Leskovo mazilo — koristno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Leskovo mazilo — koristno
Pretnar
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 8 (20. aprila) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Komur je leakovee v mladosti teknil, ae bo v starosti tudi zanj potegnil.

Skušnja uči, da oatanejo nekateri dogodki in vtisi, ki vzbujajo v polni meri našo pozornost ter močno in sdatno delujejo na človekovo dušo, živo v spominu vse aiegovo življenje, če tudi segajo morda v prav zgodnjo mladostno dobo, ko s« človek sam sebe komaj na pol zaveda. Nasprotno pa zopet prav lahko prej ali alej popolnoma pozabimo reči, pri katerih nismo bili pazljivi, ali ki so le mimogrede in površno delovale na našo dušo. Da bo vtis trajen, da si dogodek ali kak nov pojem ueiibnal| ivo vtisnemo v spomin, je koristno in potrebno, da ga sprejmemo v avojo dušo z več čutili ob enem, vsaj t vidom, sluhom ia če mogoče tudi s tipom. Poslednje je zelo imenitno, zlasti pri vzgoji mladine. O tem se lahko prepričamo na aiedrčem resničnem slučaju.

Ko sem toliko zrasal, da sem tnal že aam hoditi po dveh, pa todi že nekoliko letati in skakati, zahajal sem kaj rad v vaa k sosedovemu Jožku, akoravno mi je to vasovanje prizadevalo sem ter tje mnogo nepotrebnih sitnosti iu britkosti, posebno če sem slučajuo potabil ob pravem času priti domov. Pa .mladosti jasnost si misli take krnalo it srca in glave spodi;" dokler je človek mlad, se skoro ne more uspešno ustavljati silnemu nagonu, ki ga vleče v druščine, med veselo tovariše. Ker ao s« pri Jožku zbirali tudi še nekateri drugi vaški boeunožci, nam je bilo mogočo uprizorili marsikako včasih prav zamotano >n v pravem pomenu zapleteno igro, ne da bi se bilo fceba poprej na to kaj pripravljati, kakor se morajo n. pr. gledališki igralci, ako se nečejo osmešiti pred občinstvom. Kam se tega ni bilo bati. Konec je bil navadno vesel, njemoma tudi žalosten in se završil z jokom. Nekoč smo se šli konja. Jožek in onegav Tone sta hila konja, jaz pa sem jih vodil. Da bi imel lepšo konjsko •P«vo, pripel si je Joiek dva veliki, svitla gumba za in šola.

klobuk, kateri je bil pa prvotno obliko in barvo že čisto spremenil in bil goden za cokle; zakaj na vrhu štule je imel že precejŠujo odprtino, skozi katero se je zvedavo oziral šopek Jožkovih rumenih las. A reči moram, da se mu je to kot .konjiču ponosnemu" jako dobro podalo. Vozili smo kolca po vrtu, ker druzega primernega voza nismo imeli na razpolago. Konja sta ceptala z nogami in rezgetala kakor bi se šlo za res; jaz pa sem upil nad njima, kakor kak velik. Kar pridejo Jožkova mati iz polja domov. Zapazivši pa oa njegovem klobuku tista dva gumba, obstoje, pri" mejo Jožka za roko in ga resno vprašaju: .Kaj pa to? Kje pa si ta gumba dobil?' Jožka na krat mine vsa vcselost. Barve BO ga jele spreletavati iu z boječim glasom pravi: .Pri Mibovcu." .Ali si jih vzel?" prašajo mati hitro, že nekoliko razjarjeni. .0, ne!" odkima Jožek in šlo mu je skoro na jok. .Reza mi jih je dala." .Fant, ti lažeš; ti ai jih ukradel I" reko mali, .takoj jih neseva nazaj." Menda ao mati le predobro poznali liezo kot silno skopo žensko, ki se zlasti porednih otrok kar videti ni mogla; pa da bi bila Jožku ta dva lepa gnmba dala, to se jim je zdelo neverjetno. Morebiti so se pa po drugi strani tudi že kedaj prepričal1, da ima Jožek kako podobno lastnost, kakor sraka, ki lepe bliščeče stvari kaj rada izmika. Kratko, posledica vsega je bila, da so mati prijeli z eno roko Jožka, predno se je revež zavedel, za kaj da se prav za prav gre, z drugo pa so posegli med nakopičeno hosto po vitko, prožno šibico in jeli i njo iz Jožkovega grla izvabljali one pretresljive glasove, katerim se človek naj prej privadi in so znani pod imenom jok.

