Lemenatar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lementar: Slika iz slovenskega naroda
Josip Ogrinec
Spisal Medvedov.
Izdano: Slovenski narod 18. april 1875 (8/87), 1–2; 20. april 1875 (8/88), 1–2; 21. april 1875 (8/89), 1–2.
Viri: dLib 87, 88, 89
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Virtuti et Musis.«

V Ljubljani stoji velika hiša tam za vodo. Prvotno je imenovala se »Alumnat« od latinske besede alere, toliko, kakor vzgojati, rediti ali pitati koga. Učeni Slovenci jej zdaj pravijo seminar, seminišče alibogoslovje, kuharice in druge ljubljanske gospé pa Lemenat. Mi ostanemo pri tem zadnjem imenu, prvič, ker izvira iz prvotne korenine in najtočneje izrazuje te hiše namen in pomen, in drugič, ker je to imenovanje tudi menda vsemu narodu znano, če prav štajerski Slovenci ob nemškej meji le bolj »prjesterhauz« poznajo.

Lemenat ima za navadne ljudi uže po svojej vnanjej obliki nekaj skrivnostnega na sebi. Dve velikanski, kameniti podobi človeški ob podbojih podpirati vrata. Glavi sta jima po strani stlačeni v nedri, obraza tako kislo nakremžena, da se zdi, kakor da v prevelikih mukah in nadlogah trpéč prav nevoljno nosita hudo težo cele te hiše. Nobeden menda ne ugane, kaj pomeniti te podobi, če ravno bi marsikdo rad vedel to. Narod pravi, da sta Adam in Eva, kali?

Nad vratmi so napisane zgoraj pristavljene latinske besede. Njih smisel pravilno razlagati, hermenevtično interpretovati uméjo le posvečeni lemenaški prebivalci; posvetni učeni pa jih menda še brati dobro ne znajo, kakor n. pr. prijatelj moj, ki je dovršil vseh osem šol in še kaj druzega, pa je čital: »Servituti et Muscis.«

Tretja in še naj večja skrivnost pak je zakopana v notranjih prostorih lemenata. Vá-nj in iz njega slobodno hodijo le čudni ljudje, kakor božje reči, s katerimi imajo tam notri opraviti. Posvetnim dušam je pravilno zabranjen uhod v gorenje prostore. Pri vratih namreč noč in dan čuje »cerberus,« ki tisto prelazno leso vedno drži na vrvi, in če kdo hoče skozi njo, mora se izpričati, da je sorodnik ali vsaj kak poseben bližen dotičnemu gospodu, katerega obiskati želi. Vzlasti mlade osobe ženskega spola ima »cerberus« po naročeni dolžnosti trdo poprijemati za dotično sorodno ime, katero ima veljati za prelazni »obolus.« Zakaj šumenje kakega lepega, ženskega krila utegne neki najnevarneje vznemeriti pobožno motrenje po gorenjih hodnikih.

Drug od prvega ločen vhod vodi do neposvečenega kraja, ki je pristopen tudi posvetnim ljudem, vzlasti pa le ženskega spola, osobam, ki imajo opraviti s kuhalnicami, v kuhinjo namreč, katera pa ima lementarjem še nepristopnejša in skrivnostnejša biti in ostati, kakor lemenat posvetnjakom.

V le to skrivnostno hišo tedaj stopil je Zmedežev Janez, ko je poprej osem let vselej z nekim čudno boječim strahom pogledoval jo, kadar koli je hodil mimo nje. Pač nij nikoli prave imel volje, da bi šel noter. Posebno v višjih gimnazijskih razredih je stavil si vse druge in svitlejše, bodoče gradove, kakor ta temni lemenat. Pa starši so siloma hoteli, podpore za izobraževanje, katero je veselilo ga, nij je bilo, in Zmedež brez odličnih duševnih zmožnostij, ter po tem tudi brez potrebnega poguma, da bi sam z lastnimi silami pribojeval si življenja stališče po svojem srci — šel je rad ali nerad v lemenat, kjer je zastonj in dobro preskrbljen mu vsakdanji kruh.

