Mačja zgodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mačja zgodba
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Črna mačica se je izgubila. Prišla je do stare hiše in zamijavkala pri vratih. Vrata so se odprla in nekdo je dvignil mačico v naročje. Dobila je toplega mleka in rdečo frnikolo in vsak jo je hotel božati ali držati v naročju. Božanje je imela rada, v naročje pa ni hotela in se je ogorčeno branila s kremplji. Ampak vseeno je bilo tako življenje prav veselo. Veselje pa ni trajalo dolgo. Mačke hitro rastejo. Črno mače je postalo velika črna mačka. A bila je še prav tako otročja kot prej, čeprav drugi tega niso mogli vedeti.
- Igrajmo se! jim je rekla, pa niso razumeli, mislili so, da je zdaj odrasla in se ji pač ni treba več igrati. Rdeče frnikole se je že zdavnaj naveličala, bila je zmeraj enako okrogla in rdeča in ni je mogla ugrizniti ne opraskati. Rada bi, da bi ji kdo navezal šumeč papir na vrvico in ga vlekel po tleh sem in tja, ona bi ga pa lovila. Pa se nihče ni več spomnil na to. Nekaj časa se je igrala sama, tako da je lovila lastni rep, ampak tudi to je postajalo dolgočasno. Tekala je po vrtnem zidu in s smrčkom suvala v vrtnice, da so se osipale - pa so jo spodili.
- Boš nehala uničevati vrtnice! so vpili nanjo. Prej, ko je bila majhna, so ji dajala mleko. Zdaj pa so večkrat kar pozabili nanjo, ali pa so ji nadrobili suhega kruha. In če ga ni hotela jesti, so se jezili nanjo:
- Izbirčna mačka, predobro si ji godi! Sami so pa jedli meso. Muca se je pretegnila in odšla h kurniku. Podrgnila se je on ograjo in zapredla.
- Ničvredna mačka! je zagodrnjala stara rumena kokoš in razjarjeno razkopala zemljo. Ali znaš jesti jajca? Ne znaš. Znaš iskati črve? Ne znaš. Znaš kokodakati? Ne znaš. Kar spravi se, mačke so slaba družba! Muca ni rekla ne bev ne mev, samo pomežiknila je.
- Kaj si še zmeraj tu? je zatarnala kokoš.
- Igrajva se, je nenadoma rekla črna mačka, igrajva se mačko in kokoš. Ti boš mačka, jaz pa kokoš.
- Kakšna neumnosti so pa spet to? se je še bolj ujezila kokoš. Mačka se je umaknila v varno razdaljo in rekla:
- To si neumna. Ti neseš jajca, drugi jih jedo. Tedaj je kokoš dobila živčni napad in je tako razburjeno zakokodakala, da je mačko kar odneslo.
- Saj se poznamo! je vpila kokoš za njo. Saj se poznamo!
Muca se je vtihotapila v shrambo in vtaknila glavo v posodo z mlekom. Gospodinja pa je iz kuhinje zaslišala mlaskanje, pritekla v shrambo in zagledala nad loncem kosmat črn gobček, ves pokrit s smetano, pograbila je metlo in ... Čisto na vrhu jablane je sedla črna muca z buško na glavi in je bila prav zares slabe volje. Glasno je zavzdihnila.
- Kaj pa zdihuješ? je reklo nekaj čisto zraven nje.
Muca se je ozrla in zagledala velikega mačka z bleščeče belo dlako, obutega v bele škorenjčke, in spoznala je, da je to sam Obuti maček.
- Obuti maček, Obuti maček! je zavpila, poznam te! Videla sem te v knjigi, ki sem jo raztrgala in so me potem natepli.
- Seveda sem Obuti maček, kaj pa je to takega, je rekel maček. Zato ti še ni treba vpiti in skakati. Rajši povej zakaj zdihuješ!
- Zato, je odgovorila črna muca, zato zdihujem, ker se nihče noče igrati z mano!
Obuti maček je pa rekel:
- Jaz se bom igral s tabo. Pojdi z mano na moj grad!
- Ali je tam lepo?
- Lepo, je rekel Obuti maček. In potem sta oba začela presti in sta predla vso pot proti mačkovemu gradu - več pa ne vem.