Ljubavna pisma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljubavna pisma
Mirko V. Brezovnik
Izdano: Slovenski narod 11. april 1910
Viri: dLib 80
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Sedel sem nekoč v kavarni in naveličal sem se čitanja. Gledal sem biljard, štel na tihem poeme in kombiniral posamezne udarce. Kar stopi k meni star in ljub znanec, katerega že dolgo nisem videl.

»Ti tukaj?«

»Opravki«

»In slišim, da si oženjen prijatelj. Kako se ti godi.«

»Oj deseta nebesa-srečen sem prijatelj.«

»Živiš pač medene tedne...« Pogledal me je visoko; kaj boš, saj ne veš.

»In kako je prišlo, povej mi? Tako na naglem?«

»Treba bo precej daleč nazaj, da prideva do začetka te štorije. Če te ne dolgočasi pa poslušaj! ...« »Kakor veš, sem napravil lani zadnji rigoroz in postal sem doktor vsega zdravilstva. Par dni sem se še klatil tu okoli, potem pa sem šel še v domovino, kjer sem se do dobra spočil od študija-vrag ga vzemi-z izmučeno glavo in od lumpanja leno telo. Potem pa sem se podal na potovanje v Rim. Od nekdaj je že tako, da človek rad prenaša svojo jezo na povsem nedolžne ljudi in predmete. Komaj sem prišel v Trst sem se začel grabiti za lase, radi — no recimo — radi lastne nerodnosti. Stvar je bila namreč ta-le: osrečevala me je ljubezen najlepšega in naj ljubeznivejšega ženskega bitja, ko sem bil še tukaj. Tuje mi bodi jo imenovati, ali barvo njenih oči in las. Zadostovalo bo, če ti povem, da sem jo dolgo časa imenoval »dušo svojega življenja.« In vendar se nisem jezil, ko mi je po preteku tega časa rekel star prijatelj:»Res zelo si bil neumen...« Poslala mi je nazaj vsa moja pisma in odpotovala v ... no vseeno kam. Jaz sam nisem več mislil na to, da bi ji vrnil njena. Ko je zazijalo med nama brezdno in sva imela zadnji sestanek, sem bil pripravljen ji povrniti pisma, a ker so potem prišle še druge okoliščina, sem kratkomalo sklenil, da jih obdržim.

Glej in ravno ta pisma so me ta ­ ko razburila, da sem se grabil v Trstu za lase. Pustil sem jih doma v pisalni mizi in ključe tudi — kako lahko pride do njih mati, hišina ali kdor že bodi. Pred odhodom pa sem jih pozabil uničiti. Ves iz sebe sem bil, ko sem se jih spomnil. Samega sebe me je bilo sram. Moja neprevidnost in lahkomiselnost lahko kompromitira žensko, ki ni grenila v ničemer drugem, kakor, da mi je darovala svoje zaupanje in mi ni dal «nikakega povoda, da bi imel vzroka prezirati prvo dolžnost vsakega korektnega moža: diskretnost. Kmalu sem sklenil, da se povrnem nemudoma domov, dasiravno me je z neodoljivo silo vleklo naprej proti jugu. Poslušal sem vest in drugi dan sem bil doma. Ker nekdanja me je ljubila zelo, da, vedel sem celo, da ni ljubila nobenega tako kot mene. Kako iznenadenje. Kaj? Ti? Zakaj? Tako kmalu? To ti je bilo vpraševanje, ki ni imelo časa čakati na odgovor. Komaj sem prepričal skrbno mater, da se mi ni zgodilo ničesar. S trudom le sem jo pomiril. Z dobro hlinjeno egalnostjo sem ji rekel nekako tako-le: prosim, daj spraviti prtljago v mojo sobo.

»Gotovo, hotel boš počivati. Hugon . . . Linči pravite kovček gospodu doktorju v sobo število 4.«

»Reci hočeš število 2., draga mama«, sem jo opozoril.

»Ne, Hugon, število 4. Tam boš sedaj stanoval.«

»Oprosti vendar, moja sobo je druga. . .«

»Preje da, a sedaj ne več.«

»Kako to?« sem vprašal radovedno in vznemirjeno obenem.

