Mala pevka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slavospev treh babilonskih mladeničev Mala pevka.
Igrokaz u 5 dejanjih.

Val. Orožnovi spisi
Christoph von Schmid
Zlato tele
Iz menščine po Krišt. Schmidtovi: "Die kleine Lautenspielerin" poslovenjen. Prevod: Valentin Orožen.
Viri: Valentin Orožen, Val. Orožnovi spisi, založil Ignacij Orožen, Celovec 1879, strani 91–216 (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kazalo
Dejanja Nastopi
Prvo. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7.
Drugo. 1. 2. 3. 4. 5. 6.
Tretje. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.
Četrto. 1. 2. 3.
Peto. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

Osobe:[uredi]

Benko, star puščavnik.
Jošt Javorski, plemenitaš.
Ivan, njegov sluga.
Matilda, revna plemkinja.
Zalika, njena hčerka.
Kmet.
Kmetica.
Miško,
Barica,
Cilika, njuni otroci.
Pastir.
Pastarica.

Godi se v treh gorjanskih okolicah.

Prvo dejanje.[uredi]

(Vidi se gorjanska okolica, med pečevjem meniška koliba, čedno s škorjami pokrita, in z bršljem zelenim obraščena; na homci lična kapelica s podolgovatimi okni, pozlačenim križcem na zvoniku; poleg kapelice mali vrtec nasajen z rožami in cvetečimi grmiči. Na desnej strani dvoje sadonosnih dreves, med njima bela miza s klopmi okoli; na levej košata lipa, na koji kitara visi. – Lepo jutro je! Že se jutrna zarja po strmih skalah in visocih vrhoncih razliva, in puščavnikovo stanišče se po malem razsvita. Pastirci jutrno pesen pojo, in piskajo v stranšice, da se sliši daleč okrog. Sedaj počne v zvoniku jutrnico zvoniti; z zvonenjem se pastirjev petje in piskanje skladno sprejema.)

1. nastop.[uredi]

Benko.

(Pride iz kapelice, poklekne in nekoliko časa moli; zatem oziraje se v planjave in hribovje lepo zapoje.)

Zbudi se, spregledaj oko,
Ozri v nebo se visoko,
Zora lepa, zora zlata
Že odpira svetla vrata.

Zgodno solnce lice vmiva –
Na vrhonce žarke zliva;
Veličastno se dviguje,
Božjo slavo oznanuje.

Izpod gore u dolice
Bistre tekajo vodice,
Po kamencih se drobijo,
Božje glase žuborijo.

Po grmičih, po goščavah,
Svetlo-zlatih zelenjavah
Truma tičic žvrgoleva,
Hvalo stvarniku prepeva.

Mili glasi niz berdine
Se razlegajo v doline,
Pevajo pastirci zali,
Da so z Bogom zopet vstali.

Tako tudi srce moje
Pevaj Bogu čute svoje!
Mili, blagi, jaki Bože!
Bože! – vse se s Teboj može!

(Po končani pesni sliši nekoga priti, in se vrne v svojo kolibo.)

2. nastop.[uredi]

Pastir, za njim Jošt, nastopita.

Pastir.

(sè slamnikom na glavi, s palico v roki, in s torbico na rami.) Glejte tu le je hišica, dragi gospod, kder naš blagi oča Benko prebivajo!

Jošt.

(vojaški oblečen, in sè sabljo opasan.) E, ovo? lepo, prelepo prijazno mestice! Stari gospodek si je mičen kraj izvolil. In razgled v ono zeleno dobrovje in v one nezmerjene planjave! Prekrasno, veličastno! – (potegnivši denarno mošnjo iz žepa) Hvala ti lepa, pridni dečko! Tu imaš malo darilo za prijazno sprembo.

Pastir.

Nemojte se obožati, ne! Za ta mali trud plačila jemati, bi ne bilo lepo. Za prenočbo tudi oča moj od vas niso hoteli plačila vzeti.

Jošt.

Samo vzemi – saj ti rad dam!

Pastir.

Oho! Kaj je pa to? Žolt krajcar? Tega ne poznam; meni so le samo beli in rdeči denarji znani.

Jošt.

E! Ti samo srebrne in bakrene poznaš. Ali znaj, to je zlato, in veli se cekin.

Pastir.

Cekin je to! Najte, da ga prav blizo pogledam. Čudno! da ta mala stvar toliko pri ljudeh sluje! Slišal sem že od cekinov, ali ta je prvi, ki ga vidim. Mislil sem, da je cekin, Bog ve, kaj! Nate ga, jaz kaj posebnega na njem ne najdem.

Jošt.

Obdrži ga, ti denarja ne poznaš. Vedi, da ova mala reč veliko plača. Ž njo si znaš dve ovci, ali dve kozi kupiti.

Pastir.

Vi me za zijaka imate. Budalo bi bil, ako bi za to malo stvarico dve kozi, ali dve ovci dal. Jaz vam še palice svoje ne dam za-nj.

Jošt.

Veruj mi dečko, da srečni so, ki zlata obilno imajo. Za zlato se vse dobi.

Pastir.

No, da je temu taka! dajte mi ga. Naš sosed je bolan, ne more ne jesti, ne piti, niti spati; njemu ga hočem dati, da si kupi zdravja, veselja in spanja obilno.

Jošt.

Dragi! to se ne da z nobenim denarjem kupiti! Pa drugih lepih in koristnih reči si lehko z zlatom omisliš.

Pastir.

Mi gorjanci, hvala Bogu! imamo vsega potrebnega dovolj; povrh še takih reči, katerih bi se prav lehko tudi tvegali. Naša njiva, vrt, hosta in mala čredica, nam daje kruha, sadja, zelja, meda, mleka, ovne, prediva in drv zadosti, ne vem česa bi še više potrebovali?

Jošt.

(Pogleda v nebesa, sam sebi) O blagi ljudje! ki mnogovrstnih gosposkih potreb še po imenu ne poznajo! – O blagi kraj, kder še ne sluje zlato, tu vživajo ljudi še stare zlate čase. (k dečku) Tvoje besede dečko so polne modrosti, ti govoriš bolj modro, kakor sam misliš. Milček moj, ti si velik modrijan!

Pastir.

Modrijan? – Kakošna zver je to? – Ako me s tem imenom sramotiti mislite – znate gospod, tega ne trpim!

Jošt.

Pomiri se dečko! Ovo ime ni sramotivno, ovo ime je slavno. Ne daj Bog, tebe sramotiti! Jaz sem tvoj dolžnik, ker ti si mi tako prijazno pot tu sem kazal; in pogovori tvoji so meni radost in veselje. Rad bi tebi tudi jaz s kakovim veseljem ustregel, toda ne vem s kakovim.

Pastir.

Aj dragi gospod! Če znate, zapojte mi pesen! lepa pesen je meni ljubša, kakor vse vaše zlato.

Jošt.

Nekoliko znam, ali žalost mi ne dopušča peti, ker sem nesrečen človek.

Pastir.

Kaj vam tedaj pomaga vaše zlato? Vidite, da vam zlato ne prinaša sreče! Ne! moje pesni so mi ljubše, kakor zlato celega sveta! Radostno prepevam, in se veselim in tega svojega veselja ne dam za nobene denarje, tudi za polno torbo zlatov ne! – Posluhnite! (Raja, skaka in poje):

Ovč'ka moja bela,
Brzna in vesela,
Z glavico pokima,
Da me rada ima.

Ovč'ka vsa nedolžna,
Ona nij ubožna;
Tak' tud' srce moje,
Zato rado poje.

Ovčki dajem travo,
Zeleno otavo;
Ona meni mleko,
Volno za obleko.

Zato blaga više
Srce mi ne išče;
Tukaj dosti toga,
Tamkaj gledat Boga! –

Jošt.

Krasno, prekrasno pevaš dečko! tudi lepo zložene besede mi jako dopadejo. – Ali idi sedaj tja k mojemu slugi, ki me pri onej pečini čaka. Imam med tem s puščavnikom nekaj posebnega govoriti.

Pastir.

Dobro! samo ne mudite se dolgo, da mojim ovčikam predolgočasno ne postane. (Skakaje odide.)

3. nastop.[uredi]

Jošt.

Čil fantek! – Če tudi gospodskih običajev ne ve; vendar je prebrisane glave in blagega srca – in to več velja. Človek u vseh gospodskih običajih in snagah še tako olikan, brez žlahnega srca, je kakor hiša, zvunaj lepo pobelena, od znotraj črno okajena.

4. nastop.[uredi]

Jošt, Benko.

Jošt.

(Pozvoni na vratah meniške kolibe.)

Benko.

(Vrata odpre.) Dobro jutro, blagorodni gospod! O! – tako zarano tukaj! kaj želite, in s čem vam zamore stari Benko postreči? –

Jošt.

Človek nesrečen sem, in iščem tolažbe.

Benko.

Oj Bog vas sprimi! Vsak nesrečnež je moj brat, je moj sin. Mislite si, da vam vaš oča roko podaje. Zapovedajte – vse, kar oča Benko premore, vam je v službo. Tu sim se vsedite. Znam, da ste od pota trudni – žejni in lačni tudi. Kar premorem, vam rad podelim. Tu na klopi se odahnite, kmalu bom tukaj.

5. nastop.[uredi]

Jošt.

Blagi, prijazni starček! Rado se nahaja pri ljudeh več slutja, kakor istine; toda pri tem možu ni tako. Meni se tukaj zdeva kakor doma. Da! vse mu bom razodel, kakor očetu ali bratu svojemu. (Se vsede.)

6. nastop.[uredi]

Jošt, Benko.

Benko.

(Donese majolko vina, dve čaši, hleba, in zvrhan pletarec sadja, postavši na mizo.) Poslužite se, kakor vam drago, blagorodni gospod! Budalo, ki več da, kakor ima – in za lačne ljudi, so to najboljše jedi! Lačni pa, mislim, da ste.

Jošt.

Oh, dobri oče Benko! meni se ne poljubi niti jesti, niti piti, ker prevelika je moja žalost. –

Benko.

Zato pijte! (mu čašo ponudi) Vino razveseli žaljeno srce. Ne branite se božjega daru: Pijte, pijte in potem pripovedajte. Vino je, ki srce odpre. Čujte, pijva! Bog živi vse vesele ljudi, žalostnim pa tolažbe daj in veselja, da bodo dobre volje!

Jošt.

(Primši čašo) Že velja! Bog usliši, kar ste izgovorili: "Žalostni se naj razveselijo in razveseljeni nikdar ne žalostijo!"

Benko.

Prav za prav nij žalost nič toliko hudega! Bog, dobri Oča, z nami zmirom dobro hoče, tudi kadar nam žalost in trpljenje pošilja. Vedno ne sije toplo solnce, – tudi temno nebo in zlo vreme je v blagor zemlji. Solnca in deža je bilo treba, da je rujno vince zamoglo dozoreti, ki se zdaj v čaši tu, kakor zlato, blisketa. Tako je tudi treba sreče in nesreče, da se človek prav požlahni! – Aj! vi se solzite? – Solza vam pade iz očesa v čašo. Verujte mi, jaz spoštujem vaše solze: pa naj bo težava vaša, kakova rada, ne izgubite poguma! Burja in nevihta, grom in blisk ne traja večno; po hudi uri se nebo zopet razvedri in na novo se prikaže milo solnce. – Tudi za vas se bo zvedrilo, tudi za vas bo zopet prišel dan veselja!

Jošt.

O nikdar – za me nikdar!

Benko.

Zakaj ne! Nemojte biti tako brezupni! Tudi meni se je jako zlo godilo, in mnogo hudega sem moral prestati. Bil sem nekdaj vojak, hraber in junaški in v marsikaterem boju sem sukal sabljo svojo. Tuge in muke razne sem okusil, medice in žolča obilno popil; – zadnjič bil smrtno ranjen, in brez vse pomoči v največi bolečini in žalosti od tovarišev svojih zapuščen. Al sedaj hvalim Boga za trpljenje bolj, kakor za veselje onih dni; veselje me je mamilo, trpljenje pa zmodrilo. Zdelo se mi je, se ve, da smeha in veselja, miru in pokoja nikdar več poznal ne bom, ker ves svet mi je bil zoprn in oduren. V ovo samotno pečevje sem pribežal; – toda ne ono, temveč milostljivi Bog – naj mu bo čast in hvala! – on mi je podelil zopet veselje in mir srca; kar On stori, je konečno prav storjeno vse; zatoraj le potolažite se!

Jošt.

Toliko, kolikor jaz, ne verjem, da bi bili kedaj prestali, moj oče Benko! Vse vam hočem na tenko razložiti, le dobrovoljno me posluhnite.

Benko.

(Se vsede) To hočem – in verujte mi, ne z mrzlim srcem!

Jošt.

Jaz sem Jošt Javorski v Javorskem gradu rojen, rajnkega Dragomira Javorskega edini sin.

Benko.

(Začuden vstane in mu roko poda.) Kaj pravite, rajni Dragomir Javorski bil da je vaš oča? – O dvakrat dobro došli mi! Vaš oča bili so blag in junaški gospod! – Dobro sem jih poznal; bili so nekdaj naš vojvoda. Visoko in oholo je stala njih graščina na strmi skali sred velike planine, kakor krona na kraljevi glavi. Vse krog in krog, kamor je oko neslo, vse bilo njihova je last, njive, travniki in logi; vsi dolanci njih podložni. Vaša mati, bodi jim lehka zemljica, bili so vrla, poštena in pobožna gospa. Tudi vas, ljubi Jošt! sem mnogokrat videl; bili ste tačas zal in ljubezniv dečko, moreda šesterih let; spominjam se še dobro, kako je veselilo mene in tovariše moje, kadar smo se v grajskem dvorišču zbirali u vojsko nad Turke in ste vi iz grada doli pridši nas milo ogledovali! – Oh moj Bog, kako naglo vendar čas preteče! Takrat bili ste še otrok, sedaj pa že tako doraščen vrli mož. Oh ne morem vam dopovedati, kako me starca veseli, da vas vidim dragi vitez, Jošt! sin mojega nekdanjega vojskovodja!

