Ljubezen Sergeja Mihajloviča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen Sergeja Mihajloviča
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 1/12 (1930), 323–330
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sergej Mihajlovič, tisti, ki sem ga bil nekoč že opisal v »Gentlemanovem rojstvu« in ki je šepal kakor polomljen hudič, ker so mu bili v Sibiriji zmrznili prsti na nogi, je povabil pred svojim odhodom Walterja, Bertholda in mene v svojo staro mansardno sobico v zakotnem pariškem hotelu. Prijatelj mu je preskrbel mesto podravnatelja v neki novo ustanovljeni tovarni za marmelado v Alžiru. Stvar je bila prav za prav strogo zaupna, kajti proizvod, ki so ga nameravali pridobivati, bi moral iti v svet kot prava jabolčna marmelada, čeprav bi ga pridelovali iz dokaj cenejšega sadu, čigar imena si pa nisem zapomnil. Rus je zadevo zaupal Walterju, ta pa Bertholdu in meni.

Vino, ki je ob tako slovesni priložnosti, kakor je slovo, nepogrešljiv činitelj, smo prinesli gostje kar sami s seboj. Sergej Mihajlovič je vedel, da pazimo na sleherno njegovih kretenj, kakor na gibanje silno zanimive eksotične zveri, in zato se mu je zdelo samo po sebi umevno, da si zabavo sami plačamo. Istih misli smo bili tudi prišleci; torej ni bilo nobenega povoda, da bi se ne sporazumeli.

Tisti dan je bil Sergej Mihajlovič nekam slabo razpoložen. Nervozno je šepal gori in doli po sobi, tiho preklinjajoč in srdito pljuvajoč okrog sebe. Walter mi je povedal potihoma, da sta ga bili prejšnji večer dve dekleti nesramno navlekli. Pobral ju je bil nekje na cesti, vodil iti od lokala do lokala, ko pa ju je hotel naposled peljati k sebi na dom, sta ga nenadoma pustili na cedilu.

Ta sramota je sedaj bržkone grizla plavolasega prevejanca. Ker smo vedeli, kar nas je bilo navzočih, za to prigodo, se pa skrbno čuvali, da bi se izdali, ni nič čudnega, če so si naše prikrite misli začele iskati izhoda po drugi poti. Besedovali smo sem in tja, dokler ni napetost med nami našla svojega sproščenja v pogovoru o ljubezni in ženskah. Berthold, dobrodušni oboževavec Schopenhauerja in Nietzscheja, je začel zabavljati čez ženske, češ, da niso zmožne resnične in iskrene ljubezni, da hlastajo le za bežnimi užitki in so jim materialne ugodnosti glavno. Ker je bil sam precej naiven in nekam medvedji na zunaj, se nisem prav nič čudil, da je naletel pri ženskah na slabe izkušnje.

Ne tako Walter, ki mu je strastno oporekal. Eleganten fant s svetskimi manirami, se je imenitno znašel v vsaki družbi, prav posebno pa še med ženskim svetom. Zanj je bila ljubezen dar božji, ki ga je dodelilo nebo ubogim zemeljskim bitjem v tolažbo za trpljenje in druge skrbi in težave v življenju. Zelo se je razvnemal in trudil, da dokaže upravičenost svojega stališča. Baš sredi najlepšega besednega razmaha mu je glasen, izzivajoč grohot Sergeja Mihajloviča, ki se je bil medtem zleknil na posteljo in od tam pazljivo sledil debati, zaprl usta.

»Kaj je smešnega v mojih besedah?« ga je vprašal Walter, očividno globoko užaljen.

»Kaj je smešnega v vaših besedah?« ga je porogljivo zavrnil Rus.

