Luka Mornar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Luka Mornar
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč je v Sarženti živel mož, ki mu je bilo ime Luka Mornar. Vsako nedeljo mu je žena lepo okrtačila klobuk, mu zloščila čevlje in ga napravila za k maši. Gor predcerkvijo je dobil svoje prijatelje in vsi skupaj so se menili o delu, o suši in si drug drugemu pripovedovali zadnje novice. Večkrat se je tudi župnik ustavil med njimi in se z njimi pogovarjal.

Luka Mornar je znal brati in pisati in se je držal. kot da zna več kot drugi možje, tako da je več kot enkrat govoril z župnikom o težkih rečeh. Le neke stvari ni mogel razumeti in ta stvar je bila večnost.

Vedno je spraševal župnika, kako je mogoče, da se človek, potem ko umre, ne naveliča za večno nič delati. Župnik pa mu je pravil, da je nemogoče, da bi se kdo naveličal biti v nebesih. Lukežu se je to zdelo čudno in je o tem večkrat sam pri sebi razmišljal. Nekega dne v februarju je šel v hrib po drva. Napravil je lepo butaro, si jo zadel na rame in se odpravil dol proti vasi. Ko je prišel dol na Karžila, se je ustavil, da bi počival. Usedel se je na travo in si obrisal čelo. Takrat je na drevesu začel peti ptič. In je tako lepo pel, da ga je Luka Mornar zvesto poslušal. Še nikdar ni v svojem življenju slišal tako lepo peti. Ko je ptič nehal peti, si je Luka Mornar zadel svojo butaro in je šel v vas. In ko je prišel dol v Klanec, se mu je nekam čudno zdelo. Hiše so se mu zdele predelane, pot bolj široka in dol na Gorici ni več vidl murv.

- Kdaj pa so vse to naredili, se je vprašal, sploh nisem opazil.

Pri koritu so bile neke žene, ki so si natakale vodo. Pozdravil jih je, pa se mu je zdelo, da ji ne pozna. Pride potlej tja na svoje dvorišče.

- Kaj se je pa tu zgodilo? je dejal na glas. Šel sem po butaro drv, pridem domov in vse je drugačno!

Ko ga je neka žena, ki je zalivala rože, slišala, se mu je približala in ga je vprašala:

- Koga iščete, stric, vam lahko kako pomagam?

- Kako, koga iščem, vi povejte, kdo ste, jaz sem Luka Mornar, te hiše gospodar!

- Žal mi je, stric, je dejala žena, a ta hiša je od moje družine in jaz nisem nikdar slišala za vaše ime.

Luka Mornar ni mogel priti k sebi.

- Zdaj grem dol na občino, je dejal, in videli bomo, čigava je hiša!

In se je pobral dol v Špeter. Na županstvu niso mogli najti njegovega imena in nihče ga ni poznal.

- Grem pa gor v farovž, je dejal Luka Mornar, gor bo napisano, da sem krščen!

Ko je prišel gor v farovž, je dobil tam mladega duhovnika, ki ga ni bil še nikoli videl. Vseeno ga je vprašal:

- Za dobroto, poglejte v vaše bukve, če najdete moje ime. Jaz in stari župnik sva velika prijatelja, vedno se pogovarjama o večnosti. Jaz ne morem razumeti, kaj se je zgodilo. Danes sem po kosilu šel v breg po drva in se nisem zamujal. Ustavil sem se le, da bi poslušal nekega ptiča, ki je, to moram reči, prav lepo pel. Ne znam pravzaprav povedati, koliko časa sem ga poslušal, mislm, da je bilo samo nekaj minut. In vendar, ko sem se vrnil v vas, ni bilo več mojih ljudi, moje družine, še kamnov ne popznam več! In dol na občini ni več mojega imena!

Luka Mornar je kar govoril; duhovnik pa je gledal v svoje bukve. Gleda v tej, gleda v one, nazadnje je v nekih tristo let starih bukvah našel zapisano ime Lukeža Mornarja in zraven je bilo napisano, da je bil nekega dne šel po drva in da se ni več vrnil.

- Kako je mogoče, je dejal Luka Mornar, da sem poslušal tistega ptiča tristo let in da se nisem zavedal, da je čas tako tekel?

- Vidite, mu je dejal duhovnik, vi ste poslušali petje tistega ptiča tristo let in se niste naveličali. Tako je tudi z večnostjo: ko kdo umre in gre v nebesa, se nikoli ne naveliča in se ne zaveda, da gre čas naprej!