LX. Liro vidim, ktera seza

Liro vidim, ktera seza
Iz peklá skoz svet v nebó, —
Med tem trojim tesna zveza,
Čudom gledam čudo to.

Strune so ji solnčni traki,
Dol spod neba padajoč,
Vmes ob struni liže vsaki
Žar iz pekla švigajoč.

Desna struna divno peva,
— Aj, iz nje odmeva raj!
Strastna je, pošastna leva:
Kletev, jok je nje brenkljáj.

Srednja pa od té je zemlje,
Bije v njo ves zemski dol;
Pesmi svoje ta zajemlje
Z nêba pol in s pekla pol.

Ko vse tri pa oglasé se,
Spev vesoljstva z njih doni;
Duh slastí se, groze trese,
Ali harmonije — ni.

Svet, nebó in pekel svira
Na prečudne strune té —
Oj ti lira, oj ti lira,
Ti človeško si srcé!