Jošt.

Ne spominjam se, da bi vas kdaj že videl bil. Vendar se mi srce živo raduje, da sem našel nenadjano tu prijatela, ki je nekdaj bil bojni tovariš mojega očeta! Toliko rajši in leže vam bom razložil dogodbe svoje.

Benko.

(Se zopet vsede.) Sila željen sem jih slišati.

Jošt.

Po preranej smrti mojih ljubih starišev vzeli so mene zapuščeno siroto kamenski knez Miroslav iz posebnega prijatelstva do mojega rajnega očeta na svojo graščino, ki je bila za mnogo dni hoda od tod oddaljena. Miroslav je bil moj drugi dober oča, in ko sem bil odrasel, je dal meni svojo hčer, gospodično Bogomilo v zakon. Oj bila je je sama lepota in milina. Ne morem vam povedati, kako dobra, urna, pohlevna in kako tihega in lepega zadržanja da je bila. – Ž njo sem se zopet preselil v Javorsko graščino nazaj. Pri najinem velikem pohištvu se je vsaki dan kaj neprijetnega prigodilo, kakor to na svetu že drugače biti ne more; pa nikdar je nijsem jezne, ali nevoljne videl – in vendar je vsa grajska družina jo na besedo, na pogled bi rekel ubogala. Postala je bila mati prelepega deteta. Lepšega angelca še nijsem videl v nobeni cirkvi naslikanega, kakor je bila mala Angelina. Že je dete mene poznalo, smejati se in me ateja klicati jelo, kar se uname vojska in moral sem v boj. Kako težko in britko je bilo slovo, vam ne morem izreči. Mala Angelina scer nij še znala, kaj da je vojska; ali mati – moja žena – moja draga Bogomila je omedlela, da so jo morali odnesti spred mojih oči.

Benko.

Ta je bila huda! Razumem vas, ker sam sem to okusil. Vendar nadaljujte!

Jošt.

Kako nezgodna je vojska za nas bila, da smo bežati morali pred groznim številom sovražnikov, ki so vso našo deželo zatrli, vse naše gradove porušili, mesta, trgove in sela požgali, sami dobro veste. Vsaki dan so dohajale žalostne in strašne novice iz naše predrage domovine v naše taborje. – Težka skrb je meni na srci ležala za ženo in dete; vendar vojne in tovarišev svojih nijsem smel, nijsem mogel zapustiti. Poslal sem toraj na Javorsko zvestega slugo po meniško oblečenega, naj bi poizvedel, kako da se doma godi, in dan na dan sem težko čakal njegovega prihoda. Kako je o tem času meni pri srci bilo, si lehko mislite. To je bilo žalostno življenje. – Cele dni smo se sekali in bili, in cele noči nijsem mogel očesa zatisniti, prevelike skrbi, tuge in žalosti.

Benko.

To nijste prav storili, ljubi Jošt! Vam je skrb kaj hasnila? Oh, tudi jaz sem mnogokrat bil v skrbi za svoje zapuščene ljubeje; ali vsikdar sem v goreči molitvi nje izročil Bogu, ki za vse skrbi in je gotovo bolj ljubi, kakor jaz, – in celo noč sem potem mirno spaval. Kdor na ljubega Boga zaupa, lehko in sladko spava.

Jošt.

Zvestega sluge nij bilo nazaj; še vedno nij sluha, nij duha o njem. Bog ve, kaj se mu je prigodilo! Boj je bil zopet končan in vrnil sem se v ljubo domovino. Ali žalost velika, da je nij veče! kaj so zagledale moje oči! Že iz daljave sem videl na pol razsipan stolp in prazna porušena okna svojega pogorelega grada. Od sovražnikov bil je oropan in popaljen. Došel sem v domače kraje; tudi tukaj bila so vsa sela požgana. Ubogi seljani poleg svojih pogorišč v smrečnatih bajtah prebivajoči so me žalostno pozdravljali, in se na ves glas jokali. Pravili so mi strahovito prigodbo: da soproge svoje in otroka več videl ne bodem. Po noči, tako se mi je reklo, so se žlahna gospa z otrokom pred sovražniki v beg podali, in črez dereči potok, ki tik za gradom teče, se v čolnu prepeljati hteli, – ali čolnič se je sred potoka prekucnil, in obedve se v globini potopile. – Oh Benko, s kako ranjenim srcem sem po tej zvedbi urno vrh hriba jezdil! S solznimi očmi sem so oziral krog in v posipu ona mesta iskal kder sem nekdaj ves srečen mladič in mož se veselil. V tej strašni razvalini gledal sem sedaj podobo svoje pokončane sreče. Celo drago noč sem na kamenu presedel in glavo na črno ozidje naslanjal spanja iskaje, ali zastonj. Tisučkrat sem v milo nebo gor pogledal; temni oblaki so mi prijazne zvezdice zakrivali, in mojo žalost vekšali. Oh sedel sem ravno tam, kder jo bilo nekdaj naše skupno stanišče, kder sem tolikrat po mrzlih večerih s svojo drago Bogomilo in z ljubimi prijateli pri toplem ognjišči dobre volje bil. Zdaj pa je tam silen dež mojo trudno glavo pral in mrzel veter skoz votline zidovja pihal. Nikder nij bilo strehe najti, nikder kotiča, kamor bi se bil pred burjo skril! Oh moj razdjani grad je scer zopet sozidan in pokrit, tudi seljani so hiše spet si postavili; ali moja porušena sreča ne da se več popraviti!

Benko.

Ali imate še kaj druga, kar bi vam srce težilo?

Jošt.

Druga nič na svetu; pa nij že tega preveč?

Benko.

(Vstane.) Oj potem nijste toliko nesrečni, kakor mislite! – Blagor vam, da vam nobena črna pregreha težke vesti ne dela! Vse ove žalosti pa, katere zdaj občutite, nijste krivi; le kdor je svoje nesreče sam kriv, on je prav za prav nesrečen; zato tolažite si žalost svojo! – Zguba drage žene, blagega deteta, se ve, da občutljivo srce boli; ali potolažite se in posluhnite me! – Ako bi vam jaz povedal, da vaša soproga živi, vaše ljubeznivo dete tudi – toda daleč od tod, v deželi, kder topleje solnce sije, kder lepše rožice cvetô, žlahneje sadje zori, kder zmirom vesela je spomlad, kder črni oblaki jasnega neba ne temnijo, kder hudo vreme nikdar ne razsaja, strašni grom nikdar ne rujove – ali bi vam ne bilo po vo]ji?

Jošt.

Oh! da bi resno bilo, in da bi jaz k njima priti mogel, vse bi dobro bilo; ali preresnično je, da ste mrtvi.

Benko.

Nij tako, obedve živite – in srečni ste, in vi bodete k njima prišli. Le kratek dan hoda je k njima.

Jošt.

Benko! Mar vas prav razumem? O kakovi deželi govorite vi? In kod gre pot do nje? Za božjo voljo, zastopno mi povejte!

Benko.

Preljubi moj! dežela, o koji govorim, je gori nad solncem; kratka hoja tja, je naše kratko življenje na zemlji. Ako bi bila Bogomila, kar pa še nij sè vsem gotovo, za ovi svet umrla, živi tam gori zdaj. Tam jo bodete zopet videli, imenitnejšo in lepšo, kakor ste jo videli, ko je bila nevesta vaša z deviškim vencem pri poroki. Tam vam bode vesela nasproti pritekla in na roki pripeljala ranjko dete, lepo in nedolžno, kakor angel rajski, in potem se ločili ne boste nikdar več; večno bode tam zveličanje, večno tam veselje; tam sovražnih nij ljudi, tam ognja nij, nesreče, bolezni, smrti tudi ne. Ah pojdite na srce moje sim, predragi Jošt! povzdignite oči tja gori v prelepo, jasno nebo, kder zlato solnce sije, kder po noči božje zvezde na neizmerni planjavi migljajo! Ali vas ovi razgled ne gane v srci? vam ne daja tolažbe zadosti?

Jošt.

Oh, nekako bolj lehko mi postaja na vašem srci, dobri, pobožni starček moj! Vi znate dobro bolana srca zdraviti. Oh, kaka sreča za me, da sem sklenil vas obiskati, vi ste me jako potolažili, ne morem se vam dovolj zahvaliti.

Benko.

(Roke in oči proti nebesom povzdigne) Nemojte mene hvaliti; hvalite Boga, le on je hvale vreden. Od njega pride tolažba, pride dobro vse.

Jošt.

Prav imate, resno je! Ves zdvojen in pobit sem sinoči se ulegel v postelj in plakajoč sem k Bogu molil za tolažbo; kar pade mi v glavo misel, naj k vam bi se podal in pri vas tolažila iskal. Moj angel varih, mislim, me je sim pripeljal, da tu pri vas od Boga prejmem, kar sem želel, tolažbe. Rad, prav rad bi nekoje dni ostal pri vas, če vam nij prenadležno.

Benko.

Ostanite! povem vam, da me bode jako veselilo. Moja borna hišica, in vse, kar ima, stoji vam v službo. Le da za tako ljubeznivega gosta nijmam spodobne priprave. Zato prosim, da nekoliko potrpite; pojdem doli u vas po nekaj živeža in drugih malih reči. Preden bode poldne zvonilo, bodem že zopet pri vas. Med tem pa se malo počinite, vem, da ste shojeni. Predolgočasno mislim vam ne bode; znate se malo po okolici ogledati; moje veselo brdo ima lepo pašo za oči. Vas veselijo lepe rože, cvetlice in zelišča, lehko pogledate tudi v moj vrtec; ali pa tam na mizi iz kakovih knjig kaj berite, ali si za kratek čas tam na strune eno zabrenkajte.

Jošt.

Strune! – o že dolgo nijsem njih milega glasa čul. Sam scer ne znam jih rabiti, ali moja Bogomila je znala izvrstno jih prebirati in poleg kakor angel prepevati. Oh vse kar pogledam, tukaj lepi vrtec z rožami, tam mili strunonos – vse me spominja na njo. Najrajši pa je rožice imela. Neko jutro, – bila sva tačas še v zarokah, prinesel sem ji šopek rožic, bile so lepe bele lilije, modre vijolice in drobne potočnice, koje je najrajši imela. Še tisti večer mi je ona pesen o teh cvetlicah zapela, katero je sama zložila. Glej, je rekla, tvoje meni darovane cvetlice sem v nedro svoje uteknila, ali v kratkem bodo ovenele; jaz pa čem ti dati cvetlice – mislila je svojo pesmico – katere si lehko v srce usadiš; one bodo dolže cvetele, in znabiti naju oba preživele. Oh da, prav je imela! Ona sama najlepša roža že je pod smrtno koso se osipala, za me pa dolgo že nobena roža veselja več ne cveti, in kmalu bodem ovenel tudi jaz! Tudi spominka nijmam več nobenega od nje. Zlati prstan tudi katerega mi je pri poroki dala, sem izgubil, sam ne vem kde? Samo ova pesen mi je ostala. Ona je še moje edino veselje, in rad jo za kratek čas samče popevam.

Benko.

Jako željen sem jo slišat! Zapojte jo vendar! Rad bi vaše petje s strunami podpiral, pa moja desna roka me že od sinoči tako zlo boli, da mi nij nikakor mogoče.

Jošt.

Tu si lehko pomagava. Moj sluga, ki tam le na me čaka zna dobro strune prebirati. – Ivan bali sim!

7. nastop.[uredi]

Proprejšnja. Sluga. Pastir.

Jošt.

Znaš Ivan, jaz bodem pesen zapel, ti pa mi petje s strunami lepo spremljaj. Scer pesen tebi nij znana, ali napev je ravno takošen, kakor tisti, ki ga ti najrajši poješ.

Sluga.

(Po vojaški ravno stoječ.) Dobro, žlahni gospodine!

Benko.

Nate moj Ivan! Izpijte, preden za strune primete ovo čašo vina.

Sluga.

Hvala lepa! (izprazne čašo na en dušek).

Jošt.

Kakor vidim se ti vino prilega.

Sluga.

Da, da! (Si prsi pogladi, usta obriše, prime za kitaro, sede pod lipo in počne prebirati strune).

Pastir.

(Začuden nad milim glasom) O kako lepo! To je tako sladko, ko sam med.

Jošt.

(Poje sledečo pesen; zadnji dve vrsti pojo vsi skupno).

U vrteci božjem so rožice tri,
Ki lepo in žlahno cvetijo,
Po hribih, dolinah jim solnce svetli,
Jih angelci božji gojijo.
Priprosta devica jih trga z rokó,
Vesela si venčike spleta lepó.

Glej prva je zvončica, zalo cveti,
Ponuja ti zvončike bele;
Podoba je čiste in blage vesti,
Nedolžnosti tudi vesele.
Oznanja očeta nebeškega čast,
Uči nas zaupati v njega oblast.

Vijolica druga ponižno cveti,
In luka iz trave zelene;
Med rožami ona najlepše diši,
Zato nij žlahneje nobene.
Podoba ponižnosti njeni je cvet,
Dobrotnega srca najlepši izgled.

Potočnica tretja po dragah cveti,
Kder hladni potočec izvira;
Če tudi krog nje vse okoli medli,
Prijazno se ona ozira.
Srcé ljubijoče jo rado ima,
Vspomin jo zvestobe prijatelu da.

O sprejmi preljubi, te rožice tri,
Z veseljem sem tebi jih zbrala;
Nikdar ne pozabi, kar vsaka uči,
Veselje bo vsaka ti dala.
Zaupanje v Boga, dobrota srcá,
Zvestoba – to srečno življenje nam da!

(Ko se zadnji dve vrsti ponavljate pade zagrinjalo).

