Marta in Magdalena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marta in Magdalena.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod, 43/6–9 (1910)
Viri: dLib 6, 7, 8, 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Prvi sneg je bil zunaj; v sivem zraku so tiho frfotali in trepetali robni kosmi.

Midva sva sedela v zakurjeni izbi in sva strmela molčé proti oknu. Polagoma se je zmračilo, da nisva več razločevala snežink. Vstal sem, da bi prižgal svetilko.

»Ne prižigaj! Saj je boljše, da se ob tej uri lice skriva licu.«

Moj prijatelj se je napravljal na pot; že štirinajst dni se je napravljal. »Jutri pojdem!« je rekel vsaki večer. »Če odlašam še dalje ... se bo nekaj pripetilo - nekaj grdega in neprijetnega, sam ne vem kaj ... Dobro čutim, da sem vsaki dan starejši in slabejši; da je vsaki dan, ki ga živim tukaj v tujini, izgubljen za moje življenje, izgubljen devetkrat, ne enkrat, zakaj en sam dan potrtosti in hrepenenja vzame človeku več moči, nego leto dni veselega uživanja ... Vstanem in pojdem!« - Tako je govoril in ni šel.

Ni bil več mlad človek; že mu jih je bilo preko trideset; in kadar je bil potrt, je bil starec; lica so mu splahnela in pod očmi so se prikazale dolge zareze.

Ko sva sedela v temi, je izpregovoril nenadoma;

»Ali verjameš, da je mogoče ljubiti dvoje žensk hkrati, obedve odkritosrčno in z enako močjo?«

»Verjamem. Sam sem jih že poznal, ki so zaradi dvojne sladkosti prenašali dvojno bridkost.«

»Glej ... tudi jaz poznam takega človeka ... Bog mu bodi milosten! - Ni več mlad, že mu jih je preko trideset; in kadar je potrt, je starec; lica mu splahne in pod očmi se prikažejo dolge zareze. Ni ne lep in ne grd, čisto navaden človek, ki še nikoli ni bil deležen zanimanja ... bilka sredi travnika. Ali kdo bi vedel, koliko hrepenenja in koliko življenja je v tistih ljudeh, ki gredo neopaženo skozi gnečo ter naposled utonejo Bog vedi kdaj in Bog vedi kje?«

Zaljubil se je. Tisti neznatni in nezanimivi ljudje ljubijo resničneje in prisrčneje, nego junaki ... ljudje, ki so za glavo višji od drugih in ki se drhal ozira za njimi. Reklo mi je dekle, ne vem katero: »Vsi tisti, ki hodijo imenitni in češčeni med nami, so na duši umazani in v srcu plitki, enega samega sem spoznala iz lica v lice, pa me je bilo groza ...« Ta neznatni človek se je zaljubil z vso udanostjo; in dekle je bilo po mojih mislih vredno te udanosti. Neznatna je bila, kakor on; odkritosrčna in blaga, kakor on. Njena poglavitna čednost je bila tista tiha, smehljajoča, ponižna lepota, ki jo ljubijo neznatni ljudje. Tudi ona ga je ljubila; vsaj zdelo se mu je.

Tako je bilo vse v najlepšem redu in kakor pripravljeno za mirno življenje do konca.

Neblago naključje pa je hotelo, da se je poroka zavlekla. In kakor je to vselej navada, je bil njen obraz časih zamišljen in zlovoljen, je bila njegova beseda krivična in trda. Obema je kanila v srce kaplja strupa in zalotila sta se ob nezaupnih pogledih.

Treba je bilo, da je šel na pot. Ne vem, če je bilo res treba, ali šel je. Ob slovesu sta obadva spoznala, da se resnično ljubita in če bi se vlak ne bil ob nepravem času premaknil, bi bil on skočil na peron ter se vrnil.

