Marjetica. Iz Sarajeva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marjetice (Iz Sarajeva.)
Mara Stepanova
Izdano: Vigred 15/8 (1937), 310-313
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ozke ulice se stekajo z bregov v mesto. Enolične so in skromne, kot mala neznatna življenja, ki jih komaj opazimo, a so vendar vsako zase svoj svet. Te ulice se vzpenjajo ko misel mladosti: drzno včasih, včasih umirjeno in lagodno. Večkrat se ti zgodi, da nenadoma doživiš nekaj velikega v njih. Morda srečaš človeka, ki te čudovito spominja na nekaj. Na kaj, o tem se včasih zastonj vprašuješ. Tisoče jih je šlo mimo tebe, tisoče jih bo šlo, a redki so obrazi, na katere ne moreš pozabiti nikdar več. Enkrat samkrat si jih srečal, potem hodijo s teboj vse življenje.

Doli v mestu, sredi široke in najlepše ulice srečavaš življenja iz neznatnih ulic z bregov. Jasno jih spoznaš: po pogledih, ki so vajeni strmeti navzgor, po korakih: počasnih in previdnih, po iskanju in božanju z očmi, za katerim slutiš tlenje večno bdeče želje in hrepenenja po življenju prostranosti in udobnosti nižin. Pisani turbani, včasih zamazani in razcefrani, dičijo njih sive modrostne glave; črne tančice, razorana in nagubana lica stark, v katera se ni nikdar v življenju zazrlo oko tujega moškega. In še srečavaš med njimi — mladost. Deklice rožnih lic, z opojnimi očmi ujetih srn, ki si drzno dvigajo koprene sredi promenadne ulice in zapeljujejo ... Ta Alahov cvet je opojnejši od najžlahtnejšega vina in nevarnejši od puščice Amorja ... — Za vsem tem pa teče reka. Mirno, pokojno in brez šuma. Vrsta mostov vodi preko nje v pokrajino mošej in minaretov, kjer so doma golobje in klici Alahovih svečenikov v uri, ko tone sonce daleč na zapadu za tihe pokrajine in si človek z neutolažljivim hrepenenjem želi neznanokam. Preko vsega pa vesla pesem velikega katedralskega zvona: pozdrav Roži libanonski, Cedri z gore, Devici, ki je peklenski kači glavo strla! Pesem brona se lovi v stasitost jagnjedov ob reki, in za njimi nekje v samotni celici Alahovega meniha komaj slišno zašelesti kamenček v peščeni uri ...

*

Z Trebeviča je zavelo. Opojen veter pomladi, ki je kakor blažen poljub deteta. Prinesel je s seboj vonj po nedolgo skopnelem snegu in po prvem cvetju vrtov, preko katerih je brodil. V parku se je razcvetal španski bezeg in sinje zvončnice so bile v polnem cvetju.

Simon in Janica sta se nenadoma znašla ob cvetoči gredi. Bele, s svežim peskom posute steze so vodile krog in krog, zamotano, da se jima skoro ni dalo kreniti z njih. Hodila sta brez besedi in vonj prvega cvetja jima je preprezal misli in tiha neizpolnjiva hrepenenja. Ko sta za hip obstala ob cvetočem grmiču, je Simon zamišljeno izjavil:

»Pravzaprav nisem mislil semkaj.«

Mlada sorodnica se je ozrla vanj: Kam neki je potem nameraval? V parku je vendar najlepše. — Čez hip je dejala:

