Lovski tat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lovski tat: Pogorska pripovedka.
Anonimno
Izdano: Domoljub 5. februar 1891 (4/3), 26—30
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žalostna je sedela Zaljubnikarjeva Ana pred svojo kočo, ki je bila postavljena visoko gori na planini Zdaj joka, zdaj vzdihuje, zdaj se ji zopet pokažejo na licih poteze veselega smehljaja. Na delo je v teh mislih pozabila in tudi rožni venec, katerega je vzela iz žepa, padel je iz njenih rok.

Kaj pač teži to krepko, mlado ženo? Koča je sicer res neznatna in borna, a vse je v njej in okoli nje tako snažno in v najlepšem redu; dvoje koz, ki obirati grmovje po bližnjem bregu, dajeti mleka dovolj za hrano ženi in njenemu možu.

Da, mož, ta dela Ani skrbi. Že pet tednov ga ni doma; v ječi daleč doli v ravnini je zaprt na »gradu,« in sedaj so minuli ti tedni in Kočar ima zopet priti domov. To so dogodki, ki napolnujejo srce Kočarjeve žene, to ji vzbuja iz oči solze žalosti in veselja. — Zakaj pač so zaprli Kočarja?

Kočarjev Jurij je bil vrl dečko od nog do glave, priden in pošten, le eno napako je imel, katere se ni mogel otresti. Pravil je sam, da mu je v krvi in da pridejo trenotki, tedaj mora z doma, godi se mu kakor onemu mesečnjaku, ki ga luna »nosi« okrog. Jurij sam vé, da ko bi le hotel, bi ukrotil tudi te nepoznane in silne želje, a to je ravno njegova slabost, da jih ne more. Ako namreč ves dan drvari v lesu, ali v nedeljo, ko je vse tako tiho in mimo na okrog, tedaj pozabi na ženo in na jed in hajdi puško na ramo na bližnje planine, kjer imajo še srne svoje pašnike in svoja bivališča. Na kako srno pomeriti in jo podreti, to je Jurjevo največje veselje. In zato si je prihranil toliko denarja, da je kupil staro puško in sedaj hodi od časa do časa na lov, sevéda skrivaj, ker vé, da nima pravice za to, da je — lovski tat. In zgodilo se je, da so ga gozdarji zasačili na lovu, vlekli pred sodnika, ki ga je zaradi tega obsodil na pet tednov v ječo.

Danes je zopet prost in urnih korakov jo reže proti domu; žene ga v planine, v njegovo kočo, vé namreč, da ga ondi s težkim srcem pričakuje njegova dobra žena. Dolgo že gré v hrib in vroče mu prihaja: še dobro uro in doma bo.

V istem času sedi, kakor smo videli, Ana na klopici pred kočo in gleda v nižavo, kje da se bo Jurij pokazal, ali kakor je imel navado, da je zavriskal, ko je bil že kje blizo doma. »Ali pride? Ali ne pride? Kakšen je in kako se mu je godilo? Kako bo gotovo sedaj pameten, ko je poskusil kazen? Kako mu bo sama prigovarjala, naj opusti svojo grdo navado?« Take misli begajo po glavi Kočarice.

»Oh, kako prijetno bi nama bilo,« pravi sama s seboj, »ko bi Jurij pustil svoj lov. Toda ako je že začetek tako žalosten, kaj še-le bo.« Pred dobrim letom se je namreč Ana še-le primožila na planino h Kočarju in v prvem letu je morala že izskusiti toliko grenkega. Možu sicer ne more očitati nič posebnega, le to jo boli, da je njen mož — lovski tat, da ga ni doma cele dneve, tudi po noči večkrat izostane. S strahom se zmisli, da kedaj pride kedo z novico: »Jurja so ustrelili, tam doli v bregu leži mrtev.« Ali pa: »Jurij je vstrelil gozdarja, ki ga je hotel zgrabiti na lovu kot tata«, »Kaj bi bilo ž njim za čas in za večnost in kaj hočem sama na tako osamljeni planini?« Tako premišljuje Ana, in z obema rokama si pokrije žena obraz ter prične glasno jokati. Ko se nekoliko zdrami iz teh težkih misli, zapazi, da ji je padel rožni venec na tla, vzame ga ter začne moliti posebno zato, da se Jurij srečno vrne domov.

