Mati in hči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mati in hči. Povest z nepotrebnim uvodom.
Ivan Pregelj
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/2 (1917), 4/3 (1917)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Predpoldne je bilo, v Kranju je bilo, v tisti ozki ulici za cerkvijo, ko je ustavila skromna gorenjska ženica rejeno meščanko:

»Bog daj dobro, gospa!»

Ženica je govorila zelo glasno. Pa ne, da bi bila gluha. V tisti vasi, kjer je bila doma, so vsi ljudje glasno govorili, kar po pravilih vzročnosti gotovo ni bilo brez vzroka. In res se mi je posrečilo odkriti celo dvoje vzrokov, katera hočem predložiti v presojo, kateri da je tehtnejši in trdnejši. Slišal sem namreč, da ljudje v Glasni vasi zato tako kričijo, ker jim je sezidal prebrisan mestni fabrikant za vasjo mlinski slap, ki tako bobni, da ljudje morajo vpiti, če se hočejo razumeti. Slišal pa sem tudi, da je to vse res, da pa vaščani že od pamtiveka kričijo, kar seveda strogo logično dokazuje, da onemu vpitju ni vzrok omenjeni slap. V prilog tej zadnji vesti moram še pripomniti, da je vaščanstvo omenjene vasi razdeljeno v dvoje strank.

Prva — »levica« — zastopa odločno mnenje, da je treba cerkveni zvonik dvigniti, češ, da visijo zvonovi prenizko in da je že čas, da pojo malo višje — v zraku namreč: »Razumeti se hočemo brez vpitja!« je geslo te reakcionarne stranke, kateri se konservativna »desnica«, v načinu slavnega Bismarkovega protivnika v parlamentu, roga, da zvonik dvigati ne gre, naj gospodje na levici lepo molče, ker jim tedaj ne bo treba ni kričati ni ne razumeti in bodo zvonovi peli, kakor so peli od turških časov pa do Antikrista, če Bog da! Prijatelj psiholog me je opozoril — za kar se mu tempotem najprisrčneje zahvaljujem —, da li ne bi šlo iskati gori omenjeni glasni razvadi vzroka v temle parlamentarnem delu — izraz toplo priporočamo mesto predomače besede »prepir« — parlamentarno se vežbajočih gori omenjenih strank.

»Bog daj dobro, gospa,« je tedaj zelo glasno pozdravila žena iz Glasne vasi debelo meščanko.

»Gluha je,« so mislili meščanska mati, pa so zato tudi zakričali:

»Bog daj, Bog daj!«

»Naj bojo, naj, tako prijazni, pa mi povedo, kje bi našla tisto Mlinarjevo iz Glasne vasi. Tisto Mlinarjevo, vejo, nekam vaše postave bo, če se je kaj poredila, pa na trgu prodaja, vejo!«

Meščanska mati so se gibko zazibali v svojem obilnem premeru in odvrnili:

»Kaj mene briga Mlinarjeva! Jaz je že ne poznam!«

»I, no, tista, ki moja Tončka pri njej služi.«

»Vaša Tončka, kdo pa ste vi?«

»Pušavčeva mati sem. Za koga vam bo neki to. Bi mi rajši povedali za Mlinarjevo.«

»Jaz nobene Mlinarjeve ne poznam!« je zopet zazibala telesno os meščanka. Pušavčeva mati pa so rekli dokaj manj vljudno:

»Pa morda nisi iz mesta?«

»Koga ne bom iz mesta!« se je razljutila meščanka. »Glejte jo no, kmetico!«

»I, no,« je opravičevala svojo naglost Pušavčeva mati, »če pa ne veste niti za Mlinarjevo!«

Očitek, da ne ve za Mlinarjevo, je meščansko mater zopet razgrel in ljuto je vrgla svojo ogorčenost Pušavčevi materi v obraz:

»Vi, zakaj pa tako vpijete! Saj nisem gluha.«

»Zakaj pa oni vpijejo,« je odvrnila Pušavčeva mati vljudno, »saj tudi jaz nisem gluha.«

Tedaj se je meščanka okrenila in stopila par korakov, potem pa se je zopet obrnila in rekla:

»Če ste vi Pušavčeva mati, potem sem jaz Mlinarjeva! Kričati pa ni treba!«

»Glej no,« so se zdaj brez vse vljudnosti razveselili Pušavčeva mati, »sem rekla, da si, pa nisi hotela biti! Glej no, pa si. Seveda si. Pa gospa, pa debela.«

In stopila je k meščanki in ji stisnila roko.