Drugo dejanje.[uredi]

(Planinska okolica. V tesni dolini, sredi visokih pečin, majhna uta iz smrekovih vej spletena, znotraj z deskami obita, s skorjami pokrita. Spredi košato drevo. V odzadji skala; na njej kamnat križ z mahom obraščen. Vse okoli je žalostno in zapuščeno).

1. nastop.[uredi]

Matilda.

(Pride ob palici iz ute s cenjico, v kateri šivarijo ima; bledo je njeno obličje, žalostna njena obleka). Ljubeznivi Bog! dolgo že nijsem več videla tvojega jasnega neba! Dolgo sem le skoz oknice svoje ute zeleno drevje gledala. Tri mesce bo skoraj, kar sem bila zbolela, in danes sem prvič spet posteljo zapustila. Hvala tebi, večni Bog, da si mi zopet ljubo zdravje podaril; moje srce je zopet veselo! – O kako dobro se mi zdi, da sem zopet zvunaj na solnci! Ali slaba sem še, noge me še nerade nesejo. (Se vsede na kamen in začne šivati). – Delo mi ne gre nič prav od rok, oči me zapuščajo, roka se mi trese, nobenega bodljeja ne morem prav narediti. (Nekoliko počiva). In vendar moram šivati – kruha nijman več; včeraj sve zadnji kosček povžile. Da bi le kolikaj imela kakega okrepčila! (Začne zopet šivati, pa naenkrat vstane rekoč) O moj Bog, ne gre, pač ne gre! Kaj mi je začeti? Kako sebe in hčer preživeti? Ali hočeve tukaj od gladu umreti? – (Proti nebesom roke povzdigne.) O Bog, si naji čisto zapustil? Si celo pozabil na svoje sirote? Nič več na naji ne misliš? – O, pošlji mi vendar tolažbe za moje srce, ako mi že druge pomoči poslati nečeš! (Se zopet vsede, in si glavo z roko podpre.) Meni nij dobro! – zdi se mi, kakor da bi mi velik kamen na srci ležal? –

2. nastop.[uredi]

Matilda. Zalika.

Zalika.

(Pride s pletarcem.) Oj ljuba mati! Prazna pridem. Še košček kruha nijsem dobila! Kar je stari Jakob umerl, kteri nama je tolikanj dobrega storil, zmiraj živeža zadosti podelil, so se tisti ljudje, katerim naji je na smrtni postelji priporočil, čisto spremenili. Pravijo, da po celi planini je huda za živež, da sami nijmajo kaj jesti. Peščico jagod sem vam tukaj prinesla! Več jih nijsem našla. Ali moj Bog, kaj vam bodo te pomagale! –

Matilda.

No! je vendar nekaj, da se ohladim nekoliko. Tudi za to malo jagod, naj bo tebi, Bog! hvala.

Zalika.

(Mater v oči pogleda.) Ste se zopet jokali! Ne jokajte se več, ljuba mati! Jaz ne morem vaših solz gledati. Srce me začne boleti. O ne jokajte se več! –

Matilda.

Bodi mirno, ljubo dete! glej saj se zopet smejim.

Zalika.

Ja, pa vam ne gre prav od srca. Moj Bog, kako ste vendar bledi! Bojim se, da bi mi zopet ne zboleli: O ne žalujte tako, sicer bom tudi jaz zbolela same žalosti. Po vseh udih me žalost sprehaja.

Matilda.

(Vzame nekoliko jagod.) No zdaj mi je že precej boljše. Na, tote pa ti pozoblji!

Zalika.

Oh ne! Nobene so ne dotaknem. Za vas sem je prinesla. Nijsem lačna, pa bi tudi od žalosti jesti ne mogla.

Matilda.

Stopi v uto, spravi najino potrebno obleko vkup, in prinesi simkaj.

Zalika.

Ročno! (gre).

3. nastop.[uredi]

Matilda.

Dober otrok! Le za tebe je meni žal. Morala sem jo noter poslati, da moje žalosti, mojih solz ne vidi. – Oh, da gospodična plemenitega rodu kruha prositi mora, že to jo hudo – pa zastonj okoli hoditi, in čisto nič od ljudi izprositi, to je preveč! Druga mi ne ostaje, kakor to samotno prebivališče, kamor sem se pred svojimi sovražniki skrila bila, zopet zapustiti. – O Bog, varuj me, da jim v roke ne pridem.

4. nastop.[uredi]

Matilda. Zalika.

Zalika.

(Zalika prinese navezano cunjo in kitaro.)

Matilda.

Oho! si že spravila vse vkup?

Zalika.

Ljuba mati, hitela sem, kar sem mogla. V uti mi sami nij moči prestati. Meni je tako pusto, če nijsem pri vas. –

Matilda.

Pojdi ljuba Zalika! To uto hočeve zdaj čisto zapustiti. Tukaj bi morale gladu umreti. Zato hočeve naprej – (poklekne) Tebi dobrotljivi Bog! zahvalim zdaj za vse dobrote, katere si nama tukaj v tej samotni utici podelil! Bodi za naprej še z nama, vodi naji k ljudem, ki še imajo kruha, in katerih srca nijso kamenitna. (vstane) Podaj mi, Zalika, roko; skusila bom ob palici iti. (Gre en časek, pa kmalu so zvrne od slabosti na tla.)

Zalika.

(Glasno zavpije) O moj Bog! Mati! mati! Oh, oče nebeški, pomagaj nama!

Matilda.

(Pride k sebi in začne milo se jokati) Oh v taki revi, tako slaba in malosrčna še nijsem nikoli bila. Pomagaj mi moliti, ljuba moja Zalika, da vere na previdnost božjo ne izgubim (glavo na skalo nasloni).

Zalika.

Moj Bog! trdo podzglavje za bolnika! Oh, da bi vendar kak človek nama prišel na pomoč! (Pade na kolena, in gleda v nebo). (Iz daljave se čuje milo petje).

O nikar sirota bleda,
O nikar ne jokaj se! –
Iz nebes te Oča gleda,
On pozabil nij na te.

Zalika.

Poslušajte vendar mamka, kako lepo, kako milo je to petje!

Matilda.

To je tolažba iz nebes. (Petje se zmiraj bliže in glasneje sliši.)

Glej po travnikih cvetijo
rože pisane lepó,
Solnčni žarki jih sušijo,
Rosa jih hladila bo.

Zalika.

Vsaka beseda je zastopna.

Matilda.

In vsaka beseda mojo srce hladi, kakor rosa vele rože. (Še bliže in še bolj glasno se sliši petje.)

Slišiš tam veselo peti
Tičke, ktere Bog živi;
Bod' po zimi, bod' po leti,
Vsaka jesti dost' dobi.

Zalika.

Bog naji vendar bolj ljubi, kakor tičke po hosti; kaj ne, ljuba mati?

Matilda.

Ja Zalika, on ki tičic ne pozabi, bo tudi nama živeža dal. (Pastarica so prikaže v odzadji med skalovjem pa Matilda in Zalika je še ne zapazite. Pastarica poje dalje:)

O nikar sirota bleda,
O nikar ne jokaj se! –
Iz nebes te Oča gleda,
On pozabil nij na te.

Zalika.

To je ravno, kar sem jaz rekla. Ste slišali? (z belo rutico materi solze obriše) Jelite, ljuba mamka, zdaj se ne bote več jokali?

Matilda.

Nič več, ljuba Zalika, nič več. Sram me je, da sem bila tako maloverna. Bog me je ljubeznivo podučil in potolažil.

Zalika.

Zdaj se ne sliši več petje. Kdo je le neki toliko milo pel?

Matilda.

Jaz mislim, Božja previdnost se je usmilila naji, in nama poslala kakega pastirja, ali pastarico na pomoč.

5. nastop.[uredi]

Pastarica. Poprejšnji.

Pastarica.

(Pride izza skalovja naprej, ter se skrbno okoli ozira nekaj iskaje) Kde je vendar neki moja ovč'ka? Da bi jo le zopet našla! (Ogleduje visoko pečevje.) Tako daleč v planine še nikoli nijsem zašla! Vendar po ti dolini mislim zopet na pravo pot priti. (Zdaj zagleda Matildo in Zaliko.) Jojmene! To so tuji ljudje iz druge dežele! Moram bežati. –

Matilda.

O ne boj se naji, ostani tukaj, deklica; mi dve sva ubogi, nesrečni siroti! –

Pastarica.

Moj Bog! ubogi in nesrečni. O povejte mi, česa vam pomanjkuje? S čem vama zamorem postreči? –

Zalika.

Moja mati že od včeraj poldne nijso nič zavžili, kakor nekoliko teh jagod tukaj.

Pastarica.

O hvala Bogu, da še svojega kosilca nijsem snedla. (Seže v svojo cenjico, potegne iz nje kos kruha, vrček in lončarsko skledico; ulije iz vrčka ovčinjega mleka v sklečko in ponudi Matildi rekoč:) Nate, žena, jejte! Kruh je prav dober; tudi mleko je zdravo in sladko. Tukaj imam nekaj sadja; to bo pa za deklico kaj! Na vzemi jabelka, so prav dobra, in tu le pa kruha zraven prigrizni! –

Matilda.

(Z veseljem jê) Bog ti povrni, blaga deklica! Ti si angel nebeški, katerega mi je Bog v največi težavi poslal. Tvoja dobrota mi je življenje otela. Gladu bi morala umreti.

Pastarica.

Ali moj Bog! kako ste pa prišle semkaj v ta samotni, nerodovitni gorjanski kraj, kder daleč okrog nobena živa duša ne stanuje? Kako zamorete v ti majheni siromašni utici živeti? Pri nas doma imamo scer tudi le majheno in slabo hišico; pa tako revna in zapuščena še pa vendar le ni. O pojdite z menoj! Pokazala vama bodem u ves, kder mnogo ljudi prebiva, ki vaji ne bodo stradati pustili.

Matilda.

Ni mi mogoče te utice zapustiti, ker preveč sem slaba; nobene stopinje ne morem storiti.

Pastarica.

Ja, kaj pa hočemo tedaj začeti? Rada bi vama vsaki dan jedila prinašala; pa predaleč mi je simkaj – in doma sami tudi nimamo ravno preveč živeža – (roke sklene) Kako bi vama tedaj pomagala?

Matilda.

Ne skrbi ljubo srčice! Bog, ki me je ravno zdaj s tvojo pomočjo nasitil, me tudi za naprej ne bode zapustil. Tebi pa naj večni Bog obilno povrne, kar si nama storila.

Zalika.

Tudi jaz se ti lepo zahvalim. Zdaj boš pa sama lačna domov iti morala!

Pastarica.

Ni vredno, da toliko hvalite. Da bi več imela, bi več dala. Ne govorite več o tem.

Matilda.

Dvojno hvalo sem ti dolžna. Še bolj ko tvoj kruh in tvoje mleko, me je tvoja mila pesen razveselila. Zdelo se mi je, kakor da bi iz nebes bila slišala peti.

Pastarica.

Mar radi poslušate petje? O jaz znam še več lepih pesnij. Petje je moje veselje. Rada bi dala jagnje za lepo novo pesen.

Matilda.

Zalika! vzemi kitaro in zapoj ji eno.

Zalika.

Ničesa rajši, ko to – (se vsede na kamen in začne strune prebirati.)

Pastarica.

Oj, to je lepo; čudno lepo je slišati! Take reči še nikoli nisem videla, ni slišala. Pastirji v planini imajo le piščale in rogove.

Zalika.

No poslušaj! zapela ti bom od male črešnje. (poje.)

Drevesce na vrtu je vsajeno bilo,
Je Minka zalivala zmir ga zvestó,
Že v prvi spomladi je sad obrodilo:
No črešnjevo zrno prečudno lepó;
Tak' svetlo ko ogenj, rudečo ko kri,
Je mikalo grlo, in paslo oči.

In Minka vesela je v vrt priskakljala,
Utrgala črešnjo, rudečo ko kri,
Preljubi jo materi svoji podala:
"O nate jo mama! vzemite jo vi!"
Se branila mati, pa vzela jo je,
Veselja, radosti razjokala se.

Spomladij že sedem potem je minilo,
Spet dobra se Minka na vrtec podá,
Se spomni na črešnjo – jo je veselilo,
Ker čudno velika dorasla je b'la;
Po vejah košatih je videti b'ló
Zdaj jezero črešinj rudečih lepó.

In mati vesela je Minko objela,
In rekla: "Veselje si moj'ga srcá!
Nikol bi ti ljubka, teh črešinj ne 'mela,
Ko prve bi mamki prinesla ne b'la;
Zdaj vidiš: Kar starišem otrok stori,
Od Boga povrjeno stokrat dobi."

Pastarica.

(Z rokami ploska in veselo poskoči.) O to je lepo, to mi dopade! O pojdi, Zalika, z menoj. Ker tako lepo prepevaš, boš sebe in mater lehko preživela. Glej! ko bi tudi ljudje se vajine revščine usmiliti ne hoteli, jim bo vendar tvoje petje dopadalo, in z veseljem ti bodo darovali, kar koli bodete potrebovale: kruha, mleka, smetane, prediva in ovne. O pojdi, le pojdi, te prosim, z menoj.

Matilda.

Če rada greš, Zalika, pa hodi v božjem imenu, popevaj pred durmi dobrih ljudi, in skrbi, da sebe in mene preživiš.

Zalika.

Oh, ljuba mati! Vam življenje ohraniti, bi rada bosa po trnji, črez skalo in pečine, križem svet šla; ali vas sedaj, ko ste tako boleni zapustiti, tega ne morem. Lehko bi mi umrli!

Matilda.

Ne skrbi tako! Jaz malo potrebujem. Glej kruha in mleka, kar mi je to dekle darovalo, je še toliko ostalo, da imam še dva, tri dni čisto zadosti.

Pastarica.