Pisala sta si vsaki dan, ves prvi mesec. Ko je nastopil drugi mesec, je molčal on teden dni, nazadnje pa je pisal dolgo pismo, polno vroče ljubezni, žalosti in srda. Rekel je, da se vrne prav kmalu, da se mu tujina studi do grla, da se mu studijo vsi ljudje do zadnjega, da misli nanjo noč in dan, da je ona njegova edina tolažba, njegov dom in tako dalje.

Pismo je bilo čisto odkritosrčno, ne ena beseda ni bila zlagana. Pisal pa ga je zategadelj, ker se mu je bilo v tistem tihem tednu pripetilo nekaj prav posebnega.

Nikoli se ni oziral po ženskah; ali nekoč, ko je bil jasen dan, je ugledal na cesti dekleta in se je ozrl dvakrat za njim. Imelo je lahkotno hojo, vitek život in ošaben klobuk, ki se je gosposko zazibal ob vsakem koraku.

Tudi plesat ni hodil nikoli. Ali nekoč je sedel v krčmi do polnoči in ko je bil že pripit, se je napotil, da pogleda veselico. V tihem kotu se je dolgočasil dolgo uro in dalj, nazadnje pa jo je ugledalm ko je stopila razgreta iz svetle dvorane. Takrat je vstal in se je poklonil ter je šeč z njo kakor veren služabnik. Vse drugo pa je bilo, kakor je zmirom.

Ker je bil neznaten človek, je bil pošten celo v svoji ljubezni in v svojem koprnenju. Če bi ne bilo te poštenosti, bi se bila vsaka stvar dovršila, kakor se navadno dovrši. To ali ono ljubezen bi bil imenoval zmoto, pijanost ali kaj, ter bi se bil brez dolgega premišljevanja napotil po eni sami ravni cesti. On pa je bil neznaten človek, ostal je na kažipotu in si ni upal ne na to, ne na ono stran.

Mislil je: »Kaj? Odpeljem se, pa mir besedi! če ostane za mano nečeden spomin, ga slišal ne bom! Zaklenem se v izbo, v svoj tihi dom; in ob te mirnem rodbinskem življenju -«

Nato je mislil: »Kaj? Pismo bom pisal, pa razložim, kakor je, vse od začetka do konca. Če ostane za mano nečeden spomin, ga slišal ne bom! Zaklenem se -« in tako dalje.

»Tako in tako je mislil, zatorej se ni odpeljal in tudi pisal ni ... Bog mu bodi milosten!«

Moj prijatelj je umolknil.

»Kaj bo pač storil?« sem ga vprašal.

»Kaj? Tisti klaverni čas si je kratil na tak način, da je romal od prijatelja do prijatelja, od znanca do znanca ter pripovedoval svojo žalost. Ta mu je svetoval tako, drugi drugače. In konec je bil tak, da so razložili obema dvema, kakšen junak da je in kaj da uganja ... Če bi tisti človek ne bil neznaten človek, bil bi vzbudil dvojno ljubosumnost; tako pa je vzbudil dvojno ljubosumnost; tako pa je vzbudil dvojno zaničevanje. Prej bi si bil morda še izmislil, kaj da je treba; saj je bil le neznaten človek, le bilka na travniku ... tako pa ... bi rekli, da je umrl radovoljno zaradi nesrečne ljubezni ...«

»To je zgodba brez pametnega konca; izmed tistih je, ki jih človek posluša ter nazadnje zlovoljen zakolne ...«

Prižgal sem svetilko, da bi mu videl v obraz; tako je bil siv, splahnel in zgrbljen, da sem se začudil.

»Rekel si, da zgodba nima konca. Da bi ga tako ne imela! ... Tista dva lepa obraza sta se spojila v en obraz; v obraz, ki ga ni. Ponoči ga vidi pred seboj; iztegne roko in seže v noč ... Bog mu bodi milosten!«

Dolgo sva molčala, nato sem zapalil cigareto njemu in sebi.

