Marta Bogdanović

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marta Bogdanović
Josip Knaflič
Izdano: Slovenski narod 14. nov. 1902 (35/262), 1−2
Viri: dLib 262
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Poznega jesenskega popoldne sem se vračal, jezde pohlevno dolenjsko kljuse, s hribov na hrvatski meji, kjer sem bil posetil prijatelja župnika, ki pase ondi v miru in zadovoljnosti poslednje slovenske ovčice.

Večer se je bližal, solnce je padlo že nizko na zagrnjenem horizontu in je pravkar, ko me je vzdignil moj črnogrivasti tovariš na širokozbokano dobravo, posijalo nama nasproti izza jasnega trikotnega okna, ki se je odprlo v oblakih, liki božje oko na vso nekam otožno pokrajino, poživilo doline, kjer so počasni ljudje želi ajdo in lomili koruzo, poslikalo z neskončnostjo rdečih barv kostanjeve gozdove, katerih motni, mrzli bager je žarel zdaj kot ogenj in zlato, — in je vrglo bliskajoč plamen na strehe vlaškega sela gori na višavi, da so zagorele, in je zabodlo sedem ostrih mečev doli v burnovaloveče prsi majke Save, da je brizgnila čez bele bregove gorka, purpurna kri ...

Bilo je hladno, in precej močan veter se je začel javiti v kratkih, hitrih sunkih ter mi donašati na uho zdaj od blizu, zdaj od daleč ukanje mladih pastirjev in mehko, milobno sviranje piščali ...

Daleč sem še imel do doma in poganjal sem konja v urneji tek, kar pa nič prav ni šlo, kajti klanec se je strmo nižal in na mokrih ilovnatih tleh so v enomer polzela kopita. Steza, po kateri sem jezdil, je bila samotna in pusta; na obeh straneh rmene, razjedene stene hriba, pred mano vedni ovinki — razrita in čimdalje ožja grapa ... Žive duše nisem srečal, ali v najglobočjem jarku, v najhuji soteski, kjer bi se ne mogla ogniti dva človeka, sem skoro pojezdil žensko. Bilo je ravno na ostrem voglu pota, in zapazil sem jo uprav, ko je skočila izpred konja in se stisnila v hrib, da me pusti mimo ...

Ali jaz sem se ustavil, kajti ta ženska je skrivala obraz v predpasnik in jokala in ihtela, da se je tresla po celem telesu ... V prvem hipu sem domneval, da se je morda kaj poškodovala ali se tako prestrašila, toda zaslutil sem takoj drug vzrok njeni bolesti: zakaj njen jok je zvenel kakor davna silna tuga, kakor tožba gorjapolne, obupane duše! — In tako mlado, lepo bitje!

Bila je vlaška deklica, komaj šestnajstih let, ljubezniva deklica. Život kakor v kipih naših umetnikov, vrat izredno nežne oblike in odičen s svetlimi steklenimi koralami, glavica obtežena z debelima črnima kitama; bosi nogi sta bili vitki in fini, ali orudeli od mraza in oblateni do belih kolen ... Vsa postava je izdajala lepo dekle in zares, ni me prevaril njen zali obraz! Ozrla se je namreč vame za trenutek, zakaj li čakam, ali takoj je zopet povesila glavo in ihtela dalje, ne da bi se ganila. Tedaj sem se vzdramil iz svojega presenečenja in občudovanja in jo sočutno vprašal: »Kaj tako plakaš, dete?«

Zaman sem čakal na odgovor, le huje je zajokala in jela zdajci glasno vzdihati in tarnati. Ali nisem mogel razumeti teh zadušenih, pretrganih zlogov. »Aj, sirota!« sem ji govoril. »Potolaži se in povej mi, kaj ti je. Morda ti pomagam ...«

Na te besede pa je divje stresnila glavo, z obema rokama zgrabila za lase in s presunljivim vzklikom: Ne! Ne! se zgrudila na blatno, umazano zemljo, kjer je obležala v zamolklem, onemoglem stoku.

Nisem vedel, kaj začeti ... To je bilo tugovanje za umreti! Stopil sem s sedla in se sklonil nad njo, da bi jo dvignil. Tedaj pa je ko srna skočila na noge in hotela zbežati. Jaz pa sem jo ujel za roko.

»Ne pustim te, dokler mi ne poveš, kaj te boli. Glej, ti se mi smiliš! Ne bi se sicer toliko brigal ... Ti si nesrečna, in jaz bi te rad potolažil. Potoži mi, lažje ti bode potem ... Prosim te.« — Moj prigovor je jel vplivati nanjo ... Ostala je in polagoma se je toliko utešila, da mi je — sicer še vedno v solzah — ko sem jo opetovano vprašal, kako se imenuje, povedala:

»Marta Bogdanović«.

»In kam te vodi pot?«

»Domu k majki.«

»Ali kje je tvoja majka?«

»V Novem selu.« (Novo selo je bila vlaška vas na bližnjem hribu).

»Pa od kod prihajaš?«

»Iz Loga. Pri Zaborštniku sem bila v službi.«

»In ondi te je zadela nesreča?«

»Ah, da ... Ah, jaz zapuščena!« Zopet se je udala joku in tožbam in dolgo je bila kakor ob pamet ... Njena bol je morala biti velikanska! Naposled pa mi je z odkritostjo in zaupnostjo, s katero išče trpeče srce tolažbe in olajšave, povedala vse.

