Listanje po knjigi prostora, po knjigi žalujki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Listanje po knjigi prostora, po knjigi žalujki: Monodrama
Valentin Cundrič
Spisano: 2000
Viri: Listanje po knjigi prostora, po knjigi žalujki. Jesenice: SZ, 2000. (COBISS) in (COBISS); gl. tudi http://www.omnibus.se/beseda/pdf/216-5.pdf
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



(Navadna soba, lahko docela gola, z enim oknom; moški prebivalec v njej se odziva na umišljene vplive od zunaj, kakor tudi na pretok spominov)

... da vas le ni sram, da mi pod oknom kurite grmado, pa za cel sprevod vas je. Uboga čarovnica, ki bo zgorela ... Požar se lahko razširi še v mojo sobo, sem, kot se je včeraj povodenj!

Romb doline-dežele je moja zibelka, moj pograd in bo moja krsta. Vanj, kot tudi vame, vdirajo že-videni, ki pa zanj ne vedo, in tudi zame jim ni dosti mar. Za prve sem pozabljeno jezdno znamenje in za druge podpisnik lastnega ubožnega lista, ko šepetam: vpisnina v romb je prodana duša.

Vogali mojega bivalnega romba: v hruščanskem predoru, Borovlje, Brezje, Bitnje. Presečišče diagonal je v evropski cesti pod Mostami, to je na Bregu. Vem še nekaj malega o sebi tukaj in zdaj, namreč da je ta romb četrtina večjega, dve stranici lahko izdam: vas Krn - Beljak in vas Krn - Brezje.

Dogodke v rombu, sedanje in že zdavnaj minule, približujem in spet oddaljim, da so izenačeni z menoj v hotenju do nepomena z odrazom zgolj v ogledalu, in postanejo sprevrnjen vtis o življenju v rombu, ki prekriva kraje in čase kot demonova dlan.

V razkriti romb, ki je tudi lik z oslovskimi, to je zapognjenimi uhlji, prihajajo razne Ne-Marije z Ne-Jezusom v naročju, zdaj kot podganarke in zdaj kot rahel presluh. Zakaj jaz kot pisec teksta o rombu nisem Mati-z-Otrokom, čeprav pestujem norca navdiha v naročju neprestano, bom skušal pojasniti v pogovoru s samim seboj. Torej -

KDAJ SI ZVEDEL ZA BIVALNI ROMB?

Šele zdaj, šele letos. Prej sem imel občutek, da živim v uvajalnem liku, in da se v njem usposabljam za jutrišnje dogodke.

TO MORA BITI POVEZANO Z VZPOREDNIM DOGODKOM, KI TE JE ZMEDEL IN ČISTO PRETRESEL?

Res je, prišla je Mati-z-Otrokom s spodnje Gorenjske in me prepričala, da sem napisal tekst o Ne-še-Rombu.

NO?

IN?

Mati-z-Otrokom je bila samo prehodna oblika časopisnega šimelna, ki je tekst tiskal s predvidenimi vgrajenimi napakami.

IN SI MU REKEL - PES HUDIČOV?

Ne, to je moje magično ime, in ga noben podganar ne zasluži.

S KOM PA ZDAJ GOVORIŠ TAKO MIMO MENE?

Z nekom, ki ne snema klobuka pred menoj. In mi je povedal, da je romb poln zapoznelih čestitk in hkrati prezgodnjih smrtnih obsodb.

RAD BI TI PODTAKNIL NEKAJ SVOJIH PRIZOROV.

Vrivanje le-teh je povezano z izginjanjem prav teh, katerih se oklepam.

PRIHAJAM TI V BOTRINO TEKSTA.

Mar slišiš, kako mi poka semenska lupina?

GLADINA ZUNANJEGA SVETA JE VENDAR NEKOLIKO VIŠJA OD VRAVNITVE NOTRANJEGA, IN TE POPLAVLJA. ČE BOŠ ŠEL VEN, TE BO PRINESLO NAZAJ.

Mojemu tekstu dvainsedemdeset drugih izven romba na zelo skriven način plačuje dačo.

NE RAZUMEM.