V tem pa se začuje glasen strel in sicer ne posebno daleč. Kakor strela zadene ta glas mlado ženo, vsa iz sebe skoči nekaj korakov po bregu od koče. Vse je tiho in mirno. Čaka in čaka, ura mine za uro, solnce zahaja, večeri se že, a Jurja še ni od nikoder. Ana je v silnem strahu. Slutila je in bala se, da bi mož ne bil s strelom v kaki zvezi. Ali je on streljal, ali jo morda ustreljen? — Uboga žena! Pozabila je na večerjo, pozabila celo na kozi, na Pisano in Mavro, ki ste sami prišli domov, ko se je že zmračilo. In kako ne bi pozabila v tako britkih poskušnjah? ...

* * *

Jurij je bil res že blizo doma. Kolikor bolj se je bližal domači hiši, tembolj je ponavljal svoj sklep, da hoče slovo dati prepovedanemu lovu, ter se, kakor prav, bolj doma držati. S tem trdnim sklepom hoče potolažiti in razveseliti ženo, ki že toliko časa sameva v oddaljeni pogorski koči. — »Puške mi pa le niso vzeli; tam le v stranskem prelazu je zakopana lepo v kožo zavita; treba vendar pogledati, ali je še tam in ali je še dobro ohranjena?«

Ta misel zmoti Jurja; puška mu je bila še vedno nad vse, in namesto domov, jo res zavije proti stranskemu prelazu. Kmalu je na določenem mestu, vse najde v redu. Silno je vesel, ko odvije puško iz kože ter jo vzame v roke.

»Nič še ni rejnata,« pravi, »tudi še nabasana je,« in ko Jurij poskuša in meri s puško, spomni se, kako prijetno je bilo, ko je še streljal; le škoda, da zdaj več ne sme. No, pa on tudi noče več tega storiti; trdno je to sklenil, in obljubil to celo duhovniku na gradu pri spovedi. Vendar puško pa sme le še vzeti v roke, in nekoliko z njo pomeriti ... Jurij je zopet pozabil na vse svoje sklepe ter se nevedé že pol ure igral s svojo puško.

Kar nekaj zašumi na bližnjem robu. Jurij pogleda. — Srnjak je, lep, da malo tacih, in stoji ondi, kakor bi prosil Jurja, da naj mu posveti pot naprej. — Jurja spreletava vročina in mraz; nabasano puško ima v roki; a on misli na svojo ženo, na ravno dosluženo kazen, na svoje sklepe, v tem pa se obrne srnjak in Kočar pozabi na vse to in — vstreli!

Pok! razlegne se glas med planinami in srnjak se zgrudi, le parkrat še stegne z nogami in — po njem je. Jurij je po svoji navadi dobro pomeril, toda on ni vesel svoje vajene roke. Sedaj se mu vzbudi vest, očitanja se mu vzbujajo v srcu in najraje bi se sam vstrelil ali izgubil v zemljo. Ravno iz ječe spuščen m je zopet hudodelnik, in morda ga še pre zasačijo gozdarji, predno pride do svoje koče. Vse se mu temni pred očmi, le to vé, da se sedaj ne sme ganiti, sicer je izgubljen, gotovo je namreč kaj gozdarjev v bližini na straži. Jurij se skrije v goščo in tam prebije nekaj ur. In sedaj prične zopet sam sebi očitati svoje življenje. Vedno huje mu je pri! srcu. Ta zlodjeva puška — koliko mi je škodovala. Najbolje je, da jo zdrobim in vržem od sebe. In vendar je tudi toliko prijetnih ur preživel s puško na rami. Boj je bil zato težak, slednjič vendar zmaga vest nad strastjo. Jurij vzame puško, trešči ž njo ob kamen, da se njeni deli razdrobé na kosce, cev pa je vrgel v bližnji propad. »Ako ti ne pred menoj v propad, jaz s teboj,« pravi Jurij, ter s tem sam sebe tolaži.