Najprej ga doktor dobi v roké. Ker se po vsem vidi zdrav, preišče ga samo, če nij póčen, in ker nij — je potrjen novinec. Potem pristopi sovsojeni továriš, pa mu z neusmiljenimi škarjami postriže lepe lase, katere si je ravnokar še tako lično gladil preko sencev.

Na zadnje pride krojač, pritisne mu mero na tilnik, izpusti do členov in dan po tem dobi uže tisto čudno novo obleko, ki nij kiklja, ne hlače, nego je kuta, znamenje, da ima odpovedati se lepemu svetu in njegovemu napuhu. In Janez v nekakem čudnem mrazenji zleze v to novo znamenje, pokrije si visok cilinder, in tak, z mraljami v vseh udih, stoji zdaj ogoljen in osmukan, kakor prismojen škopnik s pino pokrit, sam sebi neznan in celemu svetu! Z bogom svet! z bogom! Živ misli, da je pogrnen v mrtvaški plašč, živ je mrtev! Pa tovariš ga predrami in Janez kakor v sanjah v zdihne: »Solatium est socios habere dolorum!« in — udá se.

Da pa precej izvé, kaj se pravi, služiti bogu, odkažejo mu veliko najslaboglasnejšo sobo, katero zovejo »Sibirijo,« s to nado, da, če bo priden, prihodnje leto pride v »Kamčatko,« tretje v »Stopljarico« in kot četrtoletnik tja za vodo, kjer bode časi lehko skrivaj pogledal doli na ulico, kjer mesarice prodajajo dobre gnjati in pleča in jih kupujejo mlade kuharice.

V sobi, kjer ima še dva továriša za drugova, nema ničesa imeti razen knjig bogoslovnih, božjih podob, omarice za obleko in postelje. Drugih posvetnih, tudi nedolžnih rečij, ki bi kratkočasovale ga, ne sme imeti nobenih! Enako nij, da bi pisaril posvetnega kaj, ker bi s tem utegnil zapisati se v pekel! Tudi s posvetnimi znanstvi in vednostmi nema odslej nič več pečati se z nikakoršnimi, ker bogme! toliko uže zna, da bo lehko učil se poznavati boga, moliti ga in krščanske duše priganjati na to. Samo ob sebi se razumé, da ves svet in njegovo človeško veselje mora mu pa zdaj biti briga devet in devetdeseta! Vzlasti mu ne gre, pogledavati skozi okna, ker bi lehko kako belo môkarico videl, ali kaj druzega tacega hudega. In enajsta zapoved je: ne kadi tobaka ali cigar! Ako bi grešil, moral bi pobrati kopita!

Po teh zabičanih mu pravilih, in ko je bil precej tudi še po véliki, večdnevni izpovedi dušo otrebil si od vseh grehov, kolikor jih je kedaj storil v svojem nerodnem, mladem življenji, vpreže se v ojnice svojega novega duhovnega poklica. Debela »dogmatika« po predavanji profesorja »Nempe« mu začne z visoko modroslovnim vozlom: »quid necessairuim et quid sit necesse?« in kaj se pravi bog? »Exegesa« po navodu profesorja »Quippe« mu tolmači, kako imajo razumevati se stare zaveze besede, veleče: »Nij dobro, človeku samemu biti!« In po »Kibuci« si tudi to nesrečno hebrejščino vbija v glavo.

Janez se buta od zore do mraka, pa ta mrtva latinščina mu grozno preorava možgane. In ko je vprašan v šoli, lomi strašno sodrgo, da bi uboga latinska slovnica krča dobila v želodec, ko bi ga imela, in da ljubi bog, ki brez dvoma slovniško pravilno zná latinski, s pestmi zatiska ušesa, da ne čuje, kako spačeno se v tujem jeziku govori o njem in njegovih svetih stvareh. Po dolgem prepiru z latinščino privadi se je na posled vendar v toliko, da mu teče brez debelejših kozlov. Vendar »ut« konstruira stalno z indikativom. V zadnjem letu ima potem učiti se pastirstva v slovenskem jeziku, kar mu gotovo dokaj olajša njegovo prebavo.