Vidiš, zdaj pa le pojdi, pojdi Zalika z menoj! Saj še nicoj, ali jutre pa čisto lehko prideš nazaj, in gotovo toliko boš živeža dobila, da bodete za več dni živeti imele. Tvoj pletarec pa je premajhen; jaz ti bom večo cenjo posodila, tudi nositi ti bom pomagala, in te spremila zopet tu sim nazaj.

Matilda.

Oh ja, bodi tako dobra! Varuj jo, da se ji kaj hudega ne prigodi, da v kakošno brezdno ne pade – da – kar bi še hujše bilo – med hudobne ljudi ne pride, kder bi kaj grešnega videti, slišati, ali naučiti se znala.

Pastarica.

O jaz jo bom skrbno varovala! Ni treba se vam bati. Zatoraj tudi ne bom izgubljene ovč'ke več iskala. Da v kake nevarne kraje ne zaideve, hočem po tem potu nazaj po katerem sem simkaj prišla.

Matilda.

No, Zalika! srečno hodi! Oh srce me boli, ker te izpred svojih oči pustiti moram. Otroci nikdar nijso bolje hranjeni, kakor pri materi. Vendar siromaštvo naji sili, da morave se ločiti. Ne pozabi nikoli, da kder te materno oko ne vidi, te Oče nebeški gleda. Obnašaj se zmirom tako, kakor da bi gledala Boga s svojimi očmi, in tako boš srečno zopet prišla nazaj. (Zaliko objame.)

Zalika. (žalostna.)

Ljuba mati! Svojega Boga, in vas nikoli ne bodem pozabila. O meni je pri srci, kakor da bi s sveta šla, ker se od vas ločiti moram! Molite in prosite, naj bi se zopet srečno videle.

Matilda.

Da, molila bom, ljubo dete! – O usmiljeni Bog! Poglej doli na naji! Ta hčerka je moje edino veselje na zemlji! Zdaj gre med tuje ljudi, za svojo mater kruha prosit. Blagoslovi njeno hojo! Spremljaj jo ti, in vodi po vseh potih, omehčaj srca ljudem, da se usmilijo tega ubogega otroka. Varuj jo ti – da se ne izgubi, zakaj ona je na zemlji moje najdraže blago! – Tako moji otroci – zdaj pa srečno hodite, in Bog vaji naj spremlja!

Zalika.

(Od joka ne more govoriti in žalostna mater objame.)

Matilda.

Dobro je. Le pojdi, dete moje, zdaj. – Ne bodi preveč žalostna, saj vidiš, da mora tako biti. Jutre ali po jutrnjem se bove zopet videle. No srečno hodi!

Zalika.

(Gre za pastarico po strmem potu črez pečevje, solze si briše iz oči, in večkrat pogleda nazaj.)

6. nastop.[uredi]

Matilda. (sama.)

To je danes prvokrat, da se dete od mene loči. Zato se ji toliko britko zdi. Tudi meni se tako godi. Tudi jaz sem zdaj prvič sama tukaj med skalovjem. Dosti bolj in žalostno se mi zdaj dozdeva. O da bi se le detetu nič žalega ne prigodilo. – Ko bi se mi Zalika s svojo tovaršico v kakov prepad pogreznila, – to bi bilo za-me strašneje, kakor tukaj med pečinami pomankanja konec vzeti.

Tretje dejanje.[uredi]

(Na prijaznem griču lična kmečka hiša s trsovjem obraščena, od sadunosnih dreves obdana. Pod košatim orehom stoji mizica in klop okoli nje.)

1. nastop.[uredi]

Zalika. Pastarica.

Pastarica.

(Pelja jagnje.) Glej v tej pristavi stanujejo prav premožni in dobri ljudje. Tukaj začni peti, in videla boš, da to bodo lepo obdarovali. Tačas bodem jaz svoje jagnje domov spravila. Moja mati se bodo razveselili, da sem izgubljeno ovčko zopet našla. Kadar tukaj opraviš idi taj, kder uni dve smreki vidiš. Od tistod bodeš hišico zagledala, in stezo, ki črez zelene travnike ravno taj do nje pelja. Tam sem jaz doma; tamkaj se zopet snideve! Bog te obvari!

Zalika.

Srečno hodi. Še enkrat se ti lepo zahvalim.

2. nastop.[uredi]

Zalika.

Oh Bog! kako težko mi je vendar pri srci, zdaj ko bi imela za košček kruha peti. Rajši bi se jokala, kakor pela. Vendar nočem se uboštva sramovati. Nezakrivljeno siromaštvo ni sramota, pravijo mati, kakor tudi nezasluženo bogastvo nobena čast. (Začne strune ubirati, – gre bliže k oknu in zapoje:)

Po trati zeleni
Fantiček igrá,
Pri jezeru sinjem
Veselo skakljá.
Z obrežja se mila
Mu roža smeji,
Povodna je lil'ja,
Prelepo cveti.

In fantek poda se
V globoko vodó;
Rad vtrgal cvetlico
Bi tamkaj lepó.
Zdaj mati zavpije:
Oh dete, gorjé!
Utonil boš v vodi –
Ne hodi naprê!

Pa fantek ne mara
Za matrni svet;
In pravi: "Jaz hočem
To rožo imet'."
Predaleč se nagne –
Spodrkne z nogo,
Več videlo nij ga
Nobeno okó.

In mati nesrečna
Na glas zakriči,
Iz cele da vasi
Vse vkupaj hiti.
"Ubogajte deca,
Kar star'ši rekô,
Da vam se enaka
Zgodila ne bo!"

(Med tem, da poje, gleda dvoje otrok skozi okno in posluša petje; kmetica pride iz lope, se prijazno smehlja, ker se ji pesen dopade.)

3. nastop.[uredi]

Zalika. Kmetica.

Kmetica.

(Stopi iz lope in ogleduje Zaliko.) Kako je neki ta deklica tukaj sim med hribe pot našla? Po obleki se mi dozdeva, da mora od daleč biti, in njeno milo belo lice razodeva, da je imenitnega stanu, morebiti celo žlahna gospodična. (Stopi bliže.) Bog te pozdravi, moja ljubka! Ti ja poješ, kakor angelček iz raja, in si tudi prijazna in mila, kakor angel božji. – Kaj ti bom dala za tvojo prelepo pesen?

Zalika.

Lačna sem, dajte mi malo kruha in mleka! Za božjo voljo vas prosim, dajte mi.

Kmetica.

To boš koj dobila, in še več druzega. Le majheno potrpi. (Gre v hišo.)

Zalika.

Oh, to jo dobra žena! Skoraj da tako ljubezniva, kakor moja mati! Hvala bodi Bogu, da sem prvič simkaj šla. Zdaj mi je že leže pri srci. (Miško, Barica in Cilika pridejo iz hiše.)

4. nastop.[uredi]

Miško, Barica, Cilika, Zalika.

Miško.

(Pride s kruhom.) Na, dekle, tukaj imaš velik kos kruha! Mleka boš kmalu dobila.

Barica.

(Nese počasi skledico polno mleka, in jo postavi na mizo.) Tukaj je prav sladko mleko! Vsedi se na klop tu sim le v senco, nadrobi si kruha v mleko in jej?

Cilika.

(Prinese sadja v pletarci, in postavi na mizo.) Tu imaš jabelka in gruške; in povej mi vendar, kako ti je ime?

Zalika.

Bog vam povrni, ljubi otroci, in vaši ljubi materi. (Se vsede, kitaro na klop položivša.) Zalika je meni ime.

Cilika.

Zalika! vzemi vendar in jej!

Barica.

(Ogleduje in tipa Zalikino obleko.) Tvoja jopica je smešno narejena. Da bi jaz tako obleko imela, bi ne beračila po svetu.

Cilika.

(Roko stegne.) Zalika, daj mi svoj venček!

Zalika.

O prav rada. Tu ga imaš. Take cvetlice v planini rastejo.

Miško.

(Gre tiho, prime za kitaro, pa čisto narobe, se vsede na tla, in skuša brenkati.)

Barica.

Čakaj Miško, jaz bom pesen od škorjančeka zapela, ti pa brenkaj zraven, kakor si slišal poprej Zaliko. (Poje:)

Ko solnčice vstaja,
In rosa se maja,
Škorjanc se zbudi,
Lepó žvrgoli:
Li, li, li, li, li, li!

S peruti pomigne,
Iz njive se vzdigne,
V okroge frli,
Lepo žvrgoli:
Li, li, li, li, li, li!

Visoko on leta,
V nebesih Očeta
Veselo časti,
Lepo žvrgoli:
Li, li, li, li, li, li!

Tud' srčice moje
Naj zgodaj zapoje,
Boga naj časti,
Se naj veseli:
Li, li, li, li, li, li!

Miško.

Zdaj bom pa jaz eno zapel, od mlatičev! (Poje:)

Pika poka, Urno roka, Cep vrti, Vse budi, Karkol' spi.

Pika poka, Snop se joka, Vsaka lat Mora dat' Zrno zlat'.

Pika poka, V kotu kopa Manjša se; Vdar'mo le, H konci gre.

Pika poka, Hlapec stoka, Pa vesel Bode jel Kruhek bel. </poem>

(vstane rekoč.) Daj mi, Zalika! to strunato omarico, ali kako se že ta stvar imenuje. Dam ti svojega mladega Belčeka za njo! On ti zna prav dobro plesati, vidiš, takole ko jaz. Hočeš z menoj meníti? Ti ga lehko okoli vodiš, ljudem bo kaj dopalo, ko bodo videli, da pesek tako umno plesati zna, in bodo ti vsega zadosti dali. Hočeš?

Barica.

(Poklekne na klop, in ogleduje Zalikin gosposki klobuček.)

Cilika.

(Skoči materi nasproti ter ji pokaže venček.) Glejte, mama! cvetlice – rudeče, rumene, bele! –

5. nastop.[uredi]

Kmetica. Poprejšnji.

Kmetica.

(Prinese na zelenem trsovem peresu sirovega masla.) Vi nespodobni otroci! Nikoli vas samih ne smem pustiti. Ti Miško! pusti tisto reč na mizi, da je ne pokvariš. Ti Barica! ne osmradi ji obleke s svojo umazano roko. In ti Cilika! si ji res tiste cvetlice zberačila?

Zalika.

Jaz sem jih rada dala. Pustite ji vendar.

Kmetica.

Glej, ljuba Zalika, tu ti prinesem sirovega masla; sem ga ravno še le umedla.

Zalika.

Vi ste pač dobrotljivi! Lepa hvala vam!

Kmetica.

No, jej vendar, jej, ljuba deklica! Ti si daleč prišla!

Zalika.

Sem se že mleka in grušek najedla. Pa če mi pustite, bom to maslo in ta kruh svoji materi nesla.

Kmetica.

Glejte otroci! kako rada Zalika svojo mater ima. Sama je lačna, pa si vendar svojim ustom pritrga, in za svojo mater skrbi. Tako morate stariše ljubiti. – Al', Zalika! le jej, kolikor se ti poljubi; za tvojo mater ti bom kruha in masla in drugih reči toliko dala, kolikor koli bo v tvojo cenjico šlo. (Benko pride.)

6. nastop.[uredi]

Benko. Poprejšnji.

Miško.

Oj, častivredni gospod Benko pridejo! (vsi otroci mu skočijo nasproti in mu roko poljubijo.)

Zalika.

(Vstane in stoji mirno za mizoj na svojem mestu.)

Benko.

(Se blža rekoč.) Dober dan, mamka! Bog bodi z vami in z vašimi otroci!

Miško.

Nam nijste ničesa prinesli, oče Benko?

Benko.

(Potegne iz žepa bukvice, in vzeme iz njih podobo.) Miško! glej, tu imas sv. evangelista Janeza. Utisni si v glavo besede, ki so na podobi zapisane: "Otroci, ljubite se med seboj!"

Barica.

Meni tudi kaj lepega!

Benko.

(Ji da pozlačen križec.) Glej! tu imaš zlat križec. Veče križe ti bo morebiti kedaj Bog poslal. Da bi te tudi tačas tolažil in moč ti dal potrpežljivo je nositi.

Cilika.

Meni tudi kaj!

Benko.

Tudi tebi nekaj, se ve da! Stegni mezinček, tu imaš lep prstan, blišči se kakor srebro. Pojdi sim, da ti ga bom na prstič nateknil. Glej, ni to lepo?

Cilika.

(Z glavo pokima.) O čudno lepo! Jaz bi ga ne dala za sto goldinarjev ne!

Benko.

No, me imaš pa tudi kaj rada?

Cilika.

O da! ko bi le te dolgo kosmate brade ne imeli!

Kmetica.

Fuj, tako ne smeš govoriti! – Otroci, se ne bodete nič zahvalili? Vas moram pač zmirom opominjati, drugače vse pozabite.

Otroci.

(Poljubijo puščavniku roko.)

Benko.

Je že dobro, že! Že velja. Bog vam daj sreče obilno, ljubi otroci. Naj doživijo stariši veliko veselja nad vami! Zato morate biti prav pobožni in pridni, se dobro učiti in radi ubogati. Bodete to storili?

Barica.

(Na glas.) Ja, ja! Jaz že gotovo!

Cilika.

Jaz tudi, jaz tudi.

Miško.

Jaz tudi ne bom najzadnji.

Benko.

No, te mi pa dajte roko. No le udarite, vsi troji! – Tako! tri rokice v eni roki; zdaj velja; bom videl, ali bodete pri besedi ostali.

Kmetica.

Slišite, kaj gospod pravijo? Ako obljube ne bodete izpolnjevali, bom gospodu Benki povedala, pa vam bodo te lepe reči zopet odvzeli.

Miško.

Jaz bom že obljubo vedno držal. Jaz sem mož beseda.

Kmetica.

Ja, ja, ti si veliki mož ti! Zdaj pa le pojdite vsi vkupaj v hišo in pokažite stari mami, kaj ste dobili.

Otroci.

(Skočijo v hišo visoko v rokah drže svoje dari.)

