Mali bobnar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mali bobnar.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/13 (1915), 2/14 (1915), 2/15 (1915)
Viri: dLib1, dLib2, dLib3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je v švedskem taboru.

Solnce še ni izšlo, le svetloškrlatna barva na vzhodnem horizontu je naznanjala bližajoči se dan. Vojaki so še spali po šotorih, le koraki straže so motili jutranji mir. Zarja na vzhodu je postajala vedno bolj rdeča, dan se je vedno bolj bližal. Iz nekega šotora se je prikazal deški obraz. Bil je to Olle, bobnar in ljubljenec cele stotnije. Kor je stopil na plano, je široko zazdehal, pretegnil si ude in pogledal proti vzhodu na nebo.

»Vedno pride prekmalu,« je mrmral sam s seboj. Mislil je namreč pri tem na tisto uro, ob kateri je moral vstati.

Eden izmed vojakov, ki so stražili, se mu je približal.

»Zdi se mi, da gledaš, ali je že čas, ali ne,« je rekel vojak.

»Drugega dela nimam,« mu je odgovoril Olle. »Bo li že kmalu dan?«

»Ne bo dolgo trajalo, in tedaj pa le boben v roke.«

Olle je še enkrat zazdehal, zlezel nazaj v šotor in se takoj vrnil z bobnom v roki. Ko si ga je privezal, se je napotil k straži. »Si že pripravljen?« ga je vprašal vojak.

»Jaz sem vedno pripravljen,« reče Olle naglo. »Toda povej mi, ali danes odrinemo?«

»Pravijo.«

»Za vsak slučaj bi boben napel.«

»Jaz mislim ... Toda sedaj bi bilo dobro, da začneš, ker solnce že vzhaja.« Olle je pogledal na solnce, ki se je kot ognjena krogla vzdigovalo iznad horizonta in pošiljalo žarke na zemljo. Oblački so se razdelili, razpršili v nič in naenkrat je postalo nebo svetlomodro. V daljavi, na poljskem dvorišču, se je oglasil petelin, ptiči v zraku so začeli peti.

Olle se je moško postavil in zgrabil za tolkače.

»Sedaj začnem.«

In začel je.

»Taram-ta-tam-taram-tatam.«

Paličice so tako hitro udarjale ob boben, da so se komaj videle. Zdelo se je, da jih goni stroj. Ollejeve oči so se svetile in ustni sta se smehljali. Kri je krožila hitreje in srce mu je bilo v taktu z udarci na boben. Mislil je, da je on bog jutra, ki kliče ljudi k boju in delu. Zdelo se mu je, da vse misli nanj, ker se zvoki njegovega bobna razlegajo po vsem taboru, se vzdigujejo k nebu in se razprostirajo po okolici, prodirajo v šotore in vzbujajo vojake iz spanja. In kako mu je šlo to opravilo hitro izpod rok! Bobnanje se mu je zdelo najlepše, kar si je mogel sželeti.

Ni dolgo trajalo, in učinek bobnanja se je pokazal. Naenkrat je tabor oživel. Povsod so hiteli vojaki iz šotorov. Še popolnoma omoteni od spanja so letali med šotori semtertja. Vse je bilo polno gibanja in življenja, ves tabor je bil podoben razdraženemu mravljišču.

»Prokleti pritlikavec, kako ti bobna,« so kleli vojaki med seboj.

Toda Olle je bobnal nemoteno naprej. »Ali ne boš takoj nehal!«

»Ne bom še ne; tako bobnanje se mi zdi zabavno. Storite svojo dolžnost, in jaz storim svojo!« 

Prišel je jezdec, dva druga sta ga spremljala.

Vojaki so stali v pozoru in pozdravljali, Olle je bil v svoje opravilo tako zatopljen, da jezdecev niti opazil ni. Lica so mu žarela in smejal se je na vsa usta. Videlo se je, da se razume na bobnanje.

Naenkrat je opazil jezdece. Skočil je na svoje mesto in malone izpustil paličice iz rok. Vendar tega ni storil, mraveč je začel znova tako krepko bobnati, da je navzočim zvenelo po ušesih. Zatem se je vzravnal, udaril s petami skupaj in pozdravil. Jezdec, ki je pred njim stal, je bil namreč kralj.

