Ljubezen, ki ga je napadla

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubezen, ki ga je napadla
Miguel de Unamuno
Prevajalec: Božo Vodušek
Izdano: Modra ptica , 1/1 (1930), 15–18
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako je z ljubeznijo, o kateri ljudje toliko govorijo in ki je skoraj edina snov pesnikov? Tako se je spraševal Anastasio. On namreč nikdar ni čutil nič podobnega tistemu, čemur pravijo zaljubljenci ljubezen. Ali naj bo samo domišljija ali pa konvencionalna laž, s katero se hočejo braniti slabiči pred praznoto svojega življenja in pred neizogibnim dolgim časom? Po Anastasievem občutku namreč res ni bilo nič bolj praznega in bolj dolgočasnega, bolj absurdnega in nesmiselnega kakor življenje.

Ubogi Anastasio je živel žalostno življenje; živel je življenje brez vsebine in brez smisla in bi se bil že stokrat ubil, če ne bi čakal z malo upanjem sicer, a ki je preneslo vsa razočaranja, da bo ljubezen na koncu le prišla tudi k njemu. In potoval je in potoval, da bi našel ljubezen. Kakor da bi mislil, da ga bo nepričakovano napadla na kakšnem križpotu.

Imel je majhno premoženje, ki pa je za njega več kakor zadostovalo, in ni poznal pohlepa po denarju, po slavi in časti, ne želje za vladanjem in za močjo. Noben nagib, ki navadno žene ljudi, da razvijejo svoje sile, se mu ni zdel vreden, da bi razvil sam svoje, in ne v znanosti, ne v umetnosti, ne v politiki ni našel najmanjše tolažbe za svoj obupni dolgčas. In prebiral je Salomonovega Pridigarja, ko je čakal na zadnjo skušnjo, na ljubezen.


Prišlo mu je na misel brati vse znamenite erotične pisatelje in analitike spolne ljubezni; po branju vseh ljubezenskih romanov se je ponižal do onih žalostnih del, ki so pisana za tiste, ki še niso celi možje, in za tiste, ki so v nekakšnem smislu nehali biti celi možje; ponižal se je do strastnega branja pornografske literature. In tam je seveda našel najmanj sledu o ljubezni. Pa ne, da ne bi bil Anastasio pravi mož iz grešnega mesa in grešne krvi! Nikakor ni bil nič manj mož od drugih mož, ampak pač ljubezni ni čutil. Da bi se namreč lahko imenovalo trenutno vzvalovanje krvi ljubezen, pri katerem komaj ostane spomin na ženo, ki ga je povzročila, to vendar ni bilo .mogoče. Da bi iz njega napravil strašnega Boga maščevanja, tolažbo za življenje, vsemogočno zmagovalko src, se mu je zdelo bogokletstvo. To bi bilo isto, kakor iz nagona k jedi napraviti Boga. A pesem o prebavi bi bila bogokletstvo.

Ne, za ubogega Anastasia pač na svetu ni obstojala ljubezen. Bral je legendo o Tristanu in Isoldi in jo je bral še enkrat. Strašni roman Portugalca Camila Castella Branca »A mulher fatal«, ga je nagibal k premišljevanju. »Ali se bo z menoj tudi tako zgodilo?« si je mislil.

»Ali me bo usodna žena pritegnila nase v trenutku, ko bom najmanj na to mislil?« In potoval je in potoval, da bi našel to usodo.

»Prišel bo dan,» si je rekel, »ko bo ugasnilo to malo upanja, da jo najdem. A kaj naj napravim, če bo prišla starost, ne da bi spoznal mladost, ali pa vsaj moško dobo? Če si bom moral reči: Živel nisem in ne bom! Ali me preganja grozna nesreča, ali pa so vsi ljudje zmenjeni, da lažejo?« In postal je pesimist.

