizmerna, umazana in razdrapana rjuha.

V teh žalostnih časih hodi človek bolan in zamišljen po ulicah. Živci njegovi so utrujeni, a ravno vsled utrujenosti čutijo fino in natanko. Oči so motne in meglene, ali vidijo, kakor niso videle nikoli.

Dolga vrsta fijakarskih kljuset stoji ob cesti in dremlje. Izvoščki čitajo in iz njih očij gleda kanalja, njeni kremplji gledajo iz prstov, ki so se zasadili krčevito v nedolžni kos papirja.

Neznaten židovski vagabund je bil obsojen v neznatnem češkem mestecu na vislice, ker je umoril dvoje krščanskih deklet. Pravda je trajala skoro dve leti in v tem dolgem času je praznovala človeška kanalja svoje orgije. Tisoče ljudij je hrepenelo po krvi onega neznatnega Žida. Niso hrepeneli po njegovi krvi, da bi „zadostili pravici" ali kakemu drugemu bedastemu idealu; hrepeneli so samo po krvi, po rdeči, vroči krvi, ker jim je tako velevala kanalja. Govorilo se je mnogo o pravici in podobnih rečeh, toda mi prebrisanci vemo jako dobro, kaj je ta smešna „pravica".

Ne vem, kaj bi dal, da bi videl tisto množico, ki je dvigala pesti in preklinjala, ko sta stopila iz sodne hiše zagovornika Hilsnerjeva. V tisti uri je vrgel človek raz svojo ramo spretno tkano hinavsko haljo, ki se imenuje „civilizacija"; in natura se je pokazala v vsem svojem veličastvu. Videl sem samo časih, samo za trenutek, kako je razdrobila kanalja umetne okove. Tako sem gledal nekoč, kako so se ljudje pretepali. Na cesti je ležal človek, in njegov prijatelj je stal poleg njega ter ga je suval z nogo, krvavega in nezavestnega. In ko je suval, je igral na njegovih ustni­cah nedolžen, čisto otroški smehljaj ...

Jaz verujem trdno in iskreno v ritualni umor. Veroval sem vanj trdno in iskreno, ko sem čital o grozovitostih španske inkvizicije, zgodovino hugenotov in albingencev na Francoskem, povesti o preganjanju Židov na Angleškem in na Nemškem, poročila o smrti Husovi in Giordana Bruna ... To je tekla kri, ter so segali do neba plameni, dišeči po sežganem človeškem mesu! Tako je baje zahtevala vera. Če ni zahteval ritus, je zahtevala dogma!

Človeška natura si dela svobodno svojo pot in nihče nima pravice ne moči, da bi ji branil.

Nekaj velikega in zmagoslavnega je na tem. Tisoče let so šivali in krpali tisto hinavsko haljo, da bi oblekli kanaljo. Ali ona pomigne z mezincem, pomigne čisto nalahko in kakor v sanjah; — kje je halja? Tako se spozna brezpomembnost tistih „velikih del človeškega duha", ki jih preganjamo ob vsaki svečani priliki z genljivimi frazami. Natura je nespremenljiva, kri ostane kri.

Pojave neskaljene nature imenujemo surovost ter se zgražamo nad njimi. Zgražamo se samo oficialno, kadar stojimo na glavnem trgu v vsi svoji ofrakani in ocilindrani civilizaciji. Ali na tihem smo prepričani sami o vrednosti in ničvrednosti svojih vsakdanjih fraz.