Skočil je s postelje – pri čemer je stokajoč preklel svojo odrevenelo nogo – in prišepal do Walterja, ki se je zibal na polomljenem stolu. Postavil se je predenj in dejal srdito:

»Vi trdite, gospod, da je ljubezen dar božji, kaj ne? Za to izjavo zaslužite, da vas še enkrat pošljejo v šolo.«

»Ob pamet ste, Sergej Mihajlovič,« se je razburil Walter, ves začuden zaradi njegovih besed. »Isto pravico do lastnega mnenja imam vendar, kakor si jo jemljete vi.«

»Pravice vam nihče ne krati,« mu je odvrnil Rus. »Govorite, kolikor vas je volja. Samo dovolite mi, da se smejem, ko vidim, da pri svojih letih še vedno niste izpregledali ... Ljubezen – dar božji! Hahaha. Bedak ste, druge označbe nimam za vas, gospod. Ali hočete, da vam povem jaz, kaj je ljubezen? ... Zares hočete? Dobro torej! Ljubezen je atentat na človekovo čast in svobodo. Zanka je, s katero zadrguje hudič vratove najsijajnejšim in najponosnejšim možem. Past je, v katero se naposled ujame tudi najpretkanejši svobodoljubnež. Skratka: škandal nad človeštvom«.

Poplaknil si je grlo s par kozarci vina, prižgal si cigareto in začel, silovito razburjajoč se, lomastiti po sobi. Walter, ki je bil medtem prisedel k meni na posteljo, mi je zašepetal na uho:

»Kar pustimo, da se izkriči. Ni dvoma, da mora imeti nekaj na duši.«

»Veste, gospodje!« je povzel čez nekaj časa Sergej Mihajlovič v svoji sikajoči nemščini. »Že smrkovcu se mi je zdela ljubezen nekaaj sumljivega. Sentimentalni, zlagani romani so jo sicer slikali kot nekako božansko silo, šli so pa samo tako daleč, da sta se zaljubljenca srečno našla. Kaj se je zgodilo potem, to so prepustili fantaziji ali izkušnji čitateljev. Bolj realistične zgodbe pa so govorile o samih tragedijah, polomih in razočaranjih. V življenju sem videl zaljubljence: kakor obsedeni so letali drug za drugim; zvezani so bili med seboj kakor v isti voz vpreženo govedo. Bil sem takrat prost in svoboden: zato sem jih iz vsega srca zaničeval. Nalijte mi vina!« je vzkliknil nenadoma in pomolil prazno čašo pred Walterja. Izpil jo je na dušek in nadaljeval z novim ognjem:

»Kakor lisica, ki voha past, sem se izogibal priložnostim. Ženskam, h katerim me je posebno privlačevalo, sem namenoma hodil s poti, samo tja, kjer ni bila v nevarnosti moja prostost in z njo združena čast, sem si upal. Toda ples, ki mi ga je pozneje zaigrala usoda, je bil zato tem izdatnejši.«

Stvar, o kateri je govoril, ga je morala očividno hudo razburjati. Praznil je kozarec za kozarcem, oči so mu čim dalje bolj žarele in vedno bolj nemirno je begal s svojim šepajočim korakom po sobi.

»Kakor zblaznel vrag!« je šepetaje pripomnil Walter.

»Kakšna zamisel je celibat katoliške Cerkve!« je vzkliknil nenadoma.

