Leta milosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Leta milosti (odlomek)
Sebastijan Pregelj
Spisano: Uredila Zalar Sanja
Viri: Pregelj, Sebastijan (2004). Leta milosti. Novo mesto: GOGA. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ČETRTO POGLAVJE: 1782

III.

Zvečer tistega dne, ko jih je obiskala Marjetica, sta Agata in Matej zaspala trdo objeta. V objemu so se jima prepletli udje, lasje in sanje.

Najprej se je v sanjah prikazal Obeid. Starec se je nasmehnil in odprl usta. Takrat so se na nebo izrisal besede, ki jih je Matej prebral, Agata pa ne, saj je nenadoma začel zvoniti zvon. Ob prvem udarcu so z neba izginile črke, ob drugem pa je Obeidovo telo postalo prosojno, edino lasje, brada in nohti so bili srebrni. Agata je zgrabila Mateja za roko in kriknila: stran! Stekla sta do otrok. Agata je v naročje vzela najmlajšo, Marjanco, Matej pa Uršulo in Marijo. Starejša, Jakob in Anton, sta bila večja in sta tekla tako hitro kot starša.

Med tekom so od daleč zaslišali konjski topot, ki je bil vse bližje, dokler ni bil tik za njimi. Agata in Matej sta istočasno začutila trd prijem, ki ju je zgrabil in dvignil od tal. Že naslednji trenutek je prijem popustil. Takrat se je okrog družine izrisala povsem nova pokrajina; na južni strani je bil obronek brstečega gozda, na severni peščena ravnina s stebri plamenov in dima.

Eden izmed jezdecev si je popravil srebrne lase, ki so se mu pobesili čez obraz, in Mateju s prstom pokazal proti severu: tam imamo takšne, kot si ti. V istem se je družina skupaj z jezdeci prestavila na sredo ravnine, kjer je smrdelo po žveplu in telesnih izločkih. Zagledali so vklenjene može. Bili so mršavi, telesa so imeli polna odprtih ran, iz katerih se je cedil gnoj. Tukaj bodo do sodnega dne, je rekel jezdec.

Tam, je pokazal nekoliko vstran, obdelujemo takšne, kot so vajini. Agata in Matej sta se obrnila. Zagledala sta lojtrnik, poln otrok. Med klini lestev so bingljale drobne roke in noge. Agata je zamižala in si zakrila oči, a ni pomagalo. Na veke so se ji izrisali otroci na vozovih in malo naprej lesena stojala, na katerih so obdelovali trupla. Na koncu so bili okovani zaboji polni angelcev, drobnih otročičev z belimi krilci in zlatimi kroncami, kakršni so krasili cerkve, nekaj stoletij kasneje pa so v času pred božičem prav takšne prodajali v veleblagovnicah in na številnih stojnicah v vseh mestih. To so peta nebesa. Kmalu pridemo po vas, je bilo zadnje, kar je rekel jezdec.

Agata in Matej sta istočasno odprla oči. Še vedno sta imela prepletene ude in lase. Nekaj časa sta se molče gledala, potem je Agata začela jokati. Matej jo je božal in ji brisal solze.

Po tistem je Agata vsak večer, preden je zaspala, prisluškovala zvokom, ki so prihajali od zunaj. Tudi sicer je imela rahel spanec. Že najmanjši šum jo je spravil pokonci. Ogrnila si je plet, stopila k oknu, s kazalcem in sredincem previdno odgrnila zaveso in dolgo gledala ven. Včasih je sedla na klop in z glavo, prislonjeno ob okenski okvir, potonila v spanec. Šele ob svitu se je predramila, še enkrat pogledala ven, videla, da ni nič, in se vrnila v posteljo, kjer je mrzle noge potisnila pod Matejeve, ter za kratek čas zaspala.