Lani so se producirali v dunajskih „Benetkah" svetovnoslavni borilci. Občinstvo se je trgalo za vstopnice. In kakšno občinstvo! Takrat se je videlo, da je človek meso in nič drugega kot meso in da so vse tiste neumnosti, ki ga navidezno ločijo od živali, le umetno narejene in da izvirajo samo iz človeškega nagnenja do prikrivanja, olepšavanja in hinavstva. Vse oči so gledale enako živinsko, vse ustnice so trepetale enako v mesenem zadoščenju, ko je slavnoznani Kara Ahmed zgrabil svojega nasprotnika s tako močjo za tilnik, da mu je pritekla kri po hrbtu in se mu je izvil iz prsi krik ranjene zveri ... Neki dunajski časopis je čutil, da je v stvari nekaj, kar nasprotuje „kulturnim svetinjam"; da bi opravičil kanaljo, je pisal o hrepenenju dunajskega špisarstva po klasičnih formah ter je primerjal pretepavanje v Pratru z olimpskimi igrami starih Grkov ...

Nekako iste dni sem prišel slučajno do neke menažerije. Dresêr se je igral z levi kakor z mladimi mačkami. Skakali so krog njega pohlevno in poslušno; samo mlada, nenavadno lepa žival je časih obstala, ozrla se ter zahropla tiho in boječe, tako da se v avditoriju skoro ni slišalo. Stal sem poleg mlade dame; bel, nežen obrazek, visoke obrvi, polne ustnice, nekoliko odprte in trepetajoče. Nekdo se je naslonil težko na mojo ramo in v trenutku, ko sem se hotel ozreti, je zakričalo med občinstvom par ljudi. Mlada zver se je bila vzdignila v kleti, napela silne šape in zdelo se je, da se zgodi tisti hip nekaj strašnega; dresêr je za sekundo izbulil oči od straha, a nato je zašvignil bič in mlade mačke so se igrale poslušno in pohlevno kakor prej ... Dama poleg mene je spačila obraz, da se je videl surov in starikav, ozrla se je proti meni ter zašepetala: „Ali niste tudi Vi želeli ... da bi se zgodilo?" ...

Pred nekaterimi meseci je nastala po slovenskem časopisju polemika o nalogah gledališča. Nekdo je zahteval na podlagi starih teorij, da naj bo gledališče „kulturen zavod", drugi so mu ugovarjali, toda zelo nespretno. Namesto da bi govorili jasno in odkrito, kakor se spodobi, so se zaplankali tudi sami za plesnivi plot „idealnih zahtev", ter so napravili človeški naturi samo nekaj sramežljivih koncesij. Ali govoriti je treba jasno in odkrito. Človeška natura zahteva surovosti, zahteva mesa in krvi. Kolikor bolj se bliža gledališče cirkusu in tingl tanglu, tembolj izpolnjuje svojo nalogo. Publikum je v teh stvareh edino odločilen faktor; njegov okus je zapoved in termometer okusa je kasa. To reč razume na Dunaju jako dobro ravna­telj mestnega gledališča Müller-Guttenbrunn. Njegovo gledališče je razprodano večer za večerom. In igre ga ne stanejo nič; izvleče iz stoletnih arhivov stvar, ki je najbolj surova in najbolj neumna: — občinstvo je navdušeno! Jaz občudujem tega človeka.

Nedavno je prišel na Dunaj „največji cirkus sveta" Barnum & Bailey. Vse mesto je oplakateno. Zveri, človeške potvore, gimnastiki ...

Prekanjeni žurnalisti že govore, koliko bo profitiralo naravoslovno znanje dunajskega špisarja, medtem ko ve natanko, da sta prišla Barnum & Bailey le ščegetat dunajsko kanaljo. Prostora je v cirkusu za deset tisoč ljudi ... Kanalja ljubi zveri, napete šape, krviželjne oči, naturno moč; ljubi človeške potvore, zakaj kanalja je škodoželjna; ljubi vratolomno gimnastiko, zakaj nevarnost ščegeče njene živce in v živalski brezčutnosti pričakuje, da pade iz visočine telo izmučenega sužnja in da pricurlja kri iz razkosanega telesa ...

Na vseh oglih veliki rdeči plakati; iz vseh izložb gledajo, režé se ti v obraz, kamor obrneš plašni pogled. Vsi so namazani z gorko krvjo ...

Ivan Cankar.