Marinka v Riedu
| Marinka v Riedu Ernst Glaeser |
| |||||||||||||||
Prijatelj K., ki je učitelj v neki riedski vasi, me je povabil k sebi. Nameravala sva v njegovi čolnarski hiši ob Renu živeti tako dolgo, dokler nama bo ugajalo.
Hiša je pol ure daleč od vasi. K. bi torej zjutraj lahko od tam odšel, imel šolo in bil proti 1 uri spet nazaj. Jaz bi med tem časom sedel na obrežnem kamenu, metal trnek in lovil tiste ribe, ki so pod imenom majske ribe zelo priljubljene pri kmetih. Po maju jih nazivajo le zato, da hvalijo njih nežno meso. Teknejo zelo aromatično in njih luskine se lesketajo, kadar leže v smrtni iuči obrežja, kakor mlado brezovo listje spomladi.
Ko bi imel šestero teh rib skupaj, bi jih očistil in umil. Nato bi jih povaljal v moki in ko bi K.-jev široki klobuk vzniknil na koncu vasi, malo pred topolom, bi jih iskrbno položil v pojočo mast. Zraven bi lahko jedla bel kruh in pila tisti pommard, ki je bil K-jeva edina razuzdanost. 25 steklenic ga je imel vedno na zalogi v zaboju, opaženem s slamo. Ko bi K. potem vstopil, bi se jaz napol obrnil od ponve, kjer bi cvrčale ribe, ter mu dejal: »Baš prav prihajaš. Do minute. Pripravi mizo.«
K. bi položil nato svojo mapo na jelkovo polico, vzel iz pločevinaste škatle povoščeni prt, ga pregrnil čez mizo, postavil nanj dva aluminijasta krožnika s cinastim priborom, razrezal z lovskim nožem kruh, oblekel svoj usnjati suknjič, star, zavržen, podedovan kos iz vojne, odlomil pommardovki vrat, prinesel kozarec z reliefom, predstavljajočim trobentača iz Säckingena, razrezal citrono na rezine, nato bi šel k meni, me potipal po rami in dejal: »Miza je pokrita«. Medtem bi bile pa tudi moje ribe že pripravljene, položil bi gladko, belo škrl na prt in nanjo postavil ponev. K. bi primaknil dva stola in naložila bi si rjavopečene ribe na krožnik. K. bi potem razlomil kruh na pravilne kocke, kot se je naučil v Franciji in naredil prvi požirek.
In jaz bi naredil drugega in zacmokal z jezikom, kot je naredil K. pri prvem. Nato bi jedla, tiho, ali pa med pogovorom, kakor bi pač nanesla volja. Zakaj K. in jaz navadno ne govoriva veliko, tako dobro se poznava.
Po jedi bi šla k reki in kadila marylandske cigarete, ki diše tako kot zrak v Riedu v tem letnem času: grenko in močno. Če bi pripluli mimo vlačilci, bi jim 'migala, in holandski mornarji v modrih jopah bi stali poleg svojih žena, ki nosijo rdeča krila, in pljuvali v vodo. Ali pa bi kdo od njih dvignil steklenico in naju pozdravil s požirkom. Rdečelas dečko pa, ki bi stal na kljunu, bi metal drobce premoga za nama. Poleg njega bi lajal majhen, umazan špicelj, kar bi Ob brezglasni vožnji ladij zelo bedasto zvenelo. Če bi bilo solnčno in jasno vreme, bi potegnila kvišku zastavo. Ta ima barve vaškega nogometnega društva, kateremu pripada K. kot desno krilo.
Ob treh bi moral K. spet v vas, da bi imel telovadbo. Preden bi bil nazaj, bi jaz skuhal kavo in pripravil čoln. Kavo bi potem nalila v termo, nato bi brodarila malo po Renu navzdol, morda do broda, kjer stoje na levem bregu lepi kozelci, se izkrcala v Oppenheimu in šla po visokih cestah navzgor do rdeče hiše, kjer se začenjajo vinogradi.
Tam bi K. zažvižgal in Marinka bi prišla ven. Nosila bi temno obleko s sivomodrimi kožuhovinastimi progami ob vratu in lasje, ki se ji svetijo kot temen ahat, bi ji ležali težko in naričeno čez čelo, ki je kakor napeto iz svile. Z njo bi šla po vinogradih, v katerih še nihče ne dela in Marinka bi se smejala. Tisti smeh, pred katerim K. vedno zardi in ne more ničesar reči. Marinka pa bi ga dražila in se mu z lasmi čisto približala. K. bi potem godrnjal nad slabo potjo in vprašal Marinko, zakaj ni stala v nedeljo na bregu, ko se je peljal mimo.