»Tudi jaz poznam človeka, ki je doživel tako zgodbo; ali zdi se mi, da je veselejša.«

II.[uredi]

Zadnjič sem sedel v kavarni, pa je prišel mimo okna. ogrnjen je bil v suknjo, ki je bila tako obnošena, da bi je v prejšnjih časih še beraču ne bil podaril. Klobuk je imel potisnjen skoraj do oči, gledal je zlovoljno izpod košatih obrvi. Šel je s trdim korakom mimo kavarne, na nobeno okno se ni ozrl ter je zavil v temnejšo ulico.

Spoznal sem ga komaj po brkih: ni si bil več podoben ne po obleki, ne po hoji, niti ne v obraz. Prejšnje čase je bil spoštovanja vreden človek; že suknja je razodevala moža, ki pozna svojo vrednost ter zahteva, da jo svet uvažuje. Počeščena je bil družba, če je stopil mednjo. Veseljak ni bil, ali tudi ne dolgočasnež; razgovarjal se je pošteno in prijetno z razumnimi pa tudi z nerazumnimi ljudmi ... bil je pač človek, ki ga imenujemo vzornega meščana in ki ga z veseljem volimo v občinski svet ali v deželni zbor.

Nadvse izgledno pa je bilo njegovo rodbinsko življenje. Milo naključje mi je dovolilo, da sem spoznal to izglednost.

Meščan Marhula se je rad pogovarjal z mladimi ljudmi, rad jih je tudi vabil na dom. Ni jim delil naukov, vendar pa je bila morda njegova tiha misel taka, da bi se mladina že navsezgodaj učila ceniti in spoštovati mirno radost domačega življenja.

Na zimo je bilo, ne vem ob katerih praznikih, ko me je povabil, da popijeva čašo čaja ter izpregovoriva pametno besedo. Mračilo se je in pršil je mrzel dež; in je stopal ob moji desni molče in zelo hitro; mudilo se mu je v toplo izbo.

Pred durmi pa je za trenotek postal, potegnil si je z dlanjo preko čela, nato pa je naglo in molče odprl.

Topel vzduh mi je puhnil v lice, mirna svetloba je pozdravila oči.

»Sedite — Malči!«

Še preden je poklical, je stopila v izbo njegova žena. Ogrnjena je bila v dolgo domačo haljo; na njenem obrazu je bil tisti prisrčni, jasni mir, kakor ga razodevajo edinole obrazi srečnih žena. Posebno lepa ni bila, tudi ne več posebno mlada; ali prav ženske tistih let in tiste, recimo, domače lepote, imajo nekak ljubezniv čar, ki človeka takoj omami. Jaz sem čutil, da sem zardel, ko me je pozdravila tako prijazno, kakor zaželjenega znanca. Tudi tiste besede, ki jih je izpregovorila, niso bile banalne; bil je umerjen poklon, kakor ga izobražena ženska napravi mlademu fantu, ki se je sramežljivo pričel ukvarjati z umetnostjo. Zardel sem vdrugič in sem ji poljubil roko; neroden sem bil.

Z njim sta se pozdravila nadvse prisrčno; roke sta položila drug drugemu na rame, lice se je nagnilo do lica, oko se je nasmehnilo očesu; poljubila pa se nista, mislim.

Žena je šla kuhat čaj, z gospodom sva ostala sama,

Ozrl sem se po izbi.

»Po domače je vse, prav po domače! Ne maram tujinske šare v hiši! Preprosta bodi izba, toda okusna; ko človek odpre duri, naj občuti v srcu: doma sem! Tista navlaka iz nemških fabrik bi mi ostala tuja, pa če bi jo desetkrat preplačal in deset let gledal! Domače življenje se ne razodeva samo v besedi - vsaka zavesa naj ga razodeva, vsak prtiček, vsak stol; in vse bodi drugo drugemu sorodno - naj se ne prerekata preproga in tapeta ... Sedli ste na divan, ko vam ga nisem pokazal; ali bi storili tako v našarjeni gosposko hladni izbi? ...«

Zardel sem do ušes in sem hitro vstal.