7. nastop.[uredi]

Benko. Kmetica. Zalika.

Benko.

Odkod pa imate to malo deklico? Mala pevka, kakor se mi vidi? – (Sam sebi.) Moj Bog! to dete je kakor angelček! – (K Zaliki.) No deklica! daj, da te slišim! Zapoj najlepšo pesen, kar jih veš! Pa le samo en odstavek!

Zalika.

Najlepšo pesen? – No, od bele zvončice bom zapela; ta mi je najljubša.

Benko.

No le zapoj! beli lilji si ti nedolžna deklica čisto podobna! Le začni!

Zalika.

(Prime za kitaro, prebira strune, in začne peti.)

Premila je zvončica, lepo cveti,
Ponuja vam zvončeke bele,
Podoba jo čiste in mirne vesti,
Nedolžnosti tudi vesele.
Oznanja očeta nebeškega čast,
Uči vas zaupati v Njega oblast!

Benko.

(Ves začuden pesen poslušajo, sam sebi.) Kaj je to? To je ja odstavek tiste pesni, katero mi je danes jutro Jošt zapel, in katere kakor mi je on rekel, nobena živa duša ne zna, kakor njegova rajna žena. To se mi čudno zdi. Bog ve, znabiti bi se dalo iz tega kaj zaslediti! (K Zaliki.) Kako je tebi ime deklica?

Zalika.

Zalika, častivredni gospod!

Benko.

In kako pa tvoji materi?

Zalika.

Matilda so.

Benko.

(Sam pri sebi.) Ne bo nič, ne gre vkupaj. Mojega ljubega gosta Jošta žena se je imenovala Bogomila, in njena hčer Angelina. (K Zaliki.) Povej mi, ljuba Zalika, kde so pa tvoja mati?

Zalika.

Oh daleč od tod – tam gori v planini.

Benko.

Tam gori ja nobeni ljudje ne prebivajo! Kako ste pa vidve gori ta prišle in od česa se živite?

Zalika.

Že dolgo, kar se vem spominjati, stanujeve midve tam gori, v revni utici. Dobrotljiv star mož naji je z delom preskrboval. Mamka so pridno pleli in šivali, jaz pa sem jim pomagala, kar sem zamogla. Za najin zaslužek nama jo dobrovoljni starček živeža donašal. Zdaj pa je umrl dobrotljivi stari Jakob! Moja mati so tako žalovali, da so še zdaj bolani.

Benko.

To je žalostno. Ti in tvoja mati se mi v srce smilite. Pa kako se vama je potem godilo?

Zalika.

Po Jakobovi smrti se nama je hudo godilo. Vendar imele sve še eno kozo, ki nama je mleka zadosti dajala. Ali tudi to kozo sve izgubile – pala je znad visoke pečine, in se ubila. In zdaj nimave ničesa.

Benko.

No, zdaj pa od hrama do hrama prepevaš, da sebe in mater preživiš?

Zalika.

Oh sila me uči, tako beračiti! Ta hiša pa je prva, pred katero pojem.

Benko.

Kdo pa te je naučil to pesen, ki si jo ravno pela?

Zalika.

Od svoje matere sem se je naučila. Dokler so zdravi bili, so jo večkrat popevali. Ali zdaj jim nij več mar za petje, ker tako slabi so že, da več iz ute ne morejo. Danes v jutru so se hoteli zvunaj nekoliko ohladiti, pa so skoraj da omedleli. (Se razjoče.)

Benko.

Nič ne žaluj preveč, ljubo dete! Bog bo že pomagal. Meni se zdi, tvoja mati so bili posebna prijatelica žlahne gospe, ki je bila z imenitnim knezom omožena. Tega kneza jaz poznam; danes v jutru je k meni prišel, on je dober, ljubeznjiv in premožen gospod. Tvoje petje ga bode znabiti omečilo, da te bo za svojo hčerko sprejel in tudi za tvojo mater skrbel; ker on nijma nič otrok. Moram sam s tvojo materijo govoriti. – Kako daleč so mati od tod?

Zalika.

Mislim, dve ali tri ure hoda.

Benko.

Nekoliko daleč jo to za-me. Vendar žalostno srce razveseliti, nam pot ne sme predolga biti. Ali mi moreš pot k materi pokazati?

Zalika.

Oh težko bi ga znala! Neka pastarica me je sim pripeljala. Tam blizo unih dveh visokih smrek je tisto dekle doma.

Kmetica.

To jo sosedova Marjetka. Ona vas bo spremila gospod Benko, in vam pot pokazala; saj ima zdrave in mlade noge. Ti pa Zalika boš nicoj pri nas ostala. Danes ne moreš dalje iti, ker si že vsa shojena.

Zalika.

Oh ne! K materi mi nij nikoli predaleč.

Benko.

To je prav lepo, deklica! da svojo mamko tako rada imaš. Ostani vedno takošna; in dobro ti bo šlo, in dolgo boš živela na zemlji.

8. nastop.[uredi]

Kmet. Poprejšnji.

Kmet.

(Pride s sekiroj na rami in Benku roko poda.) Dobro jutro gospod Benko! Veseli me prav močno, da vas tukaj vidim. – Tam v hosti sem drva sekal, in videl sem vas proti našemu hramu iti; zato sem koj delo pustil, in hitel domov, da vas pozdravim, blagi gospod!

Kmetica.

(Gre med tem z Zalikino cenjico v hišo.)

Benko.

(Eno roko kmetu poda, z drugo pa za palico prime rekoč.) Bog vam daj ljubo dobro jutro, moj Juri! Srečni ostanite, Bog vas obvari! Moram koj zopet dalje!

Kmet.

O, ho! Dobro jutro – in Bog obvari, vse na eno sapo, to pač ne gre! (Se na drvenico nasloni.) Ravno prav ste prišli; danes ostanite pri nas, bodemo vkupaj obedovali. Tačas pa mati kosilo pripravi; se bova kaj pogovorila, in kupico starine poskusila. Včeraj so mi jo pripeljali; bom videl, kaj bodete rekli. Mislim, da vam bo dišala.

Benko.

Veste, da mi nij za močne pijače, k temu danes še tudi časa nijman. Mudi se mi. Imenitnega gosta imam, zatoraj moram hitro domov. Gredoč bi rad še k nekemu bolniku pogledal.

Kmetica.

(Pride s polno Zalikino cenjo iz lope.)

Benko.

Dobra mamka! Še eno prošnjo imam. Saj veste, da je ptuj gospod na mojem domu, katerega bi rad danes nekoliko bolje pogostil. Ali jaz mu nijman ničesa dati. Zatoraj bi vas prosil, ko bi hoteli dati dvoje piščet, nekaj jajc, sirovega masla, pšenične moke, in kar je še kaj druga pri taki priložnosti potreba. Ker bo pa za poldne že prepozno, kosila pripravljat, vas prosim, da še tudi kde kaj mrzlega priložite, kar bi moj tujec lehko brez čakanja zavžil.

Kmetica.

O z veseljem, prav rada! Hočem mu koj pečena piščeta in nekoliko potice poslati.

Benko.

Tudi vas, ljubi oče! bom nekaj prosil. Bodite toliko prijazni, in zanesite te reči, katere vam bodo mamka za-me pripravili gori na moj dom. Vzel bi jih sam, pa kakor veste, rad bi se gredoč še pri nekem bolniku oglasil.

Kmet.

Da, da! zakaj pa ne! Za vas bi, ko bi treba bilo, uno goro tam-le na hrbet si naložil, in do Rima nesel.

Benko.

Povejte tudi ptujemu gospodu, ki ga bodete v moji utici našli, da me je nepričakovana stvar zamudila, in da ne morem tako hitro nazaj priti, kakor sem obljubil. Pa hitel bodem, kar bo mogoče, in zvečer bom gotovo že spet doma. Tisti gospod so sila bogati, bodo vas Juri in vašo ženko lepo obdarovali za vse, kar jim bote prinesli, in tudi pot vam plačali.

Kmetica.

O ko tudi vaš gospod reven bil, bi mu vendar rada postregla. Saj je Eden nad nami, ki nam bo vse obilno povrnil in poplačal.

9. nastop.[uredi]

Pastarica. Poprejšnji.

Pastarica.

Ej Zalika, kde pa ostajaš, tako dolgo? Že sem mislila, da si pot zgrešila.

Zalika.

Ti si me na dober kraj pripeljala. Prav prijazno so me sprejeli.

Pastarica.

To je da! drugače bi te ne bila semkaj poslala. (K ostalim.) Dobro jutro, Juri! in Špela! in vam, blagi gospod Benko, dobro jutro! –

Kmetica.

Marjeta! ravno prav si prišla. Ti moraš zdaj gospodu Benku pot pokazati v planino k bolani ženi, in Zalikino cenjo nesti.

Pastarica.

O rada! Moji materi bo morebiti tudi prav. Al' povedat jim vendar moram poprej, da ne bodo v skrbeh, kam sem odšla.

Kmetica.

Jaz bom sama k njim stopila in jim povedala. Tebi, ljuba Zalika, sem nekaj malega v cenjico nadevala. Povej materi, da jim to pošljem za pozdravljenje.

Kmet.

To je prav! Samo lepa beseda človeka ne nasiti!

Zalika.

Oh, korbica je ja do vrha polna! Lepo se vam zahvalim. Naj vam Bog povrne vso dobroto!

Benko.

Da, to bodo gotovo! Zakaj verjemite mi, kar vi ubogim vidovam in sirotam storite, bode večni Oče nebeški vašim otrokom obilno povrnil. – Ali ljubi otroci, zdaj moramo iti. Zdrava ostanita, ljubi Juri in Špela! Bog vaji ohrani! (Urno ide z Zaliko in s pastarico.)

10. nastop.[uredi]

Kmet, Kmetica.

Kmetica.

Stari oča Benko so pač prav ljubeznivi, dobrotljivi gospod! Komaj so to ubogo deklico zagledali, in o njeni bolani materi slišali, že so polni skrbi, kako bi jima pomagali. Nič ne porajtajo na svoje stare noge, nič se ne bojijo daljnega težavnega pota gori v strmo planino!

Kmet.

Da, to jo res! dobrosrčen gospod so. Celo pa vendar nijsem zadovoljen ž njimi. Danes je, kakor veš, 25 let kar so v to puščavo prišli. Današnji dan je za njih pomenljiv, in pa za nas gorjance vse prav veseli dan. Dolgo smo se že tega dneva veselili – zdaj pa so nam vse naše veselje skazili. To me jako žali.

Kmetica.

Saj nijso vedeli našega namena. Ali ta dan še bode mnogo slavnejši! Saj si slišal, da se proti večeru domov vrnejo. Med tem, da se bodo na planini mudili, hočemo jim kolibo prav zalo z rožami ovenčati. Ročno bom otroke na travnik poslala rožic nabirat, ti pa pojdi tačas, da jaz v kuhinji opravim, na vrt, in potrgaj, kar je razcvetenih rožic in napleti nekoliko vencev. Tudi imamo zdaj časa dovolj, da gori v njihovem stanovanji pripravimo veselo gostijo, katero smo jim tukaj pri nas narediti mislili.

Kmet.

Izvrstna misel! – Tega ne bodo pričakovali. Z jedili, katere so za svojega ptujega gospoda pripraviti naročili, hočem tudi rože in vence seboj nesti. Ptuj gospod mi bode pomagal, da hišico lepo ovenčava. Na takošne reči so tudi gospodje bolje zastopijo, ko mi. Zato ga bomo pa tudi k gostiji povabili; zakaj pri nas velja: Kdor ne dela, naj tudi ne jê. To bode drevi lep in vesel večer za nas! Juhé! Že zdaj se mi zdi, da bi lehko zaukal! (Oba odstopita.)

Četrto dejanje.[uredi]

(Žalostna planinska okolica, kakor v drugem dejanji.)

1. nastop.[uredi]

Matilda.

(Sedi pod drevesom, in spleta venec iz hostnih cvetlic.) Tako dolg čas mi še pa nikdar nij bilo, kakor danes. Že vidim, da bi brez svoje Zalike ne mogla živeti. Da bi se ji le kaj hudega ne prigodilo! Da bi le srečno zopet prišla nazaj! Oh močno me skrbi! Vendar, saj je v božjem varstvu, kaj se bom bala! Oh Zalika! Drugekrati je to bilo tvoje opravilo ta venec spletati na priprost spominek, katerega sve napravile pokojnemu očetu; danes pa hočem jaz to oskrbeti. Oh več let je že, kar je umrl moj predragi ljubi mož, in zmiraj še solze točim za njim; tukaj na rožice mi kapljejo zdaj. Ja ta venec hočem obesiti na oni gaber tam, v katero deblo sem drago ime njegovo urezala, naj ga prijazno oklene. Blag mož, zaslužil si, da bi v vedni spomin tvoje ime z zlatimi črkami v dragi kamen zarisano bilo – pa zadostuje naj to malo, kar mi je storiti moči! – To opravilo, da si je samo na sebi britko in žalostno, vendar me jo nekoliko razveselilo. – Zopet mi vznemirujejo nove skrbi matrno srce. Skusila bom peti: Precej močnejo se čutim; kar mi je pastarica prinesla, mi je vse prav dobro delo. Morebiti bode šlo, mila pesen mi bo srce razvedrila. (z milim, tihim glasom poje:)

Kaj nek' druga je življenje?
Kakor v večnost britka pot,
Kder težave in trplenje
Nam ostrijo trdo hod;
Vendar rož'ce tud' cvetijo
Po bodečih stezah nam,
Hvalo peti nas učijo
Stvarniku v nebesih tam.

Tam, kder zlato solnce plava,
Tam v nebesa pot pelja,
Tam, kder svetla je širjava,
Tam bom enkrat jaz doma;
Tam se hočem veseliti,
Tam trplenja več ne bo;
Srčno hočem taj hoditi,
In pozabit' žalost vso.