In Marinka bi dejala, da je pisala pismo staršem na Poljskem, da bi še dalje ostala tu, kjer ji tako ugaja. K. bi na to molčal in položil svojo roko previdno krog Marinkinih bokov.
Potem bi šli po mrzlih vinogradih, ob njihovih težkih, razpadlih zidovih in bi malo govorili. Samo Marinka bi se smejala, če bi kokoš stekla čez pot ali če bi se kje mačka snažila v redkem solncu. Zakaj Marinka se smeje vedno, kadar vidi živali, kot da bi imela kake skrivnosti z njimi.
Na krogu spredaj ob mali terasi bi se ustavili pod golimi javori. K. bi vzel orglice iz žepa in igral Marinki pesmi, ki jih je kot majhno dete čula v svoji rojstni vasi zvečer od nemških vojakov. Tiste melodije, ki so Marinki nepozabljive, ker so bili možje, ki so jih peli, tuji možje. In Marinka bi iskala zraven besed in če bi bile prave, bi K. prikimal. Jaz bi pa moral v zadregi gledati na levo, kjer bodejo v zrak rdeči dimniki velike avtomobilske tovarne, ali pa navzdol proti reki, kjer šume na peščenem obrežju čistilci. Kajti K. je vedno sentimentalen kadar je pri Marinki, kar pa njega samega jezi, ker to brzda njegov pogum proti Marinki. In Marinka navidez hoče, da je K. tak proti njej, ker se boji njegovega poguma. Ko sem pozneje s K-jem sam, ga zmerjam, imenujem njegovo vedenje smešno, njegov način romantičen in strahopeten; zakaj nevoščljiv sem mu, ker more biti še tak; in sicer kaki deklici na ljubo ...
Kadar K. odstavi orglice, so njegove ustnice čisto modre. Marinka stoji ob njem, roko je položila na njegovo ramo in šteje vlačilce in čolne, ki vozijo po Renu polagoma navzdol. Včasih zatuli parnik in bljuje dim, ali pa zadoni hripavi glas krožne žage iz barak, kjer je rezlarija. K. je našel v grlu glas, ki ta ton docela naravno posnema. Marinki se zdi to zelo komično in zelo veselo. Poskusim, da bi zatulil kot sirena. K. se mi smeje in pravi, da to ni zame. Zelo bi me bilo sram pred Marinko.
Ko gremo potem nazaj, po široki poti navzdol, ki se izteka v stopnice, se Marinka in K. vedno za malo ustavljata. Največkrat tam, kjer dva zidova tvorita pravi kot. Grem po stopnicah dalje, kakih dvajset metrov naprej po cesti do vodnjaka, ki je iz rdečega peščanca in ima lepo ograjo iz kovanega železa. Tam sedem in opazujem luč v krvavo rdečih oknih cerkve svete Katarine. Zelo prijetno je čakati pred to lučjo, čeprav človek ve, zakaj K. in Marinka zaostajata. Ljubim to luč, zakaj pogosto sem sedel na tem vodnjaku in čakal. V vojski, ko smo kot skavti hoditi sem gor in pod vodstvom ostarelega majorja delali vojaške vaje, sem moral jaz vedno tukaj stražiti z modro in rdečo zastavico v rokah in mahati; ali ko je moja mati neko nedeljo od tistih neprijetno svetlih nedelj julija 1918. šla k sosedu, da bi prosila masla, takrat sem moral tudi na straži stati in čakati na »sovražnika«, ki je bil v osebi vojnega orožnika, tu ob tem vodnjaku iz rdečega peščenca z zlato vrezano letnico 1682.
Marinka in K. bosta prišla in šli bomo po vegasti cesti navzdol. In K. bo zelo prešeren, telovadil bo po zidovih, balansiral po ograjah, ali pa vriskal v okna globlje ležečih hiš, kjer dekleta lupijo krompir za večerjo. Dekleta mu bodo grozila z malimi noži, ali pa bodo metala zs njim olupke, ki jih bo K. vešče lovil in jih v pretirani stoji pritiskal na srce. žvižgal bo in vabil pse, ki jim bo dajal prinašati kamenje. Psi lajajo in se pode in se prekopicavajo po obrabljeni cesti.