»Poglej, kako krasne rože!«

Pogledal je v smer kamor se je dvignila njena bela roka, potem pa je priprl oči. Nekaj bolestnega je bilo v tej njegovi gesti, in ko je za hip ujela v svoj pogled temne kolobarje krog njegovih milih oči, je tudi njo prevzelo bolno čustvo ... Morda je to zanj poslednja pomlad, to cvetje zadnje cvetje ... Da, najbrže, saj drugače ne bo moglo biti. — Vedela je, da so se v tem hipu srečale njune misli. Tudi Simon je slutil to. Skušala se je smehljati prosto in vsakdanje, a je njen smeh izzvenel ko zvok pretrgane strune. Simonu je bilo, da bi ji rekel, naj se ne muči, pa ni storil tega. Saj je vseeno. Sedel je na klop in se zazrl v ostanek muslimanskega pokopališča tik pred seboj. Trava ga je preraščala, bujna in sveža, in iz te bogate žametnozelene preproge so rasli vanj mali vitki spomeniki ko drobne misli, ko ugašujoči, ko davno ugasli spomini na tiste, ki leže pod njimi pozabljeni in čakajo. Nekaj časa je strmel vanje in Janica je trgala marjetice. Potem se je nenadoma dvignil in stopil k deklici. Sklonil se je do njene roke in ji jo odmaknil s tal.

»Dovolj jih imaš, Janica.«

Pogledala ga je začudeno, a hip nato povesila pogled; zares, kam bo s tolikimi cvetkami! Drobcena, nežna življenjca, željna sonca in rasti, ona pa gre in jih brez misli trga tjavendan ...

»Oprosti, to sem natrgala zate.«

Položila mu jih je v dlani, prozorne in koščene. Pa to je bilo tako slabo opravičilo! Čutila je, da je storila nekaj, česar ji mladi Simon ne bo mogel odpustiti.

V fantu je vzrastlo čudno čustvo: želja, da bi se maščeval za potrgane cvetke. Zopet nista govorila ničesar. Prijel jo je za roko in sta šla. Vdala se mu je brez besed in ni mnogo razmišljala, kam sedaj. Saj je vseeno. Mislila je na drobne marjetice, ki jih je držal v dlani in ena izmed njih je postajala začudo velika. Imela je dolga, bleda peresca in — Simonov obraz ...

Ob jarkih, kamor sta dospela izven mesta, so cvetele spominčice in kalužnice. Veter je vel preko njih in jih razgibal v prijetno valovanje daleč doli za ovinek. Tam so rasle ciprese in vrbe žalujke in prvo popje perunik se je razcvetalo.

Janica je spoznala kam gresta.

Pred pokopališčnimi vrati je Simon iztegnil roko:

»Poglej, kako krasno se vidijo Hercegovske gore! Tam je Jahorina, tam Treskavica in tam nekje za njima je Kutski grad ... —«

Prenehal je, kot bi hotel še nekaj dodati, pa se je premislil, ali morda zamislil in pozabil, da bi moral še nekaj povedati. Janica je pač tudi tako vedela vse: da se je tam zgodilo ... Da je tam, na onem osamljenem hribu, nekega poletnega dne namočilo vročega in razgretega Simona do kože ...

Krenila sta mimo cipies po široki beli poti dalje. Ob sveži, komaj zagrebeni gomili mlade deklice se je Simon ustavil. Cvetje na njej je bilo še rosno. Zdelo se je, da je moral na grob hoditi nekdo, morda vsako uro in kropiti cvetje s svežo studenčnico. To je glasno mislil, potem pa umolknil. Morda se mu je zdelo potrebno, da se spomni na neznanega človeka, ki toliko žrtvuje in mu ni odveč in ne neprijetno hoditi na gomilo skoro vsako uro. Morda je mislil in ugibal: ali je prijetneje tistemu, ki prinaša hladno studenčnico komaj utrganim rožam, ali tistemu, na čigar gomili te rože ležijo in dehtijo ko nikdar pozabljen trenutek slovesa med živimi in mrtvimi. Morda je mislil, da je potrebnejši molitve in prošnje tisti človek, ko pa mlada deklica, snivajoča tam spodaj pod mrko rušo. —-

Ko je zopet spregovoril, mu je zvenel glas ko struna na harfi, kadar ta dosluži svoje in je njeno življenje na najobčutljivejšem mestu načeto.