Tedaj mu je bilo ložje pri srcu, pokleknil je na mestu in še jedenkrat slovesno obljubil Bogu, da je bil to zadnji strel — lovskega tatú.

Bila je že noč, ko je prišel domov. Ana ga je seveda še vedno čakala. Vesela je bila, ko ga je videla zdravega, pozabila je na vsa očitanja, saj mu bo vse to še lahko pozneje povedala, le skrbelo jo je, kaj je s strelom, ki ga je slišala, in o katerem ji je Jurij povedal vse natančno, vzlasti kaj je sklenil in kaj je s puško naredil.

»Nazadnje te bodo še tukaj iskali,« pravi žena Juriju. Komaj je to pregovorila, že potrka nekdo na vrata in začuje se lajanje psov. — Kočarjeva sta vsa iz sebe vsled strahú.

»Skrij se pod posteljo,« reče Ana možu, ko gre počasi odpirat vrata. Nerad to stori Jurij, sramota je zanj, a sila kola lomi.

»Kdo je zunaj?«

»Jaz, Vide, graščinski gozdar.«

»Ali ni prišel danes vaš Jurij domov?« vpraša gozdar gospodinjo. Žena ne vé nobenega odgovora.

»Ali niste slišali, da je tam v robu nekdo streljal? Ali morebiti veste, kedo je bil to?« — V tem pa je začel pes mahati z repom in je parkrat zalajal, ko je prišel blizo postelje.

»Čuvaj, sèm,« zavpije nad psom gozdar, »le pusti ondi Jurja, vsaj bo počakal.«

Ana se silno prestraši pri teh besedah in Jurij prileze izpod postelje.

»Tako, Jurij, sedaj sva skupaj, kajti srnjaka ondi ob robo vendar ne boš utajil.«

»Ne bom tajil, a bil je zadnji, ki sem ga vstrelil,« reče Jurij.

»Na lovsko besedo ni veliko dati,« pravi gozdar. »Najbolje bo, da greš z menoj.«

Tedaj pa začne Ana prositi in na dolgo in široko pripovedovati, kakšne sklepe je storil Jurij in kako da je razbil puško. Gozdar posluša celo zgodbo, neverjetno zmajuje z glavo in v srcu se mu zasmili Jurjeva žena.

»Ako ga naznanim,« misli si gozdar, »uničim jima popolno njuno srečo; zakaj sedaj ga ne bodo z lepa pustili iz zapora, ako ga zopet dobé v pest. In danes je prišel popolno z drugim namenom gozdar k Kočarju. Dveh gozdarskih lovcev je potreba nadgozdarju in imeli so tudi Kočarjevega Jurja v mislih, češ, tako ga bomo najbrže odvadili od njegove lovske tatvine, saj so ga sicer poznali kot vzglednega moža.

»Veš kaj, Jurij, tvojemu lovskemu tatvinstvu moramo konec storiti. Nadgozdar me je poslal vprašat te, če bi stopil v to službo; da si spreten zanjo, v dokaz temu bova prinesla seboj vstreljenega srnjaka.«

Že drugi dan je nastopil Kočar svojo novo službo, dobil je lepo novo puško in nikdar mu ni bilo žal, da je razdrobil staro svojo puško in ž njo tudi nerodno svojo navado. Od tedaj pa Jurij kot gozdarski lovec varuje graščinske pravice v gozdu ter je še vedno Bogu hvaležen, da je njemu in ženi izpolnil najiskrenejše želje. Prisega mu je bila sveta, vsa skrita pota znana, in kar se preje gozdarjem ni posrečilo, to je Kočar dosegel, pregnal je vse lovske tatove. Da se pa divjačina ni preveč zaplodla, zato je skrbela vrla Jurjeva puška.