Razen tega bogoslovstvenega učenja ima lemenatar Janez posebno še vaditi se dušnega bogoslužja. Za rano, ko vstane, hiti v hišno kapelico, kjer mu »dušepas« ali spiritual, bere jutranjo molitev in on za njim, če bas hoče; potem kako duhovito Avguštinovo premišljevanje, katero tudi Janez premišljuje, če ne misli na kaj druzega; in potlej je nekaj trenutkov vse tiho, da si vsak misli — kar hoče. Na zadnje je maša, in ž njo duša napasena za zajutrk. Na večer zopet enako predbranje, premišljevanje in na konci tega pa »dušepas« vsem zbranim s pomenljivim glasom vsklikne: »Si non es vocatus, fac ut voceris!«— Fac, fac! če moreš! Janez se kleplje na prsi, kleje se, pa nič, oh kar nič še ne čuti, da bi imel kaj nenavadnejšega, kajsvetega duha v sebi. Kaj bo, kaj bo? Slišal je ravnokar in uže tolikrat, kaj bode s tistimi, ki se nepoklicani privlečejo v to svetišče lemenaško i da taki padejo v grozno brezno, v katerem živi umrjó in se nič več ne morejo rešiti iz njega; da pekla tla so najbolj potlakana z nepoklicanimi in nevrednimi kaplani in fajmoštri — škofov je menj in papežev še menj, pa so neki tudi! da bode tedaj časno neskončno nesrečen in pogubljen na vse večne veke, če ne odstopi, ako nij poklican, ali ne naredi, da bi vsaj bil! Ali vbogi Janez — saj ne vé, ali je poklican ali nij, in če bode kedaj ali nikoli? Zatorej — fac, o fac, fac! O jej!

Tako vsakdanje duhtanje bi Janeza gotovo spravilo v obupanje, ako bi sem ter tja ne imel prilike, nekaj raztresti se. V nedeljah gre v cerkev šenklavžko. Tačas — moj bog! Človek ne more na vrat na nos sleči človeške nature — počeše se nekaj glajše in nekako dobro mu déje, ko njegova enolična črna postava kakor deževna goba nad pisanimi livadi tiči med mehkimi cvetlicami v šumečih krilih. Časi pa časi mu oči šiloma uhajajo ná-nje, pa hitro se spomni in skesano vzdihne: Fac, fac!

Drugo nekoliko povedrenje svojega duha dobiva na sprehodih, kamor sicer rad gre in mora iti, vsaki popóludan, pa naj dež curkom lije, naj burja ometa sè snegom, in makar da padajo ošpičene preklje. Tedaj v temni tropi, kakor žrjavi pod jasnim obzorjem, bega po belih ljubljanskih ulicah, pa nekako plaho in tajno izpod čela pomežuje, v brižnji, srečujoči ga svet, ki nič več nij njegov! Dospevši na prosto samoto rad zapali cigaro in pohlepno pa skrivaje povleka debele puhe, da bo mu vidi, kako mu diši prepovedani sad! Tačas njegov vodja hodeva pred njim in se ne ozira, da tako ne vidi grešnika in potem tudi nema vesti, da bi izdajal ga. Na sprehodih tudi večkrat lepo in zbrano zapoje kako nedolžno slovensko; pa dogodi se, da mu kak hudoben oponašalec iz grma odzivne:

»Sem rajtal študirat,« — itd.