»Kako vzvišena ideja, kako veličasten odpor zoper sužnost v ljubezni! Kako velik pogum, skušati opehariti samo prirodo! Kakšna nadčloveška modrost! Zares! Če bi mi bilo dano, da pridem še enkrat na svet, samo svetnik bi hotel postati ali puščavnik ... Ženski je lahko. Ona je po priredi suženjsko bitje. Dobro jo je pogodil Nietzsche: tuja sta ji čast in čut za svobodo. Zato je kot rojena za ljubezen. Mi pa gospodje, ki hočemo rasti visoko kakor smreke v gozdu, nam je ljubezen ječa in peta usode, ki nam pritiska na tilnike. – Škoda, da niso meni dali razlagati svetega pisma: jaz bi jim povedal, kje ima ljubezen svoj izvor! ... Gospodar bodi na zemlji! – je dejal Bog, ko je ustvaril prvega človeka. Hudič pa, ljubosumen, da bi mu bilo novo bitje tekmec, je šel k Stvarniku in mu rekel: »Poglej! Vsaka živa stvar ima nekoga, s katerim se more sporazumeti. Celo ti, ki si vrhunec vsega, imaš v meni ponižen in skromen odmev. Samo človek je sam.« Bogu se je človek zasmilil. Zato mu je dal družabnika. Toda prvi je ostal samotar; razmišljaj je o nebu in zemlji in o vsem, kar se je dogajalo v njem. Nič mu ni bilo do blebetavega tovariša. Izogibal se mu je in hodil še dalje svoja pota ... Toda drugi ni bil s tem zadovoljen. V tej stiski mu je priskočil hudič na pomoč. Izročil mu je drobno, nevidno vrvico, rekoč mu: »S prvim koncem zveži svojega druga, ko bo spal, drugega pa obdrži sam. Ko ti bo dolgčas, ga povleci k sebi ali pa ga sam, ob vrvici hodeč, poišči. Tako se ti nikoli več ne bo mogel skriti. Tvoj suženj bo odslej.« Drugi človek, ženska, ga je poslušal in storil po njegovih besedah. Od takrat je postal mož suženj ženske; veriga, ki ga priklepa nanjo, ta nevidna vrvica, to Satanovo darilo, gospodje, pa je – ljubezen.«

»Bravo! Bravo!« je zaklical Berthold in začel ploskati v roke. Sergej Mihajlovič se je zadovoljno nasmehnil. Segel je po novi cigareti, ki mu jo je Berthold z uslužno naglico prižgal.

»Kar sem vam povedal, gospodje, sem govoril iz lastne izkušnje,« je znova povzel. »Če bi vsega tega ne bil na svoji koži doživel, bi si ne upal zagovarjati tako gorostasne trditve. Ena sama ljubezen – lahko rečem: velika ljubezen – je bila temu mojemu pojmovanju povod. – Čemu se smehljata, gospoda?!« je zdajci zavpil na Walterja in name, ki sva si bila skrivoma pomežiknila. »Seveda, vama se zdi nemogoče, da bi mogel tudi Sergej Mihajlovič poznati veliko ljubezen ... Tako mišljenje je žalitev, nesramna žalitev zame!« se je nenadoma vnovič raztogotil. »Jaz vama že pokažem, kanalji prihuljeni ...«

»Ne razburjajte se, Sergej Mihajlovič,« ga je tolažil Walter. »Pripovedujte nam rajši, kako je bilo z ono vašo veliko ljubeznijo. Saj vidite, da se nam ušesa kar sama po sebi stegujejo za vašimi besedami.«

»Ne trpim nobenega smehljaja in nobenih skrivnih pogledov,« je dejal Rus, ki se je bil medtem že dokaj pomiril. »Če hočete, da vam kaj povem, bodite tihi kot miške. Capito? ... Ne bom delal dolgih ovinkov. Kot novopečen magister iuris sem prišel v Berlin, da bi si poiskal kak posel. Ko pa sem videl, da prejemajo nekateri študentje podporo iz emigrantskega fonda, sem se jadrno zopet vpisal na univerzo. Tako sem na lahek način prišel do sredstev, ki sem jih potreboval za življenje. Sicer pa rad priznam, da mi tesne predavalnice niso bile nič kaj po godu. Veliko koristnejše se mi je zdelo, posvečati se študiju življenja po dancingih in barih, pa tudi dokaj prijetnejše. »Grau, Freund, ist alle Theorie und grün des Lebens goldner Baum,« pravi Goethe, ki je bil mož odprte butice. Dekleta iz kabarejev so imele svoje posebno dopadajenje, ko sem z njimi treniral svoje zmrznjene ude po gladkem parketu. Pa tudi sicer sem imel dokaj poznanstva. Samo rojakov sem se po možnosti izogibal, sledeč stari modrosti, ki uči, da beži v tujini pred bratom, če ti je draga sem ter tja kaka svobodna urica. Le če sem videl lep obrazek med njimi, sem umel zopet svoj stari ,harašo'. Na ta način sem spoznal tudi Darjo Filipovno «.

