Le enkrat

Enkràt te v življenji sem videl samó,
nedolžno ko angel, ko zvezda lepó;
a vtisnil se v dušo je ves mi tvoj čar,
ne vdolbel tako bi ga z dletom kipar.

Pač srečal pozneje sem tisoč deklet,
zavzet nad nobeno, nič zanje vnet;
šle mimo srca so mi brezi sledu,
ko potnika senca gre mimo zidu.

Tvoj zorni obraz le ensámkrat sem zrl,
a v meni vihar ga noben ne bo stri;
živo je v srce se mi vtisnil tvoj čar,
tako bi ne vdolbel ga v kamen kipar.

Zvestó te v njem nosim že kdovekaj let,
že vtrudil je romarja hod skozi svet,
že kine mi teme, že las mi sivi, —
le tvoja podoba ko prejšnje je dni.

Mnog cvet sem videl venoč, obran,
mnog jasen pogled gasnoč, teman,
z lic mnogih ginoč lepote blišč,
krilatce bežeče iz srčnih svetišč.

Zanesel li tebi je žitja vihar?
Obseva li še nekedanji te čar?
Kraljuje li še ti v srci nebo?
Jaz tega ne vem, Bog sam ve to!

To vem pa, da ti mi u srci živiš,
kjer jasno se v svitu nesmrtnem žariš;
iznikne krasota naj stvarnice vsa,
ti v duši ostaneš mi večno krasnà.