Nikoli še ni žena vzbudila v njem ljubezni, in mislil je, da je sam prav tako ni vzbudil. In zdelo se mu je veliko bolj strašno, kakor ne biti ljubljen, ne biti zmožen ljubezni, to, če je res tisto ljubezen, o čemer pojejo pesniki. Ampak, ali je Anastasio vedel, če vendar ni kdaj povzročil kakšne skrite strasti v kakšnem ženskem srcu? Ali ne vzbuja ljubezni tudi lep kip! Namreč kot kip je bil zares lep. O njegovih črnih očeh, v katerih je gorel skrivnosten ogenj, se je zdelo, da prihajajo v svet iz mračne globine hlepečega dolgočasja. Njegova usta so bila malo odprta, kakor da čuti tragično žejo. V vsej njegovi zunanjosti je ležal kakor nekakšen trepet nad njegovo strašno usodo.

In v svojem obupu je potoval in potoval. Zmeraj je bežal. Na čudovita dela narave in umetnosti je pogledal samo za trenutek, kakor bi hotel reči: »Čemu vse to?«

Bila je jesen in miren jesenski popoldan. Listi so bili že orumeneli, trgali so se z dreves in se dali nositi od mlačnega vetra, dokler niso sfrfotali v travo. Solnce se je skrivalo za goro oblakov, ki se je počasi nižala in se cefrala v majhne koščke. Anastasio je gledal skozi okna kupeja na griče, ki so hiteli mimo. V Alisedi, kjer je bilo prav toliko čakanja, da je bil čas za kosilo, je stopil iz vlaka in šel v kolodvorsko restvracijo, ki je bila polna kovčegov.

Razmišljen se je vsedel in čakal na juho. Ko pa je vzdignil oči in pazljivo gledal po vrstah gostov, je zadel ob oči neke žene. Pravkar je nesla rezino jabolka v svoja velika, od življenja sveža usta. Oba sta se ostro pogledala in zbledela. In ko sta videla, da sta zbledela oba, sta še bolj zbledela. Obema so se prsi dvigale in upadale. A Anastasio je čutil, kako mu postaja zelo težko; bil je nemiren, mraz mu je šel kakor mravljinci po vseh udih.

Naslonila je glavo na desno roko in zdelo se je, da se ji vrti pred očmi. Takrat je Anastasio vstal; od vse svoje okolice je videl samo še njo, dočim je vse drugo v dvorani za njega utonilo. Tresoč se ji je približal in ji je zašepetal z izsušenim, žejnim in trepetajočim glasom skoraj na uho:

»Ali ste bolni? Ali Vam je slabo?«

»Oh! Nič! Nič! Hvala! … Saj ni nič!«

»Dovolite mi …!« In s tresočimi prsti jo je prijel za zapestje, da ji potipa žilo.

Takrat se je ulila ognjena reka iz enega v drugega. Začutila sta vročino drug drugega. In njuna lica so zardela.

»Vi imate vročino …« je zajecljal s šepetanjem, ki se je komaj slišalo.

»Vročina izvira … od tebe!« je odgovorila z glasom, o katerem se je zdelo, da prihaja iz nekega drugega sveta, iz večnosti.

Anastasio se je moral vsesti. Pod težo srca, ki je razbijalo kakor blazno, so se mu vdala kolena.

»Vi ne morete nadaljevati vožnje,« je rekel skoraj avtomatično.

»Da, ostala bom tukaj,« je odgovorila.

»Ostala bova tukaj,« je popravil on.

»Da, oba … In jaz ti bom razložila! Vse ti bom razložila!« je pristavila ona.

Vzela sta svoje ročne kovčege, vsedla se na voz in se peljala v kraj Alisedo, ki je oddaljen pet kilometrov od svojega kolodvora. In ko sta sedela v vozu drug drugemu nasproti, s pritisnjenimi koleni in z ujetimi očmi, je vzela ona Anastasiove roke v svoje in mu je povedala svojo povest. To je bila Anastasiova lastna zgodba, čisto ista zgodba. Tudi ona je iskala na potovanju ljubezni. Tudi njej se je dozdevalo, da je vsa ljubezen samo konvencionalna laž, neka iznajdba, da si človek preganja v življenju dolgčas.

