Lenorina dota

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Leonorina dota
A. Žagar
Izdano: Slovenski narod 17.8. 1905 in 18.8. 1905, 38/187-188
Viri: dLib 187 dLib 188
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Že tri leta sta se ljubila stud. iur. Ognjeslav Hruševec in dramatična umetnica Leonora Kosmačin, a zdaj se je njuni vroči ljubezni bli­žal konec. Ognjeslav Hruševec je bil naposled vendar dovršil svoje stu­dije, četudi ne s posebno sijajnimi uspehi, in ker je bil njegov oče dobro znan z različnimi višjimi go­spodi, ki so imeli mnogo vpliva, a vedno prazne žepe, se mu je posrečilo, da je spravil ljubljenega sinka Ognjeslava na praktikantsko mesto jako imenitnega urada v Trstu. S tem je bila seveda pri kraju sicer tako vroča ljubezen med Ognjeslavom in med Leonoro.

Sicer je bila Leonora že dolgo pripravljena na to neizogibno eventuvalnost, ali ko ji je Ognjeslav definitivno naznanil dan ločitve, jo je njegova napoved vendar zabolela in sedeč na svoji prostorni zofi je dolgo ugibala, kaj stori. »Tho be or not tho be«, je bilo zdaj zanjo poglavitna stvar. »Ob ljubezni se ne more živeti,« si je rekla gospodična Leo­nora Kosmačin, »posebno ne, če je ženska že dobrih 10 let vedno 28 let stara.«

Spomnila se je prijaznega fajmoštra z dežele, ki jo je že več let vabil, naj pride k njemu za »gospo­dinjo«. Ta ponudba ji je prav uga­jala, ali spomnila se je tudi, da je njen blagoslovljeni čestilec velik pri­jatelj »žestokih pića«, kakor pravijo v »slobodnih gradovih« hrvatskega Primorja, in to ji je pokvarilo vse veselje, da bi se odpovedala dramatični umetnosti in se preselila v sa­motno župnišče v hribih.

Na srečo ji je bila odprta še druga eventuvalnost. Poznala je podravnatelja neke katoliške posojilnice na deželi, ki ji je z vso slovesnostjo ponudil roko in srce ter ji obljubil, če ga vzame, vse udobnosti, kar jih zamore ljubljeni ženici preskrbeti mož, ki zasluži na mesec celih 75 kron.

Po večurnem razmišljevanju je prišla Leonora Kosmačin do sklepa, da je najbolje, ako usliši podravnatelja katoliške posojilnice. Odločila se je tem laglje, ker je vedela, da bo v katoliški družbi imela sijajno socialno stališče. Misel, da ji bodo kaplani poljubljali roko in da jo bodo dekani in kanoniki nagovarali z mi­lostiva gospa, jo je teko osrečevala, da je hipoma izginil tudi najzadnji pomislek.

Kraj vse svoje razburjenosti je pa vendar uvidevala, da si mora pre­skrbeti vsaj lepo hišno opravo in za vse slučaje tudi nekaj denarja, ako naj zavzame v katoliški družbi tisto socialno pozicijo, po kateri je hrepe­nelo njeno srce.

»Ognjeslav mi mora za spomin darovati nekaj stotakov,« je odločila Leonora Kosmačin s tisto eneržijo, s katero je sploh presekala vsak še tak gordiški vozel, ki ji ga je spletlo življenje. In sedla je takoj za mizo in spisala četudi z velikim trudom prijazno povabilo, naj jo Ognjeslav Hruševec zanesljivo obišče še ta po­poldan.

Ognjeslav Hruševec je bil sicer slabo vzgojen mladenič, a nekaj ga­lanterije mu je bilo le prirojene in zato se je točno odzval Leonorinemu povabilo.

