Pojdi na vsebino

Materina pot

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Materina pot.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/47 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Oče se je prebudil iz nemirnega sna, iz čudnih sanj. Prebudil se je z groznim občutkom praznote, ki ga mori že mesece. Že stoji zopet pred njim vprašanje: Zakaj, zakaj živim? Zakaj delam, mislim, skrbim, za koga naj živim? Moj sin, zlato mojega srca, leži tam zunaj v mrzli nedomači zemlji. Moj fantič ne bo zahteval več, nikdar več od mene, ne bo dal očetu več nikdar povoda, ne da ga hvali, ne da ga graja. Grajal, zmerjal, kaj bi ga še kdaj, svojega edinega sina, ko bi se vrnil še kdaj nazaj? Dušilo ga je v grlu. Z nadčloveško močjo je zadušil ihtenje, plašno je gledal na svojo ženo, ki je ležala kakor da še spi. V mračni luči novega dneva je videl trpeči, upadli obraz matere, ki ji je bil presekan s sinovo smrtjo živec življenja, ki ždi zdaj še samo poleg njega, nevede zakaj, kako. — Zdelo se mu je, da je njena bolest vse drugačna in bolj velika od njegove, dasi je trpel tudi on, trpel kakor kamen na cesti. Kaka je pač razlika med njegovo in njeno bolestjo? Kaj ni živel tudi on kakor ona samo za svojega dečka, kaj ni bil pozabil tudi on že leta sem, da bi mislil nase? Brez veselja in namena se mu zdi zdaj življenje, samo neljuba dolžnost mu je, in vendar dobi kako uro v dnevu, ko ga zmoti izvrševanje svojega poklica, ona pa lazi samo kakor senca ob njem, ubita je na duši in na telesu. Mati je pač živela s sinom sinovo življenje, poznala je vsako misel sinovo, vsak utrip srca. To njeno drugo življenje je bilo uničeno, in kakor ni bilo zanj več veselja, tako ni bilo njegovi ženi več možno, da živi. In ta dan, ki ga je vzbudil k novi žalosti, je dan spominov, dan vernih duš, ki pokliče iznova sence iz grobov, ki nam obudi spomin na samotno umiranje v neznanem kraju, pozabljenem. Na sinove klice, ki so pač dosegle materino srce, pa mu niso mogli prinesti utehe. Morda pa vendar — morda je videl, da se sklanja ljubeča mati nad njim? Vzdignil se je previdno in se sklonil nad ženo. Videl je, kako teko po njenem licu debele solze. Torej ni spala, že zopet ni spala, kakor ne spi že toliko noči. Rahlo jo je poklical po imenu in zaihtela je glasno, zarila glavo v blazino in vzklikala krčevito in jokaje: »Moj sin, moj fantič!« Kje je beseda, ki bi tolažila mater, ki objokuje bitje, kateremu je dala življenje? Molčal je in ji gladil samo njene uboge, suhe, od solz mokre roke in rahlo je poskušal priklicati ji misel na tisoče mater, ki bodo, kakor ona, pozdravljale današnji dan s solzami. »Nešteto je njih število, moja draga, brezmejno je njih gorje. To je doba jokajočih mater. Veš, kako smo se učili in brali: In nastalo je veliko vpitje. Rahela je bridko objokovala svoje dete, matere, katerim je neusmiljeni Herod moril otroke, so dvigale roke v nebo. Zdaj je še drugačna žalost prišla na matere. Dale so po troje, po petero sinov — in nihče se ni vrnil, o, nihče, žena moja! Tebi je padel edinec, drugi cela kopica, vas vseh žalost je enako velika in zamegli nebo ...« — In ko je govoril rahlo in tiho, je prešla ihte v spanje. Tisto nešteto število. Glej jih, vse črno oblečene, kako hodijo v dolgi vrsti po stezi solza in ona med njimi. Gledala je okoli sebe in zastal ji je dah. Morje žalostnih mater. Nešteto jih je . . . In bilo ji je kakor da utone njeno gorje v splošni žalosti, kakor da se ni zgrudilo pod težo svojega lastnega srca, kakor da jo teži samo njen delež na tej veliki občni žalosti. Čutila je pač tudi to gorje, ali nekam drugače, in del njenih misli, ki se je oprostil, se je oklenil svojih žalujočih tovarišic. Videla je mrkle oči in upognjene postave mater, videla je obraze, okamenele žalosti, na njih utisnjen pečat bede, skrbi. Bolest in blaznost. In videla je krdela sirot in vdov, katerim ne pusti potreba življenja niti pravice žalosti, potreba stoji tu s svinčnikom in papirjem in računi in zjednači življenje, žalost in smrt. — »Kaj bo zdaj?« je bilo zapisano na licih vdov in sirot. In dolgo je gledala mati vanje in ko se je izgubila nepregledna vrsta bednih siromačic na dolgi poti, je speklo mater nekaj v srcu. Kakor očitek. — Prebudila se je t tem občutkom. Njena prva misel so bile vdove in sirote. V tem hipu ji je bila odkrita pot tolažbe, po kateri bo hodila, odkrilo se ji je trpljenje drugih, razvil se je sklep. Pomagala bo in tolažila in pozabila v nesreči drugih svoje lastno gorje.