»Tončko sem prišla obiskat, Tončko.«

Meščanka — nekdanja Mlinarjeva iz Glasne vasi — je znala krotiti glas svojega srca in je rekla mirno:

»Pušavčeva mati! Na cesti se vrabci razgovarjajo, medve se bova doma!«

Tako je našla Pušavčeva mati Mlinarjevo in vstopila pri njej v dom. Pa se je zelo začudila, ko je ugledala mesto Tončke za štedilnikom čisto tujo deklo. V istem hipu je rekla Mlinarjeva:

»Eno vam pa povem, Pušavčeva mati! Tončke ni več pri meni!«

Pušavčeva mati so hoteli nekaj vprašati, ali glas jim je zamrl v grlu in onemogli so omahnili na stol.

Da Pušavčevo mater še bolj oplaši, je začela Mlinarjeva ogorčeno propoved o mladih, nehvaležnih ljudeh, ali skušala biti vsaj toliko usmiljena, da grešnice ni imenovala. Tako nekako je menda rekla:

»Vaša vaška dekleta so zanič. Še na mizo ni znala prinesti juhe, pa pomivati sem morala zanjo. Brez zamere, Pušavčeva mati, ni da bi vam očitala, ali res je le res. Tri tedne sem jo morala učiti, kako se v štedilniku zakuri. Pa veste, kaj mi stori? S petrolejem mi je šla kurit, oh, moj Bog, da sem se tako ustrašila. Saj bi jo bila dala kar vstran, pa sem potrpela, ker je bila domača. Pa sem dobila lepo plačilo, prav res.«

Mlinarjeva je za hip prestala, videč, da Pušavčeva mati komaj že požirajo bridke praške. Tem živahneje pa je nadaljevala nato:

»Za dobroto, da sem jo oblekla in zredila in naučila gospodinjiti, gre in pravi, da ima premalo plače, pa da gre rajši v Ljubljano. Naj le gre, sem rekla, pa še menila se nisem več zanjo —« 

Videča, da je spravila Pušavčevo mater v jok, je prestala. Pušavčevi materi pa se je izvil prav od srca sramu in bolesti poln vzdih:

»Kaj takega da je naredila, kaj takega!« In s suhimi, pegastimi rokami si je obrisala solze, ki so ji polzele v rahle gube čez lice. Nekaj hipov je motrila Mlinarjeva mirno ženo, nato pa je dejala:

»Saj ne rečem da je dekle popačeno. Bog vari. Mati, to je pa tudi res. Še zdaj bi bila pri meni, da ni drugih zijal okoli. Ta so jo spravila. Oh, kadar začnejo. Pa zlasti tista Žirska! Sama bi šla, sama, pa druge speljuje. To je, mati. V družbo med tovarišice je ne bi bila puščala. Ko pa človek na vse ne misli!«

Nato pa je rekla: »I, no, slabega ji ne želim. Če bo pridna, bo že dobro zanjo. Zasluži se pa tudi, to je že res, v Ljubljani, Ampak delati bo morala, ne pa ko pri meni.«

»Kakor pri materi je bila!« je zopet zaihtelo v Pušavčevi materi. Mlinarjeva jo je začela tolažiti in jo vedla v sobo, kjer jo je posadila za mizo in ji postregla s kavo.

»Brez kave še govoriti ni mogoče,« je rekla in nalila tudi sebi. Diskretno povedano, je zdaj že v tretje pila kavo. Očividno je Mlinarjeva to jutro že mnogo govorila. Če ni govorila, je bila radovedna.

Radovednost je tedaj zdaj nadomestila njeno zgovornost. Pušavčeva mati so ji ustregli in povedali, da so prišli peš, nakar se je Mlinarjeva odkritosrčno začudila in bila še radovednejša, kako da so Pušavčeva mati sploh prišli obiskat hčer.