Snemaj klobuk pred pticami pevkami in ne pred mano, stopaj na prag čudežnih reči izven mojega teksta, za v moj tekst bi se pa moral sezuti in sleči in umiti. Kajti moj tekst bo pogrebni sprevod in do konca novega tisočletja se ne bo vedelo, koga nesejo. Ne morem in ne smem legendarnih obdobij prilagajati očem in dlani zadnjega bralca, od katerega se lušči pozlata. In bo ta bralec iskal v mojem tekstu sebe, in bo užaljen, ker se nebo našel v nobenem liku in dogodku. Tak si tudi ti, ki s prepotenimi in umazanimi nogami stojiš zunaj mene, in me kljub nekaterim časovnim zaostankom in celo izostankom prehitevaš, s kamnom v roki.

MOTIŠ SE. JAZ POHAJAM S SEKIRO V ROKI NAOKROG.

Pa se je le umaknil ... posut z regratom, lanom ali ječmenom, kakor kdaj, je tale moj romb, ali v duši in glavi, ali na papirju in v naravi podoben čolnu na izgubljena vesla in nagnjen proti vzhodu, in je v njem pred davnimi časi poležaval ajdovski deček, ki je gol in bos golčal predse slovenske pastavke.

Po razpoki skoz romb odhajajo razni duhovi v Odolam, kje so ta bogato opremljena domovanja za duše, pa ne vem. Puhajoč med okostji, ki so odtajana iz gorskih sten, rezljam iz lastne sence nesmrtne konjederce in njim slične drekobrbce. Ti nadihajo toliko meglene teme, da sem ves čas varen in skrit, za svojim zahvančnikom.

Na Jeričevem skednju je spet polno blagoslovljenih sirot. Cvetka odstranjuje trne iz naših duš, da ozdravljeni in z nasmehom stopamo mimo nemških straž in zased naravnost v španske jezdece. V kubusu iz megle čakam z zlomljenim hrbtom na boljši jutri.

Od ležarine v rombu plačujemo vsi prebivajoči, živi in mrtvi, ljudje in duhovi, prispevke v denarju in kožah in pesmi.

Umaknjen sem na vrt, ki je viseče razprostrt nad malim grimščarskim rombom, in je kajpak neviden. Dvignjeni prag tostran straži staro brezje s studenci, ki tečejo nazaj v izvire, in je veliko doživetje umiti se v njih kot nezadolžen človek.

Ali slišite krike - spet so odrezali v vasi lase žrtvi, ki jo vlečejo golo po lužah in gnoju. Pa te šaljive in žaljive navade prepuščam krošnjarjem in konjedercem, ki imajo drobceno prednost pred vsemi, namreč: nikoli ne pozebejo.

Imam pa pravico do grajske straže. Pa porečem svojim žandarjem:

- Bomo šli na vas, boste videli, vaši pajdaši mene tepejo tam!

Zmajejo z glavami, srednjeveški astralni zavijači in njim podobni zajedalci, kot da sem samo nadobuden nitkar.

- Kako tebe, če si pa tukaj?

- Kako neki naj te varujemo, če pa skačeš iz lastne kože, iz prostora v čas, in te dolgo ni nazaj!

In me cukajo grajski švajcarji za tisto, kar ni ne glava ne rep.

- O, še si tukaj, se razveselijo in si oddahnejo.

Kljub temu včasih pritečejo k meni, kot da so hudiča videli.

- Ti nam povej, ti veš –

- Kaj neki –

- Cela vojska je zunaj in hočejo tvojo prednjo kožo, in že brusijo škarje!

- Povejte jim, kot že zadnjič, da spet ne bo nič!

- Kaj ko bi jim ti sam razložil svoje stvari ...

- Povejte jim, da so le vaš umislek, in da bodo izginili, kot da so na splavu iz megle. Zagrozite jim še, da bo zgnil ves njihov semenski krompir in žito bo snetjavo.

In pride invalidni rečiški Jezus, z vicedomom nevidne vojske, in me obvestita o plenu, jaz naj bi pa bil za mitničarja. Potem me prosita za skupinski posnetek, v cundrškem lurdu opravimo carinski pregled, in kar slišim, da se podira Trgvov. Poklonim se Jezusu, in ta neprisiljeni razpored naših teles kot misli priključi vsakogar izmed nas, in še, ki jih ni tukaj, h ključarju kraja. In še vprašam Jezusa:

- Kam pa zdaj, Gospod?