Drug drugemu sta se izpovedala, in čim več sta si povedala, tembolj sta se umirila. Tragični zmedenosti prvega trunutka je sledil, kakor odrešenje, velik dušni mir. Umišljala sta si, da se poznata že od nekdaj, še od pred rojstva, a obenem jima je izginil vsak spomin na preteklost iz spomina; živela sta kakor v nekakšni brezčasni, večno trajajoči sedanjosti.

»Oh, zakaj te nisem prej spoznal, Eleuteria!« je rekel.

»Pa zakaj, Anastasio,« mu je odgovorila. »Bolje je, da se nisva prej videla.«

»In čas, ki je izgubljen?«

»Tisti čas, ki sva ga porabila, da sva se iskala, si želela drug drugega, hrepenela drug za drugim, imenuješ izgubljen?« 

»Odrekel sem se že vsakemu upanju, da bi te našel …«

»Ni res! ker če bi se bil res odrekel temu upanju, bi se bil ubil.«

»Da, to je res …«

»In jaz bi napravila prav tako.«

»Ampak od zdaj, Eleuteria, od danes naprej …«

»Ne govori o bodočnosti, Anastasio, naj ti sedanjost zadostuje …«

Oba sta molčala. Pod čustvi, ki so ju navdajala, se je oglašalo iz neke neskončne globine čudno šumenje voda. In kar je plavalo na tragično resni površini, ni bilo ne veselje, ne užitek.

»Ni treba, da bi mislila na bodočnost,« je začela ona znova, »in tudi ne na preteklost. Pozabiva na oboje. Našla sva drug drugega, našla sva ljubezen. To je zadosti. A zdaj, Anastasio, povej, kaj praviš zdaj o pesnikih?«

»Da se lažejo, Eleuteria, da se lažejo! Seveda čisto na drug, način, kakor sem prej mislil! Ampak lažejo se vkljub temu! Ljubezen ni tisto, kar opevajo …«

»Prav imaš, Anastasio! Zdaj čutim, da se ljubezen ne da opevati.«

In spet se je začelo molčanje, dolgo molčanje, med katerim sta se držala za roke in si gledala v oči, kakor da iščeta na njihovem dnu skrivnost svoje usode. Potem sta se začela tresti.

»Ali se ne treseš, Anastasio?«

»Ali se ti ne prav tako, Eleuteria?«

»Da, oba se treseva.«

»Zakaj?«

»Od sreče.«

»Da, ta sreča je nekaj strašnega; ne vem če se ji bom lahko ustavljal.«

»Tem bolje! To se namreč pravi, da je najina sreča močnejša od naju …«

Zaprla sta se v zaduhlo sobo čisto navadne gostilne. Ves drugi dan in del sledečega dneva je minil, ne da bi dala kakšen znak življenja, dokler se gostilničar ni vznemiril, in ko na trkanje ni dobil odgovora, je vdrl v sobo. Našel ju je slečena v postelji drug poleg drugega, mrzla in bela kakor sneg. Zdravniški izvedenec je trdil, da ne gre za samomor, za kar tudi v resnici ni šlo, ampak, da ju je zadela srčna kap.

»Kaj, oba?« je vzkliknil gostilničar.

»Oba!« je odgovoril zdravnik.

»Potem je to nalezljivo! …« In gostilničar se je prijel za levo stran prsi, kjer je mislil da je njegovo gostilničarsko srce. Skušal je dogodek utajiti, da ne spravi svojega hotela v slab glas in je ukazal, da se mora soba izkaditi za vse slučaje!

Kdo sta mrtvi osebi, niso mogli ugotoviti. Nesli so ju na pokopališče, ju položili v grob, gola in skupaj, kakor so ju našli in ju pokrili z zemljo. Iz te zemlje pa poganjajo bilke in na te bilke pada dež. Tako je nebo, ki ju je pognalo v smrt, edino, ki se joka na njunem grobu.

Alisedski gostilničar je premišljeval o tem neverjetnem slučaju – realno življenje je najbolj iznajdljivo od vseh, je rekel – in je našel sklep, ki ima socialno-higienični značaj: »Medeni tedni!« je rekel. »Zakon med dvema bolnikoma na srcu bi moral biti prepovedan!«