Ko se pa vrnejo, s smrčkom polnim blata in z očmi, polnimi navdušenja, vzame Marinka kamen iz penastega gobca in jih boža. K. se pa postavi v stojo na rokah, da, celo teka po rokah, dokler mu ne zažvenketa ves drobiž iz žepov in ne postane njegova glava rdeča kakor pri zavretem raku. Marinka se smeje in ga vščipne v meča. K. hipoma z viška pade, da Marinka zavpije, in prha v pesku. Tam leži, oči ima napol zaprte, ustnice pa široko odprte, rdeče kakor razpočen paradižnik in kriči: »Marinka, psi, nebo, mačke, oblaki, drek!« To je njegova najljubša kletev. Marinka pa dvigne prst in mu preti, naj vstane, sicer se bo prehladih In K. plane visoko, objame Marinko in jaz moram zraven njiju dirjati po cesti navzdol, poleg nas lajajoči, skakajoči psi, vse do rdeče hiše, kjer butne K. vrata narazen in tuli:
»Jozua, vina! vina!« In Jozua pride izza točilnice v modrem predpasniku z medeno sponko, se priklanja in pravi: »Dober večer, gospod učitelj, dober večer!« Smejemo se, Marinka, K. in jaz. Sedemo in Jozua prinese vina. Marinka gre v kuhinjo. K. gleda za njo in maje z glavo. Jaz pa se sklonim k njemu, popopram glas z očitkom in rečem: »K., jaz te ne razumem. Kakšne oslarije počenjaš? Če hočeš imeti dekle – prav! Ampak zakaj se potem vedeš kot neumen pes, komično in bedasto?« In K. udari po mizi, da se kozarci prevrnejo: »Človek, ti tega ne razumeš s svojimi presejanimi možgani. To je vendar tisto lepo, da je ona dekle – nič več, kot dekle.« Zraven pije in se smeje. Nato me široko pogleda: »Če boš zmigaval z rameni, te pretepem, razumeš? Daj mi cigareto.« Dam mu jo in med tem ko K. naroča drugi kozarec, zrem skozi okna, prestrta s tilom, kako večer barva strehe vijolično in pročelja hiš karminasto.
Jozua stoji za točilnico in se smehlja. Štiri mesece že živi Marinka pri njem v hiši in vesel je tega. Oče jo je poslal v Nemčijo, sem k Jozui, kjer je kot ujetnik tri leta delal. In ni samo delal, ampak z Jozuo živel, kateremu je 1917. umrla žena na gripi. Gojil je z njim vinograde, trgal in grozdje spravljal v klet. Uravnaval je z njim vred pošiljanje in preračunaval prodajo. In sam se je z velikimi sodi vozil čez Ren in v Jozuovem imenu sprejemal denar ali vino zamenjaval za moko in mast. Zvečer je sedel z Jozuo in igral karte, ali pa kuhal rusko juho. Temu receptu je moral biti Jozua hvaležen za veliko priljubljenost lokala. Šele leta 1919. je zapustil Oppenheim in obljubil Jozui pri slovesu večno prijateljstvo. Podaril mu je pipo s srebrnim kovanjem, ki jo Jozua še danes kadi in ta mu je dal svojo fotografijo.
Dolgo sta si pisala. Oče se je zanimal za stanje vinogradov, opominjal Jozuo, naj pravočasno obreže poganjke in mu svetoval, naj drži letnike, ki so bili polni in cvetni. Kajti Marinkin oče je postal velik trgovec v Lodzu in Jozua mu je zaupal kot svojemu sluhu. Ko mu je pisal: »Pošljem ti Marinko, svojo hčer,« se je Jozua sam peljal v Berlin ponjo. Ko je bilo dekle mesec dni pri njem, je pisal v Lodz: »Hočem, da ostane Marinka še dalje tu.« Poljak, ki je Jozuo poznal, je odgovoril; »Tvoja hiša je dobra za Marinko.«
Tako je Marinka ostala in iz obiska je nastalo bivanje. Živela je pri Jozui, pomagala mu je pri natakanju, oskrbovala kuhinjo, ki je kmalu zaslovela, in poljubljala K-ja, kadar je prišel. Trikrat na teden.