- Na Jeričev skedenj, pa nimam zemljevida in krilatih sandal.

Joj, če še Bog ne more kar tako čez drn in strn, ne da bi plačal rombu videm, kaj bom pa potlej jaz, ki sem pogan in izbrisan iz bivalnega zvezka. In me še blagruje, kot da nisem skrelingova lutka, postavljena na kamen, kamor strela udarja.

- Tu bo kmalu pognala lilija, mi zatrdi.

- Čemu neki, Gospod?

- In na sosednjem hribu bo rasla vrtnica.

- Po čigavem zasluženju, Gospod?

Na obeh straneh dneva, in še s tretje, se bliska in grmi. V sprijetosti s trenutkom spregledam in preslišim - grem k očetu - in ko mi pada toča v naročje, sem sam. Vendar kmalu in hitro žvižg, kot bi nekdo-jaz klical ... izza ovinka priteče grimščarski volčjak, rekoč po človeško: klical si, tu sem, gospod!

Strah, ki me obiskuje, ima samo eno roko, pa še na tej mu manjkata dva prsta. Sam bog ve, katere okončine in ude je že vse izgubil, pa se ne vidi. (Prav taki so najsposobnejši zarotniki proti človeku in tekstu.) Lahko pa da je le pritegnjen v višje cilje.

- Saj ni, da bi skoz topot sedmerih arhetipov vekal kot vaški pankrt, ki se boji prehitro rastočega Prašičjega drevesa in volka, ki je bil v prejšnjem življenju človek, in se otročku plazi v sanje, klat jagnjeta, o ni, da bi zavekal: čé so naša mama!

Moja pregibnost v zarastlini z navedenim pogovorom ni v funkcijskem paru, čeprav me Vprašalni angel sleče do golega, polije z mlekom in medom in posuje z brinovimi jagodami in še borovnicami. Lahko pa samo z zatohlo ajdovo moko. Kakor se mu zahoče, in zavekam: nočem biti mlinar... hej, ta mlinar! Lahko pa se skloni čezme kot zdravilec in me posipa s poprovo meto.

- Noe, si ti?

- Nemara sem res Noe.

- Ne vem, sem slišal: prijatelj, pomakni se niže ali više, in se ne morem odločiti.

- Odločiti? Za kaj? Za koga? Mar za mene?

- Seveda, samo če hočeš, da sem ti. Reci le z besedo! v knjigi življenja so stavki manjšina in beseda večina in vendar ena sama.

- Kaj ima vse to opraviti z menoj?

- Tudi jaz ne vem, kateri stavek je samo moj.

Že videno: ne grem zijal past, da me ne zgrabijo, češ tudi ta je bil z Njim. (In sem jim, in jim je, nag ušel, je nekje zapisano.) Kar ostal bom v gozdnem tekstovnem oporišču - v kontekstu.

In se že prej omenjeni pes ves prestrašen stisne k meni.

- Česa se pa tako bojiš?

- Da bi bil v prihodnjem življenju človek!

- Saj ne boš, res ne boš.

- Kako pa veš?

- Potepeni psi se ne včlovečujejo.

- Saj jaz nisem begavček, bil sem poklican, prišel sem na tvoj žvižg ...

Ni bilo ravno tako, vendar kako psu dopovedati, da je toliko in toliko višjih od nas okoli naju!

- Od kod si bil poklican?

- To naj pa ostane pasja skrivnost –

- A tako.

Spomin, nekakšen desetnik, do belega oglodan, zasaja za mojim hrbtom hrastov gaj, zadiši po nebeški sandalovini. Sem kot belouhec, in vidim kurenta, ki se povalja po tleh. Zasrbi me v petelinjem popku; v pajčevino sanjarjenja se bo od nekod in nekoč, kot že tolikokratov, prikotalilo zavrovo jajce.

- Kdo si, gol in v predpasniku iz človeških koščic?

- Jaz sem venetski in baskovski Noe.

- Tak torej si, nekam čuden.

- Gledam v vodoravnost tvojega sveta. Moj pes! V sosednjem rombu naju prenašajo sinhronizirana, nekaj najinih besed niti ne znajo prevesti, ker ne znajo alpščine.

