Lolotu se mudi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lolotu se mudi.
Iz Laškega
Izdano: Amerikanski Slovenec 23. september 1892 (1/40), 2−3
Viri: dLib 40
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Znabiti mu je bilo ime Luigi, morebiti Angelo, ali pa tudi Bartolemej, nikdo ni vedel kaj gotovega o tem in imenovali so ga vsi Lolo. Lolo imenoval se je tudi sam sebe. Lolo je pohajkoval po dnevu in še, pozno v noč v bližini kolodvora. Ko se je naveličal pohajkovanja, zlezel je utrujen v kako dolbino v zidu pri stari cerkvi, za kak tempeljski steber, ali pa si je prav površno postlal na mramornatih stopnicah pri svetišču svetega Simeona in zaspal z obrazom proti solncu ali luni obrnjen. Drugače pa se je ves božji čas klatil okrog, ter se neumno po glavi obračal po travnikih in livadah solnčnega Kaja.

Lolo ni imel roditeljev, tudi spominjal se ni, da bi kedaj imel kacega očeta ali mater. Suhotno, nagubano starko z bingljajočimi ponarejenimi uhami, imenoval je staro mater. To je še pamtil, in ta stara mamica mu je pripovedovala, da je imel roditelje, ko je bil še do cela malone dete, da sta pa oba jednega in istega dne umrla za kolero. Cesto je imel za hišo, odkar je začel hoditi in le kadar ga je lakota napadla, zlezel je v kleti podobno shrambo, kjer je prenočevala njegova stara mamica in kupčevala z raznim semenom.

Necega dne, ko se je vrnil domov, dobil je zaprta vrata. — »Starko so odnesli v bolnišnico, morda je že mrtva.« — Zbežal je od tam, kolikor so ga mogle noge nositi, skrival se je več dni, ker ker bal se je, da bi tudi njega smrt ne pobrala, a smrti, kar meni nič tebi nič se tudi ni pustil ujeti. Lakota ga je vendar nazadnje primorala, da je šel med ljudi.

Priprosto življenje na solnčnem Kaju, kjer je bil kolodvor, smejalo se mu je tako prijazno v obraz in od nekdaj mu je bil Kaj najlubši kraj pod božjim solncem. Solnce je tam pripekalo tam gorko; in ljudje, kolikor jih je došlo ali odšlo, bili so Lolotu tako priljubljeni, saj so bili živi in poskočni, kakor on sam. Lolo sicer ni ljubil druščine, a vedel je, menda iz lastne skušnje, da je človek najmanj opazovan med najhujšo gnječo. Sedaj pa se je začela pri njem lakota in tudi dobrodejno solnce milega zimskega dne mu ni hotelo odvrniti lakote, kakor je upal. V začetku si je pač vedel pomagati. Pobiral je odmečke zelenjav in sadja pri starih branjevkah, pa to mu ni bilo dosti in želodec mu je renčal in godrnjal v jednomer čedalje, bolj oblastno. Tujec se je približal s kovčegom v roci in Lolo je tekel spakovaje se mimo njega.

»Hej, mladič, mi li moreš malo prijeti?«

Ali bi mogel! Obraz se mu razjasni. Nekaj minut kasneje imel je v roci dva okrogla denara. Denar! Prekopicnil se je veselo parkrat črez glavo dalje, dalje do pekarije. Lolo je bil brezmejno srečen, naučil si je sam kruha prislužiti!.

»Koliko star moram že biti?« vprašal je staro sključeno beračico, ki se je solnčila na stopnicah pred cerkvijo.

Starka je namignila malemu, razcapanemu paglavcu, da naj pride blizu nje. Paglavec je baš zasadil svoje bele zobiče v kos kruha.

»Tako se drži!« Starka segne s prstom dečku v na pol odprta usta. »Ha, dečko, imaš še vse mlečne zobe, sedem let še nisi star.«

Od tedaj naprej se je začela njegova neodvisnost. Pri nobenem vlaku ga ni manjkalo in redko kedaj je minul dan, da ne bi imel svojim močem primerno breme nesti na kolodvor. Kasneje je pobiral breskvine pečke in konce odvrženih smodk in ni trajalo dolgo, da je postal mladi Lolo mož in zraven vsega svojega moštva je znal tekati — tekati — cel božji dan in to je bilo njegovo največje veselje.