»Ne, sedite! Hotel sem vam le dokazati, kako sprejme gosta domača in kako tuja izba. Tisti divan je namenjen gostom; ali treba ni, da bi jih šele jaz vabil; vabi jih divan sam: Sedi, prijatelj, v moje naročje ...«

Vse je bilo, kakor je rekel. Prvikrat sem bil v tisti izbi, pa se mi je zdelo, da jo poznam že od zdavnaj. Bila je kakor dobra knjiga; vzameš jo v roko, prvo stran prebereš, pa ti je poet že odkritosrčen in star prijatelj.

Gospa nama je prinesla čaja, točila je ter prisedla.

Razgovarjali smo se o najbolj navadnih stvareh: o vremenu, o veselicah, o zarokah in razrokah, o zmotah in grehih znancev in drugih ljudi ... ali vse to opravljanje, ki ga drugače nisem maral, se mi takrat ni zdelo ne pusto in ne brezsmiselno. V čisto vsakdanjih besedah je bilo nekaj toplega in prisrčnega, da si dobile pomen, ki bi jim drugače ne sodil ... Prijetno je sedeti v družbi dveh ljudi, ki se ljubita in svoje ljubezni ne kažeta na dlani. Gorkota srce diha iz vsake besede, razodeva jo vsaka kretnja, vsak pogled. Ti veš, da je ljubezen v izbi, čisto poleg tebe, ali ne vidiš je. Potihoma se krade v tvoje srce samo ... sladko ti je, ko sam ne veš, zakaj.

V sosednji izbi je zajokalo; gospa je hitela ter se je vrnila z otrokom v naročju. Odela ga je bila v dolgo starinsko ruto, obraz je bil objokan in zaspan, rdeča ustna so bila zlovoljno napeta, oči so gledale srepo. Dala mu je košček sladkorja, ogledoval je tisti sladkor, stisnil ga je v drobno pest, nato je zavzdihnil ter zaspal.

Govorili smo tišje, skoraj strahoma: duša angeljeva je bila med nami ...

Prestrašil sem se in sem bil ves osramočen, ko je ura na steni udarila enajstkrat. Sedel sem do pozne noči, pa se mi je zdelo, da pol ure ni minilo. In ko sem vstal, sem se poslavljal ves žalosten, kakor od doma. Samo s smehljajem in s pogledom me je pozdravil gospa, ali oboje je bilo lepše in slajše, nego najlepša in najslajša beseda.

»Da bi ti bilo dodeljeno, kar je meni in nam!«

Tako je rekel njen smehljaj.

Gospod me je spremil po stopnjicah in prav do vrat. V veži mi je stisnil obedve roki.

»Kadar vam bo težko pri srcu, vam mlademu popotniku, le k meni stopite! Kje je sreča, kje je mir? Ni potreba ne bogastva, ne posvetnega hrupa, ne sladkih besed ... saj ste sami videli! ... Lahko noč!«

Ko sem stal na cesti, sem se ozrl na okna; ugašalo je počasi drugo za drugim.

Oči so me zaskelele ... Tam je mir, tam so srca čista in jasna, kakor od neoskrunjenega stekla. Kje je tvoj mir, kje je tvoj dom?

III.[uredi]

Takrat sem bil mlad, neumen in zmirom zaljubljen.

Vse moje premlado in navdušeno srce pa je gorelo plamenoma, ko sem ugledal na odru neko igralko v kratkem krilu, z našarjeno frizuro in našminkanimi lici ... Saj veš, kako je. Meni se je zdela vzor lepote, čednosti in čiste mladosti. Drugi so rekli, da je bila nekdaj pač lepa, ali da je že postarana in vela; da je bila nekoč umetnica le zaradi lepote (postavi na oder leseno Urško, pa bodo ploskali), zdaj pa da je vsa njena umetnost golo spakovanje. In nazadnje so mi še pravili take stvari, ki jih uho zaljubljenega idealista nerado posluša. Da namreč njeno ravnanje in nehanje nikakor ni čednostno, temveč je polovenelo njeno lepoto uživala že dolga vrsta ljudi, starih in mladih, grdih in postavnih, bogatih in siromašnih, vse brez izbere in pomislekov; spoštovani rodbinski očetje da so bili med njimi in nezreli študentje.

