Lisica in jež

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Lisica in jež
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Tisto leto je bila dolga in huda zima. Tam zunaj je divje metlo, veter je bučal med drevesi in bilo je že vse temno. Lisica je v svoji jami venomer podtikala in iz njenega dimnika se je prav lepo kadilo. Pravkar je bila zamešala polento, ko je začula trkanje na vrata.

- Kdo hodi okoli ob teh urah in v tem vremenu? je dejala lisica.

- Jaz sem, jež sem, odprimi, bodi dobra, ker bom tu zmrznil, nos mi že ledeni!

- Ne, ne! je odgovorila lisica, če prideš noter, me boš pobodel!

- Obljubljam ti, da ti ne bom v nadlego, usmili se me! je rekel jež.

Lisica, ki je bila usmiljena, mu je odprla in mu je dejala:

- Bodi tu za vrati in se nikamor ne gani!

Jež se je stisnil v kot. Lisica je zmešala polento in jež se je počasi, ko je lisica gledala v kotel, začel sukati po hiši. Tako je prišel do ognjišča.

- Kaj pa delaš tule? ga je vprašala lisica, obljubil si mi, da se ne ganeš od vrat.

- Ja, ja, obljubil sem ti, je dejal jež, pa mi je hudo mraz; pusti me blizu ognja, saj te ne tikam!

- Naj bo! je dejala lisica.

Polenta je bila kuhana in je dišala po vsej hiši. Lisica joje zvrnila tja na mizo in je vlila omako v skledo. Jež, ki je vse tole gledal, se je približal k mizi in je pomakati polento.

- Ne mi vsega pojesti, je dejala lisica, saj si brez vsake olike!

Jež je kar naprej jedel in lisica, ki se je bala, da se zbode, ga je gledala, roke pa si ni upala stegniti v skledo. Ko je jež nehal jesti, je šel v lisičino posteljo in se lepo stegnil.

- Čuješ je dejal jež, jaz in ti bi lahko postala prijatelja. Ti boš hodila okoli in lovila kokoši, jaz pa bom tu doma kuhal in varoval hišo.

- Ne, ne, je dejala lisica, ta hiša je moja, sem jo jaz napravila in bom sama živela v njej. Kar hodi po svoji poti, trudna sem in se mi hoče spati.

- Kam naj grem v tem mrazu, je dejal jež, tu je toplo in prav lepo! Če ti ne gre, da bi živela z mano, pa se poberi!

In jež je stopil iz postelje in se je zaletel lisici med noge. Lisica je začela tekati po hiši in vpiti. Nazadnje je vsa zasopla stekla iz hiše. Jež je hitro zaprl vrata z zapahom in šel spat. Lisica pa seje tresla in jokala v snegu.