Literatura posebne sorte

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Kakšna literatura je literatura posebne sorte?

Posebna. Nekaj, kar je drugačno. Nekaj, kar zame izstopa. Literatura, ki mi nekaj pomeni.

In to je gotovo tista, ki jo najdem izven predavalnic. Ker tista, ki je notri, ki jo moram nujno prebrati, tista mi ne bo všeč. Že iz principa ne, ker če mi bo nekdo rekel, da to moram prebrati, potem se bom nad tem pritoževala. (Razen Cankarja. Ker on je car, ne glede na to, kje slišim zanj.)

Ampak ne želim pisati zdaj o tej literaturi znotraj predavalnic. Ne, pojdimo ven. Sprehodimo se na prosto. Občutimo veter, ki nas poboža po licih. Poiščimo nežne barve jeseni. Poslušajmo šelestenje sveta. Tukaj se skriva literatura. Tukaj se skriva tista prava literatura.

Moja literatura.

Skupaj z vetrom, zvokom, barvami se sprehodi čez moje možgane. Poigra se z mojimi mislimi, poda mi nove ideje.

Nenadoma začutim gromozansko željo, da bi se usedla za mizo, vzela v roko svinčnik in samo pisala. Izlila svoje misli, končno spet svobodno zadihala.

Stečem po pločniku (tega seveda ne naredim, ker bi zbujala čisto preveč pozornosti). Želim si čim hitreje priti v svojo sobo. Svojo začasno sobo, ki še vedno in verjetno nikoli ne bo popolnoma moja. A dovolj je. Je prostor, kjer se lahko skrijem. Prostor, kjer se skoraj počutim dovolj varno, da lahko svoje misli pustim, da prosto letajo po prostoru.

Zaprem vrata za seboj. Naslonim se na njih in vdihnem zatohel vlažen zrak.

Na polnih policah se mi nasmehnejo Cankarjeve Podobe iz sanj. Čeprav nimam prostora, da bi svoje knjige hranila tu, v Ljubljani, se za to knjigo vedno najde prostor. Sicer po navadi le na nočni omarici, vendar tudi tam je dobrodošla.

Pograbim knjigo in se vržem na posteljo. Po toliko urah predavanj sem si zaslužila.

Prebrala bom eno besedilo. In potem bom šla do konca napisati poglavje svoje knjige.

Ker to je tisto, kar me žene naprej. Zato sem na tem faksu. Ker je literatura moj izhod, moja rešitev in moj smisel. Je to, kar sem si vedno želela delati. Je nekaj, kar je bilo z mano, ko nihče drug ni bil.

In to je moja literatura.

Literatura posebne sorte.