Zlezel je zopet na posteljo, potegnil noge visoko k sebi in stisnil brado med kolena. Tako skrčen v klobčič je nadaljeval:

»Rad sem plesal z njo. Bila je nedolžna stvarica – vrag jo vzemi! – in najrajši bi bil nahrulil njenega strica, ki jo je vlačil s seboj, naj jo pusti doma ali pa pelje na venček srednješolcev. Tega nisem storil. Obžalujem. Preko nje sem spoznal Ireno Štanislavovno – tega edinstvenega vraga ... Ne bom veliko govoril. Tu si oglejte njeno sliko.«

Z drhtečimi prsti je segel v prsni žep in potegnil iz njega raztrgano listnico. Iz močno oguljenega svilenega papirja je izmotal fotografijo in nam jo izročil. Walter jo je vzel v roke in hlastno sva se z Bertholdom sklonila preko njegovega ramena, da bi jo dobila pred oči.

Na njej je bila upodobljena mlada dama izrazite, nekam tuje lepote. Močne, vendar čudno sentimentalne oči, tanke, valovite ustnice, ki so prav tako lahko izražale strast, kakor odločnost. Walter je naglo obrnil sliko. Čitali smo, toliko smo znali rusko: »Sergeju Mihajloviču. V spomin na prvih štirinajst dni najinega poznanstva. Irena Stanislavovna. «

Rus se je skobacal na rob postelje, nalil si vina v kozarec in ga hlastno izpraznil.

»Srečal sem jo v družbi Darje in njenega strica. Bila je visoka in vitka, dejal bi: svetovnjaška pojava, s tankimi, toda polnimi udi, iz katerih je kar žehtelo od pritajenega ognja. Ko so me ji predstavili, me je pogledala, da sem obstal kakor pribit na mesto. Od tega trenutka je bilo po meni. Ljubezen se je zavrtala vame kakor sveder. Ves svet se je zdajci izpremenil v mojih očeh, zaplesal je v nekem čudnem, meni doslej popolnoma neznanem ritmu. Tako naglo je prišel čezme ta preokret, da imam še danes o njem samo nekako bledo, meglovito sliko. Samo enega občutja se natančno spominjam: bilo mi je, kakor da sem, vedno nemiren potepuh, nenadoma stopil v hišo, kjer sem se čutil nekako domačega in kjer bi hotel ostati. Kar hudo bi mi bilo, če bi bil moral zopet od tam. – Ves večer sva plesala skupaj. Povem vam, gospodje: kakor v romanu je bilo. Neprenehoma sem bil v nekaki omotici, kakor da bi me bil nekdo lopnil z betom po glavi. Vse do konca se nisem zavedel, kaj se godi z mano. Še na kraj pameti mi ni prišlo, da mi je bil že vrgel hudič zanko okrog vratu. – Gospod je! V svojo čast moram priznati, da se njej ni godilo prav nič drugače. Tudi ona je samo kar tako plavala po parketih ob meni. Ne bom se lagal: v razkladanju svojih čuvstev nisem baš velik junak. K sreči sva oba toliko poznala življenje, da sva tudi brez besedi razumel, kako je z nama in kaj hočeva prav za prav. Spremil sem jo do doma in prvi večer najinega poznanstva sva zaključila s temperamentnim objemom. Kje in kod me je tisto noč še metalo, vam ne vem več povedati. Samo tega se dobro spominjam, da sem prikolovratil domov, ko je bil že svetel dan. Zaspal sem, kakor da bi me bil kdo ustrelil. Iz tega sna sem se šele prebudil, ko je bil že skrajni čas, da pohitim na sestanek. Prekleta ženska! Komaj enkrat sva se bila videla, pa je že pogodila vse one slabe točke, ki jih niti sam še nisem poznal v sebi. Zabrenkala je po meni, kakor zabrenka na citre star cigan. Sprejela me je s takim smehljajem, da se mi je zvrtelo v glavi kakor po steklenici močnega vina. Zapadel sem v nekako hipnotično stanje, katerega se nato celih štirinajst dni nisem niti za trenutek otresel. Verjemite mi, gospodje! Iz misli je nisem izgubil niti za sekundo, ne ko sem bdel, ne ko sem spal. Kakor nepojmljiv fantom mi je neprestano lebdela pred očmi. Sicer pa ni bilo to niti tako čudno. Saj sva se ločila komaj za par uric na dan. Preko mene je šel opoj, kakor ga še nisem bil nikoli spoznal.