Bolje še pa kosilo in večerja pomotuje duhtanje njegovo. Človek namreč, kedar služi pozemnemu delu svojega bitja, pač težko misli na nebesa, če prav ta pobožni Pavel zahteva tudi to. Ko ob obrokih zvonec dá znamenje, tačas se hipom odpró vsaka vrata v celem lemenatu in vse hiti, drdra in peha se dol po stopnicah, dokler požira vse prostorni posvetni hodnik, ki vzajemno vodi v »refectorium« in v kuhinjo. Le-ta je tudi tista nevarna lemenaška »Scylla,« nad katero se naš Janez časi malo spotakne, posebno če je odprta in z mladimi Hebami napolnena. Ali ta prelaz mu tem laglje ostaje brez hudih nasledkov, ker brž potem zagleda mizo. Tú je jedil na debelo in precej dobrih, da, če si dober jedec, pač ti je lehko žal, da nijsi šel v lemenat! Dve teleti vsak teden — kaj misliš? In dišeča pečenka smuče in gladi in maže po mladem grlu, da je veselje! Samo vina je maslec nekaj malo za žejnega Dolenjca Janeza. Pa na tihem se pobota s tovarišem, ki nij tako žejen, ker kot Gorenjec od doma vina nij tako vajen, ter tako pije Janez še enega, ali včasi celó še dva. Tudi večerja velja, samo zajutrk je nekaj šibek! Kos pšeničnega kruha, katerega pa navadno še podaje svojemu fantu tihotapcu iz normalke, kateri prihaja k njemu in mu časi kaj mokrega prinese pod suknjico, če ga stoóki »dušopas« potom ne vjame in mu vsega ne vzame. Potlej je gorje, dvakrat gorje!

Največje razbege pa dobi Janez, kedur se sem ter tja o nedoločenem časi še posebej izprosi vèn na kak opravičeno nujni opravek. Tačas rad poleti k svojim starim in mlajšim znanim ljudem, pri katerih se vzlasti dobro imeva. Škoda le, da taki izredni izhodi so mu le neradi in malo-malokedaj dopuščeni in vselej le tudi še s kakim spremljevalcem. Zakaj? Dogodilo se je baje uže, da je na tacih posameznih izhodih drug vodil drugá, kakor slepec slepca, ter da je uže ta in ta o vnanjem svetnem blišči oslepil in pot zgrešil nazaj v lemenat.

Po tako strogem podvrgavanji pod višje oblasti, po tako udanem mučenji v šolah, po takem premagovanji, zatajevanji, zaničevanji samega sebe in svojih »grešnih« telesnih in duševnih počutkov, posebno pa po stoternem, skesanem fac-fac-potrkavanji na svoja prsa, je Janez vsaj nekoliko prignal do čutenja, da je, če prav po sili, poklican za izvoljeni stan. Sila sicer nij dobra, — pa nebesa silo trpé! Tako si misli Janez, ponižno povesi glavo in továriš mu belo liso vcepi na teme, to je, sè škarjami mu vstriže tonsuro. Ta bi mu utegnila zopet zarasti se, pa pred božjim oltarjem mu sam škof blagosloveč va-njo navdihne vekovito neizbrisljivost in po tej njemu samemu vsako sovražno nedotekljivost. Zakaj: »si quis clericum percusserit, anathema sit!« — pa druzega hudega mu nij!

Zdaj je posvetna smrt Janeza kar očividno obliznila na glavo, zdaj je po polnem prestopil stan cerkvenega prvorojenstva in s kolarjem za vratom uže čuti v sebi dozdaj neznane moči, katere baje k tlom potiskajo druge posvetno glave in le njegovo v kvišku.

Nemudoma si omisli fino, črno duhovensko odelo od glave do nog in v taki po vnanjem celó mlademu kaplanu podoben, v prvih počitnicah željno hiti domov malo »pokazat se.« Tu obišče vse bližnje in daljne sosede, prijatelje in premožnejše znance, katere, sladko smehljaje se, izgovorno vabi uže na novo mašo, in kateri starejši mu tudi pravijo uže »oni,« mlajši pa »vi.« Samo Robačev Martin in Turkov Jurij in še eni, s katerimi je lemenatar Janez nekdaj tolikrat na paši bil »svinjko,« ne morejo in ne morejo še, da bi uže »onikali,« ali vsaj »vikali« ga, pa vsi obetajo mu, da, kakor hitro bode novo mašo »zažvižgal,« porekó mu tudi »oni,« kakor »manira pelja,« s čemer je Janez zadovoljen, rekoč: »e beži, beži, saj je vse glih.« Vendar mu nij vse eno, če ga kak kolega obišče in to tikanje sliši.

