Lete oblaki

Leté oblaki nad mano — leté!
Kam? V daljo prostrano, neznano — leté.
Kak smoter, kje cilj vam, oblaki?
Odgovora ni, le po zraki — leté.
Do drage pozdravov po vas ne pošiljam, —
postojte, postojte!
In srčnih vam svojih naročeb ne vsiljam,
nikar se ne bojte!
Leté !. . Leté
čez dol in goré.
Leté ? !. . Saj morajo sluge leteti,
njim veter vladar je na sužnjem tem sveti,
jih vedno vrté.
Odtisne li ta na visoko jih gorje,
izlije li ta na globoko jih morje?
Kdo ve?
Oblaki leté!
Kam? Večno le v enem se sučejo krogi
in vedno so verni pravečni nalogi:
iz morja se dvigajo v sinje obzorje,
z obzorja pa zopet se zlivajo v morje —
do néba nikdar pa, nikdar ne vzleté,
le zemlja njih dom je in morske vode.
A zdi se, da rod naš človeški
enak je in tak
ko slednji pod nebom oblak:
podi ga, vrti ga mnenj veterček vsak,
podi in drvi
vihar ga strasti!
Pač dviga in sili pod svod se nebeški,
a krila so šibka in udje so težki
ter vedno spet pada na zemeljski tlak.