Gospodje! Preje sem vam govoril na splošno o ljubezni. Popolnoma sem pri tem prezrl, razviti vam svojo specialno teorijo o njej ... Pa preidem sedaj nanjo. Starim Grkom je bila ljubezen Demon, ki s kruto, neizprosno roko posega v usodo človekovo. Dobro. Toda klasični modreci so bili bolj grandiozni v sintezi, kakor pa natančni v analizi. Analiza ali razčlemba kake stvari je predvsem otrok našega časa. S svojo nadaljnjo pripovedjo vam hočem, gospodje, pokazati, do kakšnih rezultatov sem prišel v tem pri svoji ljubezni. Videli boste, kako imenitni trije Poddemoni spremljajo včasih generalnega Demona ljubezni na njegovih potih. Sedaj pa s trhle veje znanosti zopet na zeleni listič resničnega življenja! Točno štirinajst dni po prvem dnevu najine zares nedopovedljive sreče naju je obiskal prvi emisar gospoda Erosa. Od Irene sem izvedel, da ji je bila Darja povedala, da sem dvoril njej, preden sem bil njo, Ireno, spoznal. Smejal sem se ji, kaj sem hotel drugega. Toda v njej je že moral kljuvati prokleti črv ljubosumnosti . Zakaj z velikim, nedolžno hudobnim mirom mi je zaupala, da ji je neki Nemec, mlad inženir, nekaj dni, preden sva se bila midva spoznala, ponudil zakon. Kakor sem bil razkačen, sem se vendarle obvladal. Toda v meni je kuhala žeja po maščevanju. Zvečer sem jo peljal, prvič po dveh tednih, v dancing, kjer sva se bila spoznala in kamor so zahajali najini znanci. Takoj, ko je prišla Darja s svojim stricem, sem jo prosil za ples. Skrivaj sem pogledal Ireno. Bila je bleda vkljub rdečilu na licih. Ustnice so ji bile še tanjše, kakor navadno. – Plesala je z Darjinim stricem. Nenadoma pa je prišel mlad, zastaven Nemec ponjo – iz očesa je nisem izpustil niti za trenutek – in že mi je šlo kakor strela skozi možgane: inženir?! Darje sem se takoj otresel in ko je bilo plesa konec, sem stopil k Ireni. Ni bil inženir, vrag ga nosi! Ireno sem naglo odpeljal iz lokala in zopet so se začeli lepi časi. Toda ne za dolgo. Nekoč sem slučajno srečal Darjo na ulici. Iz vljudnosti sem jo spremil nekaj korakov daleč; vso pot sva govorila samo o Ireni. Da bi je ne razburjal po nepotrebnem, ji nisem o svojem srečanju ničesar omenil. Prihodnji dan ji je Darja sama povedala. Irena me je sprejela vsa divja. Zvečer je sama določila lokal, v katerega naj bi šla. Prokleti satan! Tam mi je z najljubeznivejšim smehljajem predstavila svojega inženirja. Prebil sem nekaj uric, kakor da bi sedel na nožih. – Ne želim vam, gospodje, da bi kdaj izkusili podobne trenutke. Ko sva bila sama, je izbruhnil iz mene drugi pajdaš hudiča ljubezenske strasti – sovraštvo. Pozabil sem na vse svoje visoke gentlemanske principe in izkričal vanjo najhujše psovke, ki jih je moj spomin dosegel. Zjokala se je, in gladina se je zopet za trenutek pomirila. Toda čutil sem, da mi je še vedno nekaj na dolgu zaradi nesramnosti z inženirjem. Napetost med nama se je skokoma bližala nekemu vrhuncu. Da se ji oddolžim, sem sklenil, da pojdem s prvim dekletom, ki ga bom srečal na ulici. Ali mi verjamete, gospodje? Ko sem poskušal ta naklep izvršiti, se mi noge niso hotele premakniti z mesta, kakor da bi jih bil nekdo nanj prikoval. Bil sem popolnoma brez moči. Ljubezen me je tiščala z neizprosno silo na svoji verigi. Tisti trenutek sem se prav za prav prvič dodobra zavedel, kakšen jarem postane lahko možu ljubezen. V ničemer nisem bil več svoboden, vse, kar sem delal, sem storil kakor pod vplivom neke tuje, hipnotične volje; skratka: prenehal sem biti gospodar samega sebe. Včasih sem jo tako zasovražil, da bi zadostovala le najmanjša spodbuda, najneznatnejši sunek, pa bi bil planil nadnjo in jo zadavil. Njej se menda ni godilo nič bolje. Samo ta razlika je bila, da je hotela ona za vsako ceno obdržati oblast nad menoj in me je sovražila, ker sem se ji skušal izviti, jaz pa sem jo mrzil zato, ker me je vedno,tesneje priklepala nase. Narazen pa le nisva mogla. Pekel je bil, če sva bila skupaj, pekel, če sva, bila sama. Ker pa je gorje v dveh lažje prenašati, sva tičala slej ko prej neprestano drug poleg drugega.