Po tem takem je Janezu dolga, črna suknja, katera toliko pogledov poteza na sé, čedalje povšečnejša. Da bi pa tem posvetnim (kmetskim se vè da) ljudem tudi pokazal, koliko velja uže pred bogom, gre kak večji praznik pa v svitlo - belem in vkusno omrežanem »koretlju,« stopi pred oltar in levituje. In ko doneče popevaje evangelij, obrne svoj zlikani in cvetoči obraz proti pobožnim, prežé vsi va-nj, in stare šepečejo, kako je uže svet, mlade pa, kako da je lep, ter da je skoraj škoda za njega.

Dosti več vrišča še, kakor s prvim nastopom pred oltar, napravi lemenatar sè svojo pridigo, katero navadno kot tretjoletnik na počitnicah požene doli z lece kake slovite, na pol romarske poddružniške cerkve. Celi teden, če nij, tudi celi mesec, ljudje tja do devete vasi govoré le o njem, da to in to nedeljo bode tam in tam prvikrat pridigoval »novi gospod,« Zmedežev Janez. Vsak, vsak hoče ga videti in slišati. In ko pride tako težko uže pričakovani dan, deró od vseh stranij in zadegájo cerkev do zadnjega kota, da se vse tare in taja v preradovednem pričakovanji, kaj bo? Na enkrat se odpró vratica, in Janez nekoliko s porudelim licem stoji na leci nabodén od vsacega očesa. Nobeden ne kihne, nobeden ne hrkne, nobeden ne pokašlja — tiho, kakor na grobih. In Janez, prekanjen, ne udrihne po množici z očitovanjem hudih grehov, katerih lastni delež mu je pri marsikakem znanem poslušalcu v spodtekljivem spominu, ampak za predmet svojega prvega oznanovanja vzame nedolžno Marijo, pa na dolgo, široko in visoko pripoveduje, kako sveta je njena svetost, ko čista njena čistost, pa kako vzvišena njena visokost! Tako se nikomur ne zameri. Kaj zameri? Mati njegova, skrita tam za izpovednico, joka in gine od rajske radosti, njegovi sorodniki medlé v nepopisljivem, nadzemskem veselji, in vsi, ko se izpehajo iz božje veže, zagotovljajo si, da gospoda nij še bilo tacega, da pridige nijso nikoli še slišali take!

V ostalem drži se Janez vès čas svojega počitkovanja najbolj farovža in domače hiše, ker prvič je tako naročeno mu od višje oblasti, in drugič se tako ogrinja v tisti žar, s katerim ima po zdaj obliščavati vse posvetnjake. Le sèm ter tja, kadar tudi zaide v kako družbo, v kakoršnji najraje prodira duha čisto človeška smér, kakor pri jedi in pijači, spozabi so nekoliko samega sebe. Tù se potem dogodi, da lemenatar Janez sramežljivo kako lepo in mlado Evino hčerko potiplje za bradico in zardi in smehljaje se, povpraša, če bi hotela, da bi šla k njemu za kuharico, ko bode fajmošter?

Po takem in enakem skazovanji tudi zunaj lemenata, vrne se Janez nazaj v lemenat, ter naglo zori za duhovski stan. Ko se v četrtem letu še nauči maševati in po čem je to, odvezavati grehe, kakor tudi preganjati hudiča, točo vstavljati, ogenj panati, ko zna vse to in še druzega kaj, potem mu škof ob enem pritisne štiri blagoslove mašnikove, in — vsi angeljski kori v nebesih so zdaj po mislih njegove srečne matere prave muhe proti Janezu Zmedežu: ker on ima odsle človeške duše v pesteh, ključ od onega sveta — on je »gospod,« a Podvinarjev Lukež, ki je tudi študent iz naše fare bil, pa je šel na Dunaj zajezičnega dohtarja ali »just« študirat, ta bo le »škrijc,« kakor so tisti mustafasti po kancelijah.