Limbarska gora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Turki na Selvici Limbarska gora
Slovenske legende
Anton Medved
Zaklad
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



   Limbarska gora


Jee lepa gora Limbarska,
pod njo zelena tratica.
Stoji na trati hišica,
je v hiši mlada vdovica.
Ženica 'ma le hčerko še
in toči drago vinčece.

Je solnce že za goro šlo,
po oesti pot'va še nekdo;
sta brata dva, svet Valentin
in drug njegov, svet Peregrin.

Na pragu mat' ozira se,
ima pri pasu ključe vse.
Svet Valentin spregovori:
"Bi naju prenočili vi?
Za božji dar storite to,
da vasa sreča večja bo!"
Se mat' ošabno oglasi:
"Mi večje sreče treba ni;
je v hlevu trop živinice.
in v kleti dobro vinčece;
je v skrinji več denarcev še
in v hisi pivoev polno vse.
Kdor bo za sladko vince dal,
ta bo pod mojo streho spal."

Svetnik od hise se spusti
in ženi s prstom zapreti:
"Jaz nisem dal, ne bom še dal, ž
ne bom pod tvojo streho spal;
nocoj pa bos, prevzetnica,
me se na pomoč klicala.
Glej, polnoči ne bo še preč, ne bo vse tvoje sreče več."

Stori se kmalu črna noč,
se čudno skaže božja moč.
Devet še ura bila ni,
goved se v hlevu poduši;
in žena je vsa žalostna
do neba glasno klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"
Deset se ura bila ni,
iz-sodov vino izkipi;
in žena, bolj prestrašena,
je se glasneje klicala:
"Pomagaj Bog, svet Vapentin
in brat njegov, svet Peregrin!"
Enajst še ura bila ni
za mrtvo hčerko obleži;
in žena, vsa omamljena,
je s silnim vekom klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"
Dvanajst se ura bila ni,
do zemlje hisa pogori;
in žena, vsa ponižana,
je zdihovala, klicala:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin."
Ni bilo polnoči se preč,
vse sreče žena nima več.
Glej, človek, od napuha gnan,
sam zase slab je ves tvoj stan:
ves up postavi le v Boga,
on sam ti srečo trdno da.
Izvoljenih ne zaničuj
in za pomoč v nebo vzdihuj:
"Pomagaj Bog, svet Valentin
in brat njegov, svet Peregrin!"