»Sanjalo se mi je,« so pripovedovali Pušavčeva mati, »trikrat zaporedoma se mi je sanjalo o belih rožah. Ljubi Bog, sem rekla, saj se ni Tončki kaj pripetilo. Ogrebam včeraj krompir. Le jo slišim: mati! Bog pomagaj, sem se vsa stresla, Tončka je prišla. Pogledam okolu, nič. Grem v hišo. Morda me je iz hiše klicala. Tončke nikjer. Pa sem jo vendar slišala! Pa mi ni dalo miru in sem šla. In zdaj je ni!«

In ženi je zatrepetala žličica v roci. Še bolj ji je zatrepetalo srce temne bolesti. Bridko je kriknila:

»Nikoli več je ne bom videla!«

Mlinarjeva je rekla:

»Ste neumni, mati. Kaj se ji neki more zgoditi? Poglejte mene, šestnajst let stara sem šla od doma, pa mi ni bilo nikoli sile. Sanje ne pomenijo nič!«

Pušavčeva mati so vstali, češ, da pojdejo v Ljubljano.

»Prav res,« je rekla Mlinarjeva, »Ljubljana ni daleč. Boste videli, kako brez potrebe se plašite. Pa se še ne mudi za Ljubljano. Lačne vas že ne pustim, tisto pa ne!«

Pridržala je Pušavčevo mater pol ure in ji ocvrla mesa, pa vina ji je nalila. Pa venomer je govorila, da je vdova, pa brez otrok, pa da je že mislila, da obišče enkrat dom, pa da ni časa, oh, časa pa prav res nič.

Pušavčeva mati so pol v bridkosti, pol omočeni od zgovornosti meščanke použili meso in popili vino, pa se odpravili. Naj Bog plača Mlinarjevi, so rekli, pa oči so imeli rosne. Pa jim je Mlinarjeva stisnila dva goldinarja v roko.

»Ježeš, čemu?« se je ustrašila žena.

»Tiho,« je velela Mlinarjeva, in jih rahlo pahnila skozi vrata, češ, da naj hite, če nočejo zamuditi.

Rahlo od vina prevzeta je krenila Pušavčeva mati iz mesta.

Stari Zoreč je slonel v oknu »na prostoru«, ko je prišla mimo in ji človekoljubno zaklical, da naj hiti, če misli v Ljubljano. Očividno ga žena ni imela, vsaj Zoreč je tako domislil, ko je odgovorila:

»Bog daj, Bog daj!«

Stvar pa je bila taka, da Pušavčeva mati ni oddaleč niso misliii na vlak. Krenili so po cesti naprej, peš v Ljubljano. To so storili, ko so domislili, da vlak stane. Tončka je morda potrebna denarja, pa bi ga zdaj Pušavčeva mati tratila za vlak. Na »gašteju« jo je vlak prehitel.

Zasopla je postala ženica za hip, tem uspešneje je stopila nato. V vročem solncu je hrepenela po enolični cesti tja doli proti Šmarni gori. Veselo upanje, da bo našla hčer, jo je izprva oživljalo, da je šla, ko da ji je dvajset let. Potem zopet se je je polastila žalost, skrb, strah, in tedaj je začutila, da ima razboljene noge in na levi strani jo je hotelo bosti.

Okoli treh jo je srečal sredi Gmajne zanikam popotnik in jo ustavil, kam da gre in odkod.

»K Tončki grem, svoji hčeri, v Ljubljani služi!« je odvrnila zaupno ženica. Tisti hip je počil z gozdne poti sem od Mavčič bič, potep se je ozrl in dejal:

»Pa jo pozdravite, vašo Tončko, če je mlada pa lepa!«

Pušavčeva mati so nadaljevali pot. Niti slutili niso, da so rešeni nadležnega in nevarnega človeka. Kako neki naj bi bili slutili, ki so ostareli v Glasni vasi. Kaj so vedeli o nevarnostih po svetu v svoji poštenosti in preprostosti. A bi bilo vendar bolje, da so to vedeli. Kdove, bi li bili tedaj tako brezskrbno pustili hčer po svetu. Tako pa je bilo treba Pušavčevi materi trikratnih sanj, preden so zaslutili, da bi bila Tončka doma na varnejšem ...