(Vstane.) Tiho! Slišim nekoga priti. Že morebiti Zalika nazaj pride? O Zalika! Zalika! Si ti? Pridi, o pridi v moje naročje!

2. nastop.[uredi]

Matilda. Benko.

Matilda.

(Prestrašena stopi nazaj.) Moj Bog! Kdo pride? Puščavnik?

Benko.

(Se prikaže izza skale, obstoji in ogleduje Matildo rekoč:) Bog z vami! žlahna gospa! Odpustite mi, da sem se pri vašem tihem prebivališči oglasil.

Matilda.

Ne zamerite pobožni gospod! če sem vas s svojo boječnostijo morebiti v zadrego spravila. Kar tukaj na tej samotni planini prebivam, še nikoli nijsem videla žive duše todi hoditi, kakor včasi kakega lovca, ali kakošnega gorjanskega pastirja, ki je izgubljeno ovčko iskal. Pa vsak mi je obljubil da mojega samotnega stanovanja nikomu izdal ne bo. Danes je bila neka pastarica pri meni. V svoji veliki žalosti sem pozabila jo poprositi, naj nobenemu človeku besedice o tem ne zine, da jaz tukaj stanujem. Gotovo je ona moje skrito prebivališče vam naznanila?

Benko.

Bodite mirni, žlahna gospa! Prišel sem z dobrim namenom.

Matilda.

Povejte, kaj vas je sim pripeljalo? Odložite palico in plašč, in izvolite sesti.

Benko.

(Odloži klobuk, palico in plašč, ter se vsede na kamenito ploščo.) Nij me nič drugega simkaj pripeljalo, kakor edina želja, da ozdravim bolečine ranjenega srca.

Matilda.

Če o mojem srci govorite, vam koj povem, da je pač globoko ranjeno; ali to rano zamore le sam večni Bog zaceliti. Svet nijma nobene tolažbe več za me; vse moje posvetno upanje je razdjano. Česar od zemlje potrebujem, dokler me v svojo hladno krilo ne sprejme, druga nij, kakor košček kruha. Če mi k temu pripomoči blagovolite, vas prosim.

Benko.

Če druga nijmate, to so lehko zgodi.

Matilda.

Še ena reč mi na srci leži, in mi veliko skrb prizadeva. Hčerko imam, edino dete, veselje mojega življenja! Žalosti me, da tukaj med skalovjem dorašča brez odgoje, kakoršna bi se ji spodobila po rodu in po stanu. Vi se mi dozdevate izkušen mož; vaš govor, vaše obnašanje mi priča, da tega borovega sukna nijste od nekdaj nosili. Ne motim se, če sodim, da ste v svoji mladosti med gospodo živeli, med žlahnimi vitezi. Vas mi je morebiti Bog poslal, da moje ubogo dete oskrbite.

Benko.

Ravno za tega voljo sem prišel. Videl sem vašo hčerko – lepa in mila je, kakor angel – v srce se mi je usmilila.

Matilda.

Videli ste jo? Kde? Oh, se ji vendar nij kaka nezgoda pripetila!

Benko.

Ne bojte se, kmalu bo tukaj; v kratkem bodete zdravo in veselo videli; pastarica jo spremlja. Jaz sem nekoliko hitreje naprej stopil, ker bi rad, da se sama pogovoriva. – To, kako si je začela vaša hčerka kruha iskati, to se meni zelo nevarno vidi za njeno bodočnost. Jaz imam prijatela, žlahnega dobrega moža, kateremu je smrt njegovo edino ljubeznivo dete vzela. Ko sem vašo hčer zagledal, mi je prišlo na misel, da bi jo pač moj prijatel prav lehko za svojo vzel. To bi morebiti njegovo žalost potolažilo, vašo deklico, da tudi vas zraven srečno storilo. Njeno milo petje in igranje na strunah bode njemu posebno dopadalo. Ona zna eno pesen, katera bo – to vem – njegovo srce na enkrat pridobila. Zatoraj imam trdno zaupanje, da mu v vaši deklici drugo hčer v hišo pripeljem. Ali pred vsem drugim moram poznati žalostne dogodbe vašega življenja. (Vstane in ji roko poda.) Ne bojte se starega moža, zaupajte se mu žlahna gospa! Pomislite, da stoji pred vami sivi starček, čigar srce bije za vašo srečo. Bog, pred katerim stojim in govorim, On ve, da pošteno in dobro z vami mislim. Zatoraj govorite z menoj, kakor hči s svojim očetom!

Matilda.

Verujem vam, častivredni oče! in hočem vam vse natanko razložiti.

Benko.

Vaša osoda mora pač biti posebno žalostna, da ste tu sim v ta divji in zapuščeni kraj ubežali. S sočutnim srcem vas hočem poslušati.

Matilda.

Jaz sem Bogomila edina hči Kamenskega kneza Otona.

Benko.

(Se začudi in vstane.) Kako? (sam sebi.) Za Boga! Bogomila – ona sama bi to bila!

Matilda.

Kaj se tako čudite? Zavoljo mojega imena? Saj nijste morebiti eden mojih sovražnikov? Bog obvari, častivredni oče, tega bi ne mogla verjeti.

Benko.

Jaz nobenega človeka ne sovražim, najmanj pa ubogo žalostno mater. Pa – ne zamerite – vaša hčerka mi je rekla da ste, Matilda?

Matilda.

To vas naj ne moti. Ona ne ve drugače. Potrpežljivo poslušajte, v kratkem vam bo vse jasno. Moja pripoved bo gola resnica. Jošt, prežlahni knez Javorskega grada je bil moj mož. –

Benko.

(Na stran.) No hvala Bogu! Resnično, ona je. Sam Bog me je simkaj pripeljal. (Se zopet vsede in pazno posluša.)

Matilda.

Nekaj let sva prav srečno živela. Na enkrat pa je moral moj Jošt na vojsko. O grozovitosti te vojske hočem molčati. Tudi na Javorsko so bili sovražniki pridrli, in naš grad dobili v svojo oblast. Robert Suhodolski, vojvoda sovražnih čet, je bil moj varih, in me jo obvaroval oskrumbe. Skrbel je za me in za moje dete, da nama ničesa nij pomanjkovalo. Pa kmalu so se grde nesramne želje v njem unele in začel me je nagovarjati k nedostojnosti. Ko je mojo stalnost spoznal, hotel se je z menoj zaročiti. Pokazala sem mu svoj zakonski prstan; toda tudi to ni pomagalo, ampak z hinavsko prijaznostijo je lazil za menoj, tako da noč in dan nijsem imela miru pred njim.

Benko.

Oh uboga gospa! Vendar, saj veste, kogar Bog rad ima, temu pošilja hude skušnje.

Matilda.

Nek večer pozno pride v grad neznan viteški oproda iz naše vojne, ter mi naznani, da je moj mož v boji smrt storil. Prinesel mi je zadnji pozdrav umirajočega sopruga in v potrjenje svojih besed zakonski prstan rajnega moža. Solze so mi lice polile, in oblekla sem to žalostno obleko, katero še zdaj nosim. Zdaj mi je sovražni vojvoda, ki je našo graščino v svoji oblasti imel, od dne do dne bolj prizadeval, naj se ž njim zaročim. Ali nobenega nagnjenja nijsem k njemu imela, že kmalu od začetka, – sama ne vem zakaj ne, in zdelo se mi je, da ne more pošten človek biti. Nijsem se motila, ker ne dolgo potem sem gotovo izvedela, da je že oženjen.

Benko.

Malopridni hudobnež! Žlahno gospo, ali gospodično slepariti je in ostane sramotna hudobija.

Matilda.

Grozen mraz me je pretresel. Od onega časa nijsem nič druga mislila, kakor le to, da bi ubežati zamogla. Noč in dan sem Boga prosila za pomoč, – naj varuje mojo nedolžnost, in Bog je uslišal mojo molitev.

Benko.

To je bilo prav, da ste se bili v molitvi k Bogu obrnili, zakaj molitve nedolžnega srca Oča nebeški nikdar ne zavrže.

Matilda.

Od vseh služabnikov ostal mi je le sam eden zvest, starček namreč kakih šestdeseterih let. Tega je moj mož kmalu v začetku vojske romarski oblečenega k meni poslal, naj pozve, kako se mi godi. Ker mi je ta mož v moji nadlogi in stiski, kakor angel iz nebes poslan, posebno potreben bil, je zaostal pri meni, in se nij vrnil več na vojsko, čeravno mu je sila težko bilo mojega moža pustiti brez poročila. Ta služabnik mi je pomagal k pobegu. Po noči namreč naji je po lestvi iz grada rešil, in v čolnu črez potok prepeljal, ki pod gradom teče. Čolnič je potem zvrnil in moj plašč, ki sem ga navadno nosila, je obesil kraj potoka na grmovje, kakor da bi ga bila voda tja zanesla. Srečno smo ubežali med visoke planine. Cela soseska je mislila, da smo se potopili. Samo Robert še nij hotel prav verjeti, temuč naji je še dolgo krog in krog iskal. Tačas me je tisti sluga tukaj sim pripeljal. V tem kraji je on meni stanovanje odločil, ker vsi gorjanci so se tega kraja bali, in pravili, da tukaj duhovi strašijo. Dva viteza sta se bojda tukaj eden druga umorila. Uni kamenitni križ je še zdaj znamenje tiste prigodbe.

Benko.

(Ogleduje zamišljen tisti križ.) Moj Bog, tedaj vendar nij kraja na vsej zemlji, ki bi ne bil oskrunjen s človeško krvijo!

Matilda.

Starček Jakob mi je svetoval, naj svoje in hčerino ime spremenim. Ljubeznivo je skrbel za naji. Toto utico so njegove roke nama postavile. Vse česar nama je potrebno bilo, je pripravil; kupil nama je kozo, katero sve pa pred kratkim izgubile. On je naji z delom oskrboval, da sve si živež služile. Ljubil me je, kakor svojo lastno hčer, in jaz sem ga spoštovala, kakor svojega dobrega očeta.

Benko.

Prav tako! – V potrebi se prijateli spoznajo. In komur Bog hudih sovražnikov pošlje, temu podeli tudi zvestih prijatelov in pomočnikov.

Matilda.

Bog se usmili njegove duše! Rajni Jakob je bil zvest prijatel noter do smrti. (Z belo rutico svoje oči zakrije, ter en časek molči). Tukaj gori eno uro hoda od tod je bil umrl pri nekem lovci. Na potu k meni je bil zbolel, in ni več mogel priti do mene. V svoji zadnji uri je naji lovcu in njegovi ženi priporočil. Toda po Jakobovi smrti se nama je hujše godilo. Pri vsem sve trpele pomanjkanje, in nobenega človeka nijsve več imele, ki bi nama v potrebi pomagal bil. Vendar zmirom hvalim Boga za njegovo previdnost. Boljše je v siromaštvu nedolžno in pošteno živeti, kakor v bogatiji in obilnosti na Boga pozabiti.

Benko.

Vaša pripoved je moje srce ganila. Ne zamerite mi, jok me sili – moram se nekoliko oddehnuti (Gre gor in doli in govori sam s seboj). O dobrotljivi Bog! Kakošno veselje čaka njo in Jošta! Obadva štejeta drug druga med mrtve, in oba se še bodeta tukaj na zemlji videla. O nebeški Oče! Ti sam znaš tolažiti! Daj meni modrosti, uči me, kako naj ji to reč razodenem, da je veselje ne umori. (K Matildi obrnivši se). Vaš preganjavec mi je znan. Dobil je svoje plačilo. Hotel je žlahno nedolžno gospodičino zapeljati; pa njeni brat je to izvedel, in božja volja je bila, da ga je v boji umoril; zakaj hudobneža Bog v nevarnosti zapusti. Pa zastran vašega moža ne morem verjeti, da bi bil mrtev. Zakaj bolj ko to reč premišljujem, bolj se mi dozdeva, da še živi. Oznanilo njegove smrti je bila morebiti le zvijača od strani vašega sovražnika. –

Matilda.

Pa zakonski prstan, ki mi ga je umirajoči mož poslal? Mar bi poslu, ki mi ga je prinesel, ne verjela?

Benko.

Žlahna gospa! Vi ne veste, česar človeška hudobija vse ne iznajde. Naši sovražniki so zviti ljudje. Povsod med našimi vojaki so imeli svoje ogleduhe, in skrivne privržence. Robert si je znal prstan zvijačno pridobiti, in vaš mož za tega voljo morebiti vendar še živi.

Matilda.

Častivredni gospod! Kakošne misli ste vi v meni izbudili! Nekako čudno lehko mi postaja na enkrat pri srci. Moj Jošt še znabiti živi! To je vesela misel, to je luč upanja, ki me je nenadno razsvetila! Da morebiti je res, da še živi; mogoče je – ta misel mi daja novo življenje! – (vstane). Moj preganjavec je mrtev! Moj dragi mož pa znabiti živi! – O le hitro, hitro iz tega kraja – le urno iskat ga, ko bi ravno bilo na konec sveta!

Benko.

(Sam pri sebi.) No, ne bo tako težko, kakor sem mislil, jej to veliko veselje naznaniti. Bolj, kakor sem upal, je pripravljena. (K Matildi.) Javorski vitez Jošt, pravite je bil vaš mož? Meni so se vsi knezi in vitezi imenovali, ki so v ti nesrečni vojski svoje življenje izgubili; ali Jošta nijsem slišal imenovati. Javorski grad, katerega so sovražniki pri svojem odhodu požgali, je zopet sezidan in pokrit; še nij dolgo, kar sem po tistih krajih hodil in videl njegov veliki stolp, kako se zopet ošabno do megel povzdiguje. Pa nikder nijsem slišal, da bi se bila Javorska graščina, kateremu drugemu knezu podelila. Z enim knezom sem govoril, ki je bil navzoč, ko so svetli cesar med svoje zveste viteze graščine delili, ki so ob času vojske svoje gospode izgubile, pa Javorskega grada nijsem slišal imenovati. Čudne reči se večkrat med nami prigodijo. Cela okolica, postavim, je mislila, da ste vi že davno mrtvi, – in vendar še živite. Kar se je enok zgodilo, se lehko ponovi.