Leonora mu je ovila roke okrog vrata, naslonila glavo na njegova prsa in z glasom, polnim ljubezen­skega koprnenja dihnila: »Ognjeslav, jaz vem, da si po­šten mladenič.«

»Oh,« je bolestno vzdihnil Ognje­slav, kajti vedel je natančno, kako se konča vsaka Leonorina pesem, ki se začenja z zagotovilom »Ognjeslav, ti si pošten mladenič.«

»Ti veš, kako nresrčno sem te vedno ljubila, je šepetaje nadaljevala Leonora, in tudi to veš, da bi se nikdar ne ločila od tebe, ako bi ne bila posegla nemila usoda med naju.«

Ognjeslava je prešinila zona in začel se je z žalostnim obratom pra­skati za ušesi. Po tem nenavadno ginljivem uvodu je Leonorino ljube­zensko hrepenenjo cenil na najmanj 300 kron.

»Vem pa tudi, da bi me ne bil nikdar zapustil, če bi te ne bila za­dela nasreča, da si pri tretjem po­skusu napravil državni izpit,« je na­daljevala Leonora. »Prepričana sem, da ti ostanejo neizbrisno zapisane v spomin sladke urice, ki si jih pre­ živel z menoj.«

»400 kron,« je vzdihnil Ognje­slav in pot mu je stopil na Čelo.

»Če se boš v poznejših letih spominjal svoje Leonore, uboge, za­puščene ljubimke, ki te je vedno obolevala, boš gotovo mislil — «

»500 kron,« je mislil Ognjeslav in začel se je tresti po vsem životu.

» ... da ni bilo prav, da si me zapustil v bedi in nepreskrbljeno in da si me neusmiljenega srca prepu­stil strahotnim valovom življenja.«

»Za Boga — nehaj,« je obupno vzkliknil Ognjeslav. »Povej zdaj, koliko potrebuješ, sicer prideš še do vsote, ki bi je niti Rotšild ne mogel plačati.«

»Tisoč kron potrebujem, ljub­ljeni moj Ognjeslav. Pomisli, kaj sem ti vse žrtvovala.«

Lecnora je potegnila Ognjeslava k sebi na zofo in mu najprej ob­ širno dopovedovala, da mu je žrtvo­vala svoja najlepša leta, svojo čast in svojo karijero kot dramatična umetnica.

»Saj nisi bila nikdar pri gleda­lišču,« je opomnil Ognjeslav s trdim glasom, misleč, da mu bo ta okol­nost dala orožje, da reducira Leo­norino zahtevo.

Ali Leonora se ni dala pre­motiti.

»Pri gledališču nisem bila, pač pa pri cirkusu, kar je pa naposled vseeno, karijera mi je bila vsekakor zagotovljena, a žrtvovala sem jo tebi, moj Ognjeslav.« 

In Leonora je nadaljevala s svo­jimi razlaganji in je pojasnila Ognjeslavu, da se hoče omoliti in da zato neizogibno potrebuje tisoč kron.

Razlagi, da potrebuje Leonora za možitev nič manj kot tisoč kron dote, je sledil dokaz, obširen in dobro utemeljen dokaz, da je prav Ognjeslav Hrušsvec in nihče drugi dolžan, darovati to doto. Argumenti, katere je navedla Leonora, so bili tako izdatni in tako prepričevalni, da je moral vzpričo njih Ognjeslav popolnoma utihniti. In ker je bil strogokatoliški vzgojen, je rad slušal tudi glas svoje vesti in ta glas mu je rekel: plačaj, drugače ti bo delala ta žensza vse življenje sitnosti.

»Bodi torej« se je končno odločil Ognjeslav. »Plačam ti tisoč kron odpravnine, enkrat za vselej, če mi podpišeš izjavo, da nimaš od mene ničasar več terjati. Seveda ti bom plačal tistih tisoč kron, kadar jih bom imel, kajti to boš sama uvidela, da ti jih zdaj ne morem odšteti, ker jih nimam.«

Leonora Kosmačin pa tega ni­kakor ni hotela uvideti, nego se je podvizala dokazati Ognjeslavu svoje nenavadne dramatične talente. Dasi ni nikdar hodila po gledaliških de­skah, dasi v svoji umetniški karijeri ni prišla dalje, kakor da je v mo­ških hlačah stala ob vhodu iz maneže v cirkus, je vendar napravila Ognjeslavu tako dramatičen prizor, da je mladi mož postal ves vrtoglav in je naposled slovesno obljubil, da dobi Leonora Kosmačin naslednji dan zahtevani denar.