Te in take govorice so mojo ljubezen napolnile z bridkostjo, ali omajale je niso. Že takrat sem vedel, da so opravljive oči kakor čarobno steklo, v katerem se človek devetkrat vidi in v deveterih barvah.

Nekoč, ob mojem godu je bilo, pa sem se napil. In tak, kakor sem bil, sem se napotil v kavarno. Žarka luč mi je planila v oči in me ni streznila. Zagledal sem jo tam daleč, kakor v solčni megli, tudi njen glas sem slišal. Nameril sem se naravnost tja.

Kakšen da je bil začetek in kako da sem govoril, ne vem več. Toliko vem, da so se mi nazadnje drugi smejali, jaz pa da sem klečal pred njenimi koleni in ihtel, Bog vedi, zakaj. Pogladila me je po laseh in je rekla:

»Pridite katerikrat k meni!«

Sram me je bilo drugo jutro in še par tednov. Polagoma je bilo sramu zmirom manj, povabilo pa se je glasilo zmirom ljubeznivejše:

»Pridite katerikrat k meni!«

Ob pozni jeseni sem se napotil. Šel sem zmirom bolj počasi, tako da je bil mrak, ko sem stopil v vežo. toda po stopnjicah sem šel težko in trdo, kakor z bremenom na hrbtu; in trikrat mi je bilo, da bi se vrnil. Naposled sem pozvonil.

Hišna mi je odprla, stopila je v izbo in od tam sem slišal njen sladki glas; zdelo se mi je, da se je zasmejala; kaj da je rekla, ne vem.

Ko sem stal na pragu, je vse omahnilo in otrpnilo v meni. Nisem ugledal najprej nje, temveč meščana Marhulo, ki je sedel za mizo na zofi ter gledal name z mrkim očesom. Njegov obraz je bil zabuhel in ves navaden; ne sledu ni bilo na njem dostojanstva in izglednosti. Morda je bil že nekoliko pripit; pred njim so stale steklenice z vinom in likerjem.

Ona je vstala, segla mi je v roko, nato pa se je pričela smejati zvonko in na ves glas.

»Moj mož ni maral, da bi vas sprejela; celo skriti se je hotel, pa je bilo prepozno ... tako ste treščili v izbo! ...«

On je odprl usta, da bi izpregovoril, pa je odmahnila z roko.

»Zakaj bi nedolžnosti ne bilo v najin dom! Glej, kako se drži tam in zardeva!«

Zardel sem še hujše ter sem se v svoji nerodnosti okrenil, da bi odprl duri ter šel.

»Ostanite! Kaj bi zdaj?« je vzkliknil gospod. Njegov mrki pogled se je razvedril; napol se je vzdignil z zofe ter mi je ponudil roko.

Nato se je zasmejal in mi je točil vina.

»Pijte! Pa krepko in moško, da bomo vsi trije enaki! Ne maram, da bi gledal kdo z jasnimi očmi v meglo!«

Pil sem, kakor je bil ukaz. Po prvem moškem požirku pa se mi oči niso zameglile, temveč razbistrile. Pogledal sem po izbi in sem videl, da je malomarno, neokusno in kričavo našarjena. Sama fabriška navlaka brez misli in brez umetnosti. Ne miru, ne doma - prenočevališče za trudne popotnike in pijane goste.

