Lea

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lea: Legenda
Rado Murnik
Listek
Izdano: Slovenski narod 4/5 (1906), 1
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na dan svetega Leopolda sem tičal sredi gneče veselih Dunajčanov in Dunajčank pred samostansko kletjo v Klosterneuburgu. Ta dan praznujejo Nižjeavstrijci praznik svojega deželnega patrona nekaj malega z molitvicami, več z zabavo ob velikem sodu za drsanje, največ pa z zlatobarveno kapljico domačih vinorodnih goric, čislanih baje že od veležejnih rimljanskih generalov. Sveti mejni grof Lavoslav—Bog mu daj vse dobro!—je živel skoraj pred devetsto leti; nekega dne je odnesla sapa njegovi soprogi Neži pajčolan, ki so ga našli čez nekaj mesecev njegovi veliki lovski psi. To je Leopolda tako genilo, da je dal zidati na licu mesta samostan. Leopold je bil torej saden možakar; še bolj čudni so pa Dunajčani, da se dričajo ta dan po sodu, ki vendar nima ničesar podobnega z izgubljeno tančico nerodne gospe Neže.

Poleg mene je stal tovariš, medicinec Adolf, ki je stanoval na Dunaju zraven mene v sosednem kabinetu velikanske hiše.

„Lepa dekleta, kaj?" mi je dejal in nagnil glavo na desno, kjer je stalo nekaj mladih, res prav zalih Dunajčank tesno kraj njega.

Bil sem nevoljen, da sva se potila med gosto trumo, dočim je bilo na bližnji verandi toliko prostora, do brega vina in krasnega razgleda po Donavi.

„Jaz sem imun!" sem zagodrnjal. „Zaljubljen sem v gibko Ljubljančanko, ki ima dolge zlatormene lase, sanjave modre oči, desettisoč goldinarjev dote in zna skoraj pol Prešerna pa Heineja z vsemi tiskovnimi pomotami vred naizust. Moja ljubica ne razsaja nikoli po klavirju in tudi ne cvili po notah, ampak poje in svira samo, kadar ni nobenega poslušalca in samo ob dobro zaprtih oknih. To je moj ideal! Vrhutega je zaročena z artiljerijskim častnikom. Skromen Slovenec, menim, ne more zahtevati skoraj kaj boljšega!"

„Zaročena? Potem jo težko dobiš!"

„Nikoli! Saj to je ravno ideal, česar ne moreš doseči! Par imenitnih poljubov pa vendar smem konstatirati! Poljubi so smetana ljubezni. Skratka, svoji izvoljenki ostanem neomajno zvest, dokler je ne vzame njen zaročenec."

Med tem odkritosrčnim pogovorom sva se dorinila do lesenih vrat in srečno tudi k sodu. Z nama so prišle gospodične, ki so bile stale pred nama. Adolf—rajši imenovan Bratoljub—je venomer opazoval najsta­rejšo. Bila je to res dražestna, menda komaj osemnajstletna deklica, živahna, ne preveč koketna; v njenih očeh se je zrcalila nenavadna miloba. Iz pomenka gospodičen sva izvedela, da je starejši ime Lea, mlajši Lidi, za tretjo, debelolico nezrelko se nisva zmenila.

Drug za drugim so lezli razposajeni Dunajčani in Dunajčanke na sod in se drsali na drugi strani z veselim vikom in krikom zopet doli. Imenitna zabava, saperlot!

Midva sva se spustila takoj za Leo in Lidijo. Videl sem, da bi bil Adolf rad malo trčil ob Leo; zato sem dirigiral svojo vožnjo raz sod tako, da bi se mogel zadeti Lidije. Posrečilo se je obema; opravičila sva se in se predstavila. Lea je gledala nekam nezaupno in hladno; ko pa je pridrčala za nami najmlajša sestra, debela punčara, s soda kakor bomba Adolfu v hrbet, ga telebnila v Lidijo, in ta mene v Leo, smo bili vsi zadovoljni. Spremila sva gospodične k mizi, kjer je sedel njih papa. Predstavili smo se precej ceremonijalno; oče, knjigovodja, je bil resen, bled gospod.

Dasiravno sem bil obljubil ljubljanski Dulcineji večno zvestobo vsaj do prihodnje Svečnice, sem se vendar takoj začel zabavati z Lidijo. Smejala se je vsakemu mojemu izreku, zlasti ko sem ji deklamiral svojo prvo tra­gedijo, kjer poginejo vsi igralci v petih minutah za raznimi akutnimi napakami in se naposled, konec petega dejanja, obesi sufler na posebno žalosten in prismojen način vpričo viharno ploskajočega občinstva.

Lidija se je torej smejala na glas in takoj sem videl, da je še nedotaknjeno dekle, ki nima nobenega plom­biranega zoba; najmlajša je jedla venomer sladke rženjake tako modro in resno, kakor bi premišljevala pereča svetovna vprašanja; oče je gledal po množici ali se razgovarjal z znancem ob sosedni mizi; Lea in Adolf sta se pogovarjala in nasmehavala čisto tiho. Ljubezni cvetlice so pognale svoje prve nežne klice.