Matilda.

Pobožni mož! vi veste še več. Oh govorite! Znotraj mi nekaj pravi, da Jošt še živi. Nij treba se vam bati, da bi moje srce od veselja počilo. O zmiraj je živel v mojem duhu. Nikoli nijsem mogla misliti, da bi bil umrl. V moji bolezni je bil on za mojim otrokom, moja prva misel. – Vedno se mi je dozdevalo, da je blizu mene. Kolikorkrat sem se po noči prebudila, tolikokrat sem mislila, danes še ga bodeš videla – v kratki uri že morebiti. Komaj da sem mislila na svojo lastno smrt, katera mi vrata večnosti odpreti mora. Sedanjosti nijsem več ločila od večnosti; razločka med totim in onim svetom za me nij bilo, in ga še nij. Ko bi ga zdaj le zagledala – izpolnilo bi se moje trdno pričakovanje, druga ne; samo da na drug način, kakor sem si domišljevala. Videla ga bom še tukaj na totem svetu, namestu v večnosti. O govorite vendar! dragi gospod! (Ga prime za roko, in ga trdno gleda v oči.) Ni res on živi?

Benko.

Žlahna gospa! Kako močno vendar vera na večno življenje slabo žensko srce okrepi! Da! on živi, in še danes ga bodete videli.

Matilda.

(Pade na kolena.) – No, hvala Tebi dobrotljivi, usmiljeni Bog! Moje molitve in prošnje so oblake predrle, in Ti si me uslišal. Videla ga bom tedaj poprej še, kakor sem mislila. Da Ti si Oče zapuščenih udov in sirot. Dolgo sem živela, kot žalostna udova, dolgo sem gledala na svoje dete, ki očeta nij imelo; Ti pa, nebeški Oče, si čudno naji razveselil. Ravno, ko sve celo zapuščene najbolj pomoči potrebovale, si ti mogočni rešitelj nama poslal pomoč!

Benko.

Tako hitro spreobrne večkrat Bog solze žalosti v solze veselja.

3. nastop.[uredi]

Zalika. Pastarica. Poprejšnja.

Matilda.

(Hitro ustane in Zaliki nasproti hiti.) O Zalika! Zalika! Veseli se, padi na kolena in hvali Boga! Pojdi, povzdigni svoje roke, oči in srce proti nebesom! Tvoj oča, ki sve mislile, da so umrli, še živijo – in danes še jih bodeš videla. O hvali Boga z menoj!

Zalika.

Moj oča! živijo! o kde, kde so? O mati, samega veselja skoraj ne morem govoriti. – O kako me veseli, da vas vendar enkrat veselih, prav veselih najdem! Koliko let sem vas gledala žalujočo in vedno jokajočo! – (Poklekne, vzdigne svoje roke proti nebesom moleča.) O Bog, Tebi naj bo hvala, da si mojo mater tako močno razveselil! Tebi naj bo hvala, ljubeznjivi Bog! Tam na pečini sem k Tebi večkrat molila. Celo svoje življenje Te ne morem nikoli zadosti za to veliko dobroto zahvaliti! To je vendar kaj posebnega: imela bi se smejati veselja in poskakovati, pa se jočem, kakor da bi se mi kaj žalostnega bilo prigodilo. Tega nijsem vedela, da se tudi veselja človek jokati zamore. –

Benko.

(Prime za kitaro, ki jo je Zalika na stran položila, jo ogleduje, ter proti nebesom pogleda in začne brenkati.)

Matilda.

Kaj počinjate? Oh pustite zdaj strune! Pojdite! odpravimo se! Nepričakovano veselje, katerega ste mi prinesli, me je celo ozdravilo. Zdaj bi lehko bežala, kakor srna, črez strme gore in pečine. Dajte kitaro dekletu. Tu imate svoj klobuk, in palico. Pojdimo – le hitro – hitro od tod –

Benko.

Pustite mi strune! Svete so mi, Bog je ž njimi velike reči storil. Poslušajte, in občudujte previdnost božjo! Veste kaj je v meni prvič misel obudilo, da bi vi znali biti Joštova žena –, kaj je mene simkaj gnalo za vami v to samotno prebivališče? Glejte, ta majhena reč je bila to, ta neznatni les je bil, ki me je napotil k temu. Danes v jutru sem slišal Jošta pesen peti, katero mi je rekel, da ste ga vi naučili, in uro pozneje mi je Zalika ravno tiste pesni odstavek zapela. To je izbudilo mojo pozornost. Vajni spremenjeni imeni ste me motile – neresnica je vselaj nevarna. Vendar našel sem vaji. Ta kitara in pa Zalikino petje združilo bo zopet stariše, ki jih je razločila sovražna moč. Bog je peljal otroka, ki je s svojim pevanjem ljubi materi kruha služiti hotelo, ravno s to kitaro v naročje njegovega očeta. Jaz tedaj ne spustim teh strun poprej iz rok, dokler se ne zahvalimo vsemogočnemu Bogu, ki je strunam dal moč, naša srca razveseliti, ki vse težave in nadloge k dobremu obrača, ki žalostno jokanje spreminja v veselo petje. Zapojmo tedaj Njemu hvalospev, ki je ravno s pomočjo mile pesni vam toliko veselje pripravil. (Poje.)

Za britkosti, za trpljenje
Hvali Boga, človek ti:
Žalost obrodi veselje,
Tuga srce požlahni.

Le, kder sparno solnce peče,
Vinska jagoda zori;
Le, kder trnje je bodeče,
Lepa rožica cveti.

Le po noči tam migljajo
Mile zvezdice lepo,
Božji stolec pripeljajo
Nam oblaki na nebo.

O zato le naj raduje
V žalosti srce se vam?
Ona vselaj oznanuje
Srečo in veselje nam!

Peto dejanje.[uredi]

(Okolica prvega dejanja. Pred meniško hišico je iz zelenih vej podvoje spleteno, in s cvetlicami lepo ovenčano. Vrata v kapelico in v stanovališče z rožami ovenčana, in vsa drevesa okoli z venci ovita. Solnce ravno za gore zahaja, in od večerne strani se še s svojim rumenim žarom po okolici ozira.)

1. nastop.[uredi]

Jošt. Ivan.

Jošt.

(Obeša še tu pa tam kak venec, ogleduje naprave in sem ter tja rožice popravlja.)

Ivan.

(Stoji s pletarjem zraven njega, mu podaja vence in cvetlice, ter osipano cvetje in rožne ostanke na pot do stanišča trosi.)

(Med tem opravilom pojeta oba.)

Da poln ljubezni si moj Bog,
Me vsaka stvar uči;
Uči me to nebo okrog,
Neštete nja luči.

Vesela tička to uči,
Ker Ti ji živeš daš;
V zelenem gaji žvrgoli,
Da Ti nas rad imaš.

Učijo rožice nas to,
Ker Ti jih lepotiš,
One nam zmirom pravijo,
Da tud' za nas skrbiš.

Uči nas zlato solnce tam,
Da ljubiš celi svet;
Dobrote tvoje proti nam
Najlepši je izgled.

Še lepše Benko, žlahni mož
Uči nas vsaki čas,
Da Ti mogočni Bog ne boš
Nikol' zapustil nas! –

Jošt.

To pesen hočejo danes kmečki ljudje Benku zapeti. Da, gotovo! ta pesen ga bo razveselila. Mož pa tudi zasluži, da ga tako častijo; ker veliko dobrega jim stori. Kar je mogoče, skrbi za njih časno in večno srečo; ž njimi se veseli, kadar so veseli, in v žalostnih časih jih prijazno tolaži; posebno pa za njihove otroke lepo skrbi, ker jih v krščanskem nauku podučuje. Da, Benko je njih oča, njih dobrotnik in prijatel. Pa kaj more to biti, da tako dolgo izostaja? Pojdiva še enkrat gledat, če že gre! – Pojdi Ivan!

Ivan.

Da, da, žlahni gospod. (odideta.)

2. nastop.[uredi]

Benko.

(Tiho pride, drži prst na ustih in se pazno ozira rekoč) Nij ga tukaj! (Zagleda hišico in vse okoli lepo ovenčano.) O, ho! Kaj pa to pomeni? To je, se mi zdi, za me napravljeno? Moji ravninski sosedi nijso pozabili, da je ravno 25 let, kar tukaj na tem hribu stanujem. Zato so me hoteli razveseliti, in so mi stanišče lepo ovenčali. Oj ljubeznjivi sosedi! Bog vam povrni, kar meni želite! Ali prelepo so ti venci spleteni; kmečki ljudje jih ne umejo tako spletati. To so Joštove roke naredile. Da, Jošt, ti si pomagal k mojemu veselju, – pa tebe čaka še veče veselje! Te rožice in ti venci so kaj prilično pripravljeni; zakaj danes bomo najlepši dan tvojega življenja praznovali. – Kde je pa vendar zdaj Jošt? – A tam le stoji na pečini in gleda v dolino, da li že pridem od kod.

3. nastop.[uredi]

Benko. Zalika.

Benko.

(Se ozira na stran, od katere je prišel in s prstom vabi.)

Zalika.

(Pride s kitaro pod ramoj.)

Benko.

(Jo prime za roko, rekoč.) No, mala ljubka, hitro se skrij taj v tisto utico, in kadar ti bom z glavo pokimal, začneš koj od vijolice peti. Si zastopila, kar sem ti spotoma razlagal?

Zalika.

O da, prav dobro, ljubi oče Benko!

Benko.

Zdaj pa le hitro stopi v utico.

Zalika.

(Odide v uto, katere uhod se vidi.)

4. nastop.[uredi]

Benko. Jošt.

Benko.

(Glasno zakliče.) He! Jošt! Balite! balite! Ha! kako hiti, kakor da bi imel peruti.

Jošt. (nastopi.)

Je – saj ste tukaj Benko! Jaz sem pa gledal v dolino, da bi bil skoraj oči izgubil, od kod da bodete prišli. Kako je to, da ste po drugem potu se vrnili, pa ne po onem, po katerem ste odišli?

Benko.

Opravila so me, kakor ste morebiti že slišali, na drugo pot zvabila.

Jošt.

(Smehljaje.) Vi ste čuden hišni gospodar. Ko ste z doma šli, ste djali, da bodete v dveh kratkih urah že zopet tu, – a pustili ste me ves ljubi dan samega. Hoteli ste morda naj bi že kmalu v začetku najnega znanja sladkosti samotnega življenja okusil?

Benko.

Samota je sladka – temu, kdor jo pozna. Kdor jo pozna, kmalu se mu dopada. Jaz sem tukaj v tem kraji že marsikatero uro veselo in srečno preživel. Poprejšnje življenje po gradovih in mestih mi je bilo pijanost in prazne sanje.

Jošt.

Oh! Benko! Nicojšni večer tukaj med skalovjem in drevjem me je, bi skoraj rekel, še bolj razžalostil. Milo se mi je storilo, ko je vse okoli mene tako tiho in mirno bilo; le kak listek po drevji se je še včasi zmajal, in tu pa tam se kaka tica oglasila večerno pesen pevaje. Vse nekdajne čase in prigodbe svojega življenja sem v duhu videl pred seboj. Oh solnce moje sreče se mi je prehitro skrilo za črne gore! Moja mlada leta so prehitro minula, in prenaglo je nastopila za me temna noč življenja: Zapuščen, kakor puščavnik, na svetu tukaj sam stojim. Vsi ljubeji mojega srca so u večnosti. – Prijatele zveste posekal mi je sovražni meč, – drago Bogomilo odivzela mi je nemila osoda v cvetju njenega življenja – izgubil sem tudi edino dete svoje. – (Se vsede, glavo z roko podpre in molči.)

Benko.

No, no! Znabiti pa mi bo mogoče vašo žalost potolažiti. (Se obrne proti utici in z glavoj pokima.)

Zalika.

(Začne strune prebirati.)

Jošt.

(Pogleda navzgor.) Kaj slišim? Kako mili glasovi!

Benko.

(Položi prst na usta.) Pst! tiho, tiho!

Zalika.

(Poje v utici.)

Vijolica lepa ponižno cveti
In luka iz trave zelene,
Med rožami ona najlepše diši,
Zato ni žlahneje nobene;
Podoba ponižnosti njeni je cvet,
Dobrotnega srca najlepši izgled.

Jošt.

(Vstane.) Vsemogočni Bog, kaj je to! Bogomilina pesen. – Bogomilin napev – celo njeno petje; le še bolj milo in ljubeznivo! Vsaka beseda, kakor iz njenih ust! O ali iz večnosti pride, moje solze brisat? Ali morebiti angelci vašo utico obiskujejo, pobožni mož? Ali ste Večnega prosili, naj pošlje angela, da me potolaži? – O pustite mi, da vidim in slišim to čudno bitje, ki je razvnelo vsako žilico mojega srca! (hoče k utici.)

Benko.

Postojte! – in pripravite se na čudež Vsegamogočnega, ki vas bo bolj potolažil, kakor da bi vam bil poslal angela iz nebes. (S prstom pomigne – in Zalika pride s kitaro iz ute.)

5. nastop.[uredi]

Zalika. Jošt. Benko.

Benko.

Glejte! to milo dete sem danes našel. Prišlo je iz daljne gorate planine, kamor človeška noga le malokdaj zaide.

Benko.

Kaj vidim? celo njena podoba! Da! ravno taka je morala Bogomila biti v svojih otroških letih. (Hitro k Zaliki stopi.) Ne boj se, mala ljubka! Povej mi, kdo te je te pesni naučil, in čigava si ti?

Zalika.

Moja mati so me naučili, preljubi oče; in jaz sem vaša hčer.