»Kako se ozirate?« je vprašal gospod in se je smejal. »Ali vam ni všeč pisana malobrižnost? Komaj da prestopi človek prag, se mu vsa izba v obraz zasmeje ter mu pravi: Prijatelj, kaj bi gledal življenje od dolgočasne in solzave strani; druga stran je veselejša! - Ali bi bila spodobna med temi razposajenimi zavesami, preprogami, vazami in kipci žalostna, ali pa vsaj resna beseda? Kanila bi kakor solza v predpust. Brezbrižno veselje si je napravilo svoj dom po svoji volji in po svojem neokusu. Recite otroku, ki ga nauki še niso pokvarili, da naj si opremi izbo, kakor mu je drago, pa boste ugledali kolibo kramarja z drobnino in mešanim blagom. Nedolžnost in razposajenost še nikoli nista imeli okusa, če je okus tisto kakor dolgočasen mir ...«

Tako mi je razlagal in jaz sem mu verjel. Čutil sem, kako mi je trkalo na srce brezbrižno uživanje - tisto uživanje, ki ga ne moti spomin na preteklost, ne skrb za sedanjost, ne misel na prihodnjost. S svobodnim očesom sem pogledal nanjo, ki sem jo ljubil - (Amanda so ji rekli, pa mislim, da ji je bilo drugače ime) in ko sem jo pogledal, se mi je zdela še lepša nego na odru. Sedela je za mizo v ohlapni pisani halji s širokimi rokavi, ki so odkrivali bele roke. Smehljala se ni zapeljivo in prešerno, kakor tedaj, ko je pomežikovala v parket - ves otroški in brez zlega je bil njen smehljaj. In nenadoma, glej: tam za steklenicami, za kozarci so se njeni prsti ovili njegovih, prav kakor sramežljivi prsti dveh zaljubljencev, ki ne marata svoje sreče razodevati z besedo. Za hip sta se pozdravil s pogledom, tihim in ljubeznivim, mene pa je spreletelo: »V tej ljubezni ni laži, kakor je razposajena! ...«

Ko sem se poslavljal, mi je stisnila obedve roki in me je z veselim smehom poljubila na čelo; bil sem nekoliko večji od nje, pa je stopila ne prste. Čutil sem, da sem osramočen, neroden in neumen in da se mi meščan Marhula od strani posmehuje.

Prišel je kmalu za menoj po stopnjicah. Ko sva stala na cesti, mi je položil roko na ramo.

»Videli ste, česar še nihče ni videl. Ker ste pošten in nedolžen človek, ste videli samo z očmi; jezik ne ve o tem večeru! ... Pa če bi vedel svet, kaj bi mi mogel očitati? Človek ima dvoje oči, dvoje ušes ... dvoje src in dvoje duš. Kdor pravi, da čuti le tako in ne tudi narobe, da misli le tako in ne tudi drugače, da ljubi le tukaj in ne tudi tam, tisti laže! ... Čemu bi vam razlagal? Sami boste spoznali!«

Ko mi je povedal tako modrost, si je visoko zavihal ovratnik suknje ter se je nameril od glasnega proti tihemu domu.

Jaz sem gledal za njim in nisem mogel dognati v svojih mislih, ali je grešnik ali je svetnik ...

IV.[uredi]

Meščan Marhula pa je obolel. Nikoli prej ni bil bolan; ko je ležal na postelji in so mu noge odrevenele, je vzdihnil v svojem srcu: »Smrt je potrkala na duri, naj odpre v božjem imenu!«

Močan človek omaga v bolezni prej in bolj, nego betežen starec ali slaboten otrok. Tako je bil meščan Marhula ves plah in malodušen, mehke in jokave so bile njegove misli, srce njegovo je bilo polno kesanja.

Nekoč, pozno na večer, je poklical svojo ženo k postelji in je objel njeno desnico z obema rokama. Njegove oči so bile solzne, glas se mu je tresel.

»Malči ... moja ura je blizu!«

Ona se je ljubeznivo nasmehnila in ga je pogladila z levico preko čela.