Pri Zaborštniku je služila, da. In z domačim sinkom sta se ljubila. Ljubila, da sta ju srci boleli — kakor je rekla ona ... Ko pa je njena ljubezen z vso nepremagljivo mogočnostjo zatirjala svoje pravice, in sta stopila pred očeta, da bi smela skleniti zakon, je stari zdivjal in ubil bi bil oba, da se nista rešila ... Ona se je skrila pri sosedovih, sin pa je pobegnil. — Dva dni je čakala, da se vrne, in da ukreneta kaj za svoje življenje ... Danes pa ji je prišel naznanit njegov prijatelj, da je Ivan odšel v Ameriko in da ga več ne bo nazaj. Lep pozdrav ji daje v slovo, a nobene dobre besede, nobene nade! Ali ni to strašno? Ali je kaj čudnega, da že tri dni samo plaka in jadikuje in da že nima več zavesti v duši, ne moči v telesu? Da, čudno je, da še živi!

Gledal sem jo, ko je govorila, kako so se ji borile prsi, kako so drhtele njene ustnice, kako so se ulivale neusahljive solze iz njenih zateklih črnih oči ... To je vražja burka, katero je zaigrala usoda s to siroto! Ali videl sem, da ne smem niti grajati niti soditi, ampak da moram pokrepčati s tolažbo in napojiti z upanjem dekletovo srce! In rekel sem: »Marta, ti nimaš prav, da toliko žaluješ. Pomisli! Ali je mogoče, da te je Ivan zares za vselej zapustil? On, ki te je tako ljubil! On, ki te je hotel poročiti! Ali je mogoče, da bi vajina ljubezen na tak način končala? Ne, za nič se nista toliko ljubila. Vidiš, Marta, to ni mogoče! Ti sama tega ne veruješ! Ti samo dvomiš, ali dvomi se vedno... Obupati pa ni nikdar — do smrti ne! Tebe hoče uničiti, da je Ivan šel od tebe, šel brez slovesa ... Ali povej, koliko bi bilo bolje, da ti je stisnil roko v slovo ali ti rekel ljubo besedo? Še enkrat huja ločitev! In zakaj je šel? Ker je moral iti! Da je hotel ostati doma, moral bi pustiti tebe. Daleč, daleč je šel, res je, ali dobro je storil. To bo omehčalo očeta! In veruj mi, da on sam ga še pokliče nazaj ... In Ivan se bo vrnil in ti boš zopet njegova, ker te ljubi, — to so mi povedala tvoja usta ... Le pojdi domov in počakaj pri majki, kmalu boš prejela od svojega Ivana — veselo vest, da, pri Bogu! Saj ne more biti drugače ... In ne pozabi, da je tudi on v bedi! Vidva sta oba žalostna, ali žalosti sledi veselje. Vedno ne sije solnce, Marta! Poglej na nebo — mrak je zdaj tam gori in oblaki, ali jutri zarana bo svetilo kakor velik biser!«

Ah, kako me je gledala! Tako gleda umirajoči v zdravnika, tako gleda ptiček v tebe, kadar mu odpiraš gajbico, tako gleda skozi temno noč gorja in obupa v nade poslednjo zvezdo človeška duša ...

In Marta je upala. Roke pritisnjene na bolne prsi, žejna usta polodprta, z očesom ne trenivši — tako je stala pred mano in poslušala moje besede. In njeno obličje je postajalo mehkeje in topleje in zdajci, ko sem umolknil, je zaplal na njem smehljaj — truden in slab sicer ko večerni žarek, ali tudi lep in miren ko večerni žarek. »Ah, zdaj mi je, kakor da sem se prebudila iz strašnih sanj. Resnica ni tako grozna ... Ali bolečina je velika, ker je prva! Minulo moje življenje je bilo liki sladka bajka. Zdaj hočem trpeti, pa tudi upati hočem. Bog me ne bode zapustil!«

Še enkrat je globoko vzdihnila, kakor da si hoče odpahniti poslednje breme s srca, potem se je naglo sklonila, rahlo poljubila mojo roko in stekla po jarku navzgor. Noč je ... A tvoja noč naj izgine in sijaj ti solnce, Marta!

***

Dolgo časa nisem pozabil Marte, toda polagoma me je zapustil spomin na-njo. Ah, človek ima za lastne bridkosti toliko brige!

Snežnega zimskega dne pa dobim v gostilni popa Miljanovića iz Novega sela, dobrega znanca. Moje prvo vprašanje je bilo za Marto Bogdanović.

»Marta Bogdanović, nesrečnica? Pred tednom je umrla v otroški postelji — in dete ž njo ... Gospod jedini je še usmiljen!«

Pop Miljanović je jezno izpraznil kupico in zapazivši, moj osupli obraz, je nadaljeval:

»Kako naj je prestala sirota? Že pred porodom je bila ob vse življenje, kakor senca ... A Zaborštnika naj vzame vrag, oba! Stari je trinog, mladi pa šleva ... Sramota je to!«

In potem je govoril župnik Miljanović še ostre besede zoper oholost in krutost slovenskega kmeta ...