Edini svetli trenutki so bili, ko sva se spominjala onih prvih štirinajstih dni, ki sva jih bila preživela v neskaljeni sreči. »Izgubljeni raj« je imenovala to dobo Irena, ki je ljubila, kakor vse ženske, sentimentalne označbe ljubezenskih stvari. Nekaj takega nama je bil tisti čas, kakor so starcem spomini na minulo mladost. Tako se je v naju izživljala ljubezen, prav dobesedno kakor kak živ stvor, obseden Demon recimo, ki se je bil v prvi mladosti preveč razbohotil, sedaj pa, ne vedoč, kje naj si išče še sebi primerne hrane, z usodno naglico drevi naravnost v svojo pogubo. In ta se je bližala z neizprosno gotovostjo. Zakaj že je posegel med naju tretji podpetnik hudiča ljubezni – želja po uničenju obeh, ki ju vklepajo verige strasti – dih smrti, ki preži na dnu slehernega močnega življenja in izživljanja ... Ples se je začel, ko sem prišel lepega dne nepričakovano ob svojo podporo. Če bi se mi bilo to pripetilo v časih, ko sem bil še svoboden, bi bil, verjemite mi, gospodje, obvestilo kratkomalo raztrgal in pljunil nanj. Potem pa bi bil šel z novimi silami zopet na lov za srečo. Toda v onem trenutku ni bilo v meni niti sence moči. Ves sem bil pritisnjen ob tla. Namesto da bi razmišljal, kam se mi je obrniti, sem letal za Ireno, ki je baš tiste dni, kakor za nalašč, začela vabiti inženirja v najino družbo. Ne vem prav, kaj je bilo vzrok njenemu početju: morda me je želela na ta način zopet trdneje prikleniti nase, morda pa je hotela samo preizkusiti svojo moč v novi nevarnosti. Vrag vedi! Taki ženski ne moreš nikoli videti prav v srce. Vsako njeno dejanje ima po več razlogov; kateri je bil glavni, tega še sama ne ve. – Tako je prišlo polagoma do onega usodnega dne.