»Kakor nespameten otrok si! Malo prehlajen si, ker si ponočeval, razposajenec! Jutri že boš vstal in se boš smejal sebi in svoji bolezni!«

»Ne, Malči, srce mi govori, da je blizu moja ura ... in zato je čas, da ti razodenem, kar je bilo skrito vsem in tudi tebi. Odpuščanja bi te prosil, če bi bilo mogoče odpustiti greh zoper čisto ljubezen. Glej, sedem let je že, dolgih sedem let, da se ti lažem z očmi, z besedo, z dejanjem in s srcem! Ti, vsa nedolžna in dobrotna, si verjela, kar je govoril moj lažnjivi jezik: da sem zvest tebi, svojemu otroku in svojemu domu. Zdaj poslušaj, da boš spoznala vso ničvrednost in zavrženost mojo. Že pred sedmimi leti ...«

Še preden je pričel meščan Marhula s svojo izpovedjo, se je gospa naglas zasmejala.

»Saj sem rekla, da si nespameten otrok! Ali prav res misliš, da nisem vedela že tisti prvi večer, kam si se bil napotil in kdo ti je stregel? Ko si se vrnil, te je razodeval glas in pogled in vonj ... še prijetno mi je bilo, da si je bila izbrala vijolice. Čemu bi ti branila? Saj si celo na poročni dan pisal prav lepo in prisrčno pismo tisti dunajski Nelly ... pa vendar sem vedela, da me imaš resnično rad ... Tudi zdaj si se prav pošteno ravnal, vseh sedem let. Gledal si in skrbel, da ni bilo sitnosti in hudih govoric ... in poglavitno je, da si me ljubil kakor prej - na koraku bi ti poznala, že na stopnjicah, kdar bi me ne ljubil več ... Le potolaži se, ti nespametni otrok ... in če ti je drago, ji pošljem v tvojem imenu cvetic in prijazen pozdrav ...«

Meščan Marhula je strmel na svojo ženo z velikimi, otopelimi očmi; nato se je molče okrenil k zidu. Čez tedni dni je okreval. Spremenil se je bil popolnoma, v obraz, v oči; govoril je z drugim glasom, celo hodil je drugače. Znanci so se čudili in so ga pomilovali: »Glejte, saj je bil res hudo bolan ... kakor da je od mrtvih vstal!« Če so ga izpraševali, kako da mu je zdravje in čemu da je potrt, je zlovoljen zagodrnjal, da naj ga puste na miru. Ljudje pa so razsodili: »Bolezen mu je ostala v krvi ... tam grize in gloje!«

To je zgodba o meščanu Malhuli.

Prijatelj me je vprašal začuden:

»Čemu je bil potrt in zlovoljen? Stvar se mi je iztekla, da ni mogla boljše! Zdaj lahko zavriska in prepeva, kadar se napoti k Amandi; ni se mu treba zavijati v ovratnik in plaziti se ob zidu!«

»Prej je zahajal na svoj veseli dom, v skrit paradiž ... zdaj bi zahajal samo še k oveneli Amandi. Jaz pa trdno verujem, da jo ljubi, kakor jo je ljubil; najbrž topleje; in da ljubi tudi svojo ženo, kakor jo je ljubil. Ali stvar je taka: do tiste ure, ko se je hotel ponepotrebnem izpovedovati, je imel dvoje dvomov, zdaj nima nobenega. Kamor stopi in kamor gre, se mu smeje glas v uho: »Saj vem, kam te vodi pot! Le pojdi in nič se ne boj, ti nespametni otrok!« - In na drugo uho se mu smeje glas: »Kaj te je strah in kaj bi se skrival? Saj vedo, kod hodiš in kdo ti streže; le možno me objemi!« ... Ne zamerim mu, da se je tako hitro postaral in da poseda po umazanih predmetnih krčmah ...«

Umolknila sva. Noč je bila že pozna; težke snežinke so tipale po oknu kakor oprezni prsti.

»Nocoj pojdem!« je rekel nenadoma moj prijatelj.

»Kam?«

»Kamor pojde najbrž tudi meščan Marhula!«

Pogledal sem nanj; v temi se mi je zdelo, da je njegov obraz podoben lobanji.