Lolotu se je vedno dozdevalo, da ga hoté prijeti in zapreti, kakor njegovo staro mater in tako je dirjal vedno kot begunec okrog.

Ljudje so kmalu vedeli ceniti Lolojevo hitrost in imel je pri njih v kratkem več veljave, kakor kak drug večji, pa težji potepuh.

Bosonog, s prav kratkimi hlačami, iz katerih je tu pa tam radovedno zijala v beli svet rudeča srajca, s papirnato kapico na zmršeni glavi, videli bi lahko dan za dnem na kolodvoru urnega Lolota tekati. Ve, kakor jeden slikar ga je želel za vzor, pa kdo bi tega nemirnega paglavca naslikal, ki ga ni bilo vpokojiti. Če je imel kateri bližnjih prodajalničarjev kaj silnega in važnega: »Haló! Lolo hitro! — Tobaka! - Urno to pismice!« — in izginil je, kakor vešča sedaj sem, sedaj tja in pri teku je noge visoko v zrak dvigal, da so se mu v zraku križale. Večji capini v Kaju so Lolota začeli črtiti, ker jim je mnogokak lahko zaslužen košček kruha iz ust iztrgal. Ni se čuditi, če je dobil od svojih pajdašev precej pogosto brce ali zaušnice. Taka prilika se je večkrat kar sama ponudila, dasi je bil Lolo poskočen in dasi je znal tudi vse povrniti, če je bilo potrebno tudi z obrestmi vred.

Ta cestni otrok ni imel prijatelja, ampak le nevoščljivce in da bi jim ubežal, tekel je in tekel brez počitka. »Lolotu se mudi!« vpila je petletna ribičeva hčerka in pokazala s kazalcem za njim. Lolo je bil vitek kakor jelka in smilila se mu je v srce sključena deklica, ker je bila mirnega značaja, kakor kaka starikava babica. Angioleta je bila lepega obraza, krog katerega so se igrali črni kodri. Bila pa je tudi pametna in dokaj resna.

Lolo je pozornost malega dekliča nase obračal, ker je njeno postavo radovedno ogledoval, ko jo je prvič zapazil. Do tedaj ni še nikdar videl otroka z gubo na hrbtu. No, dekletce je bilo veselo, da je bil vsaj jeden, ki je imel ž njo sočutje in Angioleta se mu je zaupno nasmehovala. Rudeče koščke stekla, ki jih je dobil blizu tovarne za steklo, par svitlih gumbov in od časa do časa kaj druge drobnjave, donašal ji je Lolo v dar in vsa ta šara, vtrdila je prijateljstvo med njima.

Mali paglavec je bil srečen, ako je mogel s čim razveseliti sključeno stvarico. Imela je tako sladek obrazek in oh, Angioleta, — ime je bilo tudi nekaj vredno. »Angeljček ti je ime, kako lepo se to glasi!« — rekel ji je večkrat ko ni bilo nikogar zraven in kadar se ji je mogel približati. Angioleta se mu je nasmehnila in pokazala svoje bele zobičke, ki so spominjali na mlado mačico. Ona mu je tudi hotela nekaj podariti, dobremu Lolotu! Oh, ribe, — te bi rad vzel! in ko ni bilo očeta doma, odprla je posodo in dala Lolotu dvoje najmanjših ribic. Z veliko skrbjo jih je zavila v papirček in pazila na Lolota z mastnimi ribicami v rokah. In Lolo, ki je vedel, da bode obdarjen, pritekel je zaupno, kakor psiček k Angioleti, zagrabil ribico za rep — in v veliko veselje mlade prijateljice izginila je pobliskovo v široka usta urnega Lolota. Jeden hvaležen pogled in Lolo je zbežal od Angiolete.

Majhna deklica pa je vpila za njim s tenkim visokim vriščem: »Lolotu se mudi! Lolotu se vedno mudi!«

Potem je častno in mirno sedla na prag pred hišo z abecednikom v roci. Včasih so jo vprašali paglavci zaničljivo: »Kdo je Lolo?« In ona je redno odgovorila: »Moj brat!« Mladeniška druhal pa se ji je krohotala in jo zaničevala.

Angioleta je pobesila črnolaso glavico globočeje na knjigo. A-bab-o-b-ob! črkovala je glasno, da so jo bili mimogredoči veseli.

Lolo ni znal ni brati, ni pisati. »Jaz te bodem učila, hočeš?« vprašala ga je grbasta deklica.

