L' amour c' est la vie

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
L' amour c' est la vie.
Osamelec
Domnevno spisal Fran Gestrin, Josip Kostanjevec ali Janko Leban.
Izdano: Slovenski narod 26. julij 1886 (19/167)
Viri: dLib 167
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Brstno cvetela je krasna cvetica kopajoč se v žarkih poletnega solnca. A zatemnilo se je nebo, ugasnila je solnčna luč in ljut vihar vzbesnél je preko ravni. Ovenéla je cvetica, in pokrili so jo zime snegovi.

Zgodilo se je, česar sem pričakoval. To oko, ki se je upiralo tako otožno v pisani svet, zaprlo se je na veke; in srcé, ki je ljubilo, tako iskreno in verno ljubilo, to bore srce objela je smrt z ledenimi rokami.

Na mrtvaškem odri leži pred manoj, in bledi žarki voščenih sveč obsevajo bledi njen obraz ... V meni pa utriplje srce in budi se mi čut, kakor da bi bili položili poleg nje moje življenje na oder mrtvaški. Saj jaz sem jo ljubil, kakor malokateri bratranec ljubi svojo sestričino!

Kmalu krila jo bode groba temota, in spomin njen skopnel bode, kakor skopni sneg v solnci pomladnem ...

Jaz pa je ne pozabim nikdar! — Nikdar!

Toga in srd polnita mi srcé. — Da bi v tem trenotki dobil v pest njega, ki je kriv njene smrti, z neusmiljeno roko pognal bi mu iz pregrešnega telesa črno dušo njegovo. — A sodil ga je že Bog sam!

Vi pa, ki zategujete govoreč o ljubezni usta v ironičen nasmeh, vi, katerim je ženska zvestoba nežen cvet, ki se čez noč ospè, stopite le za trenotek z manoj k mrtvaškemu odru ter poglejte ta bledi obraz, po katerem je ljubezni mučeništvo pisalo svojo otožno zgodovino. In otajal se vam bode led okolu srca in sodili bodete morebi drugače.

Pomlad je razsipala svoj čar po prebujeni zemlji. V vrti na klopici sedela je gospica Bogomila. Nad njo pa je stara hruška razpenjala cvetoče svoje veje, in brenčeč obletavale so jo bučele. Kedar pa je zavel veter, padalo je cvetje z vej, da je bilo videti, kakor bi mêtel sneg. In cvetje sipalo se je Bogomili v naročje in sipalo se jej je na črne lase. A ona ni se zmenila za vse to. Molče je sedela na klopici. Roki imela je sklonjeni nad drobno knjižico v krili in v lice bila je bleda kakor hrušev cvet. Uprla je temnorujavo oko na knjižico v naročji. V njej ležal je droben list, obrobljen z raznobojnim cvetjem. Med cvetjem pa so se čitale besede: „L'amour c'est la vie!“

Bolestno vzdrhtela je Bogomila. Naslonila se je na stare hruške staro deblo ter zrla nepremično v daljavo. Ondi pa so zelenele poraščene gore, in blede megle plazile so se jim leno ob vrhovih. Dekle pa je upiralo svoj pogled tja doli in kakor blede megle plazile so se jej v mlado dušo podobe in dogodki iz časov preteklih.

V bajnem blišči žarela je dvorana. Jasni zvoki godbe širili so se po vzduhu kakor svinec težkem. Po parketu pa se je v begotnem plesi vrtil par za parom. Bil je zadnji predpustni večer, in zadnjikrat praznovala se je tisto leto slovesnost najveselejšemu Bogu na čast. Privrelo pa jih je mnogo na to slavnost. A vsi trudili so se dostojno končati predpust. In govorili so tedaj mnogo, a povedali malo.

Na plesi bila je tudi gospica Bogomila. Plesalcev ni jej nedostajalo, vender plesal je z njo največ Milan, sin tedaj obče znanega, bogatega kupca R. — V rajskem veselji utripalo je Bogomili srce, ko je hitela ob njegovi strani preko gladkih tal. Temnorujavo oko pa se jej je žarilo od radosti, kakor se žari zarja, dneva porodnica.

Tisti večer je pač klilo v deviškem njenem srci jasne sreče pestro cvetje.

Ko pa jo je Milan proti jutru spremil do voza, ki naj bi jo z materjo odpeljal domov, segla mu je v roko ter se mu nasmehljala toli ljubeznivo, da se je potem sramovala sama sebe ...

