Legenda (Jovan Vesel Koseski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Legenda
Jovan Vesel Koseski
Viri: Priskrbel Kozma Ahačič.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Si hi tacuerint lapides clamabunt. Luc. XIX. 40.

V britanjski zemlji nekdaj,
duhoven bil je svet,
Za podučenje vere neprejenlivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor,
Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor.

Od teže let slaboten in slep od starosti,
Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi,
Mladenča v službo vzame,
hitivši z njim okrog,
On misli zadovoljen: nar bolji luč je Bog.
 
Prijaznost govorenja njegoviga je znam,
Beseda pa je vžgala ko strele živi plam,
"Gospod se bliža, kliče, ogladite mu pot,
Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!"

Enkrat ob letni uri se v daljni kraj podá,
Po goli tje planjavi ga vodja mlad pelja,
Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud,
Duhoven le priganja, boječi se zamud.
 
Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan
Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan;
Pri potu pa hladiven, samoten dob stojí,
Njegova senca vodju se prav pripravna zdí.

"Veliko ljudstva čaka besede vaše tod,
Veliko trdovratnih - učite kaj gospod!"
To reče in raztegne se v senco fant nezvest,
Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.

Pripravljen urno sivček - sumljivosti je čist
- Pozdravi: "Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!"
Prekriža se pobožno, izvolji živ predmet,
Postavi podučenja razdela dva v izgled.

Govor mu gladko teče, resnice je izvir,
Beseda res da rani, pa v rane lije mir,
Skrivnosti zakramenta, molitve moč učí,
Svariti ne prejenja, zanikernim grozí. -

Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to,
De s curkom solze v sivo mu brado dol tekó,
In kar iz serca pride, prigovor star pove,
Predré kamnito steno, iz serca v serce gre!

Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan,
Pokliče milost božjo resnici vere v bran,
Ter sklene: "Mir na zemlji človeku bodi zdaj,
V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!"

In čuj - ko to izusti, se strese zemlje drob,
Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob,
Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudí,
In - Amen! Amen! Amen! - iz dola zagromí.
 
Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah,
On trepetaje pade pred učenika v prah,
Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust,
On greha se obtoži in prosi za odpust.

Svetnik mu rahlo reče: "To bodi ti spomin,
Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin!
Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti,
Če tega terda duša človeška ne storí".