Ledene rože (Alojzij Merhar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ledene rože
Roma
Silvin Sardenko
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Umrla možu mlada žena,
umrla deci mati zlata;
in tretjo noč po smrti grenki
prišla je trkat spet na vrata.
Nihče domačih ni je slišal:
preveč je bilo v sobi joka.
Pogledala je skozi okno
prikazen nema, bleda, sloka.
Nihče ni v oknu je zagledal:
preveč v očeh solza je bilo.
In mož je zibal, pel in božal.
A kaj bo tako tolažilo!
Preraskave so roke bile –
so materine bile glajše;
prehrapave so pesmi bile –
so materine bile slajše.
Adela, dete zlatolaso,
povpraša: Atej, kje je mama?
Adelica, le tiho, tiho,
poslušaj, kmalu pride k nama!
Poslušalo je dete verno,
in vse bilò je vedno tiše.
A mati v oknu zadrhtela,
izginila jim izpred hiše.
A v ranem jutru, v oknu tistem
letene rože so cvetele,
v spomin so morda materinske
naslikale jih roke bele. –