Pojdi na vsebino

MCMXL

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
MCMXL
Ivo Brnčić
Izdano: Ljubljanski zvon 60/7 (1940), 433
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Dospeli smo na zadnji rob. Oblaki dima
pred nami gosti vro iz zemeljskega dna,
kjer zmedenih, zdivjanih, blaznih časov plima

je dolgo zbirala vse kalne sile zla,
da razženo oklep gorá in pod nebo
izbljujejo ognjeni, vreli dež gorjá.

Zaman za žarkom luči koprni oko.
Le črne jate mraka se čez vsa obzorja
zlovešče plahutaje noč in dan neso.

Vsa krhka poka in drhti pod nami skorja
te naše mrtve zvezde. Ko v pradavnih dneh
jo spet preplavljajo temotna, motna morja,

po poljih se razlivajo in po poteh,
valé se spenjena čez mesta in vasi,
odpirajo grobove tihe — ko v zasmeh

vsem nemim borcem, ki so s svojimi kostmi
gnojili zemljo, da je seme razodetja
o sreči in o trpkem bratstvu vseh ljudi

kalilo neugnano dolga tisočletja,
v zasmeh vsem živim, ki še dandanašnji dan
ta svet jim ko ubežnikom ne da zavetja.

— Dospeli smo na zadnji rob. Sodnik teman
negiben, trd ko čer, tu čaka smrt molčé,
da se v pepelu lastnem zaduši vulkan

in da nad zemljo znova zvezde se zbude.