Pozno ustala je drugi dan Bogomila. Na obrazi pa so jej bili sledovi prečute noči. Ob okni je slonela, drobno glavico podprto ob dlan ter premišljevala dogodke prejšnjega dne. Preživela je v duhu še jedenkrat vso noč. — Da pa jej je na misel prihajal tolikrat baš Milan, to jo je jezilo ... Koketno zateptala je z malo nožico ob tla. — Kar potrka nekdo na vrata in v sobo stopi — Milan. O slovesi jej je bil na videz pozabil izročiti pahljačo. Tako pa je imel danes dober uzrok, da jo je obiskal. — Tudi Bogomilina mati prišla je v sobo. Oče Bogomilin umrl je še za časa njenih mladih let ter zapustil ne baš veliko imetje. Pogovor pletel se je, kakor naravno, večinoma o zadnjem plesi.

Prvi obisk Milanov pa je ostal jedini ... In zgodilo se je tekom časa, da so bili baš ti obiski začetek prijateljske vezi, ki je družila potem Bogomilo in njeno mater z bogatim udovcem R. in njega s sinom Milanom.

Sneg je skopnel. Po brdih pa so rumene trobentice pomaljale glavice iz zeleneče trave. V mejah poganjal je črni trn belo svoje cvetje. Pomladnega solnca zadnji žarki rudili se kakor bele ovčice raztresene oblačke. Po poti iz bližnje vasice vračal se je Milan z Bogomilo v mesto. Streljaj za njima korakala sta Bogomilina mati in kupec R.

„Dejala sem vam, da vas ljubim, dasi ne verujem vašim besedam,“ Bogomila odtrgala je cvetočo vejico črnega trna, rastočega kraj poti. „Poglejte to cvetje! Čez noč bo zvenelo ter se osulo. — Isto tako pozabili bodete vi kmalu, kmalu, čez noč ... denašnjih svojih priség.“

Vzel jej je cvetje iz rok ter se rotil, da je ne pozabi nikdar!

Hladan veter bril je preko strnišč. Ovenelo listje šumelo je po vejah ter padalo na tla. Bleda jesenska megla plazila se je ob gorah.

V sobi sedela je gospica Bogomila in solze rosile so jej cvetoče lice. Pred njo na mizi ležalo je pismo in v pismu droben list, obrobljen z raznobojnim cvetjem. Med cvetjem pa so se čitale besede: „L'amour c'est la vie!“ A pismo je slulo:

Bogomila draga!

Vihar usode razrušiti skuša čarobno poslopje najine ljubezni. Oče moj snubil je včeraj za Tvojo roko, a Ti si mu odrekla. Razodela pa si mu tudi najino zvezo. — Maščevanje klije mu v duši ... Prisilil me je, da takoj odpotujem v P ... Tam naj pozabim Tebe in miline Tvoje! — Odpotoval bodem, a z menoj potoval bo tudi Tvoj spomin ... Moči nama je treba obema! Zaveli bodo zopet milejši vetrovi in na zveste tvoje prsi vrnil se bo

Tvoj

zvesti Milan.

Mesec februvarij. Mrzla zima kraljevala je v prirodi, mrzla zima vselila se je tudi v gospice Bogomile mlado srce. Ljubezni cvetje pa jej je venelo v umirajočem srci. Milan izvestil jej je, da se je poročil z udovo za bankirjem H ...

Ozdravela je gospica Bogomila. Toge trnje pa, ki je pognalo, kali v njenem srci, rastlo je bujno. — Pomlad je razsipala svoj čar po prebujeni zemlji. A veselil se ni pomladi bogati kupec R. Smrt prekinila mu je življenje in tisočaki njegovi romali so v P ... kjer je živel njegov sin Milan z udovo za bankirjem H ...

V vrti na klopici sedela je gospica Bogomila. Nad njo pa je stara hruška razpenjala cvetoče svoje veje. A v srci rodili so se jej spomini iz prošlih časov.

Lahen veter zavel je ter jej odnesel iz rok droben list, obrobljen z raznobojnim cvetjem.

Bogomila pobrala je list, ter čitala med cvetjem besede: „L'amour c'est la vie!“

„Ne, ne!“ vzdahnila je bolestno: „L'amour c'est le mort!“ ter odšla v sobo. Sedaj pa leži na mrtvaškem odru in spomin njen skopnel bode, kakor skopni sneg v solnci pomladnem ...

Jaz pa je ne pozabim nikdar! — Nikdar!