Če že govorim o strahu! ... bi moral napraviti pred njim takle poklon (v budnosti vihti mesarski nož nad stvarmi in po ljudeh, ki nič hudega ne slutijo); upogniti obe koleni hkrati, se nagibati na vse strani z vsem telesom in udariti včasih z desno po prsih kot s kladivom; hotel je vzgojiti namestnike v nepredvidljivi smrti; bi se z njim poravnal, tako da bi mu na hrbet privezal vežna vrata in kot ploh vlekel skoz Kurbin boršt; prihajati osem dni zapored v njegovo sobo ter na mizo položiti dve voščeni sveči križem drugo na drugo, ju prižgati na vseh štirih koncih ali krajih, poklekniti in moliti, dokler sveči čisto ne pogorita; in tako delati osem dni, dokler obiskovanemu ne poženo rogovi in ne zraste volkodlakov rep ...

- Kdo spet cvernà tam zunaj?

- Jaz sem šepetalec teksta, povabi me k sebi.

- Ne morem in nočem, ne odpiram kar tako.

- Pričakuješ boljše goste?

- To ne, samo od tebi podobnih raje bežim stran.

V mojem tekstu bi radi vsi po vrsti majske utice in svinjake pa kokošnjake. Kot da se dajem v zakup. Tako je zdaj ob meni mestni planšar z vsemogočo basengo; naj grem s takim v tamar, ko on diši po vijolicah, jaz pa zaudarjam po pastirski koči, ki je pogorela kdaj že. Vtaknil ga bom v salamurjo, potem pa na skupno ležišče zoret. Na vsak način bi me radi udomačili. Me podkovali, mi prirezali rep in grivo. Čezme poveznili zvončasto košaro pa zakurili. Veselo zakurili. Kot da z neba ne prihaja k meni Mihaelov kranjič, spremenjen v gradbišče.

(Trkanje na vrata; otroški živžav) ... kot da sem otrok, polulan in pokakan, in so me prišli preobleč ...

Razglasili so tudi javno mnenje teksta, jaz pa vem, da tekst spi in še ne daje izjav. Poetski obrat iz mene v tekst, iz najdenčka v izgubljenčka, iz bralca v klavca, to neusmiljeno sprevračanje, ki je vdelano v čas, je lovski in sonetni najdipes in ovohava mojo čast in slavo - kot simetrijo čutov.

- Ta obrat predvideva izgrede v tebi, moj dragi tekst!

- Tudi v tebi, moj dragi izvor!

- Da bi se junoša zmedel –

- ... in zrušil v figovca.

- Pa se bo zmedel?

- Pa se bo zrušil v figovca?

V tonu gostilniškega strežaja slišim/slišiva:

- Želite, prosim?

Nekaj pritiska name kot na zvonec in te vprašam, me ti stresaš, ti si pa na istem, nekaj te obteži kot kamnita dlan in me zbaruješ: si ti taisti, ki mi zoperjuje?

Trava s čebeljimi obšivi se šibi pod mojim obrazom. Pa doživim še to: stopim iz sebe, in tudi iz teksta, nazaj se pa dolgo časa ne morem vrniti. Ker sem zapustil sebe otroka, tale sem pa odrasel mož in oče, in ga ni, ki bi zakričal: dovolj, dovolj!

Še za enega otroka gre. Sredi noči zaslišim jok, planem pokonci in grem proti glasu. Čez drn in strn, čez potok in njivo. Zagledam otroka, zavitega v plenice. Dete kot vsako drugo, vendar z glasom odraslega moža:

- Ko bom velik, bom Antikrist.

- In zato me kličeš, iz vasi, sred trde teme?

- Človek, ne jezi se, ko bom velik, bom sam prišel do tebe, kadar bom hotel.

- Tudi opolnoči?

- Kaj pa je to takega, ura kot vsaka druga.

- Sedaj nisi potreben moje pomoči?

- Ti si bil deležen mojega znamenja, za to gre. Ti si v potrebi. Imenuj ta kraj od slej naprej Skrivni kraj.

Na misel mi je prišlo Bogposkrbizame, vendar - če je tale Antikrist ...

- Te ponoči jelen liže?

- Jelen in jaz sva eno.

Ta stavek mi je nekam znan, namreč: tekst in jaz sva eno; vendar ne čveknem glasno.

- Tvoje misli nekam škripljejo, stegne prijazno ročice proti meni, da kar odskočim.

