Lisica in njene mlade

Lisica in njene mlade

Ljudska pravljica

Spisano	Jure Repovž
Viri	Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.

Pod skalnatim čelom blizu Nadiže je živela lisica, ki je imela mlade. Vsak dan je šla iz brloga in jo mah­nila proti Sarženti ali Petjagu, da bi staknila kaj je­sti. Nosila je domov kokoši, polhe, ptice, zato so nje­ne mlade lepo rasle. Pod noč so hodile pit k Nadiži, se skupaj igrale, in se valjale po travi: zvečer pa so imele šolo in mati lisica jih je učila, kako se lovijo kokoši, kako je treba biti pameten in da se ne smejo v življenju ničesar bati. Nekega dne, ko so bile mlade že odraščene, jih je mati poklicala k sebi in jim dejala:

- Zdaj ste zrasle in za vse ni več prostora v tej luknji. Pojdite z mano!

Vse skupaj so se napotile gor po Štrunjaku, so šle po Brezeh, po Ronku in še naprej gor, dokler ni­ so prišle prav na vrh Sv. Kocijana. Tam so se odpo­čile in potem jim je mati lisica dejala:

- Vstanite in se razglejte naokrog: vse, do ko­der vidite, je vaše. To je vaš svet, kjer boste od zdaj naprej tekale in lovile in vse kokoši, ki jih boste uje­le v teh vaseh, in vsi polhi, ki živijo po tehle hostah, bojo vaši.

Mlade so se razgledovale okrog in okrog in na­zadnje, ko je mati nehala govoriti, so jo vprašale: - Čujte, razumele smo, da je to naš svet in da bomo morale odslej same loviti in se same preživljati. Kaj pa potem, ko bomo site, kje se spet srečamo?

- Ah, moji otroci, je rekla lisica, od zdaj bo mo­ral vsak sam skrbeti za svoje življenje in si sam po­magati, tako kot zna ... Lahko pa da se nekega dne srečamo še vsi skupaj tam doli, kjer strojijo kože ...