LXIII. Bil v raji sem, duh med duhovi

Bil v raji sem, duh med duhovi,
Med zadnjimi najzadnji duh;
Pa vendar angelski glasovi
I meni bíli so na sluh.

Vse Kerubinov spev pretresa
Iz grl in strun jim rajsko vroč;
Zamaknjena so vsa nebesa
Visoko pesem to čujoč.

Jaz tudi petje to poslušam —
Kako božanstveno doní!
In tiho ž njimi peti skušam
Ko ptič, ki petja vešč še ní.

»Že znam!« — in tu, glej, zlata lira!
Med angelov se vrinem zbòr; —
Ko pesem najkrasnejšo vbira,
Krepkó v njihov udarim kor.

Omolkne petje Kerubinov,
Omračen je nebés sijaj —
»Kdo takih tù se drzne činov?
Oholež pokorí se naj!«

Iz neba ven me angel vrže,
Ko v rokah liro še držim;
Ž nje strune košček se odtrže,
In s tem na zemljo priletim.

Pod slamnato sem padel streho
Prej srečen ves in blažen duh;
Spev rajski skrunil sem s pregreho,
Zdaj pokorim se za napuh.

A tudi tu mi je v spomini
Nebeški Kerubinov spev, —
Tolaži tu me v solz dolini,
Čeprav odmeva le odmev.

Na liro svojo košček strune,
Iz nêba vzete, sem pripél;
Ni rajskih več! Kod poleg une
Pa druge strune bom si vzél?

Le košček strune od nebá je,
Vse druge so od zemlje té,
In ona šibek glas le daje,
A té krepkeje mi doné.

Saj rad iz rajskega le vira
Zajemal pesmi bi vsekdar;
A mešana je moja lira,
Kot moč je, vbiram jo strunár.

Čemu pa tudi bi se mučil?
Kot znajo, strune naj pojó!
Če gôri nisem se izučil,
Kdo tukaj me naučil bo?!