Janica se ni upala ozreti vanj. Slutila je, da bi se ji samo nasmehnil s tistim obupno vdanim nasmehom, ki nima namena skrivati ničesar. Pa tudi tako ni ušla temu, česar se je najbolj bala: odkriti, trpko bolestni samoobsodbi človeka, ki ve in čuti, da ni več daleč njegov dan. Vračajoča se mimo pokopališčnega križa, jo je nenadoma prijel za roko.

»Misliš, da ne vem, kaj si mislila prejle ob sveži gomili?! Do pičice natančno ti lahko ponovim tvoje misli.«

Ponarejena mirnost in ravnodušnost njegovih besed je žgala. Za njo je bilo ostro čutiti bolečino in nemir mladega življenja, ki si mora šteti dneve in ure. — Janici se je orosilo čelo. Obšel jo je občutek, kot da jo hoče pripraviti, primorati do tega, da bi mu odkrito in jasno razodela svoje mnenje o njem. Bilo ji je strašno. Zrla je nepremično v vrhove cipres, ki jih je rahlo pozibaval veter in njena razbičana misel se je trdo zagrizla v bolečino. Simon pa je nenadoma stopil pred njo in ji pogledal naravnost v obraz ...

»Le zakaj neki umikaš svoj pogled?! Mar misliš, da se bojim —.«

Deklica je vztrepetala.

»Jaz nisem mislila ničesar.«

Oba sta živo čutila, da so bile te besede laž. On se je zasmejal ubito in kratko. Smeh, ki je jasno povedal:

»Vem: vi vsi se veliko bolj bojite moje smrti nego jaz sam. Izmikate se mi, lažete mi, a jaz vkljub temu vse vem; jaz sem prvi, ki vse vem, kako je z menoj, in da ne bom več dolgo ... «

»Da,« je pritrdil potem, »jaz se ne bojim smrti ... mar mi je —.«

To je bila druga laž, obupna in žalostna. Čutila sta jo obadva ostro, ker je bila neprimerno težja od prve. Janica si je šla z dlanjo preko potnega čela in Simonu se je za hip zmeglilo pred očmi. —

Od nekje so prilebdeli zvoki orkestra. Promenadna godba, opojno se razlivajoča v pomladni dan, v mehko vonjajoče ozračje, vsepovsod.

Tedaj se je deklica nenadoma oklenila fantove roke:

»Simon, duša draga, zakaj vse to?!«

V njenih ko encijan modrih očeh so bile solze. Simon se je zazrl v te solze in nekaj blaženega je vstalo v njem. Pobožal je dekličino ozko belo roko in zamišljeno izjavil:

»Nihče od nas se ne boji smrti same. Vsi se bojimo nečesa drugega; nečesa velikega, pravečnega, ki pride, a ne vemo kakšno bo, in ne bo hotelo in ne moglo oditi nikdar več. Večnost, to je beseda in pojm, ki ga živ človek ne more doumeti. In mi bomo sužnji Večnosti ... «

Potem ji je vrnil marjetice.

»Na, dekle, te drobne cvetke. Shrani jih in mi jih prinesi semkaj ... Od tu bom gledal sinje hercegovske gore ... mislim, da bo vseeno lepo ... —«

*

Simona sem poznala. Srečala sem ga nekoč v eni izmed neznatnih ulic, ki se stekajo z bregov v mesto in njegovega obraza ne morem pozabiti več. Smehljal se je in me čudovito spominjal na pesem nad pesmijo, na življenje nečesa, čemur ne more biti konca ...

To se je zgodilo ob uri večerne molitve Alahovih vernikov, ko je sonce tonilo za daljne pokraijine, ko so se pisani turbani dotikali trdih tal sarajevskih ulic, ko je veliki katedralski zvon pozdravljal Rožo libanonsko, Cedro na gori, in ko je škrlatna luč zapada ožarjala ko smaragd zelena pobočja Trebeviča.