Bil sem v njeni sobici in z rokami v žepih žvižgaje hodil gori in doli. Prizor, ki jo je lahko razkačil do nezavesti. Ona je sedela v fotelju in na nečem šivala. Na obrazu sem ji videl, da je nekaj kuhala v sebi. Veseleč se, da jo moje ponašanje jezi, sem se tiho smejal vase. Pogledala me je in videč, kaj se godi v meni, je prebledela. Mirno, kakor da je nekaj samo po sebi umevnega, mi je začela pripovedovati, da jo je inženir poljubljal, preden sva se bila midva spoznala. Včeraj da je hotel zopet isto od nje. V meni je zavrelo. Pogledal sem njen lepi, beli vrat; gospodje, nisem poet, vendar mi lahko verjamete, da sem v tistem trenutku razumel, kaj se pravi: vrat kakor iz alabastra. Ob njem so se igrali najljubeznivejši in najnedolžnejši plavi kodrčki, hahaha. Sklonjena nad šivanjem, je govorila s svojim zvonkim glasom in izpod obrvi pogledovala od časa do časa name. Rečem vam: situacija, kakor bi si je boljše ne mogel želeti niti Landrou! Kaj vraga, če so tudi mene spreletele podobne skomine. Eno sem sklenil: ne, te ženske ne prepustim drugemu. Rajši k vragu z njo! ... Zdajci, gospodje, je postala nemirna. Kakor da sluti, kaj se dogaja v meni, je začela govoriti, kako škoda je, da si ustvarjam tak pekel, ko sva bila vendarle prvih štirinajst dni preživela kakor v paradižu. Zadnja beseda, gospodje, je v meni kakor raketa sprožila novo svetlobo, misel na vse sijajnejši način maščevanja, kako!– je telesno uničenje, ta grobi sistem duševnih omejencev. Dejali boste morda, da sem se bil vkljub razburjenosti vendarle še pravočasno premislil, storiti dejanje, ki bi me utegnilo nemara veljati, mene, svobodoljubneža, svobodo za vse življenje. Morda. Toda domislica ni, če ji je bil tudi samo strah povod, zato nič manj imenitna. Z enim samim udarcem sem hotel zdrobiti njeno duševno hrbtenico, njen ponos in njeno samozavest. In kakor nekoč siloviti Cortez, ki je ukazal zažgati skrivaj vse ladje, da bi njegovi možje ne mogli misliti na povratek, ko so stopili na nepoznana ameriška tla, sem tudi jaz sklenil z eno samo potezo porušiti za seboj vse mostove, ki bi me mogli povesti nazaj v ljubezen. Dejal sem ji, tudi jaz kolikor mogoče mirno:

»V takih stvareh smo si pač vsi enaki. Kakor veš, sem tudi jaz dvoril Darji, preden sem tebe spoznal. Toda oni prokleti Cerberus, njen stric, je čuval vsak njen korak in tako mi je bila mikavna devojčica popolnoma nedosegljiva. Ves nor sem bil že od poželenja. Tedaj si prišla ti. Kaj je bolj prirodnega, kakor da sem se lotil tebe, ki si mi bila v vsakem pogledu dostopnejša? Malo, da se maščujem nad onim dekletcem, malo tudi, da dam duška svojim prekipevajočim čuvstvom. Ti govoriš o nekakem paradižu najinih prvih štirinajst dni? Preživel sem jih bil prav za prav v duhu s kruto devičico, ki sem si jo bil vselej namestu tebe predstavljal, ko sem te objemal ...«

