Kulturni pomen Ivana Cankarja
| Manifest svobodnim duhovom. Srečko Kosovel |
| |||||||||
Napačno bi me razumel, kdor bi mislil, da mislim šele določevati in dokazovati kulturni pomen Ivana Cankarja. Zame je ves Ivan Cankar v besedi in dejanju direktno kulturno žarišče novega življenja. Ne samo da je bil velik pisatelj, on edini je bil v stanu pokazati naše kulturne razmere take, kakor so, on edini je bil zmožen govoriti tedaj resnico na glas, ker je spoznal, da je resnica tako velika, da je i smrt premajhno žrtvovanje zanjo.
V vsakem narodu vstanejo možje, ki hočejo rešiti narod. I Cankar je bil tak mož. Ne z lepo besedo in plemenitim dejanjem, kakor Gregorčič, z ostro resnico in z bičem, to je bil program Cankarjev. Da raztepemo to gnilobo, lenobo mišljenja in neodločnost, nepozornost in hinavščino, da jo zbičamo do bolečine. To je bil Cankarjev program. Imel je prav. Kajti edino bič je še mogel rešiti tedanje blato in tedanjo hinavščino, tedanjo laž in krivičnost, kakor bi mogel tudi danes edino bič rešiti našo nezavednost, naše kulturno spanje, naše hlapčevstvo. »Narod hlapcev smo«, je vzkliknil Ivan Cankar, a posledica spoznanja je bilo dejanje! Torej ne bodimo več hlapci. Bodimo ponosni, samozavestni, ljubimo odkritost in resnico!
Cankar ni bil samo velik umetnik, bil je tudi velik človek. Bolečina, da družba umetnika ne razume, a še hujša bolečina, da družba ne razume i človeka, da družba ni dobra ne poštena, mu je narekovala ostre besede. Njegova umetnost boli. Kajti vse tiste lepote, ki jo skriva duša v sebi, ni odkrivalo samo hrepenenje po lepoti, ampak tudi bolečina ranjenega srca, ki je vedelo, da zaman išče ljudi, da zaman išče sebi sorodnih src. Kajti večina ljudi je potopljena v edino skrb, skrb za sladko življenje, brezdelno življenje. Ljudje so potopljeni v materijo; obožujejo jo in njihova hrana jim je najvišje geslo življenja.
Takih ljudi Cankar ni ljubil. Videl je, da so brez smisla za lepoto življenja, za ono lepoto, ki ni v hrani in zabavi, za ono lepoto, ki se vzbudi v duši ob najvišji manifestaciji človeka, ob prebujanju k duhovnemu doživljanju sveta. Kajti v takih trenutkih je naš ves svet, vsemu svetu je duša enako blizu, ves svet ljubi, vse ljudi ljubi ... Takrat je duša na poti k Bogu in takrat spozna večno silo življenja ... absolutnost in večnost.
Cankar ni ljubil ljudi, ki so prodajali ideale za udobnost in denar, ni jih ljubil, ki so se vsemu smejali, zato je sovražil one, ki so prodali svoje prepričanje, one, ki so se udali za sramotno želodčno udobnost. Cankar se je boril za najidealnejšega, ponosnega človeka.
Vedel je, da je svoboden le oni, ki ni navezan trdno na materijo, in da pomeni človek bitje, ki je zato najvišje, ker ima silo in ker je svobodno, da to silo izrabi, a ne v svoje telesne koristi, ampak v svojo duhovno izpopolnitev.
Cenil in spoštoval je človeka, ki se je cenil in spoštoval sam. Človeka, ki ni blatil sam sebe, svoje časti in svojega ponosa, ampak je šel skozi trdo življenje zmagoslavno z boljo človečanstva, ponosa in časti v sebi. Človek, ki je premagal okolico, in postal velik, ker se ni prodajal. Tukaj je bil Cankar kritik družbe, a ne pristranski, ampak brezobzirni kritik življenja, ki lazi pri tleh, ki se klanja denarju in polnemu trebuhu.
Kot umetnik pa je dahnil skozi svoje najčistejše duševne like in povsod, v vseh delih je razdrobljena poleg lepote še ona bolestna razboljena kritika tistega človeka, ki poklekuje pred vsakdanjim materijalizmom.