* * *

Dobre pol ure je hodila od Šiške do frančiškanske cerkve, kjer je utrujena omahnila na stopnice. Ko si je malo odpočila, je stopila k bližnji branjevki, češ, da li ne pozna tiste Tončke iz Glasne vasi. Branjevka je hlinila gluhost; ko pa je izbrala Pušavčeva mati nekaj drobnarij, se je ženi razvezal jezik — dasi ne tako čudežno kot Cahariji.

»Koga misliš, da je Ljubljana vas! Na tisoče jih gre tu mimo. Lepa bi bila, če bi vsakemu na nos pogledala, ali pa ga vprašala, odkod da je. Moja ljuba, poznam že, poznam tiste, ki pri meni kupijo. Tako je v Ljubljani!« rekla je branjevka — vljudno.

Ko so Pušavčeva mati doznali, kako je v Ljubljani, niso vedeli, kaj bi storili. V cerkev so stopili, priporočili sebe in hčer Bogu, pa sklenili, da pojdejo zdaj kar po mestu.

»Mi da Bog, da naletim na kakega znanega, ki mi bo povedal naprej!«

Očividno je bilo nekaj medtem branjevko omehčalo. Zakaj, ko je šla gorenjska ženica mimo, jo je v resnici spoznala in rekla:

»Vi, mati! Kdo pa je tista Ančka ali Tončka?«

»Moja hči je, Bog pomagaj,« je rekla Pušavčeva mati.

»Pa nič ne veste, kje služi!«

»Kako bom vedela!«

Branjevka je pokazala z roko preko mosta:

»Policaja tam-le vprašajte. Anti bo vedel!«

Pušavčeva mati so pripravili variha miru in reda v veliko zadrego, ker je moral ženici v njeno veliko začudenje povedati, da ne pozna nobene Tončke Vodir, da prav nič ne ve, kje bi neki bila Glasna vas. Da tega poslednjega ni vedel, ni čudno, kajti tedaj še ni imela slednja vas v mestnem dnevniku svoje posebne rubrike. Novic iz leta 186*, kjer je neki anonimen razlagal etimološki postanek Glasne vasi, mestni varih ni poznal. Svetoval je zato ženi, naj gre v mestno hišo na ta in ta oddelek, kjer imajo gotovo zapisano njeno hčer. Pristavil je sicer, da nocoj ne opravi nič več, naj pride drugi dan po devetih.

Ženica ni vedela, kaj naj počne. V Ljubljani biti in ne vedeti za hčer. Sklenila je, da poskusi še eno. Po mestu pojde, morda naleti slučajno na Tončko. Bo že kako, po jesih ali sol jo pošljejo, ali po cuker, ki so neki mestne gospe pozabljive. »Pa jo bom srečala.« Trapala je do smrti trudna po trdem tlaku, dokler se ni zvečerilo in že ni mogla razločevati mimoidočih v obraz. Žalostna je pomislila na dolgo noč. Obenem pa je začutila brezmejno trudnost in zahrepenela po počitku. Doprašala je do »Starega Tišlerja«.

»Glej jo no, kako se je lagala Mrenova Katra,« je pomislila, videč, da pred omenjeno hišo ni nikakih skladov deska, in vstopila.

Bele kave je naročila, pa povprašala, če bi mogla ponoči tu ostati. Mlado, prijazno dekle ji je postreglo.

»Odkod pa ste, mati?« je vprašala iz navadne vljudnosti.

»Iz Glasne vasi sem, na Gorenjskem.«

»Oh, jaz pa imam znanko, ki je tudi od tam. Tončka ji je ime, Tončka! Priimka se pa prav res ne spomnim več.«

»Vodir!« se je vse osrčje zatreslo v Pušavčevi materi.

»Prav ona, ali jo poznate «

»Iščem jo! Moja hči je,« je z drhtečim glasom rekla žena in prosila: »Oh, povej mi no, kje služi, povej!«

Po preprosti kmečki in pametni in slovenski navadi je tikala dekle. Ali je bilo tej prav ali ne, ne preiskujem. Vem pa, da je odgovorila.

»Kje služi? V Trstu vendar, kaj nič ne piše?«

»V Trstu?« se je začudila ženica, meneč, da gotovo ni prav umela.