Autobus, v katerem sem se peljal, je poskakoval po cesti, ki je bila zaradi zadnjega mraza skorjasta. Odkar sem bil odpotoval, sem mislil le na K-ja in Marinko in na življenje v čolnarski hiši z njegovimi navadnimi stvarmi, kot sem jih bii tukaj popisal. Položaj, v katerega sem šel, je bil jasen. Ribe bomo jedli, veslali, K. bo Marinki igral na orglice, potem jo bo poljubljal in nato bo zelo bedast, pri Jozui bomo pili in jedli pri Marinki, ki naju bo pozneje spremljala do reke, kjer leži najin čoln, s katerim se bova peljala domov. In jaz bom še dolgo zrl na golobje sivo luč oppenheimskih streh, ki jo ljubim, ker je brez otožnosti. In noč naju bo našla na širokih slamnjačah, K-ja in mene, zavila v kavno rjave odeje in v sen. Vse bo tako, kot sem tukaj popisal; kajti vedno je bilo tako, kadar sem prišel tja.
Vozili smo se po riedski dolini. Široke in črne izpuhtevajo njive mehak vonj, ob cesti stoje vrbe, v jarkih rase trsje. Marsikak trs je mraz zlomil. Mali štrglji, čez katere se razpenja mehak led, se lesketajo modrikasto in zeleno. Na obeh straneh ceste je nasut grušč, bazaltni kupi knajo barvo in obliko slonovega hrbta. Auto tuli. Pred menoj sedita dve kmetici s predpasniki iz rožastega katuna. Ena od njiju nosi star kožuh, lisico. Njena bleda rdečica dela lice ujedljivo. Govorita o nekom, ki ga ni poleg, in zato psujeta. Spredaj poleg šoferskega sedeža zvenčita dve posodi z mlekom. Iz njunih medenih ročajev brizga solnce. Za vozom leži steber zmrzlega prahu. K. pride pome. Stoji na stopnišču pred občino in opazuje prihod voza kot mornar v luki prihod ladje. Natančno ve, kje šofer zavre. Ve, da se to zgodi nekaj metrov pred njim. Medtem, ko se peljemo do cilja, ga opazujem. Nosi usnjen suknjič in modro čepico. Oči so mu svetle in na široko odprte, a brez ozadja. Gotovo K. ne misli nič ali pa le:
»Auto prihaja«. Če ga človek vidi, ko tako stoji, in opazuje enakomerno globino njegovih oči, bi rad rekel: »K. je fotografski aparat brez plošče«.
Vstavimo se. K. me vidi in maha. Grem proti njemu in mu dam roko. Prime jo in reče: »Dober dan, lepo je, da prihajaš.« Nato greva po cesti navzdol in kreneva levo od »Modrega medveda« v topolov drevored, čigar filigran leži kot prikovan na nebu. K. nosi svojo mapo in težak zavoj konzerv. »Dolgo moraš ostati,« pravi. Prikimam, zakaj že voham vonj reke. Greva po drugem jezu, za nama leži vas, nasičena s soparo opoldanskih dimnikov, od Rena sem potegne prvi piš vetra.
Med jezovi leži travnik. Trava je kisla. Čez travnik vodi jez iz protja. »Bova skrajšala,« pravi K. in me pelje na jez. Greva čez debelca, drugo za drugim, zakaj jez je ozek. Opazujem K-jeve čevlje, pete so nakovane. V les na jezu vtiskajo majhne vdrtine, zakaj hodiva po brezovem protju. Najcenejši les v Riedu, kjer ni nobenega gozda.
O binkoštih postavljajo kmetje zmeraj majhne breze pred široka vrata pri dvorišču in navezujejo modre in rdeče trakove na veje. Zvečer plešejo in dekleta nosijo trakove, ki so prej viseli na brezah. K. obstane. Vrvica pri zavoju ga reže v prste. Obrne se. Levo in desno od naju valovi mastna voda v mlakah. Trsni listi zeleno režejo zatohli zrak. Od cerkve udari ura tri.
K. si otare znoj s čela in korači dalje. Sledim mu. Splezava na zeleni jez in zagledava reko. K. vzame čepico z glave, zakaj še vedno se poti. Okrog čela mu leži žgoče rdeč pas. Stojiva pred čolnarsko hišo, na kateri udarja zastava v plesketajočem taktu v zrak, K. potegne veliki, zarjaveli ključ, prisili uporno ključavnico, odpre in na levi. slamnjači sedi Marinka.