Mi smo se stisnili vsak v svoj kot, kakor kokoši, če prileti sokol med nje, in smo milovali nesrečnega tovariša, da ga je zadela tako nemila usods. Capljal je poleg matere proti Mihovco in v eno mer ponavljal in zatrjeval: .Oh mama, saj ne bom več!" Ali nič ni pomagalo, mama so imeli takrat takrkneno srce. Ko DU je minil prvi strah — kajti bal" smo se, da bi pri tej babilonski tmeinjavi »e na nas kaj n« padlo — razšli smo ae plaho vsak na svoj dom. Med potjo pa eem dejal sam pri sebi: .Ako je pa človek ta dva bore gumba takole tepen. pa krasti ie mora biti huda reč. Tega ne bo ramo poskušati.*

Kako da so se i Beio tmenili, tega nisem nikoli zvedel sli pa sem poiabil, sedaj se kar nif ne spomin.am. To pa vem, da, ko sta se drogi dsn i Jožkom kcpala, sem upaiil, da ima na nekaterih mestih marogasto kolo. Začoden sem ga prašal, od kod bi neki to bilo ? A ni mi vedel odgovora. Uganila sva potem, da ga je morebiti kaka strnpena riba ali pa povodna kača pičila. Vsa prestrašena se brio napraviva, pa ba|di domov. Ker ai Jožek ni opal. sem jsi hitro popraial njegovo mat^, od kod bi pač prišle te čudne lise na Joikovi koii. Mali pa se nasmehnejo in pravijo: .Ako boš ti kedaj kaj ukradel, bo> pa todi dobil tako koio." .Ti hudmka", ai mislim, .to pa ni šala' Če človek kaj vzame, je najprej tepen, dobi tigrasto koio io na zadnje pa mora še nazaj dati tisto reč. Tedaj je pa ie bolje, toje stvari kar pn miru pustiti * To sera si dobro zapomnil za vselej, Joi*k pa gotovo še bolje; zakaj nikdar več oi bilo slišati, da bi bil le najmanjšo etvarico še kje izmaknil Ako bi njegova mat! ne bili rabili preeej v začetku tako radikalnega sredstva in bi bili tvojega sinčka sam^ posvarili ter mu rekli: .Tega n kar več ne stori; krasti je greb*. bi si bil J »iek tratiti mislil: .Kaj zato? Greh gre v meh. mrh poči, pa gn-h ven skoči*, in pcielenie po tojem blagu b bilo čim dalje stra»tne.e prihajalo. To t« mati na prvi hip spoznali in najbrie ura je bil pred očmi oni Janezek, o katerem ste morda todi vi ie k»i slišal:, io kateremu je mati rrkla, ko jej je pokazal ukradeno iivanko: .Ako bi š« sukanea icverna) prinesel. bi pa lahko hlače zašila.* In ko |ej kraalo tudi to od Gekod prinese, mu pravi: .Ko bi pa š« platoa prinesel bi pa lahko srajco naredila.* Io tako je šlo dalje. Slednjič se je pa goposki tudi zdelo zadosti, prijela je Janeza, zaprla ga ter radi Utvioe io ropa obsodila ga na smrt. so ga peljali na vislice, je poklical mater k sebi in jej ta slovo odgritnil nos, rekoč: Vi ste kriri, da umrjem na vislicah.* — Vsakemu zla se j« treba takoj v začetka krepko in odločno ustaviti; zakaj t malim se začne, t velikim pa konča.

Zato pa. starilT hi vzgojitelji aploh, ako vidite, ^ vam itročena mlsdins ni poslulna, da a« val- dobri oaoki opomini ia ukazi ne spolnnjejo in da lepa beseda ee ixd» nit. nikar se it napačne Ijubetnl do bližnjega ozirone najbližjega obotavljati prijeti ta palico io dati t B;o po. vdarka tvojim besedam. .Človek, kj ni nikoli tepec, olika*, rekh so navadno stari Grki. In tdi s« mi, da ti«, venski pregovor: .Slba novo mafo poje", todi oi hr* pomena.