Več ur je Ognjeslav ves zbegan taval po mestu in si mučil možgane kako bi dobil potrebni denar. A celo »žestoka pića«, s katerimi je podžigal svoj razum, mu niso pomagala, da bi bil našel rešilno misel.

Tavaje od kavarne do kavarne, od gostilne do gostilne, je naletel na dobrega prijatelja in ta prijatelj, Ferdinand Čebula po imenu, mu je obljubil rešitev.

»Prepasti vse zaupno meni« je rekel Ferdinand čebula. »Saj veš, da pravi »Daničar« ni nikdar v zadregi za pomoč. Jutri popoldne ob 2. uri pride nekdo k tvoji Jeri — «

»Leonora ji je ime.«

»Tako se pač imenuje, a krščena je za Jero. Jutri torej pride nekdo k Jeri in ji proti primerni odpo­vedni izjavi izplača tisoč kron. Capito?«

Ognjeslav Hruševec sicer ni kapiral, ali imel je veliko zaupanja do svojega katoliškonarodnega pobra­tima in zato mu je radovoljno pre­pustil uravnavo te delikatne za­deve.

Naslednje jutro je stopil Ferdi­nand Čebula v zadohlo sobo ime­nitne hiše blizu Ljubljane, kjer je posestnik, žagar, mlinar, lesni trgo­vec in trafikant Matevž Hruševec se­del za mizo in zajtrkoval špeh s kruhom ter ga zalival s slivovko.

»Kaj bi pa rad?« je vprašal Ma­tevž Hruševee nepričakovanega obi­skovalca. Imel je starinsko navado, da je tudi visokošolce tikal, dokler niso dobili stalne službe, in je delal samo izjemo a lemenatarji, katere je vikal. Duhovnike je seveda od kraja vikal.

»Gospod Hruševec« je začel Fer­dinand Čebula z veliko resnobo in s patetičnim glasom govoriti. »Staro moje prijateljstvo do Vašega sina mi veleva, da Vas strogo zaupno ob­vestim o stvari, ki zna postati usod­nega pomena za prihodnjost Vašega sina.«

»Kaj praviš?« se je čudil stari Hruševec. »Kaj pa more nam ne­varno postati? Moj fant je zdrav in če umrjem, dobi toliko hranilničnih knjižic, da jih bo cela skrinja polna.«

»Ali čemu ste ga potem dali študirat, gospod Hruševee, če ne zato, da postane enkrat imeniten go­spod. Spravili ste ga z velikimi stro­ški tako daleč, da mu je zagotov­ljena lepa prihodnjost ali ga hočete zdaj sredi pota zapustiti?«

Matevž Hruševec je imel tako polna usta špeha in kruha, da je v ogovor zamogel samo nekaj zarenčati. Ferdinad čebula je vsled tega mirno nadaljeval.

»Ravno zdaj, ko bi imel Ognje­slav nastopiti službo, v kateri po­stane gotovo še ekscelenca, se je zaljubil z vso strastjo svojega čistestega mladenšikega srca v neko ljubljansko gospodično.«

» V kakšno gospodično,« je cmokaje vprašal stari Hrušovec in ker ga je stvar začela zanimati, je na vso moč hitel, da dobi prazna usta.

»Dotična gospodična je poštena, ali revna.«

»Ti lump ti, ti, ti slodej ti,« se je začel zdaj togotiti stari Hruševeo. »Še tega bi bilo treba.«

»Ognjeslav se je z vso strastjo prve ljubezni oklenil tega dekleta in jo hoče vzeti v zakon.«

Matevž Hruševeo je planil po­konci s tako silo, da je prevrnil ste­klenico z dvajset let staro žlahtno slivovko.

