Lakomnost se sama kaznuje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lakomnost se sama kaznuje
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 2 (18. januarja) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V meslu M. živela je vdova. Recimo ji Dolinka. Za prvim moiem ni prelakata dosti solz. dasi ji je zapustil hiio v dve nadstropji in pa mnogo obleke S to ni vedela storiti druzega, ko v njo zopet vloviti kac-ega mola. V bližnjem trgu K. pa je imel dimnikar Vodopivcc svojo hiSo, Iri nadstropja visoko. Bil je ravno vdovec in «i je iskal gospodinje. Na tega moža vrgla je Dolinka nekoč svoje oči in dopadel ji je £e bolj pa ji je dopadla njegova hiša in mislila si je: čc tega vzamem za moža imam potem celo dve hi*i. Njen znanec, pek Mlinar, ki je bil Vodopivčev prijatelj, zvedel je za lo ljubezen in Mel si je v čast. Dolinko in Vodopivra »praviti v zakonski jarem. Zalo je začel med obema posredovati In čez nekaj tednov vriila se je slovesna zaroka, h kateri je prišel dimnikar tako ličen in umit. kakor bi ga bil iz skatljiee vzel.

Kmalu na lo začele so se delati priprave za svatbo. Pek Mlinar storil je, kar je bilo v njegovi moči, Dolinka si je dala napravili lepo obleko za poroko, a Vodopivec je nekje v dimniku staknil pljučnico in se je moral uleči. Med tem je bil ie novi par oklican in po tretjem oklicu napravili so mestni godci svojemu nekdanjemu sodrugu Vodopfvcn tndl podoknieo. Toda lemu ni hotelo biti boljte in zdravnik se je bal za življenje bolnikovo ter prepovedal poroko. Pač je bila Dolinka žalostna, pa ne toliko zaradi ženina, ampak ker bi utegnila zgubiti trinad- •tropno hifto. Prosila je zdravnika naj stori kar more. Zato je vpratala Mlinarja, ali bi se ženilna pogodba ne mogla koj narediti. Ta je pritrdil in notar napravil ja pogodbo glusečo se, da po smrti jednega obe bili dobi dragi. Pndodal je pa notar le opombo: »Ta pogodba dobi svojo veljavo s cerkveno poroko imenovane dvojica Dolinke in Vodopivca.s

Dan poroko je napočil. Vae je bilo pripravljeno, dvorana za ples, jedi cele kupe, pijače pa polne sode. Toda zdravnik je dejal, da poroka v cerkvi ni mogoča, kajti bolniku je le le par ur odmerjenih. Vsa iz aebe pripravi slednjič Dolinka Vodopivca k t6mu, da ee koj adaj poročila. PoAljejo torej po župnika, ki jn ob bolniški in smrtni postelji Vodopivčevi poroči. Tako sta bila Dolinka in Vodopivec mož in žena. Koj nato podajo se nevesta in svatje k bogato obloženim mizam. Veselo so se tu gostili, jedli io pili, napivali nevesti, ženina so pa kar pozabili. Bavno so jedli purana, ko pride poročilo, daj* Vodopivec umrl. Nevesta se je jokala, kakor bi se hotela utopiti v solzah. Mislila pa ai je: Oh kako je to sitno, da morem delali te ceremonije. —

Drugo jutro, ko so zvonovi avonili mrliču, obiskala je Dolinka novo tnnadstropno bilo in ljudi, ki doslej niso najemnine plačali, je podila iz hile. Ko ja pa pnlla domu, čakal jo je že pek Mlinar.

Mislila je, da jo hoče snubiti in že se je hotela sramožljivo branili. Toda pek povzame beaedo in pravi: »Vi veste, Dolinka, da imam jaz rad, da je vae lepo v redu. In zato pridem tudi jaz že koj danes k Vam. — Val mož blsgega spomina me je pred 21 leti prosil, naj mu posodim denarjev. Jaz sem ustregel rad njegovi želji in tekom let narastel je kapital a obrestmi vred na več ko 25.000 goldinarjev, katerih VaS rajni mož ni poplačal. Jaz vem, da bole Vi spomin rajnega toliko čaatili, da poplačate njegove dolgove z lepa, sicer bi moral svoj denar iskati po drugem potu. Toda tega jaz na bom storil. Glejte. Dolinka, te Vali bili ste obe med brati komaj 20.000 vredni. Toda jaa Vas nočem spraviti v nove sitnosti in sem prav zadovoljen, če mi prepustile Vali Inši in jaz vam dam tole dolžno pismo*.

Tako je govoril in dolžno pismo bilo je tudi tu. Dolinka bi bila kmalu iz kože uSla, če bi bila mogla nazaj vanjo in celo skozi okno bi bila skočila, če bi se ne ubila. Vse njeno tarnanje ni nič pomagalo. Zdaj j* bila v resnici žalostna, ni se ji* bilo treba siliti. Toda sodišče je spoznalo, da je bil Vodopivec Mlinarju ree toliko dolžan in ker se Dolinka ni vdala z lepa, izročila je gosposka Mlinarju obe hiSi, lakomna Dolinka pa je ostala na cedilu ter rada ali nerada premišljevala, da prevelika lakomnost ni nič prida.