Dalje nisem prišel. Strahotno je prebledela. Ustnice so ji drhtele kakor v deliriju. Vsa se je tresla, ko se je poskušala dvigniti. Videč, da je brez moči, se je samo sramežljivo nasmehnila. V tistem trenutku sem se šele prav zavedel, kaj sem storil. »Du hast sie zerstört, die schöne Welt!« Ta stavek iz »Fausta« mi je prišel v tistem trenutku, vrag vedi odkod na misel. Kar se je potem zgodilo, je završalo čezme s tolikšno naglico, da mi še danes ni ves potek popolnoma jasen. Irena je zdajci kakor puščica planila kvišku, v njeni roki se je zabliskalo nekaj svetlega, hotel sem se je ubraniti, umakniti se ji, zadržati njeno roko, toda rezka bolečina mi je vzela zavest ... Ko sem prišel k sebi, sem ležal v bolnici. Ves sem bil povezan, – ko sem se hotel zganiti, sem začutil neznosno bolečino v prsih. Povedali so mi, da me je bila Irena trikrat prebodla s škarjami, vsakokrat naravnost v smeri srca. Le srečnemu naključju, da je bilo orodje prekratko, se lahko zahvalim, da sem ostal pri življenju. Eden izmed vbodov je bil posebno strašen: škarje so se ji bile bržkone med sunkom v roki razklenile in obe konici sta se zarili v meso tako, da sta ga dobesedno na kosce razstrigli. Še danes imam na to ranico lep spomin.«

Bliskoma je vrgel suknjo raz sebe in s trepetajočimi prsti razgrnil srajco na prsih, da se je prikazalo njegovo belo meso. Na levi strani, tik pod bradavico, smo videli tri stare brazgotine, od katerih ena je bila posebno velika in ostudna. Koža je bila vsa nagubančena, kakor da so jo bili s silo sešili.

»To in pa slika, ki ste jo videli, so edini spomini, ki so mi ostali na mojo veliko ljubezen. Epilog je bil zelo kratek. Iz gentlemanstva sem potrdil, da me je bila ranila v silobranu, odpotovala je – prokleto! Kaj ni več vina, da ga tako slabo točite?! – In vrag z njo! Nisem je videl več. Samo tako, ko sem sam, se včasih malce spomnim nazaj. Toda v tehle steklenicah je za take bolečine dobro zdravilo! Sem pa tja se tudi pozabavam v fantaziji, kako bi bilo, če bi se nenadoma zopet nekje srečala. Toda to samo, kadar mi je prav posebno dolgčas. Sicer se pa v svetu sijajno počutim. Svoboden sem – kaj hočete več? Danes sem delavec na postaji in učitelj angleščine, jutri bom podravnatelj neke zlagane tovarne v Alžiru, pojutrajšnjim morda svetski potnik preko Orienta, pozneje general na Kitajskem in nekoč morda padem še, kot pred šest sto leti silni Džingiskan, na čelu azijatske vojske v Evropo in jo zasujem z vojno in krvjo ... Pravijo, da je v naši rodovi nekaj tatarske krvi. Vse je mogoče. In fantazija je zmerom zastonj! ... Ali sem kaj rekel?« je nenadoma vprašal, zardel in se v zadregi nasmehnil. »Ah nič! Samo vino, prokleta pijanost. Da, da, gospodje! Ljubezen je škandal nad človeštvom, vendar bi nam bilo vsem dolgčas brez nje. Ona je tisti hudič, ki nam daje pogon k dejanjem, ki nam daje pogum, da pogledamo najprej na življenje, kakršno je, pljunimo nanj in si ustvarimo nato nov svet, ki je šele naš pravi dom. Zapojmo tisto nemško: »Letzte Rose, die mich schmückte ...«

Začel je peti precej napačno, se parkrat popravil, potem pa vzkliknil:

»Pfuj! Svinjska sentimentalnost! Človek zdrkne vanjo, da sam ne ve, kdaj. Sovražim vsako mehkobnost, posebno pa še tisto sladko nemško topljivo solzavost, ki se človeka prime kakor klej ... Možje! Pijmo na zdravje novim, pogumnim dejanjem!«

Izpraznil je znova kozarec na dušek, zaplesal po sobi, nato pa se zdajci zvrnil na posteljo. Z Walterjem in Bertholdom smo ga pokrili z odejo, poslovili se od njega na lističu in po prstih odšli iz sobe. Zunaj smo najeli taksi, odpeljali se v kabaret na Montmartru, kjer smo prebili v pogovoru noč do jutra. Z gentlemanom Sergejem Mihajlovičem se nismo videli nikoli več.