Lama sabaktani
Videz
← Srce — gnezdo, gredica | Lama sabaktani Poezije 4 Simon Gregorčič |
Utrinjajo se »zvezde« → |
|
Oh, Eloi, lama sabaktani?
Na križi ves Ti v eni rani,
»zakaj si me, o j Bog, zapustil?«
v trenotkih zadnjih si izustil,
nositelj naših zmot, nadlog,
Ti, človek-Bog!
Boš meni greh li ta odpústil,
neba in zemlje Ti gospod,
če kličem za svoj bedni rod,
od nas in tujcev poteptani:
»Oh, Eloi, lama sabaktani«?
Ves poln je ran
moj narodek sedanji dan!
Saj vem, da krivi mi smo sami,
noseči ga k pogrebni jami
a vso Ti moč imaš,
lehkó nam um in žitje daš.
Saj veš, Ti tretji dan si vstal
in slave dan si praznoval.
Še nam, ki križa dan je znan,
naj sine i vstajenja dan!
Jaz kličem: »Lama sabaktani«?
Ti klikni: »Rod slovenski, vstani!«