Materi (Anton Medved)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V gozdu Materi (Anton Medved)
Pesmi 1
Anton Medved
Umrlemu očetu
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


  
I
Na steni slika tvoja — to je vse,
kar še imam od tebe — to je vse,
in šopek črnih las in — grob.
Oh to je vse in drugega nič ne,
očem vse drugo vzel je tvoj pokop.

Nocoj doni, o mati, žalen zvon
za mene živ, za tebe mrtev zvon.
Vseh vernih duš ljudem oznanja dan.
Nikomur ne oznanja ga zastonj —
Kaj meni li, ki slušam ga solzan!

In jaz še trosim v ta brezčutni svet,
prav kot bi mislil, da me ume svet,
v ubranih, milih vrstah tvoj spomin!
Kaj morem sam zato, ljubezni vnet!
O Bog, le eno mater ima sin.

In ene matere spomin, kako
zatare naj življenja boj — kako?
Pa bodi silen kot valov vihar.
Peklo spominov svetlih in nebo
preseva njenega spomina žar.

Najmanj pozabiti te morem jaz,
ki sem te v zgodnji grob položil jaz.
Ti nisi mi telesa mati le.
Prejasen srca svojega izraz
pustila svetu si — mojé srce.

In tega srca ni bilo me sram
in tega srca me ne bode sram,
dokler bom gledal grešni solzni dol.
Ni le strasti — čutil je tudi hram,
ki jih blaži življenja bridka bol.

Telo ti zdaj trohni, telo je prah.
Iz zemlje v zemljo se povrne prah.
Iz praha klije pa najlepši cvet.
In živi ta simbol mi jemlje strah,
da se ne vidiva nikoli spet.

Da, vidiva se, zvon mi govori,
da vidiva se, luč mi govori,
na grobu kvišku plameneča luč.
Da, vidiva se tiste strašne dni,
ko vsem odpre grobove božji ključ.

Naproti hitel bom ti jaz tedaj,
objel te, mati ljubljena, tedaj,
in kaj ti vse povedal — vedi Bog!
Spomin mi vzel bo tistih hipov raj,
in moj izraz bo morda blažen jok.

Doni nocoj na stolpu žalen zvon
za mene živ, za tebe mrtev zvon.
Vseh vernih duš ljudem oznanja dan.
Oh, meni ne naznanja ga zastonj;
jaz v duhu te objemam že solzan.


II
Le mirno spi vseh mrtvih dan,
ljubeče matersko srce!
Naj te ne motijo zvonovi
brneči danes nad grobovi,
saj tebi ne, saj nam zvoné!

Saj tebi ne, saj nam zvoné,
ki mrzli dihamo še zrak
ter nas bude tako resnobni
k molitvi žalostni nagrobni,
da se zamišlja duh težak.

Le mirno spi vseh mrtvih dan!
Kako šume ljudje nocoj!
od groba hodijo do groba,
ljubezni vodi jih zvestoba,
čisteja kakor luči soj.

Čisteja kakor luči soj
ljubezen tudi v meni tli
do tebe, draga porodnica,
življenja mladega vodnica,
podoba sladka prešlih dni.

O da rodila bi jesen
cvetic, kar jih rodi pomlad,
na tvojo ljubljeno gomilo
položil vencev bi obilo,
razsvetlil jo kot bajen grad.

In ko bi nežen deček bil
in ne bridko izkušen mož,
solzan bi sklonil se nad venci,
da v solzah luči bi plamenci
odsevali s stoterih rož.

Le sladko spi vseh mrtvih dan!
čemu bi dramil te moj jok?
V ljubezni svoji bi plakála
celo v nebesih, ko bi znala,
da solze toči tvoj otrok.

Saj kdo bi pač na svetu vsem
in kje in kdaj poznal tako,
kaj se godi otroku v duši
klečečemu na črni ruši
kot speča mati le pod njo.

Vsa čustva mi nocoj drhte,
ko pojejo zvonovi vsi.
»Nebeški mir Gospod naj da ti,«
jaz molim naj — ti pa, o mati,
le mirno spi, le sladko spi!


III
Od tukaj daleč za gorami
nocoj po venčanih grobeh
večerni mir jokanje drami
in luči sto gori po tleh.

Da so mi dana brza krila
ob glasu žalostnem zvonov,
na daljnjo pot bi se razvila,
hitela tja bi — tja — domov.

Oh tja, kjer davno so zaprle
lopate dragi moj zaklad —
Pred grobom matere umrle
nocoj bi jaz pokleknil rad.

Zaman vse gorko hrepenenje!
Med tujimi grobovi spem.
Jesensko cvetje in zelenje
od tujih rok vsajeno zrem.

A bodi! — Saj ob smrti njeni
pretrpel dvojen sem pokop,
saj nimam v zemlji le prsteni,
saj imam tudi v srcu grob.

In v grobu tem srce ljubeče,
njen ljubi smeh, njen ves obraz
vse dneve davno pręšle sreče,
ki poleg nje sem pil jo jaz.

Morda je zemlje grob, o mati,
teman nocoj in zapuščen,
na njem ne morem luči žgati,
a grob srca je razsvetljen.

Spomine svetle mu prižigam,
in solze svetle točim nanj;
k nebesom svetlim roki dvigam
in molim zate tolikanj . . .

Da Bog naj milostni pozabi,
kar je tvoj duh zagrešil kdaj,
da naj te nékoč vsaj povabi
v kraljestvo mirno — večni raj.

IV
Naj tudi jaz ti spletem kito
ki venča toliko gomil,
ne iz jesenskih rož povito,
iz gorkih, mati, le čutil.

Čeprav je tebi posvečena
na dan vseh mrtvih pesem ta
v imenu vendar je zložena
sirotnih vseh otrok sveta.

Spomin na mater pokopano,
komu ni drag, komu ni svet?
Umrje mati vsem prerano,
naj tudi sto dožije let.

Preromaj svet, spoznavaj srca,
v nikomer in nikjer, nikdar
ljubezen taka se ne zrca,
kot sije v njej ta čisti žar.

Zato srce je plemenito
nikdar ne zabi in nikjer.
Zato i jaz ti spletam kito,
umrla mati, ta večer.

Iz čustev kito? Kaj naj pojem?
Naj mislim li naprej, nazaj?
O srcu tvojem ali svojem,
o mirnem ali tožnem — kaj?

Očesa mokre bi utrinke
zaman na grob usipal jaz,
in glas ubrane žalostinke
raztožil bi še bolj obraz.

Ljubezen ti zatrjam nežno,
ki zate jo še zdaj gojim,
srce posvečam ti hvaležno
in čustva vsa in misli — z njim.