»Seveda, v Trstu. Ali ste gluhi. Saj je že pol leta tam.«

Pušavčeva mati so molče potegnili iz žepa ruto in razvezali za goldinar desetič. V drugem voglu rute so imeli ovezana ona dva goldinarja iz Kranja.

Začudena je pogledala natakarica ženo.

»Kam pa pojdete zdaj?«

»V Trst!«

»Trst ni blizu. Pet ur vozi vlak.«

»Pet ur! Ali to mnogo stane?«

»Kake tri goldinarje!«

»A toliko?«

Pušavčevi materi se je vse okrog nje zavrtelo, ko v sanjah je slišala natakarico:

»No, pa jo lepo pozdravite Tončko, kadar jo najdete!«

»Nikoli je ne najdem!« je zastokala žena glasno in se opotekla na cesto.

Na postaji so ji povedali, da s tistim denarjem, ki ga ima pri sebi, nikoli ne more v Trst. Tedaj je vzela listek do doma. Tako je mislila:

»Dvanajst goldinarjev imam doma v postelji. Vzela jih bom, pa pojdem v Trst. Ljubi Bog, daj, da bi le živa in srečno še prišla domov.«

Bliskovito jo je nesel gorenjski vlak. Rahlo jo je omotilo enakomerno tresenje. Pozabila je deloma, da se vozi domov, in v nekaki nestrpnosti je čakala, kdaj da pride Rakek. To edino postajo je poznala, ker se je bila svoj čas neka iz Glasne vasi poročila tja, pa so rekli, da je ob železnici v Trst.

Stoprav ko je zagledala nejasne obrise Kranja in za Kranjem od mesečine oblite Kamniške planine, se je zavedla. Za hip se je zagledala v tiste daljne vrhove, ki jih je gledala z druge strani doma vsak dan od prve mladosti. Nepopisno brezskrbno ji je bilo za hip. Samo za hip, kajti v naslednjem že ji je šlo skozi srce kot nož.

»Oh, Tončka, zakaj si šla od Mlinarjeve!«

Vstopilo je dvoje žen. Ena je bila rejena in rdeča, druga je bila slabotna in je burno sopla. Rejena je sedla k oknu, slabotna se je stisnila k Pušavčevi materi.

»Sirota je vendar!« je rekla slabotna tiho.

»Kaj sirota!« je odvrnila zavestno rejena, »Pamet bi bila rabila, pamet. Seveda, Boga pozabi, potem pa v vodo skače.« In še trše je pristavila:

»Bi le rada vedela, zakaj neki starši mlada dekleta v svet pošiljajo. Lepi starši!« Bolehna sopotnica je prikimala. Pušavčevi materi se je stisnilo srce nepopisne groze.

»Kaj je bilo ž njo? Čegava je?«

»Kaj bo ž njo. Danes so jo potegnili iz Save!«

»Pa kako je to mogoče?« je govorila Pušavčeva mati in nepopisna groza ji je jemala vso razsodnost, da to vendar ni njena Tončka.

»Kako neki!« je odvrnila rejena žena, »saj že v listih pišejo!«

Ali je Tončka?«

»Liza je bila,« je dahnila bolehna žena.

Vlak je obstal. Sprevodnik je kriknil na Pušavčevo mater, naj izstopi. Planila je iz voza. Še dobro uro je imela do doma. Od grozne misli gnana je drvela v noč, padala po gozdni poti ob koreninah, vstajala in ihtela.

»Ljubi Bog, Tončka, saj ne more biti res, ne more biti. Tončka, moj otrok, rodila sem te, dojila sem te, ljubila sem te!« V še večjo grozo se je domislila besed rejene sopotnice:

»Zakaj neki starši mlada dekleta v svet pošiljajo!« »O Jezus, o Jezus!« je drhtelo v materi, Zasopla je obstala, posluhnila: ali ni zopet zaklicalo?

»Mati!« ...

Odprla je vrata v hišo, nažgala luč. In tedaj je opazila na oknu zganjen list. Raztrgala je telegram in strmela v črke. Ni brala in je vedela vse, vse ...

Ne, vsega ni vedela, in to je bilo dobro. Vedela je že itak dovolj, da je Tončka umrla, umrla.

Kot sneg bela v lasi je zjutraj vstala in nesla k fari dvanajst goldinarjev za — maše ...