»Iz tega ne bo nič. Iz te moke ne bo kruha. Pa če bi moral vzdig­niti tak komisijon, kakršnega še ni videla kranjska dežela — iz tega ne bo nič in ne bo.«

Stari Hruševee je divjal, da se ga je sicer jako drsni Ferdinand Če­bula začel bati.

»Ognjeslav je vaš sin, gospod Hruševeo,« je povzel zopet Ferdinand, ko se je stari do dobrega odkašljal. »V vsem je vam podoben. Inteligenten je, kakor vi in kremenitega zna­čaja kakor vi. Njega ne bodete pre­govorili.«

»Punce pa ne poznam.«

»Veste kaj, gospod Hruševec, jaz sem sicer mlad, a zdi se mi , da se na tem svetu z denarjem še največ opravi.«

»Z denarjem se vse opravi,« je z globokim prepričanjem in odločnim poudarkom pritrdil Hruševec.

»Poskusite torej z denarjem. Saj sem vam rekel, da je dekle revno. Tako je revna, da včasih še za krompir nima.«

»Slišite, gospod Čebula, vi ste pa res pameten in značajen mladenič.«

Zgodilo se je prvič, da je stari Hruševec kakega dijaka vikal in Fer­dinand Čebula je to po vsi pravici smatral kot dokaz, da je zmagal.

»Poceni pa menda ne bo, go­spod Hruševec,« je nadaljeval z di­plomatsko spretnostjo. »Veste taka ljubezen — tu kar vse gori — to je tak plamen — «

»Naj velja kar hoče,« se je rotil Hruševec. »Moja bo veljala, pa če gre zadnji rep iz hleva. Peljite me k punci.«

Točno ob 2 uri popoldne je sto­pil Matevž Hruševec v sobico Leonore Kosmačin.

»Ali ste vi tista punca, ki je mojega fanta zapeljala?« je vprašal stari Hruševeo.

»Kaj?«

»No, saj ste prava, saj tako vem. Veste, to vam naravnost povem — mož in žena ne bodeta nikdar, raje zapustim ves svoj denar frančiška­nom na Brezjah.«

Leonora Kosmačin se je začela živo zanimati za gospoda Matevža Hruševoa. Spoznala je takoj situacijo in takoj napravila bojni načrt.

»Ah, gospod Hruševec, ko bi vi vedeli, da, ko bi le slutili, kako jaz Ognjeslava ljubim.«

»Če ga nehate ljubiti, vam pla­čam 500 kron.«

»Ah, kako malo poznate žensko srce! Kadar ženska iskreno in res­nično ljubi, se za 500 kron ne od­pove svoji sreči.«

»No, veste kaj — jaz vam dam tisoč kron.«

Leonora Kosmačin se je jokaje naslonila ob ramo starega Hru­ševoa.

»Ah, gospod Hruševec, moja ljubezen je tako globoka in resnična, da je vi ne morete pojmiti.«

»Glihal pa ne bom,« je rekel nejevoljno Hruševec, a s tako meh­kim glasom, da se je Leonora hitro še bližje stisnila k njemu, »če ho­čete, vam dam 1000 kron. In ker ste revni, pridete lahko k meni za go­spodinjo. Moj fant mora tako v Trst. In pri meni se vam bo dobro go­dilo, gospodična Leonora, prav dobro se vam bo godilo.«

Leonora Kosmačin je novič po­kazala svoje dramatične talente. Te­kom ene ure je pripravila starega Hruševca do tega, da ji je odštel 1500 kron in sklenil ž njo trdnopri­jateljstvo.

Zvečer so Leonora, Ognjeslav in Ferdinand Čebula jemali slovo. Pri penečem šampanjcu je trajalo po­slavljenje do jutra. Potem se je Og­njeslav odpeljal in na njegovo mesto je stopil stari Hruševec in je vztrajal pri nji, dokler ni s svojim podravnateljtm stopila v sveti zakon.