Lasje so ji zmešani. K. gre k nji, jo prime za roko in jo vpraša: »Ali si jokala?« »Ne,« odvrne Marinka, »bilo je le tako neznosno dolgočasno.« K.: »V eni uri moraš stran. Prej bomo še kavo pili.« In Marinka uredi lase, vstane, vidim, da ležita obe slamnjači skupaj, kar ni bilo tu še nikdar tako. Marinka nosi temno obleko s sivomodrimi kožuhovinastimi progami okrog vratu. A ko stoji ob malem ognjišču in oživlja ogenj s svežim lesom, opazim, da mora biti zelo trudna, kajti njene rame visijo globoko. K. melje kavo in zre mimo Marinko.
»Ah,« reče Marinka nenadno, »jutri ob tem času bom že v Berlinu.« Nato spet molčita. Samo ogenj prasketa in Marinkino krilo je krvavo rdeče. K. pa sedi na stolu z mlinčkom med koleni in melje.
Stojim med obema in se trudim, da ne bi vzbujal pozornosti. Marinka gre proč, mislim, na Poljsko, in zdaj je zadnjič tu pri K-ju in prvič v čolnarski hiši. Zato je K. tako malobeseden in Marinka se ne smeje. Kave nalije preveč, da rjava pena visoko zasumi. K. razvije povoščeni prt, postavi nanj tri skledice in reže kruh. Namaže surovega masla nanj, zase in zame, za Marinko pa še temnordeče malinove marmelade. Iz skledic se dviga dim v ozkih stebrih, ki se nad nami goste v oblak. Marinka mi sedi nasproti in nič ne govori. Zelo lepa je, ko s svojimi zobmi vgrizne marmeladni kruh. Kapljica ji pade od njega tudi na kožuhovino. Videti je kot sladka, tekoča kri. Večkrat se ozre na slamnjači, ki ležita stisnjeni na tleh; K. pa se dela, kot da ne bi opazil, s prsti poka blato s svojih golenic. Od reke sem udarita dva kratka žvižga siren na vlačilcih, ki se srečata. Zastava na jamboru se obrača zelo nemirno.
Tako sedimo in vemo, da gre nekaj h koncu. Marinka, poljsko dekle od Rena, kot sem jo jaz v nasprotju s K-jevo mladostno zaljubljenostjo vedno imenoval, pripoveduje v hipu čisto nezanimiva števila, priključke, ki jih ima tam in tam, ure odhodov, minute prihodov, postaje.
K. prinese svoj vozni red in prebije zadnjo četrt ure s študijami voznega reda. In Marinka se tega udeležuje. Sloni na njegovih ramah in vneto debatira s K-jem. Skoraj vsako zvezo ve na pamet. Toda K. vse natančno preiskuje, če je res.
Ob treh K. vstane in pravi: »Čas je.« Marinka pogleda na uro: »Ob 5:45 gre vlak. Kako dolgo voziš s čolnom?« »Pol ure,« reče K. in oblači usnjeni suknjič. »Potem morava iti,« in Marinka vzame plašč, ki leži na slamnjačah.
Grem ven in pripravim čoln. Reka je zelo tiha, solnce, ki leži v njej, se komaj pregiblje. K. in Marinka prideta. K. jo pelje in Marinka nosi kozarec. Tistega z reliefom trobentača in Säckingena. Držim čoln in onadva vstopita. Marinka mi pomoli roko, jaz ji morem dati samo levo, zakaj z desno držim čoln, ki se zelo ziblje. »Na zdravje,« reče Marinka in išče mojih oči. »Da, zdravstvuj!« zakličem, »pa srečno pot in pozdravi Jozua!« Prikima. »Gremo!« poveljuje K., potopi levo veslo v vodo in jaz ju odrinem.
Peljeta se nekaj metrov vzdolž brega, nato se vsede K. v jermenje in žene čoln v stranski vozni žleb. Z jeza vidim, kako širi Marinka svoj robec, da plapola čez ramo nazaj. Potem, po malo minutah je ta čoln eden od mnogih čolnov na reki ...
Grem po jezu nazaj, solnce je nenadoma zelo toplo, volna mojega šala žgače. Na poti leže debeli prodnjaki, imajo barvo nepečenih žemelj. Voda v lužah se lesketa modro, sivo zeleno in rdeče. Videti je, kot da bi bil kdo zlil petrolej nanjo. Večkrat se dvignejo mehurji, ki so tako mastni, da se ne razpočijo. Na ločju že sedi nekaj mušic. Tla so vlažna, vsak korak poganja mokroto kvišku. Taja se.