»Ne,« — odgovoril je Lolo možko, — »jaz ne morem mirno sedeti.«

»Mirno se pa mora sedeti,« in Angioleta se je poredno zasmejala.

»Glej, da se mi pobereš odtod, ti grdi capin ti,« zarenčal je ribič z dolgim predpasnikom na Lolota. Lolo je bil vajen tacega povelja, namignil je deklici ter izginil za hišnim vogalom.

Necega dne je Angioleta zopet čakala Lolota z ribicami. Prišel je, a ribic ni hotel vzeti.

»Zakaj?« izpraševala je dobrosrčna Angioleta revnega Lolota. »Le glej, kako lepe ribice sem ti prinesla!«

»Da, da, vidim, a nimam veselja do jedi, glava me boli, in tu, tu« — (pokazal je na trebuh) — »čutim kamen.«

»Vzemi si zdravila!« svetovala mu je Angioleta. »Ne odleže mi samo od sebe.« — Lolo ni dalje govoril, a jasno so mu oči govorile: »Menite, da kaj izgubim na življenju?« Tudi raztrgani Lolo imel je svoje križe in težave, odkar ni trpel lakote. Nežno, malo srce njegovo hrepenelo je po ljubezni. Ko je videl otroke jednake starosti, kako jih ljube mamice božajo, oh, kako mu je bilo hudo. Srce mu je hotelo žalosti počiti, in sam ni vedel zakaj.

Necega dne je bil priča, ko je padel petletni deček na zemljo in se malo ranil. Lolo je bil takoj pri njem in bil je pripravljen mu pomagati.

»Pusti, pusti,« branil se je dečko, »ko pridem domov, ozdravi me mati s poljubom.«

Lolo je čutil neizrekljivo poželjenje, da bi ga mamica poljubila in pobožala. »Kako sladko mora to biti?« In tekel je in tekel, kolikor je mogel — v teku je tudi pozabil, kako dobra je človeku mila mamica.

Necega jutra se vzbudi zgodaj. Vsi udje so ga boleli, glava mu je bila težka, poskušal je teči, a ni šlo. Ni žvižgal, ni pel, ampak je mirno zlezel v tih kotiček pri cerkvi in zaprl oči. Nakrat mu je bilo jasno, da zanj ni svet in da je zanj najbolje, da gre tja, kjer so mu roditelji. In Angioleta? Da, njo je hotel še videti.

Pred njim je stala s pečenimi ribicami in vendar ni mogel na jed misliti! Zato je tudi tiho odlazil.

***

»Veš, da je Tvoj prijatelj Lolo bolan?,« klical je stari pometač Angioleti, ko jo šel mimo nje.

»Lolo bolan?« ponavljala je Angioleta, ne da bi mislila na pomen besed, in vprašala je malobrižno cestnega pometača: »Si ga li videl?«

»Ne, pa moja žena ga je dobila pri gnojnem kupu. Bil je bel v obraz, kakor sneg in v nezavesti!«

»Kaj se pravi to?« vpraša Angioleta hladnokrvno.

»Da je bolj tam, kakor tu,« zavpil je mož in krevsal dalje. Angioleta je mignila z rameni in gledala še pobožneje v svoj abecednik. Besede so bile zanje očividno brez pomena. Pa med čitanjem prišla ji je vedno podoba Lolota pred oči. Stal je pred njo vpirajoč na njo žalostne oči.

»Ali umrjemo, ako smo bolni?« vprašala je očeta.

»Seveda,« odgovoril ji je oče brez premisleka.

»In to boli?«

»Čisto nič; gre samo na lepo potovanje!«

»Pa se tudi vrnemo?«

»Na vsak način!«

***

Dan pozneje šel je mizar mimo ribiča s podolgovato, ozko, belo skrinjo na ramenih. Ko je zagledal Angioleto, vstavil se je, ter jo vprašal: »Veš, kaj je tu notri?«

Ko mu je zanikala z glavo, rekel ji je krohotaje se: »Lolo, Lolo je notri; vedno se mu je mudilo, sedaj je notri, da se odpočije.«

Umazani ribič je tudi k njima pristopil iz radovednosti.

»Pa se tudi vrne?« vpraša ju dekletce bledega lica.

Moža sta si skrivno namižknila.

»Seveda, seveda!«

Pomirjena stopi Angioleta pred skrinjo in vzklikne s tenkim glasom: »Srečno pot! Srečno pot, Lolo, a vrni se kmalu!«