»Bobnati pa znaš,« je izpregovoril kralj.

»Znam dobro,« je odgovoril Olle z gotovostjo.

»Koliko si star?«

»Dvanajst let.«

»To ni ravno veliko.«

»Sčasoma, mislim, da bo že več. Toda tega posla sem vseeno zmožen.«

»Na vsak način,« je odgovoril kralj smeje. »Ali znaš še kaj drugega, kot bobnati k nastopu?«

»Ako znam še kaj drugega, — jaz znam tudi bobnati k napadu.«

Udaril je nekolikokrat s tako naglico, da je vsak vojak tekel po puško.

»Stoj!« je zaklical kralj. »Vidim, da znaš. Več znati se ne splača. Za dobrega vojaka to popolnoma zadostuje.«

Kralj in spremstvo so odjezdili, Olle je stal pa še vedno v pozoru.

Vojaki so se zbirali okolu njega.

»No, kaj ti je povedal kralj?« so vpili vse povprek. »Se nisi nič ustrašil ?«

»Ustrašil?« je rekel deček zaničljivo. »On je vendar naš kralj — in jaz sem vaš bobnar.«

»No, kaj ti je pa povedal?«

»Rekel mi je, naj bobnam k napadu.«

»Nič drugega?«

»Da, tudi k nastopu naj bobnam, ker sicer ne moremo napasti.« 

»To je prav povedano. Kralj se razume na svojo stvar. On dobro ve, da ima napadanje velik pomen.«

In pri tem je tudi ostalo.

Preteklo je že nekaj let, odkar je Olle govoril s kraljem. Deček je zrastel sedaj v mladeniča, velikega in širokoplečega. Najmanj v sto bitkah je gledal smrti v obraz, kot vojak švedske armade je prepotoval Poljsko, Saško, Nizozemsko in Rusijo. Drugega, kot bobnati k nastopu in napadu, se ni naučil. To sta bila signala, katere so švedski vojaki dobro razumeli in katerim so povsod na slepo sledili, akoravno se je večkrat zdelo nemogoče. Vendar zmaga je bila vedno z njimi.

»Kralj in jaz se na to razumeva,« je mislil Olle vedno, kadar se je o tem govorilo. »Kralj zna napasti, jaz znam bobnati in vi znate udariti. Hura! Le kdor napada, tisti se pravzaprav vojskuje.«

In če je Olle pomislil na vse bitke, katerih se je bil udeležil, si ni mogel predstavljati, da more biti v prihodnosti še kaj drugega kot napad. Pri Clissowu in Holoffinu, pri Pultusku in Punitzu je bil isti način bojevanja: bobnanje k napadu in naskok. Naskočili so kot vihra.

Tačas pa je korakala švedska armada skozi južno Rusijo. Mudila se je v Ukrajini tik ob meji poganske Turčije. Zmaga je ostavila švedske prapore, mesto nje pa so jim od vseh strani grozili porazi in polomi. Huda zima je bila prestana, armada ni napravila v tem času nobenega vojnega pohoda. Moštvo se je skrčilo na polovico, upanje je izginilo, zagospodarili sta beda in revščina. Toda Olle ni izgubil poguma.

»Ah, kaj to, sčasoma bo bolje,« se je vedno tolažil, ko so drugi obupavali. »Saj še niso vsi dnevi izgubljeni. Videli boste, da se kralj potolaži, ako se le srečamo s sovražnikom.«

Pa ravno to je bilo najslabše, ker se sovražnik nikjer ni hotel v redu postaviti nasproti. Prikazal se je, kjer so ga najmanj pričakovali — ob strani in za hrbtom. Toda nikdar se ni spustil v bitko. Brž, ko so Švedi korakali proti njemu v bojnem redu in je Ollejev boben klical k napadu, je sovražnik izginil in se prikazal na čisto drugem mestu.

»Strah ga je,« si je mislil Olle. »Ni šala, se boriti s Švedi. Nekega dne ga pa gotovo zasačimo. Takrat mu jih damo po grbi.« 

Prišel je dan, ko so Švedi taborili pred Pultavo.

Raznesla se je vest, da prihaja ruska armada pod carjevim poveljstvom. Govorilo se je, da je to velikanska moč, in da jih je dvakrat toliko kot Švedov; sovražnik ima baje sto topov in 10.000 konj.