»Ker stanuje v tvoji prejšnji sobi Dora ... « To je bila moja sestrična, krasna, ljubezniva stvar z zlatimi kodri, modrimi, globokimi očmi, zobmi kakor biseri in z nebeškim smehom. Glej in ravno njo so nastanili v moji sobi! ona je lahko brskala po predalih moje pisalne mize; to je bilo neznosno. In že mi je prišla naproti. S sladkim nasmehom mi je ponudila roko v pozdrav. Bil sem popolnoma zbegan. Poglobil sem se v njene oči in skušal iz njih čitati, če ne govori iz njih užaljenost in gnus, katerega bi morala čutiti, če bi bila brala pisma . .. Ker nekdanja me je ljubila zelo, dokler niso prišle vmes tret­je, lažnive osebe. »Solnce mojega življenja — ti moje vse« itd. to je bila skala njenih ljubezenskih čustev. Če je pač vse to čitala Dora. Bila je mirna in resna. »Bog te živi Hugon!« Nič več. In v moji roki je ležala njena nežna, sladka ročica. »Pa vendar, katero brezdno je globokejše, kakor žensko srce,« pravi psalmist. Kaj pa, če je vendarle brala? Edino sredstvo, ki mi da lahko gotovost je: priti v njeno sobo. Njena soba! Kako sladke harmonije so v teh besedah, če se gre za svetišče dekleta, katerega si poznal, ko je nosilo še kratka krila, da so jo zvečer, ko se je igrala na vrtu pikali v noge komarji,da je prestopicala in tolkla, kot mlad konjiček. A vseeno mi je bilo! Vdreti sem hotel v to svetišče. Pojdi Hugon, da ti pokažem, kako lepo sem aranžirala tvojo sobo. Poosebljana nedolžnost je prihitela na pomoč pokvarjenosti. Z gracijovnim in elastičnim korakom je šla pred menoj in jaz grešnik sem ji sledil. Polaščalo se me je nekaj strahu sličnega. A imeti sem hotel pisma. Začudil sem se, ko sem zagledal svojo nekdanjo sobo. Omamen vonj je dremal tam, kjer so se prej valile fantastične forme cigaretnega dimu. Pisalna miza je stala na starem prostoru.

»Prosim Dora, prinesi mi kozarec vode!« Nekoliko nekavalirsko je bilo sicer — a namen posvečuje sredstva.

Komaj so se zaprl a vrata za njo, sem planil k mizi. Vedel sem za predal. Z mrzličnim razvnetjem sem ga odprl: nič — prazno ...

Dora se je vrnila z vodo. Ponudila mi je konfekt, kazala mi je album, govorila in smejala se je tako ljubko kot nekdaj. A jaz sem jo po ­ slušal le na pol. Pisma, ta vražja pisma mi niso dala miru. Jih je li našla? Skrila, ali sežgala? Bil sem popolnoma zbegan.

Z izgovorom sem se odstranil. Na hodniku sem srečal svojo teto. Pri prvem pozdravu me je pogledala nekam pomenljivo in mi zapretila s prstom. »Pojdi z menoj!« je rekla in me porinila v svojo sobo, kjer je odprla predal in mi dala paket pisem. »Kaj pa to? Ti malopridnež!«  Sveti Cuciknajp! Bila so moja pisma in rešen sem bil skrbi in muk. »Na srečo sem si dejala«, je nadaljevala, da se ne sme postiti mladega, nepokvarjenega dekleta v sobo, kjr so stanovali prej možje tvojih let, ne da bi se preje vse natančno preiskalo. Objel sem jo in ji povedal vse. Bil sem nepopisno srečen.

Minul je teden od tega dogodka. Nekega jutra, ko sem ravno vstal, sem zapazil papir pri špranji vrat pri tleh porinjen v sobo. Radoveden sem ga pobral. Pismo! Odprem: »Ljubi moj Hugon — zakaj ne poveš tega mami! Uganka. »Tega « — kaj vendar? Saj vendar nisem rekel ničesar, kaj naj torej ponovim njeni materi. Čakal sem do obeda. Na potu tja sem srečal Doro. Hotel sem jo nagovoriti — a rdeča kakor škrlat in s povešeno glavo mi je dala v roko pismo šepetaje: »Tu imaš tvoje pismo in govori z mamo!«

»Moje pismo?« Hitel sem na vrt. Chela! Da bilo je moje pismo in — a zakaj mnogo besed! Glasilo se je: »Sladka mana , cvet rezede — obožujem in ljubim te brez mej. Reci , da si moja in jaz bom blažen.« Bil o je prvo pismo, ki sem ga pisal — nekdanji. Zdrknilo je za predal pisalne mize, padlo na tla in t m ga je našla Dora, meneč, da je namenjeno njej. Zato torej: govori z mamo. In glej, govoril sem z njeno mamo in sem poročil Doro ter jo obožujem in sem najsrečnejši zakonski mož na svetu.« »Si pač hvaležen ljubavnim pismom?« sem dostavil. »Brezmejno, ker ona so izvor moje sreče . . . «