Jošt.

Je mogoče! Benko, tega ne morem verjeti! Kaj delate z menoj, prečudni starček? Me vendar ne bodete slepili? – Povej mi ljuba deklica, kako je tebi, in kako tvoji materi ime.

Zalika.

Jaz sem Angelina, in moja mati so Bogomila.

Jošt.

Bog v nebesih! Angelina, to je bilo ime mojega ljubega otroka; Bogomila, ime moje drage, predrage žene! Benko, Benko! meni se po glavi vrti, razum me zapušča! Oh, to nij mogoče. Nij ne! umrli ne ustajajo!

Zalika.

(Pokaže kitaro.) To poglejte, ljubi oče!

Jošt.

(Vzame kitaro.) Da! to je prava tista kitara – dobro jo poznam. Veseli me, da te zopet vidim predraga stvar! veseli me, kakor da bi bil nenadoma zagledal ljubljenega prijatela svojih mladostnih dnij! To je tista kitara, ki sem jo v onih srečnih dnevih svoji ljubeznivi Bogomili daroval, ko sva bila še zaročenca. Tukaj ste še udobljeni najni imeni: "Jošt svoji Bogomili." – O Angelina! Da, da, ti si, ti si moja hčerka. Pojdi, o pojdi v moje naročje! – Zapustil sem te kot majheno jokajoče dete na prsih matrnih; zdaj si pa tako zala izrastla. O veselje nedopovedljivo za očeta! – Pa kde so tvoja mati? še živijo? O reci da! (Proti nebesom gledaje.) Izpolni mero sreče in blaženosti moje, milostljivi Bog, in daj, da reče: da!

Zalika.

Da, mati živijo.

Jošt.

Živijo! – Kde? – O kde so? – O le k njej, le k njej – – ona še živi – o Bog, hvala Tebi! – O Angelina, povej mi vendar, kde jo najdem?

Zalika.

Gospod Benko vedo.

Jošt.

Govorite, predobri starček! Kde je ona? Pojdite – oh pojdimo k njej!

Benko.

Potrpite žlahni vitez! – Vi morda mislite, da bodete našli Bogomilo lepo in cvetečo, kakoršno ste zapustili – ljubeznivo ženo svoje mladosti? Ali njenega lica rože posušila je žalost. Ker zvestobe vam prisežene nij hotela prelomiti, morala je pobegniti v planinske goščave in iz ljubezni do vas je radovoljno v pomanjkanje in revo se podala. Nij še dolgo, kar je iz hude bolezni vstala; zatoraj jo morebiti komaj da še poznali bodete.

Jošt.

Ej, kaj je zvunanja lepota, kaj rudeča lica! Vse prazno in minljivo! Njo, njo, Bogomilo samo hočem zopet videti.

Benko.

Le ne prenaglo! – Burno ji srce bije, ker ve, da vas bode skoraj videla. Varite njeno rahlo življenje! Dostojno se nosite v tej sveti uri vajinega snitka. Mislila je, da ste mrtvi, in danes naj vas zopet vidi, kakor da bi se ji iz onega sveta prikazali. Veselje in žalost jo premagujeta!

Jošt.

O povejte mi vendar, kde da je! Ne mudite me tako dolgo! Brž – brž – starček! Pojdite – ali mi pa vsaj povejte, na katero stran, da naj hitim?

Benko.

Za božjo voljo! dajte si vendar dopovedati. Starega znanca, zanesljivega moža, sem poslal s konjem po njo. Ne vem prav gotovo, katero pot si bo kot za konja najbolj pripravno izvolil in na katero stran bi mu imeli nasproti iti, da bi ju ne zgrešili.

Zalika.

Ljubi oče! Ali mene pa nijmate nič več radi, da me še pogledati več nočete?

Jošt.

Angelina! Ljubo, drago, mileno dete, dolgo že sem si te v nebesih mislil, in zdaj te tukaj na zemlji lehko objamem – o rad te imam, neizrečeno rad! Ljubim te, kakor tvojo mater ljubim. Pa vaji obe vkupaj bi imel!

Zalika.

Le majheno potrpite, ljubi oče! Kmalu bodo tukaj. Vsak trenotek lehko.

Jošt.

Vsak trenotek? O ti ljuba dobra žena, ti žlahna zvesta tovaršica! Tebe – tebe – ki sem te tako dolgo že med mrtvimi objokoval, ki si zavoljo mene toliko pretrpela, tebe bom zdaj zopet videl, zdaj – v kratkem? O Bog, kako čudno mi prihaja! Tresem se na vsem životu, jaz ki se pred sovražnikom nikoli tresel nijsem! Kako mora še le njej pri srci biti! – Čuj, to je godba? Kaj pomeni to? (Iz daljave se sliši zbrano sviranje pastirjev na piščalke in stranšice, ki vedno bliže prihaja.)

6. nastop.[uredi]

Ivan. Poprejšnji.

Ivan.

(Naglo nastopivši pripoveduje.) Veliko kmečkih ljudij pride izzad onega skalovja. Imenitna gospa v črni opravi ravno raz konja stopa; kmetica jo vodi po stezi sim gor.

Jošt.

Ona je! Ona pride! O Bogomila, Bogomila! (z razpetimi rokami hiti njej nasproti. Ivan gre za njim. Godba preneha.)

7. nastop.[uredi]

Benko. Zalika.

Zalika.

(Hoče za očetom oditi.)

Benko.

Ostani, ljuba deklica! Ti bi znala na strmem potu v kako globočino pasti. Tvoja ljuba mati in tvoj dobri oča bodeta kmalu tukaj. (Držê Zaliko za roko gleda za Joštom in pravi.) Moj Bog, če je že tukaj na zemlji toliko veselje, kadar se dva izgubljena prijatela, ki sta že dolgo en druga med mrtve štela zopet najdeta; kolika bode še le blaženost tam v nebesih, ko bodemo vse svoje drage znance in prijatele lepe in častitljive zopet videli. Že ta misel sama zaceli vsako rano ki nam jo smrt in ločitev tukaj sekate.

8. nastop.[uredi]

Kmet, kmetica, njuni otroci. Pastir. Pastarica. Poprejšnji.

(Piskanje se zopet začuje in celo blizo. Kmečki ljudje pridejo vsi praznično oblečeni. Otroci in mladina v belih oblačilih ovenčani. Nastopijo eden za drugim v naslednem redu. Najprva pride Cilika nosi velik šop cvetlic, ovezan z lepim trakom. Barica prinese poln pletarec pisanih rožic; Miško ima venec iz lipovega perinja, na dolgi palici z belim in rudečim trakom privezan; pastarica z ovenčanim jagnjetom; pastir v tičniku dva bela goloba. Kmetica nese na glavi velik in zvrhan jrbas z belo ruto pokrit; kmet z bršljem ovenčan sodec na rami. Naposled več drugih kmečkih ljudij. Nazadnje nastopita Jošt in Matilda.)

Kmet.

(Se odkrije in glasno reče.) Tiho zdaj piskavci! (Potem se dostojno in ginjenega srca k Benku obrne rekoč.) Ljubeznjivi, častivredni gospod oče Benko! Mi priprosti gorjanci smo danes prišli Vam čestitat. Zahvalimo se vam za vse dobrote, kar ste jih teh pet in dvajset let nam in našim otrokom storili, kar mi to srečo imamo, da vi tukaj med nami prebivate. Sprejmite blagovoljno kot izraz naše hvaležnosti te male darove, katere vam naša ubožnost podati zamore. Besed ne vemo lepih delati; zatoraj ne glejte na to, kar naša usta govorijo, ampak na to, kar naša srca čutijo, in zadovoljni bodite z nami! Bog, naš ljubeznivi Oča pa, ki želje naših src pozna, On naj izpolni to, kar mi danes za vas in blagor vaš želimo.

Benko.

O ljubeznivi dobri ljudje! Vi otroci in stariši! vse dobro, kar vi meni želite, naj Bog tudi vam desetero podeli. On naj vas blagodari, naj pomnoži vašo srečo, naj ohrani vaše mirno in veselo življenje. Vse darove, ki ste mi jih tukaj prinesli, naj vam stokrat povrne. (Kmetu roko poda rekoč:) Nate, ljubi Juri! podajte mi roko v imenu vseh zbranih. Ostati si hočemo stari, dobri prijateli, in ta kratek čas, ki ga še bom morebiti med vami preživeti imel, bodi naša posebna skrb, drug druga pogosto razveseljevati.

Kmet.

O naj bi še prav dolgo živeli naš dobri oča Benko!

Vsi. (glasno:)

O dolgo – prav dolgo naj še živijo naš dobri oča Benko!

Kmet.

Tako mi dopade! Da sto let naj še živijo!

9. nastop.[uredi]

Jošt. Matilda. Ivan. Poprejšnji.

Zalika.

(Z razpetimi rokami jima nasproti.) Oče! – mati!

Matilda.

(Jošt jo pelje. Prime Zaliko za roko.) O ljuba hčerka, glej, koliko neizrečeno veselje nam je dobrotljivi Bog pripravil!

Jošt.

(Prime Zaliko za drugo roko.) O kako srečen sem, da mi je Bog, tebe, ljubo dete, in s teboj tvojo ljubo mater zopet podaril!

Zalika.

(V sredi med očetom in materijo.) Preljubi oče! nijsem v stanu izgovoriti, kako me v srci veseli, da vas zopet imave. – O mati, tako veselih vas še svoje žive dni nijsem videla, kakor zdaj, ko so naš oča zopet tukaj. Kaj nij, ljuba mati! ljubeznivi Bog je vaše britke solze v solze veselja in radosti spremenil.

Benko.

Oče nebeški, zahvalim se Ti, da si današnji dan – pet in dvajsetletnico mojega bivanja v tej samoti – s toliko srečo, s tolikim veseljem poslavil. Poglej milo iz nebes na ta dva blaga zakonska, ki si ju danes tako čudno zopet zedinil. Blagoslovi na novo njuni zakon in daj jima srečno doživeti ne samo srebrno, ampak tudi zlato gostovanje. Dodeli jima nad tem otrokom, po katerem si ju danes združil vselaj mnogo veselja doživeti, kakor si jima ravno po tem detetu današnjo radost pripravil. – Tudi našega ljubega očeta Jurja, njegovo ženo in te njune otroke, in vse tukaj zbrane blagoslovi obilno Ti, o Bog! Daj srečo, mir in lepo zastopnost vsem zakonskim, in daj vsem starišem dosti veselja nad svojimi otroci dočakati!

Kmet.

(Odkrit se globoko prikloni.) Žlahni gospod vitez, milostljiva gospa in mila gospodičina! Da bi mi ne zamerili, izrekel bi vam tudi jaz v imenu nas vseh prisrčno čestitanje in voščilo! Vse, kar so oča Benko izgovorili, naj se izide, in ljubi Oča nebeški naj k vsemu reče: Amen!

Jošt.

Ljubi prijatel! Hvala vam, da se naše sreče toliko veselite! Bog naj vaše želje in voščila tudi nad vami, nad vašo ženo, nad vašimi otroci in nad vami vsemi izpolni!

Kmetica.

(S povzdignjenimi rokami.) Da, On naj izpolni vse vaše želje nad nami vsemi, naš ljubi, dobrotljivi Oče nebeški! – Pa jaz imam še eno majheno prošnjo, katero si skoraj izreči ne upam. – (Se k Matildi obrne.) Tam na tratici pod uno jelko sem nekaj malega pripravila, in rada bi, ko bi nas tudi žlahna gospôda počastiti blagovolila. Se ve, da so le priproste kmečke jedi, pa zdravo je vse in mislim, tudi dobro kuhano.

Kmet.

In kar bo morebiti pri jedilih pomanjkovalo, naj pa to vino tukaj v tem sodci nadomesti. Dolgo že ga hranim za današnjo veselo obletnico. Zatoraj upam, da prežlahni gospod vitez ne bodo zavrgli naše prošnje.

Matilda.

Z veseljem sprejmemo vaše povabilo. Pa Marjetka, ki je mojo hčerko po vseh potih toliko skrbno spremljala, mora tudi z nami jesti, in vsi vaši otroci, tudi ta malkica tam, ki šopek v rokah drži.

Jošt.

Posebno veselje nam bo s tako poštenim možem in tako dobrotljivo ženo, z dobrotnico mojega otroka vkupno se radovati. Tudi oni pastirski fantek tam le, moj veseli spremljevalec in kažipot, mora biti naš gost.

Kmet.

Vsi kar jih je tukaj, morajo z nami jesti. (s prsti popokne.) Zdaj je še le moje veselje popolno! Ker smo pa ravno tako veseli vkupaj, hočemo še poprej zapeti pesen, ki je zložena našemu ljubemu očetu Benku na čast. (K Benku.) Kaj nij, blagi gospod?

Benko.

Hvalimo in častimo rajši večno usmiljenje božje! Zapojte rajši pesen: "od milosti božje," katero sem vas nedavno naučil. Zakaj vsa čast in hvala gre edino le večnemu Bogu!

(Pojejo:)

Eden.

Temna noč mine –
Zopet lepó
Sije nam solnce,
Solnce zlató!

Zbor.

Kar je zemlji zlato solnce,
Milost božja je za nas:
Bod'mo mili vsaki čas!

Eden.

Rosa cvetlice
Vele hladi,
Novo življenje
Jim podeli.

Zbor.

Kar je rožam hladna rosa,
Milost božja je za nas:
Bod'mo mili vsaki čas!

Eden.

Kadar po letu
Solnce pekli,
Lipice senca
Nas ohladi.

Zbor.

Kar v vročini hladna senca,
Milost božja je za nas:
Bod'mo mili vsaki čas!

Eden.

Kadar od žeje
Zemlja reži,
Dežek se vlije,
Vse napoji.

Zbor.

Kar je suhi zemlji dežek,
Milost božja je za nas:
Bod'mo mili vsaki čas!