»Vendar pride že enkrat do boja,« si je mislil Olle in pritrdil kožo na bobnu. »Bobnal bom k napadu, da bo slišala vsa Ukrajina in da bodo Švedi planili na sovražnika. Huraf To bo nekaj zame.«

Švede je nekaj skrbelo. Pogum jim še ni upadel in tudi ne hrabrost, s katero so se vsega upali. Nekaj drugega jih je težilo. Kaj naj bi to bilo, ni mogel nihče razjasniti.

Vendar Olle ni bil prav nič poparjen. »Vse se bo dobro izšlo, je mislil, »da se le enkrat zavzamete in da bodo krogle švigale, potem bo zopet po starem.«

Bobnal je nato k nastopu. Paličice so odskakovale in zvoki so se razlegali po planjavi. »To zveni tako kot pri Clissowu,« je mislil Olle. Ko pa je ogledoval tovariše, veterane, ki so se udeležili sto bitk, je videl, kako so bedni. Vsi so stali napeto v pozoru. Toda bili so tako bledi in shujšani, kakor bi ravnokar ušli smrti. Olle je težko vzdihnil: »Moj Bog, ko bi vsaj bilo kot prej!«

Sam pa je bobnal krepkeje kot sicer, da bi mu zamrlo to, kar je čutil. Prišel je ukaz za napad.

»Taram-tatam-taratam.« Zdelo se je, da prihaja nevihta iz bobna, kadar je Olle udarjal po njem. Zvoki so presegali gromenje topov, drveli proti nebu in navduševalno vplivali na švedske vrste.

Stotnija se je premaknila.

Naprej so drveli vojaki, naprej čez mrtvece in ranjence, v sredo dima in svinčene toče. Krogle so jim grozeče žvižgale nasproti in smrt je kosila njihove vrste. Toda šlo je naprej, naprej proti dvakrat tako močnemu sovražniku.

Olle je bobnal k napadu. Bil je poten in rdeč od napora, smejal se je na vsa usta, kot takrat, ko je govoril s kraljem. »Hura! — Tako je prav, kadar se sovražnika naskoči, ne od strani, marveč naravnost proti njemu. Naravnost nanj med bobnanjem in z mečem v roki!«

»Taram-tatamtaram-tatam.«'

Videl je, kako so tovariši krog njega padali, pa se ni veliko brigal za to. Videl je le sovražnika, na tega je hotel planiti in proti temu peljati tovariše:

»Bijte ga,« je mrmral, »tolcite — bijte!« In še besneje je tolkel na boben.

Naenkrat se je kompanija ustavila, Skozi grmenje in pokanje je slišal povelja, vendar ni razumel, za kaj gre, — Oile je še vedno bobnal k napadu.

»Naprej — naprej — naprej — naprej!« — besno — brezumno, kakor bi bil zblaznel.

»Zakaj so se vojaki ustavili, ko imajo sovražnika pred seboj? Ne, naprej, naskočite, planite!«

In udarci bobna so se razlegali.

»Nazaj!« se je oglasil rog.

Olle je za trenutek zmeden prenehal, »Nazaj« — tega ni razumel. Videl pa je, kako so častniki naglo letali semtertja.

»Bobnaj, da naj se umaknejo!«

Ollejev boben je začel še besneje klicati k napadu. Razpršena kompanija se je strnila in znova navalila na sovražnika — naravnost v pogubo.

Tu je Olle začutil, kako ga je nekdo krepko potegnil za suknjo. Obrnil se je in zagledal svojega poveljnika.

»Bobnaj k povratku! — Bobnaj k povratku! « je zakričal poveljnik še enkrat. »Ali ne slišiš!«

»K povratku bobnati? ... tega ne znam,« je zavpil Ollefskozi vihro.

»Tega ne znaš?!«

»Ne, sam kralj mi je rekel, da se ne splača učiti — dosti je, da znam k napadu.«

Olle je znova drvel proti sevražniku, njegov boben pa je klical k napadu. Ostanki stotnije so sledili klicu in se vrgli z besnostjo v sovražno človeško morje, katerega valovi so jih takoj pogoltnili.

Zadnje, kar se je slišalo, je bil Ollejev doneči boben, ki je venomer klical k napadu. Slednjič je tudi utihnil v grmenju topov.