***

Mračnega popoldne sem sedel sam doma in ugibal, zakaj je vendar naš svet tako nazarensko neumen. Morila me je melanholija, bolezen vseh humoristov.

Lea in Adolf sta se večkrat shajala v njegovem kabinetu zraven mojega in se topila v blaženstvu srečne ljubezni. Moja Dulcineja pa mi je naznanila, da bo drugi mesec njena poroka v Sarajevu, kamor je bil prestavljen njen ženin. Da bi ga bili prestavili vsaj na Dunaj! Da bi mogel biti tudi jaz na svatbi svoje ljubice!

Tedaj je potrkalo na vrata in vstopila je Lea.

„Kje je gospod Adolf?" me je vprašala in ni hotela sesti na ponudeni edini stol, ki je bil pa tudi res že precej polomljen. Bila je vsa bleda in jako shujšana. Z Adolfom je bila že parkrat pri meni.

„Bržkone doma, tu zraven,"

„Doma ga ni. Pisal mi je, da se pelje za štiri tedne na Kranjsko. Zdaj bi se bil moral že vrniti. Dal mi ni nobenega naslova: gospodinji je od­povedal."

Spoznal sem takoj, da je Adolf falot. Znebil bi se bil rad Lee, zato jo je popihal v drug okraj. Tudi jaz ga nisem videl že ves teden.

„Gospodična, Adolf se pripravlja za drugi mesec na praktikum iz anatomije, jako težaven rigoroz."

„Aha, razumem!" je vzkliknila veselo. „Toda povedal mi ni ničesar! Ah, saj bi ga ne bila motila!" je dostavila in živo zardela. „Pozdravite ga in mu recite, naj mi piše vsaj enkrat na teden. Z Bogom!"

Smilila se mi je. Hitel sem takoj v razudovalnico in našel Adolfa, ki je siciral vedno na spodnjem koncu dvorane. Bil je že takrat izvrsten anatom, in je posekal vsakega prosektorja. On edini se ni bal pedantičnega profe­sorja in ni zbežal kakor drugi iz raztelesovalnice, kadar se je pokazal učitelj.

Ves utopljen v svoje delo me ni opazil.

„Lea te pozdravlja!" sem ga dregnil brez uvoda. Zakaj ji nič ne pišeš?"

„Hm, to te ne briga čisto nič!" je zagodrnjal in odložil nož pa pinceto. „Sicer pa sem ji pisal prav pred dvema urama, da naj bo vse pri kraju! Mislil sem, da imajo denar, pa so vsi sami berači. Stari je izgubil službo in starejši punci šivata noč in dan, da ne pogine obitelj. Sploh pa, Dunajčanke so povprek kaj lahkokrvne, in tudi Lea zaradi mene ne skoči v Donavo."

Pustil sem ga. Imel je pa prav; Lea res ni izvršila samomora.

***

Bilo je mesec pozneje. Dvorana za anatomična predavanja in rigoroze je bila še vedno polna medicincev, dasi je bil profesor že odšel. Vsi smo bili radovedni, kako bo strogo preizkušnjo delal Adolf, ki je imel odliko že takorekoč v žepu.

Lidi mi je pisala pred dobrim tednom, da je Lea hudo bolna in prosi Adolfa, naj jo vendar obišče vsaj enkrat. Rekel mi je, da ga ne bo tja in da se ne briga več zanjo.

Odslej nisem več govoril z njim.

Na ovalni mizi je ležal zakrit mrlič; na stranski mizi so bili postavljeni zastrti preparati in ob njej belo okostje. Sluga je prinesel nožev, škarij in drugega orodja za seciranje. Adolf je stal mirno ob stranski mizi in hladno gledal, kako je kapala kri izpod zakrite ožagane glave.

Prišel je profesor in vse je utihnilo. Prebral je imena, kandidati so se mu priklonili. Prvi rigorozant je bil vprašan kosti. Bil je čifut, skrbno naguljen. Spoznal je takoj vsak najmanjši ulomek vsake kosti in povedal tudi približno starost: toliko da ni poznal imena dotičnega skeleta. Drugi kandidat je dobil opravka na nogi, tretji z možgani, Adolf pa je dobil nalogo otvoriti prsi in pokazati na srcu običajne ureze. V kratkem je imel ta čudoviti organ v rokah. Kar naenkrat pa se je jel tresti in krvavo srce mu je polznilo izmed prstov na mizo. Tovariš, ki je imel opraviti z možgani, je bil odgrnil zagrinjalo od glave in Adolf je zagledal pred sabo—Leo.

Odstopil je od rigoroza. Drobno srce zapuščene ljubice pa mu je bilo vedno pred očmi. Še tis tečaj se je vpisal na pravoslovni fakulteti.