- Ne dotikaj se me, prevzvišeni, ga zaprosim, sicer se bom v prah sesul ...

In pustiva drug drugemu oditi.

Saj tole sploh ni prvič. Takole se mi prikazuje tudi Noe, in je nag in ga je sram. Ne vem, ali je res Noe, ali pa je Peter, ki lovi ribe in je gol, ko pride Gospod.

- Ne vem, če sem Noe ali Peter?

- Naj te za hip pogledam.

- Bilo bi me preveč sram.

- ... in ti bom po pravici povedal.

- In kaj mi boš povedal?

- Zgradi bivalni tekst, kot sem jaz barko, kajti spet bo čez ves svet -

- Kaj bo?

- ... bo. Ti zgradi zase bivalni tekst, pa bo.

Potem se vmeša še nekakšna tretja oseba.

- Jaz sem ti iz policijske kartoteke.

- Me ne zanimaš.

- Nikar tako naivno.

- Potlej pa kar –

Zgleda, da jih več privlači moj tekstovni lebensraum. Torej: kdo brez mene in moje vednosti vnovčuje moj in samo moj tekst?

Kdor koli bo, vtopila ga bo, slednjič le, pomorska usmerjenost mojega teksta. Jaz sem bil pravočasno opozorjen na povodenj, ki se bliža in prihaja in je tako rekoč že tukaj. Obveščevalec mi tudi pove, da se ne smem več zareči, izjavljam naj, jaz sem tekst, odnosno: sem, kar sem tekst, in rokopis bo zaupljivost pa spravljivost povrnil, da me bo priznal v sebi in za ves svet, rekoč: nekoč jaz samo tekst sem on. Gluho uho sliši, da se v svetem slovenskem jeziku osebek umakne daleč nazaj in daje prednost besedi, ki res samostojno zastopa stavčno poved, in je za ene glagol, za naju s tekstom pa skriti predslovenski samostalnik, ... ki išče védenje in vedenje sporočila. Jaz-tekst pa obstajava šele in samo v duhu in že pred to otipljivo pobudo.

Živim v času, ko moram sam poiskati sedem botrov zase in sedemkratsedem za tekst. Ne vem, če bom zmogel, ne poznam običajev, kako prositi in koga. Vsak naprošenec tudi ni za to, pa odkloni. Niti ne vošči mi za rojstvo. Tako letam gologlav in golorit od krtine do krtine. Pa zaspim in vidim, da me dobrotna roka nese v dišečih nečkah kot neskvašeno testo k blagoslovu.

Se bom našemil z rjuho in jerbasom čez glavo, da bom premotil biriča in valpta, ker sem se izognil vojaškemu stanu?

Stal bom ob ognju, ob vhodu v tekst, in odšteval od sedem do nič: uroki, če vas je vseh sedem, naj vas bo šest! Če vas je šest, naj vas bo pet! Če vas je pet, naj vas bo štiri! Če ste štirje, bodite trije! Če ste trije, bodita dva! Če sta dva, bodi en sam! Če si eden, vedi, da eden ni nobeden.

Nagajivi premikač dogodkov se prekopicuje naokrog kot kosmati meroving, zato ga ne odslovim. Kot oče in besednik spreminja moj notranji pogled navzven in navznoter.

Antikrist!? Vseskozi razmišljam, sem res predenj padel in ga molil. In me spet pokliče sred noči, nekaj med smehom in jokom. Ko nanj naletim, butnem ob junoša, ki je podoben človeku in še bolj vepru, zaradi ščetinaste kože.

- Pridi, me vabi.

- Kaj bova delala praho, se nasmejem.

- Ti samo pridi.

- Si še Antikrist?

- Saj še bil nisem.

- Pa si zadnjič –

- ... najprej se moram včlovečiti, preko izvirnega greha.

- In kako boš grešil?

- Ti mi boš povedal, ti mi boš pokazal.

Zmajem z glavo, nak, biti v preši, zgoraj ali spodaj, s takimle, o tem ni zanesljivih poročil, kako se obnese.

- Pridi no že, prijetno brunda.

- Nisem vreden, se upiram, nimam časa.

- Pridi, ukaže.

- Nisem izprašan v tem, in niti natanko ne vem, kaj hočeš in kdo si pa čigav.