V hiši zberem svoje stvari. Na mizo zložim škatle s praškom za puding, ki sem jih prinesel s seboj in ki jih tako rad je, posebno one z mandlji. In tudi omake z brusnicami, ki so z govejim mesom prava naslada. Nato pogledam, koliko steklenic pommarda ima K. še v zaboju. Poln je do vrha. Na slamnjači pa se je svetil kot kupček pozabljenega snega nežen robček. Ko sem ga vzdignil, sem videl v njem tri motne, rožnate lise. Spravil sem ga in ga sklenil dati K-ju. Proti štirim se K. vrne. Slišim ga, kako pristane in potegne čoln na breg. Vesla postavi proti steni. Stoji med vrati in miga. Nato pogleda na uro: »Če greva, sva v dvajsetih minutah v vasi. Tam si izposodiš kolo, moje stoji v šoli in ob pol šestih sva lahko v Hochheimu.« »Kaj hočeš v Hochheimu?« A že gre naprej in jaz mu sledim. Kremar pri »Modrem medvedu« mi da kolo in odpeljeva se. Ilovnato rumene ceste, skozi debele vasi, čez majhne mostove, drživa se za tovorne vozove, ki so natrpani s sodi za pivo in v solncu, ki je zelo močno, se svetijo osti najinih koles. Zmrzlo rjava trava po tratah se menja s črnimi težkogrudnimi njivami, cesta se zavije ostro proti severovzhodu, čez eno uro zagledava prvi gozd. Voziva brez prestanka, včasih, ko se cesta vzvalovi, lahko voziva prosto.
Pri Russelheimu doseževa Main. Tukaj je zelo miren in umerjen, ker je le malo kilometrov pred izlivom. K. nima očesa za jasno arhitekturo tovarn, ne ušesa za takt strojev, tudi ne voha tega zraka, v katerega se meša duh po sežganem olju, vplinjajočem se bencinu, mokri zemlji, vodi in človeškem izparivanju. Strmi na breg, kjer se nad terasami svojih vinogradov dviga svetlo pročelje Hochheima, in čaka na brod. Prepeljeva se; skozi jasni zrak suvajo ostri žvižgi siren: delavci se menjajo. Kot pri letalskem napadu se dvigajo vsepovsod majhni nasičeni oblaki. K. pogleda na uro in pravi: »Bo šlo.« Ker se cesta močno vzpenja, morava pritiskati.
Blagajnik na hochheimski postaji je zelo začuden, da kdo zahteva peronsko karto. Greva ven in se postaviva poleg lope za olje. K. potegne orglice iz žepa in jih očisti s tem, da jih dvakrat potolče ob pest. Zdaj vem, zakaj sva se pripeljala sem.
Zvonjenje se oglasi. Skozi zaporo pride nekaj prijaznih gospodov, ki se glasno in z vinsko rdečimi glavami opotekajo čez peron. Ko se prikaže uradnik z rdečo čepico, je vlak že na vidiku.
Ko se ustavi, spusti stroj močno paro. Iz oddelkov skačejo delavci, ki se vračajo domov. V gneči me odrinejo od K-ja. Stojim ob plotu. Vse pesmi, ki jih je Marinka ljubila, igra na svoje orglice. Delavci se ozirajo za njim, iz oken se smehlja nekaj potnikov, sprevodniki se muzajo in zapirajo vrata dvakrat glasneje, zgoraj stoji postajenačelnik in premišlja, ali ne bi imel povoda za odločen nastop. Marinka pa sedi za oknom, nekaj bleda in gleda igrajočega K-ja z negibnimi očmi. K. igra in igra. In Marinka ga gleda. Nobeden se ne potrudi z besedo do drugega.
Že davno je peron prazen, vlak stoji pripravljen za odhod, mož z rdečo čepico da jezen znamenje – tu pri rahljanju zavor in med prvim sunkom vagonov vstane Marinka in pozdravi proti K-ju. Ne odgovori ji, marveč le igra kot avtomat, dokler vlak ne izgine v ovinku. Potem K. nenadno preneha in vrže orglice v ostrem zagonu čez tračnice na plano.
»Tako,« reče.
Greva h kolesom in se peljeva nazaj po isti poti, koder sva bila prišla.