Marko, Luka in Dioniz

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marko, Luka in Dioniz.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 12. februar (1910) 43/34
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Neki oče je imel troje sinov. Prvemu je bilo Marko ime, drugemu Luka, najmlajšemu pa Dioniz. Ko so dorasli, jih je poklical ter jim je rekel:

»Stari in pametni ste dovolj, da ravnate sami! Pojdite v svet ter si ustvarite življenje, vsaki po svoji moči in po svojem daru. Kadar se povrnete, izročim dom tistemu, ki ga bo najbolj vreden.«

Odštel jim je doto, blagoslovil jih je, sinovi pa so se napotili v svet, vsak po svoji cesti. Trdo in počasi je stopal Marko, kakor da bi noge iz zemlje rval; priljudno in gosposko je hodil Luka, vsak korak mu je bil poklon; Dioniz je poskakoval ter prepeval.

Čez dolgih devet let so se povrnili na rodni dom. Oče jih je vprašal:

»Sinovi, kako ste se ravnali in kaj ste dosegli?«

Moško je stal Marko pred njim. Višji je bil skoraj od očeta samega; kakor je bil mlad, se mu je valila temna brada na široke prsi.

Marko je govoril:

»Najprej je Bog zemljo ustvaril, nato pa človeka, zemlja je vse. Kdor gospodari nji, gospodari ljudem. Osvajal sem si jo, ped za pedjo, korak za korakom. Na zemljo sem gledal, nikamor drugam. Suval se jih v jarek, če so padli pred moja kolena; kdor mi je zastražil pot, se je zgrudil. Le pesem zemlje sem poslušal, ničesar drugega; ne prošenj nisem slišal, ne kletev, ne joka, ne hropenja umirajočih. Bogata in rodovitna je moja zemlja, zakaj s krvjo je pognojena. Zdaj raste sama in se širi; le z očmi premerim mejo, le z roko ji ukažem — pa se odmika v daljavo preko njiv in senožeti. Tako je rodila moja dota de vetkratno; in vsako leto bo žetev devetkratna!«

Oče se je ozrl na Luko.

Gosposko je stal Luka pred njim in se je smehljal. Oblečen je bil po mestno; ves lep, gladek in počesan je bil.

Luka je govoril:

»Nisem kupoval njiv, senožeti in gozdov; kupaval sem najdragocenejše in najplodovitejše blago: ljudi sem kupaval. Dragoceno blago, ali za pametnega kupca najcenejše! Videl sem jih, kako so prišli na semenj s praznimi rokami, cigani in postopači; ko so se vračali so bili graščaki. Sladka beseda, mehka roka, zlata obljuba, lep smehljaj — to je naš kovan denar. Tisti, ki tega denarja nimajo, nam očitajo, da sleparimo ljudstvo, da smo hinavci in licemerci, da si stavimo graščine na svetu ociganjenih siromakov. Njih očitki pa so gola zavist. Nespameten kupec, ki bi govoril: Ne, prijatelj — cena, ki si jo rekel, je preskromna; plačam ti devetkrat toliko! — Nikjer ni ukazano, da bi zdravil slepce in glušce, da bi lahkovernim vero izganjal, neumnim pamet delil. Hoče se jim sladkih besed, zlatih obljub in lepih smehljajev — nate jih, na izbiro, v izobilici. Varčeval nisem s tem svojim kovanim denarjem, pa mi je rodila dota devetkraten sad. Češčeno je moje ime, brez števila je mojih udanih sužnjev, ki radovoljno vlečejo v klanec moj zlati voz!«

Tako je govoril Luka; oče pa se je ozrl na Dioniza, svojega najmlajšega sina.

Dionoz je stel pred njim ves kuštrav in siromašen. Podoben jc bil popotnemu godcu; majhen, droben, bos, golorok; oči pa so bile svetle in so se veselo smejale.

»Kaj si napravil s svojo doto?« ga je vprašal oče.

Dionoz je govoril:

»Kaj da sem z doto napravil? Komaj še vem, da sem jo imel! Morda sem jo na beli cesti izgubil, morda sem jo po spomladanskem polju raztrosil, morda sem jo v krčmi zapil. Kaj mi dota? Nisem kupaval, prodajal sem! Prodajal vernim kupcem veselje in bridkost, hrepenenje in zadoščenje; časih so jemali in so bili hvaležni, časih pa so me sredi ceste pretepli. Kaj tisto — plačilo je plačilo, pa bodi cekin ali gorjača! Mnogokdaj sem bil žejen in lačen, malokdaj napojen in nasičen. Kaj tisto — eno solnce sije lačnim in sitim! Zdaj le, recimo, zdajle sem hudo lačen. Oče, pridajte doti še kos črnega kruha!«

Tako je govoril Dioniz. Oče pa je razsodil:

»Tvoj, Marko, bodi očetni dom! Zemljo, komur je zemlja mati in sestra in ljubica! Gospodaril boš telesom, močan in teman gospodar ... Tebi, Luka, ni treba zemlje, večji je tvoj blagor: gospodaril boš dušam, sam brez duše! Ne boš jih videl, Marko, ko bodo umirali pod tvojimi težkimi koraki; smejal se jim boš, Luka, ko bodo preklinjali tvoje ime! ... Kje pa je tvoje kraljestvo, o Dioniz, najmlajši otrok moj? Tvoje kraljestvo je onkraj življenja, onkraj teles in onkraj duš! Zapravil si posvetno življenje, zato boš večnega deležen — največji je tvoj blagor, o Dioniz! Doto pa sem vam bil odštel vsem po pravici in vsakemu enako; ne primaknem več niti drobtine črnega kruha. Sam si gledal, sam glej!«

Tako je razsodil pravični oče ter je umrl.