- Je to pomembno za užitek?

- Ja, zame je.

- Zate je odločujoče, kdo si ti in kaj si prav ti in samo ti v resnici želiš.

- Čisto si me zmešal.

- Samo to sem hotel.

Drugič me pokliče iz nekega hleva. Obljublja mi, kmalu bom star, da bom delal čudeže. Tvojemu tekstu bom napovedal prihodnost. O saj ve, da nočem biti njegov učenec ali celo hlapec. Utegnil bi pa narediti za šalo iz mene mojo prvotno podobo, to je semenčico, katera bi potlej iskala usojenost. Vživljala bi se v tostranski svet, kot da ni bilo vse skupaj že doživeto! Dobro mi z grožnjo pokadi pod nos, in mi pride na misel grimščarski pes s svojo skrbjo zastran vračanja nazaj v človeški podobi. In me spreleti, kot da sem danes in tukaj jaz tisti pes iz preteklika, in pravzaprav niti nisem Nekdo-Drugi, in je tole ozko grlo Evrope. In bom moral naviti sebe v klobčič, ki me bo čakal daleč pred menoj v neskončnost zakotaljen, a me bo čakal, da ga dohitim in vzamem v roke. Se bom prav tam srečal še z lastnikom romba in lastnikom spremljevalnega psa - z Grimbschitzem?

Prihajajo duhovi in pesmi, in mi zatrjujejo:

- A ti veš, ti pač še ne veš –

- ... da smo v žlahti.

- Konjska figa, odvrnem.

Dolina-dežela sem zapisal. Tretje pa je življenje v spirali, ki je Višji Romb, in ne v rombu, ki je nižji lik. Tako bodi Bogu potoženo. In sem na začetku sveta, in hkrati na njegovem zaključevanju. In sem zablodeli lovec v ledeni dobi, izgubljen v pečinah in snegu, hkrati spet prašičji deček s povezanimi nogami, in me bodo vse življenje prenašali semtertja. Res sta to dve skrajnosti časa; moški na sredi, begavček od vrat do vrat, od sklede do sklede, pa je še najbolj verjeten in viden, čeprav ga sunkovito odrivam od sebe, kot bi se ga res sramoval.

Dosti človeških postav lebdi okrog mene, pa so le prividi, tako iz ledene kot iz atomske dobe, nekateri se plazijo po tleh, drugi hodijo, dosti pa jih celo leta. Vendar ta bitja niso izenačena z menoj v nepomenu, ki ga trenutnoživim.

Gledam se v sanjah, kratkonogega in obutega v krilate sandale, da laže prihajam in odhajam. Gledam roko, ki mi maha, svojo roko in vem: ta dlan je že odklonila večkrat krono.

In vem, ta dlan mi niti kosti ne bo zlomila. Samo da ne bom pognal rogov ali dobil kopit in bognedaj, da bi mi všisanemu in skumranemu pognal lužiški rep! Nakar bi vsi mislili, da sem sam hudič.

Neki pesnik (Petrarca?) in svetnica (Katarina Sienska?) me ali nas sprašujeta, kje se gre v Avignon.

Najbolj se odreže jaz iz teksta, razloži strašiloma, naj gresta proti zahodu, in naj pohitita, da se ne prehladita v naših zamrznjenih glasovih. Hkrati razlaga nama s prašičjim dečkom, da smo naleteli na lastno spominsko najdišče, in se bo vsak prišlek hočeš nočeš pomaknil v izbris; in da moram jaz vzeti kamen v roke, prašičji ga bo nosil na glavi, on pa da ga bo čuval na srcu.

Iz ploske zasnove teksta je lepo viden naš premik od izhodišča v cilj, kjer se javna božja pot prevesi v notranjščino jezika in ne več kraja. Trpljenje tega dogodka je zaobljubljeno, to pričenjam verjeti. Prav zato bomo vsi po vrsti izgubili dar govora. Zato pa si bomo nadeli avreolo iz ledene kafre.

Tako dogodkovni srh sprevaja zgodovino v naravo, narava pa najde pot iz vsebine in oblike v prednosti, ki bodo morale biti odkrite čez novih nekaj sto let.

- Je zunaj poroka ali pogreb? Nekoga iščejo; ali ženina, ki je pobegnil ali mrliča, ki se je skril!